VDSS sodba Pdp 261/2007

Jedro

Ker tožnik ni opravil preizkusa znanja za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerega je bil sprejet oziroma razporejen (pod pogojem, da bo izpit opravil), mu je tožena stranka zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov. Pri tem tudi ni imela možnosti, da bi tožniku zagotovila drugo delo oziroma da bi ga razporedila na drugo delovno mesto, saj se za opravljanje dela na vseh delovnih mestih pri toženi stranki zahteva predhodno opravljeni izpit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.3.2002 in 24.4.2002, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter mu še vedno traja, toženi stranki pa se naloži, da ga je dolžna pozvati na delo, ga ustrezno razporediti ter mu za čas od 25.4.2002 do 25.10.2002 izplačati razliko med prejetim nadomestilom in plačo, ki bi jo prejel, v kolikor bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od 26.10.2002 dalje pa do ponovnega nastopa dela pa priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel v kolikor bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Kot izhaja iz poročila pomočnika direktorja tožene stranke B.B. z dne 4.2.2002, je na delovnem mestu varnostnik operater razporejeno skupaj šest delavcev. Tožnik je bil na to delovno mesto dokončno razporejen 7.2.2002, to je sedem dni pred izdajo ugotovitvenega sklepa. Na to delovno mesto je bilo dejansko razporejenih pet delavcev, tožnik dela na tem delovnem mestu ni opravljal. Tožniku je bilo odpovedano delovno razmerje, zato je pri organizaciji dela in vsem ostalem ostalo po starem, zato razlogi za sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku niso bili niti resni, niti utemeljeni. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da je tožnik od pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 259/96 z dne 10.11.1998 še vedno razporejen na delovnem mestu varnostnik III (operater). Sodišče je v sodbi z dne 25.11.2003 pravilno ugotovilo, da je razporeditev tožnika na delovno mesto varnostnik III (operater) zgolj formalna, saj je tožena stranka vedela, da tožnik dela na tem delovnem mestu ne more opravljati, ker ne izpolnjuje pogojev za to delovno mesto. Razlogi v sodbi so si med seboj v nasprotju, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Delavec ne more biti zakonito razporejen na delovno mesto, ki ga ne more in ne sme opravljati. Zato ni obstajala pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz operativnih razlogov. Tudi razlogi za prenehanje potreb po delu enega delavca so navidezni, saj je imela tožena stranka že v letih 2002 oziroma 2001 težave s poslovanjem. Sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem L.O., predstavnika sindikata, ni izvedlo, niti se ni opredelilo do teh navedb tožnika. Navedbe sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da je tožena stranka sklepala delovna razmerja za delovna mesta za IV. in V. stopnjo izobrazbe po prenehanju delovnega razmerja, niso točne. Tožnik je že 19.5.2003 predlagal dokaz s poizvedbami pri zavodu za zaposlovanje, saj tožnik teh podatkov ne more sam pridobiti. Glede preizkusa znanja – izpita, kot ga določa Zakon o zasebnem varovanju, navaja, da do leta 2001 ni bil nikoli napoten na opravljanje izpita za varnostnika. Uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do drugih ugovorov, s katerimi je tožnik izpodbijal sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tako ponovno navaja, da tožena stranka ni spoštovala kriterijev za določitev delavcev, ki jim preneha delovno razmerje. Vztraja tudi na stališču, da v ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni odločal pristojni organ. Sodišče prve stopnje tudi ni v celoti vpogledalo v celotno listinsko dokumentacijo, kar izhaja iz razlogov sodbe, s tem pa je bistveno kršilo določbe postopka. Navaja, da je do izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja prišlo iz diskriminatornih razlogov. Tožena stranka je po reintegraciji tožnika v juliju 1998 namesto, da bi spoštovala odločitev sodišča, tožnika maltretirala in poniževala z namenom, da bi dal odpoved. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 – 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v tem individualnem delovnem sporu že odločalo, in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 280/2004 z dne 1.9.2005 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede na napotila v razveljavitvenem sklepu ugotavljalo, ali so obstojale objektivne okoliščine za uresničitev pravice delavca, kot jih zagotavlja 1. odstavek 36. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 – 71/93). Ugotovilo je, da pri toženi stranki glede na naravo dejavnosti ne obstaja nobeno ustrezno ali neustrezno delovno mesto, ki bi bilo primerno za tožnika in na katerega bi ga tožena stranka lahko razporedila. Zato je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik še vedno razporejen na delovno mesto varnostnik III (operater). Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu zavzelo jasno stališče glede ugotovitvenega sklepa z dne 23.1.2002. Z navedenim sklepom je tožena stranka le ugotovila, da je tožnik razporejen na delovno mesto varnostnik III (operater). Tožena stranka je namreč morala tožnika po pravnomočni sodbi opr. št. Pdp 259/96 z dne 10.11.1998 pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnika po vrnitvi nazaj na delo razporejala na druga delovna mesta. Zoper sklepe o razporeditvi je tožnik ugovarjal, tožena stranka pa je sklepe sama razveljavila. Zato je s sklepom z dne 23.1.2002 le ugotovila, da je še vedno razporejen na delovno mesto varnostnik III (operater).

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil dokazov, da je tožena stranka sklepala delovna razmerja za delovna mesta s IV. in V. stopnjo strokovne izobrazbe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je predlagal poizvedbe pri zavodu za zaposlovanje v zvezi z zaposlitvami pri toženi stranki. Tožnik se pri tem sklicuje na zaposlovanje od leta 1998, potem ko bi morala tožena stranka tožnika reintegrirati na staro delovno mesto in vse do leta 2003, torej tudi že po prenehanju delovnega razmerja tožnika kot trajno presežnega delavca. Tožnik ne navaja konkretnih dokazov, katerega delavca je tožena stranka v spornem obdobju zaposlila, pri tem pa je bistveno le obdobje po prenehanju oziroma ob prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Dejstvo je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožnik ni opravil preizkusa znanja za varnostnika v skladu z Zakonom o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (Ur. l. RS št. 32/92 in 9/98), zato dela na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, to je delovno mesto varnostnik III (operater), ni mogel opravljati. Po pravilih tožene stranke je bil delavec sicer lahko sprejet na to delovno mesto, vendar je moral potem opraviti izpit po določbah zakona. Tožnik kljub temu, da mu je tožena stranka omogočila opravljanje preizkusa le-tega ni opravil, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da mu tožena stranka to ni omogočila. Ker je za vsa delovna mesta glede na specifično naravo dejavnosti tožene stranke predviden preizkus, tožnik pa tega preizkusa ni imel oziroma ga ni opravil, je zaključek sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki glede na določbo 36. a člena ZDR/90 ni bilo možnosti, da se tožniku zagotovi oziroma da se ga razporedi na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnosti, če delavec s tako razporeditvijo soglaša. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Do ostalih pritožbenih ugovorov se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj je o njih že zavzelo jasno stališče v razveljavitvenem sklepu, zato jih ne ponavlja.

Tudi pritožbeni razlogi v zvezi s šikaniranjem tožnika po reintegraciji v juliju 1998 za razsojo te zadeve niso relevantni, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil stroške pritožbe in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 992/2007
• VDS sodba Pdp 994/2006
• VDSS sodba Pdp 864/2007