VDSS sodba Pdp 1230/2006

Jedro

Ker je tožnik koriščenje letnega dopusta zgolj najavil, tožena stranka pa mu ga ni odobrila, je zaradi neupravičene odsotnosti z dela, daljše od petih dni, zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.9.2002 in 24.10.2002, na ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in da traja z vsemi pravicami in obveznostmi, vrnitev nazaj na delo, izplačilo prikrajšanja pri plači s pripadki ter plačilo prispevkov ter davkov. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 342.210,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnika in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Po prepričanju tožnika je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede spornih dejstev, posamezni zaključki sodišča so nelogični, sodba ima take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, tudi izrek sodbe je nerazumljiv. Prvenstveno bi moralo sodišče zavzeti stališče glede zapisnika tožene stranke z dne 6.2.2002. Iz zapisnika izhaja, da se za odsotnosti z dela zaradi letnega dopusta tožnik dogovori s J.Č.. Tudi operativno delo mu odreja J.Č.. Po mnenju tožnika je bil J.Č. tisti, s katerim se je moral tožnik dogovarjati za odsotnosti z dela. V zvezi s prijavo dopusta tožena stranka ni predložila nobenega internega akta, zato je šteti, da je bila ustaljena praksa le ustna napoved delavca. To so potrdile priče B.L., M.N. kot tudi priča D.Š.. Tožnik je svoj dopust informativno napovedal na papir, nato je poklical še J.Č. ali je javil naprej in dobil zagotovilo, da je javil odsotnost tožnika. Priča J.Č., očitno edina relevantna oseba za odobravanje oz. dogovarjanje za odsotnost tožnika, v izpovedi ni potrdila, da bi ji bilo rečeno, da se mora tožnik z njim dogovarjati za odsotnost z dela. Očitno je priča le prevzela nalogo, ki ji je bila določena z zapisnikom z dne 6.2.2002.Očitno je bil položaj tožnika nedefiniran, saj je bil sicer fizično v oddelku, ki ga je vodil J.Č., organizacijsko pa je spadal pod vzdrževalce telefonskih linij. Priča J.Č. je izpovedal, da ga je tožnik enkrat poklical, da bo na dopustu v avgustu, kakšno odsotnost je tožnik najavil, se ni spominjala, napotila ga je na D.Š., češ, da sama nima teh kompetenc. Priča je še izpovedala, da jo je poklical L., da mora on odobriti dopust tožniku. Zato je najmanj nenavadno, da je isti L. dal Č. drugačno navodilo, kot je bilo zapisano v zapisniku. Očitno so bile glede tožnika vpeljane posebne metode ugotavljanja njegove prisotnosti oz. odsotnosti. Zakaj so taki „posebni ukrepi“ veljali za tožnika, ni prepričljivo izpovedala nobena priča. Tudi za vpisovanje prisotnosti oz. odsotnosti tožnika v dnevni raport, je veljal posebni režim. Glede na izpovedi prič so očitno vodje oddelkov sporočali dnevno prisotnost oz. odsotnost administratorki S.U., ki je izpovedala, da je za tožnika dobila raport, da je en teden na letnem dopustu in nato še naslednji teden. Potem, ko je že sprejela dva raporta za dva tedna letnega dopusta za tožnika, ji je L. naročil, da mora opravičeno odsotnost tožnika spremeniti v neopravičeno. Tako iz izpovedi priče S.U., kot tudi priče L. izhaja, da je do takega primera prišlo prvič. Priča L. je izpovedal, da je bil odgovoren za disciplino, vendar za svojo trditev ni predložil nobenega listinskega dokaza. Tožnik je prepričan, da je priča L. imela neke notranje razloge, zaradi katerih je izdatno poizvedovala o tožniku. Glede vprašanja, zakaj nihče ni vprašal tožnika, zakaj ga ni na delo na disciplinski obravnavi, je priča L. izpovedal, da tožnika v času sporne odsotnosti niso mogli doseči. Ker gre ravno za sporni teden, bi tožnik lahko pravočasno odreagiral, pojasnil nesporazum oziroma takoj nastopil delo. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila odsotnost tožnika v času od 19.8.2002 do 23.8.2002 neopravičena. Izpoved tožnika je zavrnilo kot neprepričljivo, čeprav je vseskozi trdil, da se je za dopust dogovoril s J.Č., da je informativno napovedal dopust za čas od 5.8.2002 dalje, vendar pa ga je zaradi nujnega dela nastopil teden dni kasneje ter da je J.Č. še enkrat poklical 12.8.2002 ali je javil naprej, da bo nastopil dopust. Izpovedal je tudi, da ga v tistem času ni nihče klical po telefonu. Po mnenju tožnika je najbolj relevantna izpoved J.Č., ki je prepričljivo izpovedal, da se za avgust 2002 spominja, da je tožnik sporočil, da ima dopust ter da je tudi D.Š. vedel, da je tožnik na dopustu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 186/2004 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, izdane na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93).

Po določbi 100. člena ZDR/90 delavcu preneha delovno razmerje med drugim, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Zakon ne določa, kdaj je odsotnost neupravičena, določa pa, kdaj je odsotnost z dela opravičena. Odsotnost z dela je upravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba in splošni akt delodajalca oziroma delodajalec. Neupravičeno izostajanje z dela pomeni kršitev določb pogodbe o zaposlitvi, torej obnašanje delavca do delodajalca in obnašanje v zvezi z njegovimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Če se delodajalec odloči za prenehanje delovnega razmerja po navedeni določbi zakona, mora na podlagi točke a, 2. odstavka 9. člena Konvencije MOD št. 158 dokazati, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Delavec mora svojo odsotnost z dela opravičiti. Predložiti mora ustrezno listino oziroma navesti razlog, ki njegovo odsotnost opravičuje. Na delavcu je torej trditveno breme, da izostanek ni neupravičen, na delodajalcu pa je dokazno breme, da je delavčeva odsotnost neupravičena oziroma neutemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti ter da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik v obširni pritožbi izpodbija sprejeto oceno dokazov in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve. Sodišče prve stopnje je razčistilo dejansko stanje in na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka imela podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja v 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR/90. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi celotnega dokaznega postopka pravilno ocenilo, da tožnik za čas od 19.8.2002 do 23.8.2002 letnega dopusta ni napovedal in tudi ni dobil odobritve za koriščenje. Sledilo je trditvam tožene stranke, ki so bile potrjene z izpovedbami prič, ni pa sledilo izpovedbi tožnika, da je za odsotnost z dela v času od 19.8.2002 do 23.8.2002 pridobil odobritev. Sklicevanje na zapisnik tožene stranke z dne 6.2.2002, iz katerega naj bi izhajalo, da je bil J.Č. tista oseba, ki je bila zadolžena za odobritev dopusta tožniku, kot tudi za odrejanje dela, je neutemeljeno. Iz navedenega zapisnika je mogoče razbrati le, da se mora tožnik o odsotnosti dogovoriti s J.Č., ne pa, da mu on odobri dopust. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni imela formalno urejenega postopka za odobritev koriščenja letnega dopusta. Kljub temu pa zgolj najava tožnika, da je od ponedeljka dalje na dopustu, še ne pomeni, da je bil dopust tožniku odobren. Posebno glede na dejstvo, da je tožnik začel koristiti letni dopust kasneje, kot je dopust informativno napovedal. Glede na skladne izpovedi prič J.Č., D.Š. in B.L., da bi se moral tožnik dogovoriti za izrabo dopusta s J.Č., ki bi nato javil D.Š. ali N., ki bi mu odsotnost potrdila, je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. J.Č. je izpovedal, da on ni bil oseba, ki bi tožniku odobravala dopust, to je tožniku tudi jasno povedal, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da tako iz zapisnika z dne 6.2.2002 kot tudi iz ravnanj priče izhaja, da je bila ona tista oseba, ki je tožniku dopust odobrila. Če je bil tožnik tako prepričan, da ima odobren dopust, potem je njegovo ravnanje, ko naj bi poizvedoval ali se mu odsotnost beleži kot dopust, najmanj nenavadno. Po oceni pritožbenega sodišča ravnanja tožene stranke, ki je v mesecu avgustu poizvedovala, kje je tožnik, ni mogoče šteti za neobičajno, glede na že predhodne postopke v zvezi z opravljanjem dela tožnika pri toženi stranki oziroma z evidentiranjem opravljenega dela. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev oziroma, da ni ustrezno ocenilo celoten potek dogodkov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krije sam, ker s pritožbo ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 313/2004
• Sodba VIII Ips 66/2006
• Sodba VIII Ips 218/2005