Sodba II Ips 88/2009

Jedro

Medicinski delavec ne ravna, kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (t.i. medicinska ali strokovna napaka) ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti).

Tako huda reakcija na kontrastno sredstvo, kot jo je doživel tožnik po izvedeni intravenski urografiji, se pojavlja zelo redko, tako pozna (tako huda) reakcija pa še precej redkeje. Izredno nizka statistična pojavnost tovrstnih reakcij v povezavi z zlasti na vsebinsko skladnih mnenjih obeh imenovanih izvedencev temelječo presojo, da ravnanje medicinskega osebja stranske intervenientke pred preiskavo, med njo in po njej ni odstopalo od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, omogoča zaključek, da poslabšanje tožnikovega zdravja ni posledica strokovne zdravniške (medicinske) napake, temveč naključnega zapleta, ki ga kljub predvidljivosti s strokovno neoporečnim in ustrezno skrbnim ravnanjem ni bilo mogoče preprečiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.785,68 € zadoščenja za nepremoženjsko škodo, nastalo kot posledica hude akutne alergijske reakcije tožnika na kontrastno sredstvo, vbrizgano pri t.i. intravenski urografiji, kontrastni rentgenski preiskavi sečil. Presodilo je, da zaposleni stranske intervenientke tako pri sami rentgenski preiskavi kot pri ukrepanju ob poznem anafilaktičnem šoku in zdravljenju njegovih posledic niso ravnali nestrokovno ali profesionalno neskrbno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik uveljavlja vse revizijske razloge. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna, ker sodišče kljub pripombam na mnenje drugega izvedenca in ustreznemu predlogu ni niti imenovalo novega, tretjega izvedenca medicinske stroke, niti drugega izvedenca ni zaslišalo. Sodišče, trdi, ni usposobljeno za ocenjevanje strokovnosti oziroma utemeljenosti pripomb na izvedenska mnenja, zato je z neobrazloženo odločitvijo, da so pripombe na dopolnitev izvedenskega mnenja drugopostavljenega izvedenca neutemeljene, kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi v napačnem povzemanju izpovedbe priče M. K., ki je bila zgrožena nad neprevidnim, malomarnim in nestrokovnim ravnanjem osebja bolnišnice. Izpovedala je, da so bile sestre, ki so pacientom vbrizgavale kontrastno sredstvo za rentgensko preiskavo sečil, nezadostno pozorne in da sama kot medicinska sestra po poklicu ve, da je treba pred takšno preiskavo vselej opraviti test, ali je preiskovanec morda alergičen na jod, vendar takšen test, ko je bila dan za tožnikom na isti način preiskovana sama, ni bil opravljen. Zaključek, da so bili postopki izvedeni strokovno pravilno, ki ga sodišče opira tudi na izpovedbo te priče, je zato v očitnem nasprotju s tistim, kar je priča dejansko izpovedala. Nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka si je sodišče privoščilo z neobravnavanjem tožbene trditve o opustitvi t.i. pojasnilne dolžnosti. Ni namreč mogoče soglašati z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da navedba o ''neprimernem pristopu'' ne zajema tudi očitka o tej opustitvi. Prekluzija, meni, je bila zato neutemeljena. Zlasti še, ker tožnik dolgo sploh ni vedel, s kakšno dokumentacijo razpolaga bolnišnica. Ta bi na primer lahko vsebovala tudi kak zapisnik o vbrizganju kontrastnega sredstva s podpisano izjavo tožnika, da na preiskavo pristaja itn. Šele, ko je bilo jasno, da ničesar podobnega v dokumentaciji ni, je bilo mogoče zatrjevati tudi opustitev pojasnilne dolžnosti. Zaključuje, da je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbeno sklicevanje na novejšo sodno prakso glede obstoja objektivne odgovornosti zdravstvene organizacije zmotno označilo kot novo dejstvo. Sodna praksa se spreminja, sodišče pa jo mora poznati s spremembami vred.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženi stranki in stranski intervenientki, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentu naj bo najprej pojasnjeno, da pravni temelj odškodninske odgovornosti za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu, ni objektivna odgovornost, temveč poostrena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), temelječa na zavezi po strožji profesionalni skrbnosti tistih, ki to dejavnost opravljajo. Objektivna je le odgovornost zdravstvene ustanove za ravnanje svojih delavcev, ki pa se je prva lahko razbremeni, če uspe dokazati, da je v okoliščinah primera njen delavec ravnal, kot je treba (170. člen ZOR). V pravni teoriji in praksi splošno velja, da medicinski delavec ne ravna, kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (t.i. medicinska ali strokovna napaka – primerjaj 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti; v nadaljevanju ZZDej) ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno (lege artis), vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti – primerjaj 47. člen ZZDej).

7. Odškodninska odgovornost zdravstvene organizacije ima torej podlago v dveh pravno nedopustnih položajih, ki se med seboj bistveno razlikujeta. Prav razlike v njunem abstraktnem dejanskem stanu pa za vsebinsko obravnavo enega, drugega ali obeh terjajo ustrezno procesno aktivnost pravdne stranke, ki toži. Brez zadostnega nabora dejanskih navedb in dokazov zanje, ki uveljavljano kršitev tako konkretizirajo, da omogočajo eventualno subsumpcijo pod zdaj en, zdaj drugi abstraktni dejanski stan (ali pod oba), sodna presoja utemeljenosti tovrstnega odškodninskega zahtevka ni možna. V predmetni zadevi je iz kratke tožbene naracije, dopolnjene s še krajšim dejanskim dostavkom v prvi pripravljalni vlogi, izluščiti, da je tožnik odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljeval s strokovno (medicinsko) napako zdravnika oziroma zdravstvenega osebja stranske intervenientke pri opravljanju t.i. intravenske urografije, kontrastne rentgenske preiskave sečil. Trditve o ''neprimernem pristopu k zdravljenju'', ker se omenjeni ''pred preiskavo niso prepričali, ali pri tožniku obstaja alergija na tovrstne injekcije'', ter ''injeciranje nepravilne doze in količine oziroma vsebine'' kontrastnega sredstva lahko namreč pomenijo le očitek nestrokovnega in profesionalno neskrbnega ravnanja zdravstvenih delavcev, medtem ko abstraktnemu dejanskemu stanu kršitve pojasnilne dolžnosti ne ustrezajo. Navkljub revizijskemu vztrajanju pri nasprotnem, je zato treba pritrditi pritožbenemu sodišču, da tožnik dejstev v zvezi zadnjo odškodninsko podlago ni navajal oziroma tega ni storil pravočasno(1) (prvi odstavek 286. člena ZPP). K temu je dodati, da nepoznavanje obsega in vsebine bolniške zdravstvene dokumentacije ni razlog, ki bi mogel opravičiti navedbo odločilnih dejstev šele v sklepni fazi dokaznega postopka (primerjaj drugi odstavek 286. člena ZPP). Gre namreč za gradivo, ki lahko služi le kot sredstvo za dokazovanje ali ovrženje v postopku že stavljenih trditev, s samim aktom zatrjevanja in njegovo časovno komponento pa nima nikakršne zveze. Sodišču se tako z morebitno kršitvijo pojasnilne dolžnosti ni bilo treba ukvarjati.

8. Neutemeljen je tudi sklop očitkov, ki se nanašajo na postopanje sodišča prve stopnje pri izvajanju dokazov z izvedenci. Slednje je namreč dolžnosti, ki jih ima v zvezi s tem, izpolnilo v celoti. Najprej je na tožnikov predlog imenovalo izvedenca urološke stroke, ... prof. dr. B. T., dr. med., nato pa je na tožnikove pripombe na izdelano izvedensko mnenje in pobudo za postavitev novega izvedenca druge medicinske stroke reagiralo z imenovanjem novega izvedenca, prim. mag. D. T., dr. med., specialista radiologa ... Kljub jasnosti, razumljivosti in vsebinski skladnosti obeh izvedenskih mnenj je na tožnikove vnovične pripombe in vprašanja drugopostavljenemu izvedencu naložilo še izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja. S slednjo je, kot je razložilo na 5. in 6. strani prvostopenjske sodbe, naposled odpravilo sleherni dvom v pravilnost podanih ekspertnih zaključkov, zato nadaljnje dokazovanje z izvedenci ni bilo potrebno. Pravilnost takšne odločitve sodišča potrjuje tudi argumentacija tožnikove pobude za postavitev novega, tretjega izvedenca medicinske stroke, iz katere očitno vejeta težnja po razširitvi dejstvene podlage spora tudi na vprašanje kršitve pojasnilne dolžnosti in želja, da bi morebitni novo-določeni izvedenec izdelal mnenje, ki bi bilo za tožnika ugodnejše od mnenj predhodnikov. Ker pa je bilo za novote v tem procesnem stadiju prepozno (glej prejšnji odstavek), morebitna razhajanja med tožnikovim subjektivnim pogledom na predmet izvedenskega dela in zadevnimi dognanji izvedencev pa ne morejo biti razlog, ki bi od sodišča terjal izvedbo dokaza z novim izvedencem, v pasivnosti sodišča ob tožnikovi poslednji izvedenski pobudi ni najti napake.(2)

Do ključnih strokovnih (izvedenskih) ocen, nanašajočih se na kvaliteto postopanja zdravstvenih delavcev stranske intervenientke v odnosu do tožnika, se je prvostopenjsko sodišče torej dokopalo brez očitanih postopkovnih kršitev. Slednje pa velja tudi za druge izvedene dokaze. Tako je sodišče povsem korektno povzelo izpovedbo priče M. K. in jo smiselno vključilo v dokazno oceno. Revizijski poizkus relativizacije oziroma diskreditacije sprejete dokazne ocene s parafraziranjem izrečenega pod krinko očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne terja posebne obravnave.

9. Sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

- tožnik je kontrastno rentgensko preiskavo sečil (t.i. intravensko urografijo ali IVP) opravljal 10. 6. 1996 ob 8.00 uri,

- pred njo je bil povprašan o preiskavi, morebitnih reakcijah nanjo in o alergiji na jod; odgovori niso bili pozitivni,

- tožniku je bilo vbrizganih 30 ml kontrastnega sredstva, ki vsebuje jod; predhodno testiranje z manjšo količino vbrizganega kontrasta po doktrini ni potrebno in se ne opravlja več, saj lahko že najmanjša količina intravenozno vbrizganega joda povzroči povsem enako reakcijo kot končno vbrizgana količina,

- tožnik med rentgensko preiskavo ni kazal znakov reakcije na vbrizgani jod,

- tudi ob 10.30 uri, ko je bil pregledan pri zdravniku, ki je odredil preiskavo, reakcija na kontrastno sredstvo ni bila zaznavna in tudi sam tožnik ni tožil nad slabšim počutjem,

- tožnik je doživel zelo redko in predvsem zelo pozno hudo reakcijo na kontrastno sredstvo, ki bi se lahko končala tudi s smrtjo; pri 94 % preiskovancev s tako hudo reakcijo (torej táko s smrtnim ali potencialno smrtnim izidom) se simptomi pojavijo že v prvih 20 minutah po vbrizganju kontrasta,

- malo pred 13.30 h je tožnika v bolnišničnih prostorih opazil drug zdravnik, ki je odredil pregled v ambulanti internistične prve pomoči, od koder so tožnika nato odpeljali na oddelek za intenzivno terapijo,

- zdravljenje reakcije je bilo ustrezno, sicer tožnik ne bi preživel.

10. Navedeno kaže, da se tako huda reakcija na kontrastno sredstvo, kot jo je doživel tožnik, pri preiskovancih omenjene preiskave pojavlja zelo redko, tako pozna (tako huda) reakcija pa še precej redkeje(3). Izredno nizka statistična pojavnost tovrstnih reakcij(4) v povezavi z zlasti na vsebinsko skladnih mnenjih obeh imenovanih izvedencev temelječo presojo, da ravnanje medicinskega osebja stranske intervenientke pred preiskavo, med njo in po njej ni odstopalo od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, omogoča zaključek, da poslabšanje tožnikovega zdravja ni posledica strokovne zdravniške (medicinske) napake, temveč naključnega zapleta, ki ga kljub predvidljivosti s strokovno neoporečnim in ustrezno skrbnim ravnanjem ni bilo mogoče preprečiti. Zavrnitev izreka zahtevane pravne posledice je bila zato materialnopravno pravilna.

11. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Na morebitno kršitev pojasnilne dolžnosti je tožnik prvič opozoril šele v pripombah na izvedensko mnenje drugopostavljenega izvedenca.

Op. št. (2): Smiselno enako velja za očitek o opustitvi dokaza z zaslišanjem izvedenca. Z dostavkom, da ta ni utemeljen že zato, ker tožnik pobude oziroma predloga za zaslišanje izvedenca nikoli ni podal.

Op. št. (3): Primerjaj 6. alinejo prejšnjega odstavka.

Op. št. (4): Verjetnost pojava takšne reakcije je manjša od 1/75.000.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 29/2009
• Sodba II Ips 130/2012
• VSRS sklep II Ips 140/2015