VDSS sklep Pdp 269/2008

Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas za čas pripravništva ni bila nezakonita, saj je bil razlog „opravljanje pripravništva“ določen v ZDR/90. Ker toženec po izteku časa, za katerega je bila sklenjena ta pogodba o zaposlitvi, ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je ponudila tožeča stranka za ustrezno delo, ampak se je zaposlil pri drugem delodajalcu, ni izpolnil svoje obveznosti, da bo ostal na delu pri tožeči stranki, in je dolžan povrniti stroške študija.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novi postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.285.089,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 749,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi je navedla, da se je sodišče prve stopnje, pri presoji ali je tožeča stranka tožencu po zaključku srednješolskega izobraževanja ponudila zaposlitev ali ne, naslonilo predvsem na pričanje toženčeve matere B.R. in delno tudi na izpoved nekdanjega direktorja F., povsem pa je prezrlo izpoved toženca, ki je na naroku dne 28. 11. 2007 povedal, da je želel študirat in da sta se z direktorjem pogovarjala o štipendiranju. Tudi priča F. je potrdil, da je do sklenitve druge pogodbe o štipendiranju prišlo na pobudo toženca, ki je želel nadaljevati študij. Iz izpovedi toženca in priče F. torej izhaja, da med tožečo in toženo stranko, po srednji šoli, ni bilo govora o zaposlitvi zato, ker je toženec izrazil željo po nadaljevanju študija, v interesu tožeče stranke pa je vsekakor bilo pridobitev visoko izobraženih kadrov. Po mnenju pritožnika iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je verjelo toženčevi materi, da s tožencem nista razmišljala o študiju, ko pa je sam toženec povedal, da je želel študirati, pa tudi direktor F. je potrdil, da je do sklenitve pogodbe o štipendiranju prišlo na pobudo toženca. Prav tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj druga pogodba o štipendiranju ne bi bila avtomatično nadaljevanje prve, ampak je do nje prišlo šele po tem, ko tožnica ni izpolnila svoje obveznosti iz prve pogodbe in sicer, da bi tožencu v roku 60 dni po zaključenem šolanju zagotovila ustrezno zaposlitev. Gre za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče med drugim ni preverjalo ali je toženec tožečo stranko pisno sploh obvestil, da je zaključil šolanje. Tožena stranka bi morala namreč šele v roku 60 dni po prejemu pisnega obvestila o zaključku šolanja, s tožencem skleniti pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno tolmačilo 2d točko pogodbe o štipendiranju z dne 9. 10.1999, s tem, ko je tolmačilo, da pomeni ustrezna zaposlitev le tisto zaposlitev, ki ustreza štipendistovi stopnji strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica in to za nedoločen čas. Pri tem se je sodišče sklicevalo na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Ppd 32/98, vendar se ta sodba, po mnenju pritožitelja, ne nanaša na enako dejansko stanje kot je v konkretni zadevi. Iz obrazložitve sodbe, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje izhaja, da je bilo v pogodbi o štipendiranju dogovorjeno, da bo delodajalec štipendistu zagotovil zaposlitev za nedoločen čas. V konkretni zadevi pa sta se stranki s pogodbo dogovorili, da bo tožeča stranka tožencu zagotovila ustrezno zaposlitev. Sprva mu je ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta, to je za čas pripravništva, kar je povsem običajen način sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tistimi, ki končajo šolanje. Po uspešno opravljenem pripravništvu, pa je tožeča stranka tožencu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki pa je toženec ni podpisal. Očitno toženec ni imel namena delati pri tožeči stranki, saj je na naroku dne 28. 11. 2007 povedal, da je približno 20 dni pred iztekom pogodbe tožeči stranki povedal, da ne bo več delal pri njej, takrat pa je tudi izvedel, da bo moral vrniti štipendijo. Sodišče prve stopnje je tako izpoved toženca povsem prezrlo in je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da tožeča stranka svoje obveznosti po pogodbi o štipendiranju ni izpolnila. Tožena stranka je tožencu ponudila ustrezno zaposlitev, saj mu je po uspešno opravljenem pripravništvu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ker toženca ni bilo v službo, mu je pogodbo poslala s priporočeno pošiljko na naslov stalnega prebivališča. Toženec se je zavedal, da je dolžan vrniti prejeto štipendijo, ker se sicer pri tožeči stranki ne bi zanimal, kolikšen del zneska je vročila, prav tako pa po prejemu tožbe tožeči stranki zagotovo ne bi nakazal, če bi menil, da ji ni ničesar dolžan. Po mnenju pritožitelja je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika, o izpovedbah v postopku in med samim zapisnikom. Tako sodišče prve stopnje navaja, da naj bi direktor T. na naroku povedal, da tožencu pred potekom pripravništva, ni obljubil pogodbe za nedoločen čas, kar pa vsekakor ne drži, saj direktor T. tega ob zaslišanju dne 28. 11. 2007 ni povedal, prav tako pa tega ni izpovedala tudi nobena druga priča.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje nepravilno tolmači določbo pogodbe o štipendiranju v zvezi s tem, da bo štipendistu tožeča stranka po zaključenem šolanju zagotovila ustrezno zaposlitev, najkasneje v roku 90 dni po prejemu pisnega obvestila o končanem študiju in da pomeni ustrezno zaposlitev le zaposlitev za nedoločen čas. Napačen je zato zaključek sodišča, da ker tožeča stranka tožniku ni zagotovila zaposlitve za nedoločen čas, tožencu ni potrebno vrniti zneskov štipendije. Iz Pogodbe o štipendiranju z dne 10. 9. 1999 izhaja, da je obveznost štipendista po končanem šolanju skleniti delovno razmerje s štipenditorjem v roku, ki ga bo ta določil v skladu s to pogodbo in da bo ostal na delu najmanj toliko časa, kot je prejemal štipendijo (točka 3f). Iz 5. člena Pogodbe o štipendiranju pa izhaja, da je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor v roku 90 dni po zaključku šolanja, ne zagotovi ustrezne zaposlitve. V tem členu in tudi v drugih določbah pogodbe o štipendiranju ni izrecno predvideno, da bi pomenila ustrezno zaposlitev le zaposlitev za nedoločen čas. Na podlagi pogodbe o štipendiranju skratka ni mogoče zaključiti, da je imel štipenditor obveznost skleniti s štipendistom (tožencem) pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Delodajalec mora štipendistu po zaključenem izobraževanju zagotoviti zaposlitev, ki je ustrezna glede na vrsto in stopnjo njegove izobrazbe, čeprav pogodba o štipendiranju o tem nima posebnih določb. Štipendist ni dolžan sprejeti vsake zaposlitve, ki mu jo ponudi delodajalec, zlasti če za ponujeno delo ne izpolnjuje pogojev. Tožena stranka je dne 4. 10. 2005 s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za opravljanje pripravništva in sicer za določen čas do zaključka pripravništva. Namen pripravništva je, da se oseba, ki prvič prične opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe, uvede in usposobi za samostojno opravljanje dela. Delodajalec mora pripravniku zagotoviti delo na delovnem mestu, ki ustreza vrsti in stopnji njegove izobrazbe in pripravniku ni mogoče nalagati del, za katere ne izpolnjuje pogoja strokovne usposobljenosti in je zaposlitev na takšnih delih neustrezna in v nasprotju z institutom pripravništva, zato jo delavec štipendist lahko odkloni, kar ima za posledico, da mu štipendije ni potrebno vrniti. V konkretni zadevi pa je bilo nesporno, da je tožeča stranka tožencu zagotovila delo na delovnem mestu, ki je ustrezalo vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe in dejstvo, da je pripravništvo bilo sklenjeno za določen čas še ne pomeni, da je šlo za neustrezno zaposlitev po pogodbi o štipendiranju. V zvezi z obveznostjo tožeče stranke, da tožencu zagotovi zaposlitev, je potrebno upoštevati tudi v času spornega razmerja veljavno delovno zakonodajo, zlasti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93). Določbe pogodbe o štipendiranju je potrebno tolmačiti z upoštevanjem ZDR, zlasti glede vprašanja, ali je bilo sploh mogoče skleniti delovno razmerje le za čas pripravništva (torej določen čas). Delovno razmerje za določen čas je v zakonu opredeljeno kot izjema, ki je dovoljena le v določenih primerih in med temi primeri 17. člen ZDR omogoča sklenitev delovnega razmerja tudi za delavca, ki sklene delovno razmerje zaradi usposabljanja in izpolnjevanja za delo. Med te primere lahko štejemo tudi sklenitev delovnega razmerja za opravljanje pripravništva. Glede na navedeno je takrat veljavna delovna zakonodaja omogočala sklenitev delovnega razmerja za določen čas, v primeru pripravništva in ni predstavljala ovire za to, da je tožeča stranka tožencu najprej ponudi delovno razmerje za določen čas, torej le za čas pripravništva. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožeča stranka tožencu (pripravniku) zagotovila delo na delovnem mestu, ki je ustrezalo vrsti in stopnji njegove strokovne izobrazbe z namenom, da pripravnik pridobi praktične izkušnje prav na tem delovnem mestu.

Tožeča stranka je tožencu pred iztekom določenega časa ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in dejstvo, da je toženec pred tem že sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, toženca ne razbremeni obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Med strankama je bilo tudi nesporno, da je tožencu prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki preden je izpolnil pogoj iz 3. člena točke f pogodbe o štipendiranju in sicer da bi po končanem študiju ostal na delu najmanj toliko časa, kot je prejemal štipendijo.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je ustrezna zaposlitev le tista, ki ustreza štipendistovi stopnji izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim in to le za nedoločen čas, in se pri tem sklicevalo na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 32/98, ki obravnava drugačno dejansko stanje, kot je v primeru tega individualnega delovnega spora, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Zato je tudi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožnica sama ni izpolnila pogodbenih obveznosti, je tudi toženec prost svojih obveznosti. Glede na takšen zaključek pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljajo višine terjatve tožeče stranke do toženca, iz naslova vračila štipendije, zato bo v ponovnem postopku moralo oceniti kaj predstavlja znesek 4.971,96 EUR, ki ga je toženec nakazal na račun tožeče stranke dne 31. 1. 2007 in pri tem bo moralo upoštevati tudi načelo enake vrednosti dajatev, določeno, v času sklenitve pogodbe o štipendiranju, v 15. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. št. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), sedaj v 8. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Glede na to načelo lahko tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov študija le za čas, ko bi moral toženec še ostati v delovnem razmerju, ne pa celotnih stroškov šolanja. Toženec je po končanem šolanju ostal zaposlen pri toženi stranki leto dni, zato je dolžan tožeči stranki povrniti le sorazmerni del stroškov šolanja, to pa je za čas, ko bi še moral ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Torej je tožeča stranka upravičena le do sorazmernega povračila stroškov šolanja, višino le-teh stroškov pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo v dopolnjenem dokaznem postopku.

Pritožbeno sodišče pa se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da toženec na podlagi prve pogodbe o štipendiranju z dne 10. 10. 1994 nima nobenih obveznosti vračila štipendije. Toženec je bil po končanem srednješolskem izobraževanju na razpolago tožeči stranki, ki pa ga v roku, ki ga je sama določila, ni zaposlila oziroma mu ni ponudila ustrezne zaposlitve. Toženec je namreč nekaj časa delal pri tožeči stranki preko Študentskega servisa, vendar ne kot elektrotehnik, ampak je opravljal razna vzdrževalna dela. Navedenega tožeča stranka ni prerekala. V kolikor pa je tožeča stranka menila, da s sklenitvijo nove pogodbe o štipendiranju dne 10. 9. 1999 niso ugasnile obveznosti toženca po pogodbi z dne 10. 10. 1994, bi vsekakor tožeča stranka to morala tudi zapisati v novi pogodbi o štipendiranju z dne 10. 9. 1999, da bi se kasneje izognila nejasnostim v zvezi z obvezo toženca. V obravnavanem primeru obveznosti tožene stranke, da bi ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj toliko časa, kot je trajalo štipendiranje (po prvi in drugi pogodbi o štipendiranju) niso bile dogovorjene. Dolžnost izpolnitve obveznosti iz 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (oziroma 9. člena Obligacijskega zakonika), je temeljno načelo obligacijskega prava, ki zagotavlja pogodbeno disciplino. Ker se pogodbene stranke svobodno odločajo ali bodo sklenile pogodbo in kakšna bo njena vsebina, je bilo tudi v obravnavanem primeru prepuščeno volji tožeče stranke, da določi čas trajanja delovnega razmerja tožencu po končanem izobraževanju oziroma katere zneske štipendije v celoti z obrestno mero je dolžan štipendist povrniti.

O ostalih pritožbenih navedbah se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati, ker je bilo potrebno izpodbijano sodbo že na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev razveljaviti.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od celotnega uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi drugi odstavek izpodbijane sodbe (stroškovni del), sodišče prve stopnje pa v končni odločitvi odločilo o vseh stroških postopka skupaj.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanju zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. To pa v konkretnem primeru ni mogoče. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima prvostopno sodišče in v celoti ugotavljalo višino terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju postopalo že v skladu z navedenimi stališči pritožbenega sodišča ter šele za tem v zadevi ponovno odločilo. Pri ponovni odločitvi pa naj sodišče prve stopnje upošteva, da je potrebno po 1. 1. 2007 na podlagi 4. odstavka 13. člena Zakona o uvedbi evra (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2008) po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar v zneske, ki se glasijo na evro.

Datum zadnje spremembe:

11.03.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 273/2007
• VDSS sodba in sklep Pdp 556/2007
• Sodba VIII Ips 126/2008