VDSS sodba Pdp 226/2009

Jedro

Tožnica je kljub temu, da je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odklonila ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, upravičena do odpravnine, ker se je ponudba nove pogodbe o zaposlitvi nanašala na neustrezno zaposlitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove z dne 18. 8. 2008 in za ugotovitev, da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki (točka I izreka). Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu K. d.d. ne predstavlja ponudbe nove ustrezne zaposlitve po Zakonu o delovnih razmerjih (točka II/1 izreka) in toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna izplačati odpravnino v znesku 8.962,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka odpovednega roka do plačila (točka II/2 izreka). Za 372,72 EUR višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II/3 izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 828,43 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka II/4 izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo zahtevka ter priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je bila tožnici pri drugem delodajalcu ponujena ustrezna zaposlitev in sicer za delo, za katerega se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imela sklenjeno odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Iz sklepa kolegija in dogovora med toženo stranko in novim delodajalcem izhaja, da se glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteva vsa delovna doba v skladu z 90. a členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007). Dogovorjen je bil tudi organiziran prevoz, kar je bilo tožnici pravočasno predočeno. Z novo pogodbo o zaposlitvi tožnica ni bila postavljena v slabši položaj od prejšnjega. Dodaja, da je tožena stranka še v času odpovednega roka tožnici vročila novo ponudbo zaposlitve, v kateri je upoštevala vse tožničine pripombe, ki pa je tožnica še vedno ni sprejela. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je kršilo določbe postopka, zaradi česar meni, da je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Opozarja, da je tožnica navedbe glede določitve konkurenčne klavzule in preizkusa znanja podala šele na naroku dne 8. 12. 2008, pri čemer tožničin položaj zaradi teh določil ni bil slabši.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Posebej pa izpostavlja, da med posledicami odklonitve ustrezne zaposlitve pri istem delodajalcu in odklonitve zaposlitve pri drugem delodajalcu obstaja bistvena razlika. Sodišču se niti ne bi bilo treba ukvarjati z vsebino ponujene pogodbe o zaposlitvi, zato so tudi vsakršna pritožbena razlaganja v zvezi s tem brezpredmetna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovne kršitve uveljavlja zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja:

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tožnica ponudbe ni sprejela, ker je menila, da je odpoved nezakonita, ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu pa neustrezna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za vrnitev nazaj na delo s priznanjem vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi zavrnilo. Zoper ta del odločitve ni pritožbe. Ugotovilo pa je tudi, da ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu ni bila ustrezna – zaradi oddaljenosti, ki bi terjala več kot triurno vožnjo na delo in z dela dnevno, in zaradi tega, ker v ponujeni pogodbi o zaposlitvi ni bilo zaveze novega delodajalca o upoštevanju delovne dobe pri obeh delodajalcih glede minimalnega odpovednega roka in odpravnine, ter je ugodilo podrednemu zahtevku za plačilo odpravnine.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Res je, kar navaja tožnica v odgovoru na pritožbo, namreč da obstaja bistvena razlika med posledicami, ki nastopijo, če delavec odkloni zaposlitev pri istem delodajalcu ali če odkloni zaposlitev pri drugem delodajalcu. Iz tega razloga tudi ni videti smisla v prvi točki podrednega zahtevka, ki se glasi na ugotovitev, da ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja ustrezne zaposlitve po ZDR. Gre za nedovoljen ugotovitveni zahtevek v smislu 181. člena ZPP. Ker pa gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je pritožba ne uveljavlja, je pritožbeno sodišče ni moglo odpraviti. V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR delavec nima pravice do odpravnine, če ne sprejme ponudbe delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas. Gre za določbo, ki se nanaša na ponudbo ustrezne zaposlitve pri istem delodajalcu, torej delodajalcu, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. To izhaja iz določbe 1. odstavka 90. člena ZDR, ki se sklicuje na 3. odstavek 88. člena ZDR, ta pa določa obveznost delodajalca, da (pri sebi) preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji, za dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo. Pravice do odpravnine nima tudi v primeru, ki ga izrecno določa 90. a člen ZDR, to pa je v primeru, če delavec sprejme ponujeno ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu za nedoločen čas in če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo pri obeh delodajalcih. Tožnici je bila ponujena zaposlitev pri drugem in ne pri istem delodajalcu in ker ponudbe ni sprejela, je vprašanje ustreznosti ponujene zaposlitve brezpredmetno. Glede na zakonsko ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je namreč delavec, ki mu delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, upravičen brez posledic odkloniti ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ne glede na to, ali gre za ustrezno ali neustrezno zaposlitev. Z odklonitvijo zaposlitve pri drugem delodajalcu ne izgubi pravice do odpravnine, saj izgubo te pravice ZDR veže le na odklonitev ustrezne zaposlitve pri istem delodajalcu. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v podobni zadevi iste tožene stranke opr. št. Pdp 206/2009. Tožnica je zaposlitev pri drugem delodajalcu odklonila, pri toženi stranki pa ji je delovno razmerje iz poslovnega razloga prenehalo, zato je upravičena do odpravnine, ki ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se iz navedenih materialnopravnih razlogov torej strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu sodbe, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZDR).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama. Poleg tega gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 52/2007) tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni odločilno vplival na njeno rešitev (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 179/2009
• VDSS sodba Pdp 206/2009
• VDSS sodba Pdp 1324/2010