VSL sodba I Cpg 1222/2011

Jedro

Tudi če bi letno poročilo tožeče stranke za leto 2007 izkazovalo insolventno stanje, je tako stanje lahko izkazovalo po stanju na dan 31. 12. 2007. Kasnejši ukrepi tožeče stranke v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala z novimi vložki z učinki od 21. 5. 2008 dalje so torej dajali zadosti trdno podlago za utemeljeno sklepanje, da je s temi ukrepi tožeča stranka odpravila insolventnost. Ker so bila vsa preostala izpodbijana pravna dejanja opravljena v času od 24. 6. 2008 do 25. 9. 2008, torej v sorazmerno kratkem času po opravljenem povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke, je tožena stranka z gornjimi dejstvi uspela prepričati pritožbeno sodišče, da za insolventnost tožeče stranke v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj ni mogla vedeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov pravnih dejanj tožeče stranke, in sicer štirih nakazil tožeče stranke, asignacijskega nakazila, prodaje blaga in učinka prenosa lastninske pravice na toženca z izročitvijo premičnih stvari in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo, učinek verižne kompenzacije in učinek medsebojne kompenzacije, na vrnitev stvari in plačilo 48.778,13 EUR ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 49.535,33 EUR od 7. 11. 2009 dalje do plačila. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 411,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje ali pa spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neupošteven je pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve, ker prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo prve pripravljalne vloge tožeče stranke. Ker je sodišče to vlogo prejelo dne 31. 5. 2011, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil opravljen 1. 6. 2011, je sodišče tožečo stranko na naroku za glavno obravnavo informiralo, da te njene pripravljalne vloge zaradi prekluzije ne bo upoštevalo. Glede na to je bila dolžna tožeča stranka kršitev, ki jo sedaj uveljavlja šele v pritožbi, skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP uveljavljati že do konca naroka za glavno obravnavo.

6. Neutemeljeno namreč pritožnik meni, da je imel najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo možnost navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, kar je tudi storil z vztrajanjem tudi pri navedbah iz pripravljalne vloge. Ker te zakonske določbe (očitno meri pritožnik na prvi odstavek 286. člena ZPP) sodišče ni upoštevalo, je bilo tožniku onemogočeno uveljavljanje procesnih pravic. Po drugem odstavku 286. člena ZPP lahko stranka, ki jo je sodišče v pisnem pozivu pred razpisom obravnave pozvalo, naj se v pripravljalni vlogi in v roku, ki ga določi sodišče, izjavi o določenih dejstvih, pa stranka tega ne stori, na prvem naroku za glavno obravnavo dejstva in dokaze navaja le pod pogojem, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Kot je razvidno iz poziva z dne 23. 4. 2010 (list. št. 18) je sodišče tožečo stranko pozvalo, naj v 30 dneh od prejema toženkinega odgovora na tožbo odgovori, sicer sodišče njenih navedb ne bo upoštevalo. Sodišče pa je obsežno pripravljalno vlogo tožeče stranke, s katero je izpodbijala navedbe toženca v odgovoru na tožbo, prejelo šele 31. 5. 2011, torej več kot eno leto po pozivu sodišča in tik pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil opravljen 1. 6. 2011. Ni dvoma, da bi upoštevanje navedene vloge tožnika terjalo preložitev naroka zaradi izjasnitve tožene stranke o njej, kar bi zavleklo reševanje spora, zato je v obravnavanem primeru izključena uporaba omilitvene določbe prekluzije iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Ob povedanem pa se izkaže, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo niti smiselno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Že Ustavno sodišče je v odločbi Up 2443/08 z dne 7. 10. 2009 odločilo, da sistem prekluzij v navajanju dejstev in predlaganju dokazov ni protiustaven, ker ne pomeni prekomernega posega v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave. Cilj, ki ga sistem prekluzij zasleduje, je namreč v pospešitvi in koncentraciji postopka, ki pa ga je mogoče doseči le ob ustrezni aktivnosti in odgovornosti strank v postopku. Ob zgoraj navedeni časovni komponenti vložitve pripravljalne vloge tožeče stranke je bila torej odločitev prvostopenjskega sodišča o neupoštevanju te vloge zaradi prekluzije povsem utemeljena.

8. Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja – objektivni po 1. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP in subjektivni po 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Slednji je podan, če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Tožeča stranka je dolžnost toženčevega vedenja o insolventnosti tožnika v času oprave po tožbi izpodbijanih pravnih dejanj temeljila na okoliščini, da je tožeča stranka z izpolnitvijo svojih pogodbenih obveznosti do toženca zamujala in s toženčevo dolžnostjo spremljanja revidiranih bilanc stanja in revidiranih izkazov poslovnega izida, javno dosegljivih v podatkovni bazi AJPES in njihovi bazi FIPO, iz katerih je bila razvidna insolventnost tožnika vse od leta 2005 dalje. Temu očitku v bran je tožena stranka zatrjevala, da se je večina dejanj, ki jih izpodbija tožnik zgodila v obdobju od 24. 6. 2008 do 25. 9. 2008, ko letno poročilo tožnika za leto 2007 tožencu še ni bilo dostopno. Sicer pa je skupščina tožnika 31. 1. 2008 sprejela sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe za 1.000.000,00 EUR, to povečanje pa je bilo v sodni register vpisano 21. 5. 2008. Edini logični zaključek na podlagi izvedene dokapitalizacije pa je zagotovitev pogojev za normalno poslovanje tožeče stranke v bodoče.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka izpodbija tudi učinek medsebojne kompenzacije med pravdnima strankama z dne 12. 1. 2009, pri čemer ne pojasni, da gre za situacijo iz 263. člena ZFPPIPP, ki prepoveduje pobot. Po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP namreč medsebojni terjatvi upnika in stečajnega dolžnika z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. Če torej ni izključujočih razlogov iz 263. člena ZFPPIPP za nedopustnost pobota, le-ta nastopi po samem zakonu na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP. Drugače povedano: če pravdni stranki ne bi pobotali medsebojnih terjatev prej, bi do pobota prišlo ex lege na dan začetka stečajnega postopka. Tako se pokaže, da izpodbijanje medsebojnega pobota terjatev pravdnih strank, opravljenega pred začetkom stečajnega postopka, nima podlage v materialnem pravu.

10. Glede preostalih izpodbijanih pravnih dejanj pa so za presojo obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti odločilna sledeča pravnorelevantna, pa med pravdnima strankama očitno nesporna dejstva in s sledečim časovnim sosledjem:

- da je skupščina tožeče stranke dne 31. 1. 2008 sprejela sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe za 1.000.000,00 EUR (z novimi vložki),

- da je bilo povečanje osnovnega kapitala tožeče stranke v sodni register vpisano 21. 5. 2008,

- da so bila izpodbijana pravna dejanja opravljena v času od 24. 6. 2008 do 25. 9. 2008.

11. Povečanje osnovnega kapitala družbe z novimi denarnimi vložki je eden od možnih ukrepov za odpravo insolventnosti (35. - 37. člen ZFPPIPP). Če drži trditev tožeče stranke, da so letna poročila tožeče stranke za leto 2006 in 2007 izkazovala insolventnost tožnika, so se za tak ukrep očitno odločili delničarji tožnika, ko so na njegovi skupščini dne 31. 1. 2008 sprejeli sklep o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki. Ker povečanje osnovnega kapitala začne veljati z dnem vpisa v sodni register (340. člen ZGD-1), torej z dnem 21. 5. 2008, je bilo upravičeno sklepati, da je s tem prišlo do odprave insolventnosti tožnika, čeprav bi letno poročilo tožeče stranke (bilanca stanja in izkaz poslovnega izida) za leto 2007 izkazovalo stanje insolventnosti tožeče stranke. Ta namreč ne navaja, da poslovno leto tožeče stranke (za katero se pripravljajo letna poročila) ne bi bilo enako koledarskemu letu. Drugače povedano: tudi če bi letno poročilo tožeče stranke za leto 2007 izkazovalo insolventno stanje, je tako stanje lahko izkazovalo po stanju na dan 31. 12. 2007. Kasnejši ukrepi tožeče stranke v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala z novimi vložki z učinki od 21. 5. 2008 dalje so torej dajali zadosti trdno podlago za utemeljeno sklepanje, da je s temi ukrepi tožeča stranka odpravila insolventnost. Če je namreč po presoji lastnikov tožeče stranke dokapitalizacija zadostovala za odpravo insolventnosti ob dejstvu, da imajo delničarji kot lastniki tožeče stranke boljši vpogled v poslovanje družbe kot njeni upniki, ni videti razumnega razloga, da tudi upniki tožeče stranke ne bi zaupali v presojo njenih lastnikov glede možnosti oziroma ukrepov odprave insolventnosti, sicer izkazane po navedbah tožnika v letnih poročilih za predhodna leta vse od leta 2005 dalje.

12. Ker so bila vsa preostala izpodbijana pravna dejanja opravljena v času od 24. 6. 2008 do 25. 9. 2008, torej v sorazmerno kratkem času po opravljenem povečanju osnovnega kapitala tožeče stranke, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka z gornjimi dejstvi uspela prepričati pritožbeno sodišče, da za insolventnost tožeče stranke v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj ni mogla vedeti. S tem je uspela izpodbiti tožnikove trditve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti pravnih dejanj, ki so predmet tožbenega zahtevka. Pritožbeni očitek, da bi bilo ravnanje tožene stranke pri pregledu letnih poročil treba presojati po pravilih profesionalne skrbnosti, ki so jo narekovale tudi izrazite zamude pri izpolnitvi obveznosti tožeče stranke do tožene stranke, iz katerih bi tožena stranka morala razbrati tožnikovo insolventnost, ob zgoraj povedanem izzveni nekonsistentno in nelogično in posledično neutemeljeno.

13. Pritožbeno sodišče je že na tej podlagi, ne da bi se spuščalo v presojo obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1319/2013
• VSL sklep I Cpg 1402/2010
• VSL sodba I Cpg 1216/2011