VSRS sodba III Ips 67/2014

Jedro

Listine, ki jih v spis vloži stranka, imajo lahko, tako kot to v obravnavanem primeru velja za omenjeni listini, dvojno naravo. To pomeni, da v primeru, ko se stranka na vsebino listine sklicuje v smislu dopolnitve svojih navedb, vsebina te listine predstavlja del njen trditvene podlage, hkrati pa je ta listina tudi dokaz, s katerim stranka te svoje navedbe dokazuje. Kakšno dokazno moč ima taka listina, pa je predmet presoje sodišča.

Blokirani transakcijski računi so resda indic kratkoročne plačilne nesposobnosti dolžnika, ne pomenijo pa sami po sebi tudi njegove insolventnosti. A contrario trditve in dokazi o aktivnih računih dolžnika še niso dovolj za utemeljitev solventnosti dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 3.701,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke štirih zemljiškoknjižnih dovolil, s katerimi je tožeča stranka dovolila, da se pri njej lastnih idealnih deležih na nepremičninah z ID znaki 2, 3, 4 in 5 vknjiži lastninska pravica v korist tožene stranke (točke 1-4/I izreka) ter učinek poplačila tožene stranke na podlagi verižne kompenzacije z dne 12. 7. 2011, sklenjene med tožečo stranko, toženo stranko, družbo P. d. o. o. kot dolžnikom tožeče stranke in A. K., za znesek v višini 141.958,54 EUR, na podlagi katere je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve do tožeče stranke v višini 141.258,54 EUR (točka 5/I izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da se zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kakršno je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist tožene stranke na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil iz točk 1/I in 3/I izreka, pri nepremičninah z ID znakoma 2 in 3 dovoli vknjižba izbrisa lastninske pravice v korist tožene stranke in ponovna vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke (II. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 242.765,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje, v preostalem delu (glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo še, da mora tožena stranka tožeči stranki izročiti nepremičnini z ID znakoma 2 in 3 v neposredno in izključno posest (IV. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v ugodilnem delu potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča (vse točke izreka z izjemo dela III. točke).

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in spremembo prvostopenjske sodbe v zavrnitev tožbenih zahtevkov oziroma podredno razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožena stranka kot najemodajalka je tožeči stranki kot najemnici oddajala v najem tovorna vozila in zanje zaračunavala mesečno najemnino. Tožeča stranka je toženi stranki za obdobje od oktobra 2010 do junija 2011 iz naslova neplačanih najemnin dolgovala 306.021,54 EUR. Navedenih obveznosti toženi stranki ni poravnala v denarju, kot je bila to med strankama sicer večinska praksa, ampak s sklenitvijo verižne kompenzacije z dne 12. 7. 2011, s katero je tožeča stranka odpustila dolg svojemu dolžniku, ter z izročitvijo štirih nepremičnin. Ta dejanja so predmet izpodbijanja v tem postopku.

Revizijske navedbe

6. Revidentka trdi, da je izrek izpodbijanih odločb napačen iz dveh razlogov. Prvi je, da ZFPPIPP ne predvideva izpodbojnosti učinkov zemljiškoknjižnih dovolil, ampak izpodbojnost zemljiškoknjižnih dovolil kot takih, drugi pa, da izrek sodbe ne bi smel vsebovati odločitve o obveznosti izročitve nepremičnine tožeči stranki v posest.

7. V zvezi z ugotovljeno insolventnostjo tožeče stranke revidentka sodišču druge stopnje očita, da je v razlogih izpodbijane sodbe zgolj povzelo naziranje sodišča prve stopnje, ki je povsem prepisalo trditve tožeče stranke. Posledica takega sojenja naj bi bila, da je „odločitev o relevantnih dejstvih v nasprotju z listinami v spisu, nevsebnost razlogov o odločilnih dejstvih in nepravilna uporaba določb 11. in 14. člena ZFPPIPP“. Revidentka se ne strinja niti s presojo subjektivnega kriterija izpodbojnosti.

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Revizijske navedbe, da tožeča stranka tožbenega zahtevka v zvezi z očitanimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah ni pravilno oblikovala, zaradi česar naj bi bila izreka izpodbijanih sodb napačna, niso utemeljene. Prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP jasno določa, da izpodbojni zahtevek vsebuje pravico zahtevati razveljavitev učinkov izpodbijanega pravnega dejanja (271. člena ZFPPIPP) v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo to dejanje opravljeno, ne pa pravice zahtevati razveljavitve dejanja samega. Oblikovanje tožbenih zahtevkov na način, kot je to v obravnavanem primeru storila tožeča stranka, je torej pravilno.

9. Po določbi tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP je treba izpodbojni zahtevek, katerega predmet je pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, uveljavljati z izbrisno tožbo v skladu s 1. točko drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), razen če izbris izpodbijanih vpisov ni dovoljen po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1. Določba 243. člena ZZK-1 sicer govori o ugotovitvi neveljavnosti vpisa in vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, kar pa ne nasprotuje splošni ureditvi iz prvega odstavka 275. člena ZFPPIPP, ki vsakršne izpodbojne zahtevke omejuje tako, da se izpodbijajo le učinki pravnih dejanj in ne sama dejanja. Tudi če bi obveljalo drugačno tolmačenje zakonskih določb, pa ni videti, v čem bi se pravni položaj revidenta izboljšal, če bi bilo izpodbito pravno dejanje in ne le njegov učinek.

10. Revizijski očitek, da sodbeni izrek ne bi smel vsebovati obveznosti izročitve nepremičnine v posest (IV. točka izreka prvostopenjske sodbe), ni utemeljen. Vsak lastnik stvari lahko zahteva izročitev stvari od tistega, ki jo uporablja brez pravne podlage. To velja neodvisno od izpodbojnega zahtevka po določbah ZFPPIPP.

11. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik: 1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali 2. postane dolgoročno plačilno nesposoben.

12. Ni utemeljen revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče s tem, ko je obstoj insolventnosti presojalo med julijem 2011 (sklenitev verižne kompenzacije; prvo izpodbijano dejanje) in oktobrom 2011 (5. 10. 2011 je tožeča stranka izstavila zemljiškoknjižni dovolili za dve nepremičnini; zadnji izpodbijani dejanji) nepravilno opredelilo obdobje izvedbe izpodbijanih dejanj. Pri prenosu lastninske pravice na nepremičnini je šele razpolagalni pravni posel tisti, ki (lahko) privede do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Zato je presoja obstoja insolventnosti tožeče stranke (in védenje tožene stranke o tem) na dan izstavitve zadnjih dveh zemljiškoknjižnih dovolil povsem na mestu.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožeče stranke in njenih predloženih dokazov(1) presodilo, da je bila tožeča stranka v trenutku vseh izpodbijanih pravnih dejanj ne le trajneje nelikvidna, temveč tudi dolgoročno plačilno nesposobna. Zakaj je sodišče sledilo tožeči stranki, je prepričljivo obrazloženo v točkah 8 in 9 obrazložitve prvostopenjske sodbe ter točki 7 obrazložitve drugostopenjske sodbe. Z golim očitkom, da je sodišče druge stopnje le povzelo naziranje sodišča prve stopnje, revidentka ne more uspeti.

14. Revidentka trdi, da je pred prvostopenjskim sodiščem zatrjevala in dokazala, da tožeča stranka v času oprave izpodbijanih ravnanj ni bila insolventna, pri tem pa ni konkretizirala, katere trditve v zvezi z zatrjevano solventnostjo tožeče stranke je podala, sodišče pa jih ni upoštevalo. Prav tako z izjemo navedbe, da je v spis vložila medijska poročila časnika Delo in Finance z dne 21. 2. 2012 oziroma 13. 3. 2012, ni navedla, do katerih za odločitev o obstoju insolventnosti relevantnih dokazov se sodišče ni opredelilo. Sodišče se je do časopisnih člankov opredelilo v okviru ugotavljanja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

15. Ne drži navedba revidentke, da poročilo tožeče stranke o presoji nastanka insolventnosti in Načrt finančnega prestrukturiranja predstavljata zgolj trditveno podlago tožeče stranke. Listine, ki jih v spis vloži stranka, imajo lahko, tako kot to v obravnavanem primeru velja za omenjeni listini, dvojno naravo. To pomeni, da v primeru, ko se stranka na vsebino listine sklicuje v smislu dopolnitve svojih navedb, vsebina te listine predstavlja del njen trditvene podlage, hkrati pa je ta listina tudi dokaz, s katerim stranka te svoje navedbe dokazuje. Kakšno dokazno moč ima taka listina, pa je predmet presoje sodišč prve in druge stopnje.

16. Drži trditev revidentke, da iz Načrta finančnega prestrukturiranja ne izhaja, da je bila tožeča stranka na dan 30. 9. 2011 trajneje nelikvidna. To pa ne pomeni nujno, da je bila na ta dan tožeča stranka solventna, kot to skuša prikazati revidentka. Po določbi 2. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP je insolventen tudi dolžnik, ki je dolgoročno plačilno nesposoben. Skladno z določbo 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP se dolgoročna plačilna nesposobnost domneva, če je dolžnik prezadolžen (če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti). Prav to, torej prezadolženost tožeče stranke na dan 30. 9. 2011, pa izhaja z 8. strani Načrta. Toženi stranki s tem v zvezi ni uspelo izpodbiti niti obstoja domnevne baze iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP niti obstoja domnevanega odločilnega dejstva dolgoročne plačilne nesposobnosti.

17. Ne gre pritrditi revidentki, da iz Tedenskega poročila o likvidnostnem stanju družbe B. na dan 4. 7. 2011 z dne 4. 7. 2011 ne izhaja, da bi bila tožeča stranka insolventna. Sodišči nižjih stopenj sta s tem v zvezi ugotovili, da je iz poročil o likvidnostnem stanju z dne 4. 7. 2011 in 28. 7. 2011 razvidno, da je bila tožnica že v juliju 2011 kratkoročno in trajno nelikvidna ter dolgoročno plačilno nesposobna. V poročilu z dne 4. 7. 2011 je na več mestih mogoče razbrati, da tožeča stranka v daljšem obdobju ni bila sposobna poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. To pomeni, da je bila družba na dan 4. 7. 2011 trajneje nelikvidna in kot taka insolventna.

18. Revizijske navedbe v zvezi z zamudami pri izplačevanju plač za odločitev v sporu niso bistvenega pomena. Te bi bile pomembne le v primeru, če bi sodišče insolventnost (trajnejšo nelikvidnost) tožeče stranke utemeljilo na neizpodbojni domnevi iz 1. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

19. Nadalje ne vzdrži sklicevanje revidentke na „aktivne“, to je neblokirane, transakcijske račune tožeče stranke. Blokirani transakcijski računi so resda indic kratkoročne plačilne nesposobnosti dolžnika, ne pomenijo pa sami po sebi tudi njegove insolventnosti. A contrario trditve in dokazi o aktivnih računih dolžnika sami po sebi še niso dovolj za utemeljitev solventnosti dolžnika.

20. Trditve v zvezi z računovodskimi izkazi, ki naj bi izkazovali zgolj določene likvidnostne težave, ne pa insolventnosti tožeče stranke niso konkretitzirane, zato se Vrhovno sodišče v njihovo presojo ni spustilo.

21. Neutemeljene so tudi v reviziji ponovljene revidentkine navedbe o finančno stabilni in dobičkonosni družbi na dan 31. 12. 2010, ker naj bi na ta dan tožeča stranka izkazovala 59 mio EUR kapitala. S tem v zvezi revidentka smiselno trdi, da v obdobju opravljenih izpodbijanih dejanj še ni mogla biti insolventna, saj je „za nastop stečaja tako velike skupine, kot je bila tožeča stranka, potreben čas“.

22. Pritrditi gre sodišču druge stopnje, da je tožeča stranka v bilanci stanja pozitiven kapital v višini 59 mio EUR izkazovala šest mesecev pred opravo izpodbijanih dejanj, to je v obdobju, ki še ni bilo relevantno za vprašanje presoje obstoja insolventnosti tožeče stranke. Praviloma sicer drži, da do insolventnosti družb ne pride čez noč, ampak je to „proces“, ki se odvija dlje časa, lahko tudi več let. V obravnavanem primeru se insolventnost tožeče stranke ni pojavila čez noč, niti ni, če podatki iz bilance stanja za leto 2010 ustrezajo takratnemu resničnemu finančnemu stanju družbe, bil to več let trajajoč proces, ampak se je, upoštevaje ugotovitve sodišč nižjih stopenj, utemeljene na predloženih dokazih tožnice, očitno zgodil v obdobju pol leta.

23. Revizijske navedbe v zvezi s presojo subjektivnega pogoja izpodbojnosti so upoštevaje obrazložitev nižjih sodišč pavšalne in nekonkretizirane, zato se Vrhovno sodišče v njihovo presojo ni spustilo.

24. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka

25. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) tožeči stranki priznalo nagrado za postopek z revizijo v znesku 3.014,00 EUR (tar. št. 3300) in znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), povečane za 22% DDV, skupaj 3.701,48 EUR.

26. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

---.---

Op. št. (1): Presoja nastanka insolventnosti (poročilo) z dne 10. 12. 2012 (priloga A34), Načrt finančnega prestrukturiranja družbe B. d. d. iz decembra 2011 (priloga A35), Tedensko poročilo o likvidnostnem stanju družbe B. na dan 4. 7. 2011 z dne 4. 7. 2011 (priloga A36), Tedensko poročilo o likvidnostnem stanju družbe B. na dan 29. 7. 2011 z dne 28. 7. 2011 (priloga A37), Tedensko poročilo o likvidnostnem stanju družbe B. na dan 5. 9. 2011 z dne 5. 5. 2011 (priloga A62) in Tedensko poročilo o likvidnostnem stanju družbe B. na dan 16. 8. 2011 z dne 17. 8. 2011 (priloga A63).

Datum zadnje spremembe:

22.01.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III Ips 122/2015
• VSL sklep Cst 412/2016
• VSL sklep Cst 267/2014