VDSS sodba Pdp 797/2007

Jedro

Tožnik se kljub prejemu mnenja zdravniške komisije I, v katerem je navedeno, da je bil bolniški stalež zaključen, ni vrnil na delo, zaradi česar mu je tožena stranka po petih dneh neupravičene odsotnosti upravičeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter:

razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 19. 10. 2001 ter z dne 16. 11. 2001 o prenehanju delovnega razmerja tožniku (zaradi neupravičenega izostanka z dela);

ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 20. 11. 2001;

naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 13. 10. 2001 do 20. 11.2001 priznati delovno razmerje, obračunati nadomestilo plače v bruto mesečnih zneskih tako, kot če bi delal, od teh zneskov odvesti pristojnim organizacijam vse davke in prispevke ter nato dobljene mesečne zneske nadomestil plač izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega mesečnega zneska nadomestila plače od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v osmih dneh pod izvršbo;

zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 20. 11. 2001 (pravilno: od 21. 11. 2001) do 18. 7. 2002 in od 1. 1. 2003 do 16. 1. 2003, vključno z obračunom in plačilom bruto plač in prispevkov ter regresa za letni dopust za leto 2002 v bruto znesku 62.902,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 759,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 4. 2007 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo, ter sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (1. do 4. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. jo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je zavrnitev ugovora tožnika glede kratenja pravice do navzočnosti pri odločanju o njegovi pritožbi nepravilna. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da bi se ob smiselni uporabi ZPP tožnik lahko seje udeležil sam, brez navzočnosti pooblaščenca, ki je izkazal upravičeno zadržanost. Tožeča stranka ni ravnala pravilno, ko ni ugodila upravičeni prošnji pooblaščenca tožnika za preložitev pritožbene seje. Če bi delodajalec omogočil tožniku strokovno pomoč, do česar ima zakonsko kot tudi z ustavo zagotovljeno pravico (enako varstvo pravic po 22. členu Ustave RS), bi lahko ob soočenju stališč in argumentov z obeh strani prišlo tudi do drugačne odločitve. Po mnenju tožeče stranke gre za bistveno kršitev določb postopka pri toženi stranki, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke že iz tega razloga v celoti nezakonita. Sodišče je napačno ocenilo izpoved tožnika in njegove osebne zdravnice. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah tožnika in dr. K. in listinami v spisu oz. njunima izpovedbama. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz potrdila z dne 19. 10. 2001 izhaja, da ima tožnik odobren bolniški stalež zaradi poškodbe pri delu od 1. 10. 2001 do 19. 10. 2001. Še preden je tožnik prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja, je imel že uradno potrjeno upravičeno odsotnost z dela za čas od 12. 10. 2001 do 18. 10. 2001. Tožnikova zdravnica je očitno sama verjela v podaljšanje bolniškega staleža in je to prepričanje prenesla na tožnika. V mnenju zdravniške komisije je res zapisano, da se mora delavec ravnati po mnenju ne glede na vloženo zahtevo za njegovo presojo, mnenje pa bi morala v prvi vrsti pravilno razlagati lečeča zdravnica in tožnika napotiti na delo oz. ga poučiti o posledicah, če ne gre na delo, česar pa ni storila, zato je bil tožnik – delavec brez poklica – v zmoti glede svojega delovnopravnega položaja. Tožnik je tudi izpovedal, da se je med 11. in 19. 10. 2001 oglasil pri delodajalcu, vendar mu ni bilo rečeno, da mora priti na delo. Najmanj, kar bi moral pošteni direktor delodajalca oz. njegovi uslužbenci narediti, je, da bi tožnika, ki je bil zaradi poškodbe na delu – izgube očesa – odsoten z dela več kot leto dni, po prejemu mnenja z dne 9. 10. 2001 pozval na delo in ga opozoril na posledice izostanka, ne pa da mu je bilo že šesti dan izrečeno prenehanje delovnega razmerja. Sodišče iz nerazumljivih razlogov ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič, ki bi lahko potrdile tožnikovo izpoved in pojasnile, ali se je tožnik oglasil v službi in ali mu je bilo povedano, da mora od 12. 10. 2001 dalje delati.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je izpodbijana sodba zakonita, pritožbeni razlogi pa niso podani. Delodajalec ni šikanozno ravnal zoper delavca, ko mu ni za nazaj odobril dopusta na predlog zdravnice. Sklicevanje na neizobraženost delavca je pravno nerelevantno, saj je vsakemu delavcu jasno, da mora v službo, v kolikor nima odobrenega bolniškega staleža. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 9. 1. 2007 ugotovilo, da na strani tožnika ni šlo za dobro vero, ampak za zavestno odločitev, da se ne bo ravnal po mnenju zdravniške komisije in bo tvegal v upanju, da mu bo bolniški stalež podaljšan. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki navedenega člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja, saj je sodba ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih , v sodbi pa tudi ni nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja ter vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Izpovedi tožnika in njegove zdravnice so korektno povzete v razlogih in ustrezno ocenjene, v povezavi z drugimi dokazi, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno neustrezno oblikovalo izrek sodbe – v 1. točki je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 19. 10. 2001 ter 16. 11. 2001 v celoti, namesto da bi ju razveljavilo le delno – le glede datuma prenehanja delovnega razmerja. (namesto s prvim dnem neupravičenega izostanka je namreč tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa, torej po 5. in ne po 6. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih /Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji, ZDR/90/). Takšna odločitev bi bila v skladu z nadaljnjimi točkami izreka sodbe, oz. z odločitvijo sodišča, ki je razvidna tudi iz obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje (na podlagi sklepov delodajalca) zaradi neupravičenega izostanka z dela v trajanju več kot pet delovnih dni od 12. 10. 2001 dalje z dnem vročitve dokončnega sklepa delodajalca. Pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke ne more posegati v ta del izreka in popraviti navedene formalne nepravilnosti v prvi točki izreka.

Pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev pravice tožeče stranke do navzočnosti tožnika na pritožbeni seji pri delodajalcu, niso utemeljene. V 81. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS – ZTPDR) je določena pravica delavca do navzočnosti na seji, na kateri se obravnava pritožba oz. ugovor zoper odločitve delodajalca. Drugi odstavek navedenega člena določa, da ima delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegova zahteva oz. ugovor in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila pravico do obrambe oz. zagovora ter da tožniku (iz neutemeljenih razlogov) ni omogočila sodelovanja na seji pritožbene komisije. Tožnikov pooblaščenec, ki je svojo odsotnost opravičil z utemeljitvijo, da ima obravnavo na sodišču, je bil pravočasno, to je dan pred obravnavo na pritožbeni seji, obveščen, da obravnava ne bo preložena in da naj zagotovi prisotnost substituta. Tožena stranka je zato utemeljeno štela, da odsotnost tožnikovega pooblaščenca ni upravičena in je opravila obravnavo v njegovi odsotnosti. Enako bi v podobnem primeru ravnalo tudi sodišče po določbah ZPP, na katere se sklicuje tožnik v svoji pritožbi. Zato tožena stranka v postopku varstva pravic ni kršila predpisov in izpodbijana sklepa zgolj iz tega razloga nista nezakonita, kot zmotno meni pritožba.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem oporeka pravilnosti odločitve o vprašanju upravičenosti ali neupravičenosti izostankov z dela v času od 12. 10. 2001 do 19. 10. 2001 (pet delovnih dni). Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 131/2006 z dne 9. 1. 2007, ki je ugodilo reviziji tožene stranke in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, s katerima sta sodišči ugodili tožbenemu zahtevku, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnikov izostanek neupravičen in da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR. Vrhovno sodišče je namreč v svojem sklepu izrecno zapisalo, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za presojo, da je bil tožnik v dobri veri o upravičenosti svoje odsotnosti po 11. 10. 2001, ker je prejel mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 9. 10. 2001, po katerem mu je bolniški stalež zaključen z 11. 10. 2001, po katerem bi se moral ravnati ne glede na to, ali ga je lečeča zdravnica na to še posebej opozorila ali ne.

Prvostopenjsko sodišče je dopolnilo dokazni postopek in ponovilo vse dokaze, izvedene že v prvem postopku ter jih na novo dokazno ocenilo, upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu. Pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene ne dvomi ter v celoti soglaša s prepričljivo in natančno obrazloženo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Pritožba se neutemeljeno sklicuje za tožnikovo zmoto glede njegovega delovnopravnega položaja, to je glede vprašanja, ali mora po 11. 10. 2001 na delo ali ne. Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da se je pri delodajalcu zglasil v spornem času med 11. 10. 2001 in 19. 10. 2001 in da mu ni nihče rekel, da mora priti na delo. Res je, da bi uslužbenci tožene stranke tožnika lahko opozorili na posledice za primer, če mu komisija bolniškega staleža ne bo podaljšala, in da bi bilo takšno ravnanje korektno in primerno. Vendar to še ne pomeni, da gre za šikanozno ravnanje s strani delodajalca, če tožnika na njegove obveznosti, ki so mu kot delavcu nedvomno poznane ali bi mu morale biti znane, in ki izhajajo iz mnenja zdravniške komisije, ni posebej opozarjal. Iz tega razloga je bil tudi dokazni predlog za zaslišanje prič, ki naj bi tožnikovo izpoved s tem v zvezi potrdile, utemeljeno zavrnjen. Vsa odločilna dejstva so bila namreč ugotovljena in pravilno ocenjena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je obstajal zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki po 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, ter da je na tej podlagi (na podlagi sklepov delodajalca) tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje dne 20. 11. 2001. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja po 20. 11. 2001 (pravilno po 21. 11. 2001) vključno s plačilom bruto plač (pravilno: nadomestila plač) za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (za obdobja, ko tožnik ni bil zaposlen drugje) in prispevkov ter regresa za letni dopust za leto 2002.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, pa svoje stroške odgovora na pritožbo sama krije tudi tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

18.12.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 192/2002
• Sodba VIII Ips 149/2004
• Sodba in sklep VIII Ips 97/2004