VSL sodba II Cpg 383/2011

Jedro

Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti ves čas sodelovanja s toženo stranko poravnavala izključno s kompenzacijami, da zamude v spornem obdobju niso bile večje od tistih iz predspornega obdobja in da je insolventnost postala splošno znano dejstvo šele po tistem, ko je bilo opravljeno zadnje plačilo s strani tožeče stranke, pritožnica z zatrjevanjem, da je ustrezno skrbnost pravočasno zatrjevala, sodišče prve stopnje pa se do teh trditev z ničemer ni opredelilo, ne more uspeti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

Višje sodišče v Ljubljani je odločilo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011, na podlagi katerega je bilo 79 Cpg zadev iz pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru na podlagi določila 105.a člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih preneseno v odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba proti tej odločitvi

1.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev učinkov plačil, ki jih je izvedla tožeča stranka v dobro tožene stranke še pred začetkom stečajnega postopka v času od 07. 04. 2008 do vključno 21. 04. 2008 v skupni višini 74.662,49 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in na vrnitev tega zneska v stečajno maso z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačil do plačila (II. točka izreka). Hkrati je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka povrne njene pravdne stroške in tožeči stranki naložilo, da mora plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.498,35 EUR s pripadki.

2.

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da se je pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti dne 10. 04. 2010 začel stečajni postopek nad tožečo stranko, ki je bil uveden dne 01. 04. 2008. Tožbo proti toženi stranki je tožeča stranka vložila znotraj izpodbojnega roka, saj je to storila 12. 10. 2009. Pravdni stranki sta v obdobju od junija 2006 do septembra 2008 sklenili večje število prodajnih pogodb za živino, vse dobave pa je tožnica plačevala z zamudo in na enak način, s sklepanjem verižnih kompenzacij. Tožena stranka je v izpodbojnem obdobju tožeči stranki dobavila za 173.380,16 EUR blaga in storitev, medtem ko je v istem obdobju prejela le za 248.042,65 EUR plačil. Razlika v znesku 74.662,49 EUR predstavlja plačilo tistih dobav, ki so bile izvršene pred začetkom izpodbojnega obdobja, torej pred 01. 04. 2008, plačane pa po tem datumu. Ker je obdobje insolventnosti nastopilo spomladi 2008, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila vsa izpodbijana dejanja storjena v tem obdobju. Vsa ta dejanja so bila tudi nujna za redno poslovanje tožnice, zato jih je v izpodbojnem obdobju le-ta skladno z določilom 34. člena ZFPPIPP smela opraviti. Upoštevajoč, da je bila z izpodbijanimi kompenzacijami čista vrednost premoženja tožnice kot stečajnega dolžnika zmanjšana, zaradi česar bodo nekateri upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem znesku, je presodilo, da so v I. točki izreka prvostopne sodbe „navedena plačila izpodbojna“, oziroma, da je objektivni pogoj izpodbojnosti podan. Ker pa tožeča stranka obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni dokazala, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj morata biti za uspeh v pravdi izpolnjena oba pogoja.

3.

Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja „vse razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP“ in predlaga spremembo izpodbijane sodbe njej v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4.

V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5.

Pritožba ni utemeljena.

O odločitvi o pritožbi

6.

Skladno z določilom 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP je domneva o obstoju objektivnega pogoja za izpodbijanje (za predmetni spor), to je domneva, da je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika med drugim podana, če izpolnitev ni bila opravljena po načelih o sočasnosti izpolnitve oziroma dosledneje, če je druga stranka (v predmetnem sporu tožena) izpolnitev opravila prva. Vendar lahko oseba, v korist katere je bila opravljena taka izpolnitev (tožena stranka), po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP to domnevo izpodbije, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku, v katerem je najpogosteje izpolnjeval obveznosti enake vrste v razmerju do tega upnika (tožene stranke). Kljub presoji, da je v spornem obdobju tožeča stranka poravnavala svoje obveznosti do tožene stranke z zamudo od dveh tednov do dveh mesecev in da zatrjevanih krajših zamud pri izplačilih v letu 2007 tožeča stranka ni dokazala, je sodišče prve stopnje presodilo, da je objektivni pogoj izpodbojnosti podan. Istočasno je presodilo, da (med drugim tudi) zaradi nedokazanih večjih zamud v letu 2008 v primerjavi z zamudami 2007, tožeča stranka ni dokazala obstoja subjektivnega pogoja.

7.

Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka utemeljevala obstoj subjektivnega pogoja, torej da je tožena stranka takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen, na treh sklopih dejstev: (1) da je v spornem obdobju tožeča stranka poravnavala svoje obveznosti do tožene stranke z bistveno večjo zamudo kot dotlej, (2) da je imela blokirane račune in (3) da je bila njena insolventnost splošno znano dejstvo.

8.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, po katerih naj bi bile zamude leta 2007 manjše od enega meseca, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Neprerekana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so zamude v spornem obdobju znašale od dveh tednov do dveh mesecev. Ker pa je tožeča stranka v vlogi z dne 31. 05. 2010 na 3. strani za račun št. 5444/2007 z valuto 07. 06. 2007 navedla, da je bil poravnan delno v roku 20 dni (skoraj treh tednov) delno pa v roku enega meseca in 20 dni (skoraj dveh mesecev), račun št. 8648/2007 z valuto 27. 07. 2007 v pretežnem delu brez zamude, v preostanku pa v treh tednih, tisti s številko 14757/2007 z valuto 25. 11. 2007 pa v roku približno treh tednov, tudi pritožbeno sodišče ne zazna, da bi bile zamude s plačili leta 2007 bistveno manjše. Res je sicer, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo (4. stran) navedla, da ji je leta 2008 tožeča stranka plačevala z zamudo najprej 45 dni, vendar je hkrati navedla, da je v letu 2007 prejemala plačila z zamudo od 30 dni do 45 dni. Zato pritožnica ni izpodbila presoje sodišča prve stopnje, da zaradi povečanih zamud v letu 2008 tožena stranka ni vedela niti ni mogla vedeti, da je spomladi leta 2008 nastopila insolventnost tožeče stranke.

9.

Ker tožeča stranka ni izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ves čas poslovnega sodelovanja od 01. 01. 2006 do 31. 12. 2009 tožeča stranka svoje obveznosti do toženke poravnavala izključno s kompenzacijami, izpoved delavke tožene stranke M. Š., da se je poravnavanje obveznosti tožeče stranke na tak način negativno odrazilo pri poslovanju tožene stranke, ki da je kmetom plačevala pravočasno in v glavnem v denarju, ne zadošča za presojo, da je tožena stranka vedela, da je tožeča stranka bila v spornem obdobju insolventna. Neizpodbijana pa je prvostopna ugotovitev, da so se po izpovedi stečajne upraviteljice prve blokade računov tožeče stranke začele šele maja 2008 (izpodbijana so dejanja od 07. 04. 2008 – 22. 06. 2008), o čemer je bila javnost seznanjena na podlagi članka, objavljenega 22. 07. 2008 (A7), na spletnih straneh www.bonitete.si pa bi tožena stranka šele 04. 07. 2008 lahko ugotovila blokiranost enega od transakcijskih računov tožeče stranke, odprtega pri N. Ker je pogoj za izpodbojnost vedenje oziroma možnost vedenja za nastop insolventnosti, z načelno pritožbeno navedbo, da bi tožena stranka morala skrbneje preveriti realno stanje tožeče stranke, pritožnica ne more uspeti, saj tudi svojih trditev, da je v obdobju insolventnosti tožeča stranka bistveno povečala zamude z izplačili kot pred tem, ni dokazala.

10.

Drži sicer, da pri vedenju o insolventnosti ne gre le za vprašanje, ali je tožena stranka vedela, ampak tudi ali bi morala vedeti za insolventnost. Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka svoje obveznosti ves čas sodelovanja s toženo stranko poravnavala izključno s kompenzacijami, da zamude v spornem obdobju niso bile večje od tistih iz predspornega obdobja in da je insolventnost postala splošno znano dejstvo šele po tistem, ko je bilo opravljeno zadnje plačilo s strani tožeče stranke, pritožnica z zatrjevanjem, da je ustrezno skrbnost pravočasno zatrjevala, sodišče prve stopnje pa se do teh trditev z ničemer ni opredelilo, ne more uspeti.

11.

Drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka že v tožbi predlagala angažiranje izvedenca finančne stroke, ki „naj ugotovi ali oceni, kdaj bi tožena stranka ob skrbnosti dobrega strokovnjaka lahko ugotovila, da je tožeča stranka postala insolventna“ in da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog kot neutemeljen zavrnilo. Skrbnost dobrega strokovnjaka je pravni standard, ki ga zapolni sodišče, ne pa izvedenec. Skladno z določilom 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem le, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva, s katerim sodišče ne razpolaga, potrebno strokovno znanje. Ker izvedenec finančne stroke ni bil predlagan za razrešitev vprašanj finančne stroke, pač pa za presojo, ki je v pristojnosti sodišča, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ker je ta dokazni predlog kot neutemeljen zavrnilo.

12.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih tistih kršitev, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je oprta na določilo 1. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa na določilu 1. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo je namreč tožena stranka v glavnem le ponovila svoje navedbe pred sodiščem prve stopnje, zato so stroški, ki so nastali z odgovorom na pritožbo, nepotrebni.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cpg 1247/2013
• VSL sodba II Cpg 250/2010
• VSK sodba Cpg 305/2015