VDSS sodba Pdp 277/2007

Jedro

Tožnica na podlagi ugotovitve, da tožena stranka za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni imela utemeljenega razloga, ni upravičena do plače, kakšna ji je pripadala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj je veljavno sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Upravičena pa je do odškodnine v višini razlike med plačo, ki jo prejema sedaj, in plačo, ki jo je prejemala do odpovedi, pri čemer pravne podlage za takšno odločitev ne predstavlja oživitev odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ampak odškodninska odgovornost delodajalca zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani tretji odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 9.3.2006 dalje plačati odškodnino v višini razlike med prejetimi plačami in plačami, ki bi tožnici šle ob upoštevanju osnovne plače v višini plačilnega razreda A3 po aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, kar na dan 9.3.2006 znaša 122.201,10 SIT (sedaj 509,94 EUR), v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožnica več ali drugače, to je plačevanje osnovne plače v višini plačilnega razreda A3 po aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, kar na dan 9.3.2006 znaša 122.201,10 SIT bruto, se zavrne.“

Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 209,99 EUR, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni utemeljen odpovedni razlog, naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.3.2006, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala dne 21.11.2003 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek izreka). Ugotovilo je, da je določba prvega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9.3.2006 nezakonita (drugi odstavek izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici od 9.3.2006 dalje izplačuje osnovno plačo v višini plačilnega razreda A3 po aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, kar na dan 9.3.2006 znaša 122.201,10 SIT bruto (tretji odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 297.636,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2006 dalje do plačila (četrti odstavek izreka).

Zoper odločitev, vsebovano v tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju s samim seboj, saj iz prvega in drugega odstavka izreka izhaja, da tožena stranka ni imela pravice odpovedati pogodbo o zaposlitvi z dne 21.11.2003 in da se ta pogodba lahko spremeni le s soglasjem strank, izrecno ugotovi nezakonitost nove pogodbe o zaposlitvi, s katero je bila določena plača, kljub temu pa v tretjem odstavku izreka potem zavrne zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da še naprej ostane v veljavi določba o plači, vsebovana v pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 21.11.2003. Gre za spor polne jurisdikcije, pri katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da še naprej ostane v veljavi določba o plači po pogodbi z dne 21.11.2003, saj je ugotovilo, da ni bil podan utemeljen razlog za odpoved te pogodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje razveljavilo tisto določbo pogodbe o zaposlitvi z dne 9.3.2006, ki se nanaša na določitev plače, je postala nezakonita cela pogodba dne 9.3.2006, zaradi česar v veljavi ostaja pogodba z dne 21.11.2003, v kateri pa je določena plača, kakršno tožnica vtožuje v tretjem odstavku tožbenega zahtevka. Obe pogodbi se namreč razlikujeta le glede določbe o plači in kraju opravljenega dela, kar pa tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se bosta stranki morali ponovno dogovoriti glede razvrstitve tožnice v eno od podskupin tarifnega razreda po 21. členu pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, saj sta se stranki že s pogodbo z dne 21.11.2003 dogovorili o višini plače in tožnica pri tem dogovoru vztraja. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo (s tem, da je razveljavilo določbo o plači in novi pogodbi in hkrati zavrnilo zahtevek za plačilo po plačilnem razredu A3), postopalo v škodo tožnice, saj je tožnici priznalo in ocenilo manj, kot bi ji pripadalo, če ne bi vložila tožbe. Takšen rezultat ni zakonit in logičen, saj tožena stranka ni vložila nobene nasprotne tožbe, s katero bi zahtevala zmanjšanje pravic tožnice. Tožnica je s pogodbo o zaposlitvi z dne 21.11.2003 pridobila pravico do plače po plačilnem razredu A3. Tožnica je pristala zgolj na spremembo kraja opravljanja dela, ne pa tudi na spremembo plače. V kolikor bi tožnica lahko predvidevala, da bo sodišče izdalo takšno odločitev glede plače, bi nasprotovala tudi spremembi pogodbe glede kraja opravljanja dela, kar bi bilo za toženo stranko še bolj neugodno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za razvrstitev v skupino A3, saj je tožnico v to skupino razporedila ravno tožena stranka. Tožnica je namreč že vse od leta 2004 delala na Bledu in je ves čas prejemala plačo po plačilnem razredu A3. Tudi delavki M.Š. in Z.M. sta obdržali plačo po prejšnjem sistemu obračunavanja plač, ki ni bil odvisen od prihodka od prodaje preteklega meseca. Obe sta hkrati bili razporejeni v manjši poslovalnici. Dejansko stanje naj bi ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče D.V., ki jo je tožnica razvrstila v plačilni razred A3 oziroma, ker ni upoštevalo pisne ocene, ki jo je za tožnico izdelala navedena priča. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj meni, da izvedba tega dokaza ni potrebna, zaradi česar naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Enako velja tudi za zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje prič M.Š. in Z.M., ki bi lahko izpovedali o dejanski uspešnosti tožnice pri njenem delu. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker izrek izpodbijane sodbe nasprotuje samemu sebi. Vendar pa med prvim in drugim odstavkom izreka izpodbijane sodbe ne eni strani ter tretjim odstavkom izreka ni nobenega nasprotja. Obe ugotovitvi, vsebovani v prvem in drugem odstavku izreka (neutemeljenost odpovednega razloga, nezakonitost določbe o plači v novi pogodbi o zaposlitvi) nista v nasprotju z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, saj iz obeh ugotovitev ne izhaja sklep, da še naprej ostane v veljavi določba o plači iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Takšno sklepanje tožnice je pravno zmotno.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni zavrnilo predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič M.Š., Z.M. in D.V. in tudi ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, tožnica smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Res je sicer, da bi v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP sodišče s sklepom moralo zavrniti predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo. Ravnanje v nasprotju s to določbo pa lahko pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato je potrebno presojati, ali je neupoštevanje te določbe lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Okoliščine, o katerih bi lahko izpovedale priče D.V., M.Š. in Z.M., niso bistvene za odločitev v tem sporu in tudi ne bi mogle prispevati k drugačni odločitvi. Zaradi navedenega zgolj zaradi opustitve formalnega sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga, ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem navedenih prič, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno, saj glede utemeljenosti tožničinega zahtevka za plačilo po plačilnem razredu A3 ne more biti odločilno dejstvo, zakaj je bila tožnica po odpovedani pogodbi o zaposlitvi razporejena v plačilni razred A3, kakor tudi ne, po kakšnih kriterijih sta bili priči M.Š. in Z.M. razvrščeni v plačilni razred ter kakšna je bila tožničina uspešnost pri delu.

Tožnici je bila istočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica tudi podpisala. V tem sporu je bilo sicer pravnomočno ugotovljeno, da odpovedni razlog ni bil utemeljen, vendar takšna ugotovitev ne pomeni oživitve tistega dela odpovedane pogodbe o zaposlitvi, s katerim je bila določena plača. Zmotno je tožničino stališče, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zgolj zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga možno izpodbijati posamezne določbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tretji odstavek 90. člena ZDR namreč določa, da če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, ki je bila dana skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Sodno varstvo je torej omejeno na ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pa delavec sicer lahko izpodbija zaradi napak volje, ni pa možen spor polne jurisdikcije, kakor zmotno domneva tožnica. Vendar pritožbeno sodišče na pritožbo tožnice ne more posegati v pravnomočni ugodilni del prvostopenjske sodbe, s katerim je bilo ugotovljeno, da je nezakonita določba prvega odstavka 5. člena nove pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je tožničino stališče, da je že zaradi tega, ker je bila ugotovljena neutemeljenost odpovednega razloga, upravičena do plače, kakršna ji je šla na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Kadar delavec podpiše novo pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena hkrati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, potem stara pogodba ne oživi niti v primeru, če je ugotovljena neutemeljenost odpovednega razloga.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da odpovedni razlog ni bil utemeljen (prvi odstavek izreka), vendar to ne pomeni, da v delu o plači lahko oživi odpovedana pogodba o zaposlitvi, saj tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala zaradi napak volje. Tožnica je s toženo stranko veljavno sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, zato je neutemeljen njen reparacijski zahtevek. Tožena stranka je bila tožnici dolžna izplačevati plačo, kakršna je bila dogovorjena z novo podpisano pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu pa je tožnica zaradi ugotovljene neutemeljenosti odpovednega razloga upravičena do odškodnine v višini razlike med plačo, ki jo prejema na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi in plačo, kakršna bi ji šla na podlagi neutemeljeno odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa pravna podlaga za ta del zahtevka ni oživitev prejšnje pogodbe zaradi ugotovljene nezakonitosti odpovedi, temveč odškodninska odgovornost delodajalca zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga. Nova pogodba o zaposlitvi velja še naprej, sodišče pa lahko delodajalcu naloži, da delavcu izplača odškodnino v višini razlike med plačo, kakršna je bila dogovorjena z neutemeljeno odpovedano pogodbo o zaposlitvi in plačo, ki jo delavec prejema na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi.

Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 194/2006 z dne 30.1.2007 zavzelo stališče, da ima delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delu, na podlagi ugotovitve sodišča o neutemeljenosti odpovednega razloga, le odškodninske zahtevke. V navedeni zadevi je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga in toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini razlike med prejeto plačo in plačo za prejšnje delovno mesto, zavrnilo pa je, kar je tožnik zahteval več in drugače, to je razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da mu pogodba o zaposlitvi s toženo stranko ni prenehala na podlagi odpovedi ter plačilo neto plač po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

Pri odločanju pa je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da ustavno načelo enakega varstva pravic pomeni, da mora sodišče v istovrstnih sporih odločati enako. Tako kot v tem sporu, je pritožbeno sodišče odločilo tudi s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1284/2006 z dne 5.4.2007.

Sodišče ni vezano na pravno opredelitev spora, zato je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju vsega navedenega, na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. čl. ZPP tožnici iz naslova kršitve pogodbenih obveznosti dosodilo odškodnino v višini razlike med prejetimi plačami in plačami, ki bi tožnici šle ob upoštevanju osnovne plače v višini plačilnega razreda A3. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, to je plačevanje osnovne plače v višini plačilnega razreda A4 po aktu o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnica je s pretežnim delom pritožbe uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375. točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 172,125 EUR, k temu je potrebno prišteti še 2 % za materialne stroške oziroma 3,442 EUR in 20 % DDV v višini 34,425 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnice tako znašajo 209,99 EUR, kolikor je tožena stranka tožnici tudi dolžna povrniti.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1301/2010
• VDSS sodba in sklep Pdp 1579/2008
• VDSS sodba Pdp 652/2008