VDSS sodba Pdp 1324/2010

Jedro

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in mu istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar za neustrezno zaposlitev. Četudi je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi odklonil, je – ker se je ponudba nanašala na neustrezno zaposlitev – upravičen do odpravnine po 109. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v znesku 7.935,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 dalje do plačila in v presežku glede izplačila 3,30 EUR, tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu primarnega tožbenega zahtevka, ki se glasi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter ponudba nove pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po izteku 150-dnevnega odpovednega roka šteto od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi 2. 7. 2009, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v osmih dneh, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja najprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za čas prenehanja delovnega razmerja tudi obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2009 ter od njih poravnati vse prispevke, ki se plačujejo od bruto plač ter mu za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka v zakonitem roku vlaga pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo v obsodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi oziroma sodbo razveljavi in pošlje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 7.935,70 EUR s pp, ker meni, da odločitev tako z vsebinskega kot proceduralnega vidika ni utemeljena. Navaja, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek, kot ga je postavil v tožbi, umaknil in postavil nov tožbeni zahtevek, tožena stranka pa se je temu zahtevku protivila, ker je menila, da gre za nov tožbeni zahtevek in ne le za spremembo tožbenega zahtevka. Sodišče je nov tožbeni zahtevek dovolilo, čeprav za to ni imelo osnove, saj ni šlo za spremembo tožbe, temveč za popolnoma nov zahtevek. Pritožnik tudi meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in očitno prezrlo določena dejstva na strani tožnika. V postopku je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da ima tožnik opravljeno le osnovno šolo in da po svoji izobrazbi nikakor ne more biti razvrščen v V. tarifni razred, ki zahteva kar precej višjo izobrazbo. Tožena stranka je ravnala popolnoma pravilno, ko je tožniku ponudila novo delovno mesto, ki odgovarja tožnikovi izobrazbi. Navidezno je tožena stranka morda res kršila 90. člen ZDR, vendar ni mogla ravnati drugače, kot da tožniku ponudi njegovi izobrazbi in delovni usposobljenosti primerno delovno mesto, tega pa je tožnik odklonil. Zato ne drži trditev sodišča, ki ugotavlja, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustreznega delovnega mesta. Delovnega mesta, ki zahteva višjo izobrazbo kot jo tožnika ima, pa mu tožena stranka ni mogla ponuditi tako iz formalnih kot tudi vsebinskih razlogov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik postavljen zahtevek v tožbi umaknil in postavil nov zahtevek. Tožnik je dne 29. 7. 2009 vložil tožbo zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove, ki je ni podpisal, ker mu je tožena stranka z novo pogodbo o zaposlitvi ponudila neustrezno zaposlitev. Tožnik je v tožbi s postavitvijo primarnega tožbenega zahtevka sodišču predlagal, da ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, postavil pa je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pa je tožnik s pripravljalnim spisom dne 10. 2. 2010 poleg primarnega zahtevka uveljavlja tudi podredni zahtevek, ki se glasi, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v znesku 7.939,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 6. 2010 je umaknil primarni tožbeni zahtevek in vztrajal samo še podrednem zahtevku, to je plačilu odpravnine. Tožena stranka se je z umikom primarnega tožbenega zahtevka strinjala, zato je sodišče skladno z določbo 188. člena ZPP postopek v tem delu ustavilo. Neutemeljene in zmotne so pritožbene navedbe, da je tožnik vložil nov tožbeni zahtevek, ki mu je tožena stranka nasprotovala. V eni tožbi lahko uveljavlja tožnik več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevi isto dejansko in pravno podlago (1. odstavek 182. člena ZPP). Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožnik z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (3. odstavek 182. člena ZPP). Ker je tožnik primarni tožbeni zahtevek umaknil, z umikom pa je tožena stranka soglašala, je moralo sodišče odločati o podrednem tožbenem zahtevku na plačilo odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako v nadaljevanju pravilno presojalo le utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka.

Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od dne 1. 9. 2005 na delovnem mestu „delovodja“, ki je bilo razvrščeno v V. tarifni razred (A2 – 17. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2005), za katero se zahteva štiri do pet let javno priznanega srednjega strokovnega izobraževanja ali mojstrski – delovodski, poslovodski izpit po končanem triletnem poklicnem izobraževanju. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in mu ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „delavec v proizvodnji I“, ki je razvrščeno v III. tarifni razred in za katerega se zahteva skrajšani dvoletni program ali javno priznan izpit KV in eno leto delovnih izkušenj (A3 – 5. člen predloga nove pogodbe o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustreznega delovnega mesta, saj se za ponujeno delovno mesto ne zahteva enaka stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na delovnem mestu delovodje, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka odpovedala iz poslovnih razlogov.

Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe je urejen v 90. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Tako 1. odstavek 90. člena ZDR določa, da se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR. V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR pa delavec nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga, če sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas. V primeru neustreznosti nove zaposlitve pa ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem (4. odstavek 90. člena ZDR). V kolikor delavec odkloni ponudbo za neustrezno zaposlitev, potem so pravne posledice takšen zavrnitve enake, kot da delodajalec takšne ponudbe sploh ne bi dal in bi zgolj odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tak delavec namreč obdrži pravico do odpravnine po 109. členu ZDR, čeprav je odklonil neustrezno zaposlitev. Iz 3. odstavka 88. člena ZDR namreč izhaja, da delavec nima pravice do odpravnine, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas in mu zato preneha delovno razmerje.

Zmotno je stališče pritožbe, da je imel tožnik dejansko končano le osnovnošolsko izobrazbo, zato mu je toženka lahko ponudila le delovno mesto, ki je skladno z njegovo dejansko izobrazbo. Po 3. odstavku 90. člena ZDR je ustrezno tisto delovno mesto, oziroma tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obeh smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Sodišče prve stopnje je navedeno določilo pravilno upoštevalo, ko je zaključilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila ustreznega delovnega mesta, to je delovnega mesta, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dala delovodja, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za katero se zahteva štiri do pet let javno priznanega srednje strokovnega izobraževanja, ali mojstrski, delovodski, poslovodski izpit po končanem triletnem poklicnem izobraževanju, ne glede na to, da je tožnik dejansko imel končano le osnovnošolsko izobrazbo. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in mu istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar za neustrezno zaposlitev. Tožnik je odklonil ponudbo za neustrezno zaposlitev, zato je obdržal pravico do odpravnine po 109. členu ZDR. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno s 109. členom ZDR pravilno prisodilo odpravnino, sicer pa tožena stranka zahtevku po višini ni ugovarjala.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) sama krije svoje stroške postopka, pa tudi sicer v pritožbenem postopku ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 820/2010
• VDSS sklep Pdp 179/2009
• VDSS sodba Pdp 206/2009