VSL sodba I Cpg 388/2015

Jedro

Pogodba o odstopu terjatve predstavlja s stališča izpodbijanja pravnih dejanj insolventnega dolžnika neobičajen način poplačila.

Ni utemeljeno sklepanje, da bi toženka na podlagi izostanka naročila v zadnjem mesecu morala vedeti za insolventnost dolžnika.

Način preverjanja bonitetnih ocen poslovnih partnerjev, kot ga je tožena stranka pojasnila v vlogah, podrobneje pa predstavila njena zakonita zastopnica, ob upoštevanju tako velikega števila poslovnih partnerjev, dokazuje, da tožena stranka pri tem ni bila neskrbna.

Tudi če je vedela, da je tožnik že v letu 2010 svoje obveznosti plačeval z zamudo, to še ne pomeni, da bi morala vedeti za tožnikovo insolventnost. Če bi namreč tožeča stranka imela take plačilne roke dogovorjene s svojimi pogodbenimi partnerji, to še ne bi pomenilo, da je insolventna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„V razmerju med tožnikom G. d. o. o. - v stečaju, in tožencem B. d. o. o., se razveljavi:

- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 19. 1. 2011 v višini 1.767,18 EUR, s čimer je toženec prejel delno plačilo svoje terjatve po računih št. 22045 in 1020, v skupnem znesku 1.767,18 EUR;

- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 8. 3. 2011 v višini 2.453,92 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 1075, v znesku 2,453,92 EUR;

- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 11. 3. 2011 v višini 1.994,93 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računih št. 27717, 1351, 1305 in 26749, v skupnem znesku 1.994,93 EUR;

- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 16. 3. 2011 v višini 1.128,04 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 1363, v znesku 1.128,04 EUR;

- učinek nakazila dveh denarnih zneskov na račun toženca dne 21. 3. 2011 v skupni višini 2.286,69 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računih št. 1524 in 26380, v skupnem znesku 2.286,69 EUR;

- učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 24. 3. 2011 v višini 1.774,94 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svoje terjatve po računu št. 27689 v znesku 1.774,94 EUR;

- učinek tožnikove sklenitve pogodbe o odstopu terjatve, ki sta jo sklenila tožnik in toženec dne 14. 3. 2011 v višini 1.649,64 EUR in učinek odstopa terjatev iz te pogodbe z izjavo o odstopu terjatev tožnika do tožnikovega dolžnika C. d. o. o.;

Toženec mora v 15. dneh plačati tožniku na njegov račun št. IBAN 000 denarni znesek 13.055,34 EUR, pod izvršbo.

Toženec mora plačati tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 13.055,34 EUR za čas od 22. 9. 2011 do dne plačila denarnega zneska, v roku 15 dni pod izvršbo.“

Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.831,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka, nad katero je bil na podlagi predloga z dne 7. 4. 2011 začet stečajni postopek s sklepom z dne 11. 4. 2011, je pri toženi stranki nabavljala vulkanizerske produkte za vozni park. Izpodbojna pravna dejanja predstavljajo plačila s transakcijskega računa tožeče stranke, izvedena v obdobju izpodbojnosti (od 7. 4. 2010 do 11. 4. 2011), in sicer šest nakazil denarnega zneska na račun toženca ter sklenitev pogodbe o odstopu terjatve v višini 1.649,64 EUR z dne 14. 3. 2011. Iz nosilnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da ni podan niti objektivni niti subjektivni pogoj izpodbojnosti, zato je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Člen 271. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, izpodbojno:

1. če je bila posledica tega dejanja;

- bodisi zmanjšanje zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno,

- bodisi da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni pogoj), in

2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj, prim. prvi odstavek cit. člena).

7. V okviru objektivnega pogoja izpodbojnosti se je tožeča stranka sklicevala tudi na domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena, glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa tudi na domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Navedene domneve so izpodbojne. Po določilu 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP velja, da je objektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače.

8. Tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP določa (izpodbojno) domnevo o obstoju subjektivnega pogoja za izpodbijanje in sicer, da je subjektivni pogoj izpolnjen: 1. če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika, ali 2. če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

9. Nedvomno so bila vsa sporna pravna dejanja (nakazila denarnih zneskov na račun tožene stranke in sklenitev pogodbe o odstopu terjatve) opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, pogodba o odstopu terjatve pa predstavlja s stališča izpodbijanja pravnih dejanj insolvenčnega dolžnika tudi neobičajen način poplačila, zato je domneva o obstoju subjektivnega pogoja za izpodbijanje podana. Po prepričanju prvostopnega sodišča, kateremu se pridružuje tudi višje sodišče, pa je tožena stranka uspela domnevo izpodbiti. Dokazala je namreč, da ni vedela niti ni bila dolžna vedeti za insolventnost tožeče stranke v času izvedbe izpodbijanih pravnih dejanj.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da so plačilne zamude tožeče stranke pred spornimi pravnimi dejanji nihale pri okrog 30 dnevih, medtem ko gre pri pravnih dejanjih, ki so predmet izpodbijanja, za zamude med 55 in 101 dnevi. Ne drži pa pritožbeni zaključek, da sodišče izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke ni presojalo ob upoštevanju ostalih listinskih dokazov, zaradi česar naj bi bila ta izpoved v dokaznem smislu povsem neupoštevna. Zakonita zastopnica je izpovedala, da je bila zamuda od računa do računa različna, pri spornih računih v obdobju izpodbojnosti pa je bila nekako med 60 – 90 dni (kar je v okviru med 55 – 101 dni). Sodišče v tem ne vidi nedoslednosti, ki bi izpovedbi jemale verodostojnost. Zakonita zastopnica je življenjsko prepričljivo izpovedala tudi, da v kolikor ne bi glede na splošno gospodarsko situacijo v dogovoru z dolžnikom pristali na zamude pri plačilih, ki so se na žalost podaljševale in bi zoper vsakega dolžnika vložili predlog za izvršbo, bi lahko prenehali s poslovanjem. Vedenje za slabše finančno stanje še ne pomeni vedenja za insolventnost dolžnika. Med strankama je bilo na naroku nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka tožeči stranki ves čas izvajala njena naročila. To kaže, da za njeno insolventnost ni vedela.

11. Pritožnica povzema seštevke plačil tožeče stranke po mesecih (za nazaj) od marca 2011 do septembra 2010, pri čemer pa jim daje prevelik pomen. Samo na osnovi teh primerjav tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost dolžnika. Zakonita zastopnica je prav tako pojasnila, da je bilo tudi število naročil po mesecih različno, tudi v predhodnem obdobju se je že zgodilo, da nekaj mesecev ni bilo naročil s strani tožeče stranke, pa tožeča stranka takrat še ni bila insolventna. Zato ni utemeljeno sklepanje, da bi toženka na podlagi izostanka naročila v zadnjem mesecu morala vedeti za insolventnost dolžnika.

12. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da so vsi bistveni listinski dokazi tožene stranke neustrezni, ker se nanašajo na leto 2010, izpodbijana ravnanja pa so se zgodila v letu 2011, zaradi česar bi tožena stranka morala predložiti bonitetne informacije za tožečo stranko za obdobje, v katerem so bili izdani računi, ki se izpodbijajo. Izpodbijani računi so bili izdani v obdobju med septembrom in novembrom 2010 (prim. priloge A70 in B2), tožena stranka pa je bonitetne ocene o plačilnem indeksu tožeče stranke predložila za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 (priloga B3). Tožena stranka je tako v obdobju izdajanja spornih računov tožeči stranki preverjala njeno plačilno sposobnost na način, kot je preverjala plačilno sposobnost ostalih poslovnih partnerjev. Pri tem velja opozoriti na izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, da ima tožena stranka približno 6.000 stalnih strank, med katere je spadala tudi tožeča stranka. Način preverjanja bonitetnih ocen poslovnih partnerjev, kot ga je tožena stranka pojasnila v vlogah, podrobneje pa predstavila njena zakonita zastopnica, ob upoštevanju tako velikega števila poslovnih partnerjev, dokazuje, da tožena stranka pri tem ni bila neskrbna.

13. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da so trditve tožene stranke v nasprotju z izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke. Zakonita zastopnica tožene stranke je potrdila, da je tožena stranka opravila bonitetne poizvedbe za leto 2011 na podlagi razpoložljivih podatkov posebnega portala „Boniteta.si“, medtem ko so bila poročila na AJPES-u za leto 2010 objavljena šele konec aprila 2011, tako da za insolventnost pred 30. 3. 2011 ni bilo nobenih kazalcev.

14. S tega vidika se pokaže, da niso utemeljeni pritožbeni očitki, da tožena stranka ni predložila ustreznih bonitetnih ocen za leto 2011 in da bi bonitetna poročila za leto 2011 potrdila insolventnost tožeče stranke. Tožena stranka je predložila bonitetno oceno o plačilnih indeksih za leto 2010, ko so bili izstavljeni izpodbijani računi; tudi bonitetne ocene drugih bonitetnih hiš pa ne bi mogle biti v tem obdobju niti v obdobju spornih plačil drugačne, saj vse bonitetne hiše podajajo bonitetne ocene na podlagi istih predloženih podatkov. Poročil za leto 2010 pred njihovo objavo v aprilu 2011 pa nihče ni mogel upoštevati. Glede plačilne sposobnosti tožeče stranke je tožena stranka predložila dokaz, da tožeča stranka vse do 31. 3. 2011 ni imela blokiranih računov. Pritožnica dejstva, da je blokada nastopila šele 31. 3. 2011, konkretizirano niti ne izpodbija. Pa tudi obrazec BON-2, ki ga omenja pritožnica, ne bi mogel pokazati drugačnih podatkov o plačilni sposobnosti tožeče stranke. Iz predloženih listin banke X., ki jih je v spis vložila pritožnica, ravno tako izhaja, da potrdilo o plačilni sposobnosti zajema finančne podatke o poslovanju na transakcijskem računu v preteklem obdobju in število dni morebitne blokade. Zato ni verjetno niti, da bi tožena stranka v obdobju izpodbijanih pravnih dejanj pa pri banki X. lahko pridobila drugačne podatke od teh, ki jih je pridobila preko Bonitete.si.

15. Tudi če je bila tožeča stranka v času izpodbojnih pravnih dejanj insolventna, je potrebno pritrditi toženi stranki, da za to ob upoštevanju vseh okoliščin primera kljub potrebni skrbnosti toženka ni mogla vedeti. Tudi če je vedela, da je tožnik že v letu 2010 svoje obveznosti plačeval z zamudo 61 – 90 dni, kot je priznala v odgovoru na tožbo, to še ne pomeni, da bi morala vedeti za tožnikovo insolventnost. Če bi namreč tožeča stranka imela take plačilne roke dogovorjene s svojimi pogodbenimi partnerji, to še ne bi pomenilo, da je insolventna. Zato so zaključki pritožnice, da bi toženka že samo na osnovi takih plačilnih rokov morala vedeti za insolventnost dolžnika, neutemeljeni, saj jo to odvisno od številnih faktorjev. Preostale zatrjevane indice pa je toženki uspelo ovreči.

16. Ker je toženi stranki uspelo izpodbiti domnevo o obstoju subjektivnega elementa za izpodbijanje, oba elementa, tako subjektivni kot objektivni pa morata biti podana kumulativno, da je pravno dejanje izpodbojno, se pritožbeno sodišče z obstojem objektivnega elementa ni več ukvarjalo. Tudi če bi bil ta podan, namreč pritožnica s pritožbo ne more uspeti.

17. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa tudi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato glede na načelo uspeha sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato je tudi ona dolžna sama nositi svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 305/2015
• VSM Sodba in sklep I Cpg 504/2012
• VSL sodba I Cpg 1988/2014