<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 320/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.320.2013

Evidenčna številka:VDS0010962
Datum odločbe:24.04.2013
Senat:Samo Puppis (preds.), Biserka Kogej Dmitrovič (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave - insolventnost - pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca

Jedro

Po določbi 16. člena ZJSRS ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Po določbi 18. člena navedenega zakona upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Delovnopravni status tožnika je bil namreč rešen tako, da ga je prevzela druga družba za varovanje, kjer je nadaljeval z delom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe RS, Ministrstva za … št. ... z dne 20. 4. 2011 in da se ugotovi, da je tožeča stranka upravičena do pravic po ZJSRS v primeru insolventnosti delodajalca ter da je tožena stranka dolžna v 8 dneh po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo odločiti o vseh pravicah tožeče stranke po ZJSRS. Sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujejo tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo zaradi stečaja ampak zaradi prehoda k drugemu delodajalcu prevzemniku. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi uvedbe stečajnega postopka nad dolžnikom z dne 28. 10. 2010. Odločba je bila tožeči stranki vročena in je z njeno vročitvijo pričela učinkovati. Aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki je bil sklenjen v času trajanja odpovednega roka, ima lahko le naravo skrajšanja odpovednega roka, v nobenem primeru pa ne more pomeniti nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali celo morda razveljavitve že dane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podpisan je bil v času odpovednega roka, torej po že veljavni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bil aneks sklenjen 27. 10. 2010. Ugotovitev sodišča je v nasprotju z listinami. Iz dopisa stečajne upraviteljice izhaja, da so se prijave na ZZZS dale za nazaj, da so lahko delodajalci z delom pričeli 1. 11. 2010 ter da so delavci z delom pri novem delodajalcu pričeli v času odpovednega roka. To pomeni, da so se aneksi sklepali za nazaj. V kolikor bi bil aneks res sklenjen 27. 10. 2010, tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka pri A. d.o.o. sploh ne bi bila več zaposlena in ji torej pogodbe o zaposlitvi niti ne bi bilo mogoče niti potrebno odpovedovati. Napačno je stališče sodišča, da je šlo v obravnavanem primeru za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR. Do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR pride namreč zaradi prenosa podjetja ali dela podjetja ter drugih statusnih sprememb delodajalca. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je tožnik aneks podpisal po tem, ko mu je pogodba bila že odpovedana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen dokazni zaključek, ko je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, torej na podlagi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je bil nad delodajalcem tožnika dne 28. 10. 2010 uveden stečajni postopek, da je upraviteljica tožniku izdala sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 103. člena ZDR dne 2. 11. 2010, da ga je tožnik prejel 5. 11. 2010. V sklepu je bil določen 15 dnevni odpovedni rok. Glede na določbo 93. člena ZDR začne odpovedni rok teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, torej je odpovedni rok pričel teči 6. 11. 2010. Tožniku delovno razmerje pri delodajalcu v stečaju ni prenehalo na podlagi navedene odpovedi, kar bi se zgodilo 21. novembra 2010, temveč je sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi datiran z dnem 27. 10. 2010, s katerim je z navedenim dnem nadomestil delodajalca iz družbe A. d.o.o. A. z družbo A. osrednja regija, družba za varovanje d.o.o. A. z dnem 27. 10. 2010. Nova družba je tožnika v matično evidenco in vsa zavarovanja prijavila s 1. 11. 2010, družba v stečaju pa je tožnika odjavila iz delovnega razmerja z dnem 31. 10. 2010. Glede na navedene ugotovitve je tako pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku delovno razmerje pri družbi A. d.o.o. v stečaju ni prenehalo na podlagi sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 103. členu ZDR, izdanem 2. 11. 2010, ki je bil tožniku vročen dne 5. 11. 2010. To pa je pravno pomembno dejstvo pri odločanju o pravici tožnika po Zakonu o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije.

Po določbi 16. člena Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/1997 in naslednji) ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Po določbi 18. člena navedenega zakona upravičenec pridobi pravice po tem zakonu z dnem prenehanja delovnega razmerja. Ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, tudi ni mogel pridobiti pravic po navedenem zakonu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je dejansko bil izveden prevzem tožnika k drugemu delodajalcu, kot to izhaja iz aneksa št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008, datiranim z 27. 10. 2010. Dejstvo, da je bil delovnopravni status tožnika urejen za nazaj, očitno v mesecu novembru, na pravico tožnika po ZJSRS nima vpliva. Delovnopravni status tožnika je bil rešen tako, da ni prešel v brezposelnost, temveč ga je prevzela druga družba za varovanje, kjer je nadaljeval z delom. ZJSRS pa zagotavlja pravice delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca. Za take delavce je predvideno, da Jamstveni in preživninski sklad zagotovi vsaj minimalne pravice in sicer je v 19. členu določeno, da imajo taki delavci pravice do izplačila neizplačanih plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja oziroma nadomestil plač za isto obdobje, nadomestil plače za neizrabljen letni dopust ter odpravnine. Tožnik, ki mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti, temveč je nadaljeval delovno razmerje pri drugem delodajalcu pa bo v primeru, da mu delodajalec, ki je sedaj v stečaju, ni poravnal vseh obveznosti, te uveljavljal v stečajnem postopku od stečajnega dolžnika.

Zmotno je stališče tožnika, da bi moralo sodišče upoštevati pri svoji odločitvi sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2010, ki mu je bil vročen 5. 11. 2010 in izdan na podlagi 103. člena ZDR in ne dejanskega stanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik podpisal tako prejem sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010. Tako se ne more sedaj uspešno sklicevati samo na prejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevati, da se ne upošteva Aneks št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerega je bil prevzet k drugemu delodajalcu, ki je bil tudi realiziran.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.


Zveza:

ZDR člen 103. ZJSRS člen 16, 18.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU5NDY3