VSL sodba I Cpg 131/2011

Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožene stranke, s katerimi je izpodbijala domnevo o subjektivnem pogoju izpodbojnosti, na katero se je sklicevala tožeča stranka, in ugotovilo, da tožena stranka glede na okoliščine poslovanja pravdnih strank ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke, je utemeljeno presodilo, da je bila izpodbita zakonska domneva iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sklepanje prvostopenjskega sodišča o tem, da tožena stranka ni morala vedeti za insolventnost tožnika, pa predstavlja dejansko podlago odločitve prvostopenjskega sodišča, na katero je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala razveljavitev učinkov pravnih dejanj med pravdnima strankama, in sicer dveh plačil tožeče stranke toženi stranki z dne 22. 01. 2009 v skupni višini 640,63 EUR. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo tega zneska v stečajno maso skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 01. 2009 do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 307,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanska podlaga prvostopenjske sodbe, na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, je naslednja:

tožena stranka je po opravljenih storitvah izstavila tožeči stranki dva računa, in sicer račun št. 5000370-1 z dne 12. 06. 2008 v višini 282,00 EUR in račun št. 500678-01 z dne 29. 08. 2008 v višini 358,63 EUR;

oba računa sta dospela v plačilo v 7 dneh po izstavitvi;

tožena stranka je oba računa plačala z nakazilom zneskov na račun tožeče stranke dne 22. 01. 2009;

na dan plačila transakcijski račun tožeče stranke ni bil blokiran;

pred plačilom je tožena stranka tožečo stranko pisno opominjala, tožeča stranka pa je toženi obljubila plačilo.

Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika morata biti izpolnjena tako objektivni pogoj izpodbojnosti iz 1. točke 1. odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur.l. RS št. 126/07 – 52/10 – v nadaljevanju ZFPPIPP) kot subjektivni pogoj izpodbojnosti iz 2. točke 1. odstavka istega člena.

Subjektivni pogoj izpodbojnosti je izpolnjen takrat, ko je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. Tožeča stranka je izkazanost tega pogoja v tožbi utemeljevala na zakonski domnevi iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki je podana, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Ta domneva pa je izpodbojna. Na strani upnika, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, je torej trditveno in dokazno breme za izpodbijanje te zakonske domneve. Navedeno zakonsko domnevo bi oseba, v korist katere je bilo dejane opravljeno, lahko izpodbila na ta način, da bi zatrjevala in dokazala, da v času, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno dolžnik sploh ni bil insolventen, ali da bi zatrjevala in dokazala druge dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo sklepati, da ni vedela in ni mogla vedeti za insolventnost dolžnika. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2009 navajala, da ji ni moglo biti znano slabo ekonomsko in finančno stanje tožene stranke glede na to, da račun tožeče stranke ob izvršenem izpodbijanem plačilu niti ni bil blokiran. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tem trditvam tožeča stranka niti ni nasprotovala. Te trditve so tudi skladne z dokazilom, ki ga je predložila sama tožeča stranka, to je s podatki o stanju in prometu na računu tožeče stranke na dan 22. 01. 2009 (priloga A 4), iz katerega je razvidno pozitivno stanje tožeče stranke na računu, iz katerega je tožeča stranka izvršila plačili toženi stranki. Sodišče prve stopnje je iz teh dejstev in iz izpovedi takratnega direktorja tožene stranke, ki se je skliceval na obljubljeno plačilo s strani direktorja tožeče stranke ob opominjanju za plačilo, sklepalo, da ni podanih okoliščin, ki bi kazale na to, da je tožena stranka vedela ali bi morala vedeti za insolventnost tožnika ob plačilu.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se tožena stranka sploh ni sklicevala, da ji ni bilo treba vedeti za insolventnost tožnika, saj je takšne trditve izrecno podajala v 2. točki odgovora na tožbo. To je utemeljevala z majhnim obsegom poslovanja s tožečo stranko in z okoliščino, da transakcijski račun tožeče stranke ni bil blokiran ob spornem plačilu. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. S tem, ko je sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožene stranke, s katerimi je izpodbijala domnevo o subjektivnem pogoju izpodbojnosti, na katero se je sklicevala tožeča stranka, in ugotovilo, da tožena stranka glede na okoliščine poslovanja pravdnih strank ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke, je utemeljeno presodilo, da je bila izpodbita zakonska domneva iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sklepanje prvostopenjskega sodišča o tem, da tožena stranka ni morala vedeti za insolventnost tožnika, pa predstavlja dejansko podlago odločitve prvostopenjskega sodišča, na katero je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti vezano (1. odstavek 458. člena ZPP). To pa pomeni, da je že iz tega razloga pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka ni dokazala subjektivnega elementa izpodbojnosti kot materialnopravne predpostavke izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Iz navedenih razlogov se tako izkažejo kot neodločilne pritožbene navedbe v delu, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala prvostopenjsko sodbo glede neizkazanosti objektivnega elementa izpodbojnosti. Ker iz prej navedenih razlogov tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni mogla uspeti že zaradi nedokazanega subjektivnega elementa izpodbojnosti, se pritožbenemu sodišču do preostalih pritožbenih navedb ni bilo potrebno opredeljevati (1. odstavek 360. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljilo sklicujoč se na priglašene stroške tožene stranke v odvetnikovem stroškovniku in upoštevaje Odvetniško tarifo. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo stroškovnik tožene stranke, ki ga je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo 27. 01. 2010 in specificirane stroške na zapisniku o glavni obravnavi z dne 03. 11. 2010. Na obeh narokih je bil prisoten tudi pooblaščenec tožeče stranke. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni priglasila stroškov kilometrine, saj so bili priglašeni v stroškovniku z dne 25. 01. 2010 (list. št. 30). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se odločitev prvostopenjskega sodišča zaradi neobrazloženosti ne da preizkusiti. Ker tožeča stranka ob priglasitvi pravdnih stroškov tožene stranke tako priglašenim stroškom ni nasprotovala, prav tako pa v pritožbi konkretizirano ne izpodbija posameznih priznanih stroškov toženi stranki, razvidnih iz stroškovnika, je šteti pritožbene navedbe tožeče stranke glede stroškov postopka za nekonkretizirane, zato pritožbeno sodišče nanje ni dolžno posebej odgovarjati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 1. odstavku 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2011

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 702/2008
• VSL sodba in sklep II Cpg 1132/2016
• VSL Sodba in sklep I Cp 1924/2018