Sodba VIII Ips 93/98

Jedro

Pogoj ukinitve dejavnosti za prevzem delavcev je izpolnjen, če je ta v celoti ukinjena v določeni organizacijski enoti. Delodajalec ni dolžan preverjati, če je mnenje k pogodbi o prevzemu delavcev dal po sindikalnih pravilih pristojen organ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je kot nezakonite razveljavilo sklepe direktorja tožene stranke z dne 27.2.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnikom in odločbe delavskega sveta z dne 23.3.1995, s katerimi je bilo odločeno o ugovoru tožnikov. Posledično je sodišče ugotovilo, da tožnikom delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zato je toženi stranki naložilo, da tožnikom povrne prikrajšanja nastala zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da pogodbe o prevzemu delavcev na delo v drugo organizacijo nista sklenila in podpisala organa upravljanja, ampak njuna poslovodna organa. Tožena stranka pa tudi ni v celoti ukinila maloprodajne trgovinske dejavnosti. Pogodbe o prevzemu so zato nezakonite.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnikov zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ukinila trgovinsko dejavnost v trgovinah B. in P., in te trgovine dala v najem P., s katero je sklenila 23.2.1995 pogodbo o prevzemu delavcev. Tožniki so zato bili prevzeti k novemu delodajalcu v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/98 in 42/90) ter Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in panožno kolektivno pogodbo. Razporejeni so tudi bili na delovna mesta, ki so povsem ustrezala njihovi izobrazbi, znanju in zmožnostim. Sodišče je tudi ugotovilo, da je v postopku prevzema delavcev sodeloval sindikat, ki je bil tudi sopodpisnik pogodb o prevzemu delavcev. Tožena stranka je tako na pravilen in zakonit način izvedla razporeditev delavcev k novemu delodajalcu. Dejstvo, da so pooblaščenci tožnikov imeli samo sedem dni časa za pripravo na sejo delavskega sveta tožene stranke, ne pa osem dni, ni vplivalo na zakonito in pravilno odločitev delavskega sveta.

Tožniki so zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložili revizijo, v kateri uveljavljajo oba revizijska razloga. V reviziji navajajo, da po sodni praksi mora biti zaposlitev pri novem delodajalcu trdna in gotova glede stalnosti. V danem primeru pa je bilo ugotovljeno, da nova zaposlitev ni bila zanesljiva, pri tem tožniki navajajo dejstva, ki kažejo na to. Pogodba o prevzemu delavcev je bila sklenjena v nasprotju z 11. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ker tožena stranka ni v celoti ukinila trgovske dejavnosti in ker sindikat ni dal predhodnega mnenja. Predsednica sindikata sploh ni vedela, kakšno soglasje in k čemu je potrebno. Tožena stranka je tudi kršila postopek o razporeditvi tožnikov v družbo P., ker ni spoštovala osemdnevnega roka za vročitev vabila pred sejo delavskega sveta. Višje sodišče je prvostopno sodbo spremenilo iz razlogov, ki za razsojo te zadeve niso relevantni, določene razloge pa je netočno povzelo, da tožniki niso ugovarjali zoper odločbe o razporeditvi pri novem delodajalcu in da jim je delovno razmerje prenehalo v disciplinskem postopku. Na koncu se je tudi izkazalo, da zaposlitev tožnikov pri novem delodajalcu ni bila zanesljiva, saj je družba P. prenehala poslovati, nima pa tudi nobenega premoženja. Revidenti predlagajo, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi drugostopno sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 -27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da je za odločitev pomembno le dogajanje ob sprejemanju sklepov o prehodu delavcev k drugemu delodajalcu in ne današnje stanje. Tožena stranka predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne more preizkušati ugotovljenega dejanskega stanja, in je nanj vezano pri presoji materialnega prava. Zaradi tega revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za prevzem delavcev in ali je bil prevzem opravljen v skladu s predpisanim postopkom. Po določbi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Ti pogoji so določeni v 11. členu takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93). Po tej določbi je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod naslednjimi pogoji: 1.) da se v organizaciji ukine določena dejavnost v celoti in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila, 2.) da druga organizacija oziroma delodajalec vse delavce zaposli na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev in 3.) da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo v drugo delovno organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so bili tožniki prevzeti v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 11. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Kot je navedeno, je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Glede na revizijske navedbe, je sporno, ali je tožena stranka v celoti ukinila trgovinsko dejavnost in ali je sindikat dal mnenje k pogodbi o prevzemu delavcev. Revizijsko sodišče ugotavlja, da določb oziroma pogojev ukinitve določene dejavnosti v celoti ni moč razlagati tako, da se določena dejavnost v celoti ukine, temveč, da se lahko ukine (v celoti) samo v določeni organizacijski enoti. Če se npr. pri prevozniškem podjetju ukine mehanična dejavnost - mehanična delavnica - to ne pomeni, da se potem tovrstnega dela nikjer v podjetju ne sme opravljati. Zato tudi kolektivna pogodba ukinitev v celoti veže na določeno organizacijsko enoto.

V zvezi z mnenjem sindikata je poudariti, da obličnost tega mnenja ni predpisana, da ni predpisano, kateri organ sindikata bi naj dal mnenje, še manj pa, da bi delodajalec bil dolžan preverjati ali je mnenje dal po pravilih sindikata pristojni organ. V danem primeru je individualne pogodbe o prevzemu delavcev sopodpisal predsednik sindikata. Z zagotovitvijo sopodpisa predsednika sindikata je tožena stranka svojo obveznost do sindikata izpolnila, in je šteti, da so pogodbe sklenjene v skladu z 2. odstavkom že citiranega 11. člena kolektivne pogodbe.

Delovno razmerje pri prevzemu delavcev mora biti pri novem delodajalcu sklenjeno za nedoločen čas, in v obravnavanem primeru je tako bilo sklenjeno. Predpisi ne določajo, da bi bivši delodajalec moral jamčiti za trajnost delovnega razmerja oziroma da bi bil dolžan delavce sprejeti nazaj, če bi jim delovno razmerje pri novem delodajalcu prenehalo. Tako bi sicer lahko bilo dogovorjeno v pogodbi o prevzemu, vendar v danem primeru ni bilo. Nezakonit pa bi bil prevzem delavcev, če bi šlo za prevzem z namenom, da se delavce izigra, oziroma oškoduje za določene pravice. V obravnavanem primeru se navaja, da je tožnikom delovno razmerje pri prevzemniku prenehalo po nekaj mesecih, vendar pa razlog za prenehanje ni ugotovljen. Ni pa tudi ugotovljeno, da bi šlo za prevzem z namenom izigrati delavce, zato ni podlage za zaključek, da bi prevzem zaradi tega bil nezakonit.

Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da dejstvo, da so pooblaščenci tožnikov dobili vabilo za sejo delavskega sveta sedem dni pred sejo, namesto osem dni, kot bi ga po mnenju tožnikov morali dobiti, ni vplivalo na zakonitost postopka in pravilno odločitev delavskega sveta, zato ni bilo potrebe, da bi sodišče iz tega razloga razveljavilo odločitev delavskega sveta.

V reviziji ni določno opredeljena in obrazložena nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je dovoljena revizija. Revizijsko sodišče je zato na podlagi določbe 386. člena ZPP lahko le preizkusilo, če je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 91/96
• Sodba VIII Ips 321/2005
• Sodba in sklep VIII Ips 310/2005