<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 599/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.599.2011

Evidenčna številka:VDS0008201
Datum odločbe:10.08.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - prava volja - grožnja - nedopustna grožnja - izpodbojnost - ničnost - kavza

Jedro

Predočenje možnosti disciplinskih postopkov, postopkov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter grožnja s kazenskim pregonom in policijo ne predstavlja nedopustne grožnje, zaradi katere bi bil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi izpodbojen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010 izreče za ničnega in je v celoti neveljaven ter da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji od 4. 2. 2010 dalje vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008, ki ne bo prekinjeno zaradi izpodbijanega sporazuma, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki neposredno pred 4. 2. 2010, obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej od 4. 2. 2010 dalje in sicer mesečno bruto plačo v višini 750,00 EUR z vsemi dodatki ter mesečno neto plačo 580,00 EUR za vsak mesec posebej skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače dalje do plačila, od izplačanih plač odvesti pripadajoče prispevke in akontacije davka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v delovno knjižico vpisati delovno dobo od 4. 2. 2010 dalje, ki ne sme biti prekinjena in ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se je razlikoval od primarnega le v delu, ko je zahtevala tožeča stranka razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem pa je bil identičen primarnemu tožbenemu zahtevku.

Zoper zgoraj navedeno sodbo je tožeča stranka v odprtem pritožbenem roku vložila pritožbo in prošnjo za razpis pritožbene obravnave. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo drugega odstavka 15. člena ZDR, saj je delodajalec dolžan omogočiti delavcu primeren rok za izoblikovanje volje glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi kot tudi glede vseh naknadnih sprememb vsebine same pogodbe o zaposlitvi, ki temeljijo na volji delavca. Navedeno zakonsko določbo bi sodišče moralo uporabiti tudi pri presoji sklepanja sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi delodajalec kot močnejša stranka v pogodbenem razmerju morala delavcu omogočiti primeren rok, najmanj treh dni, da lahko delavec prouči predlog pogodbe o zaposlitvi kot tudi predlog sporazuma za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec tožeči stranki ni omogočil primernega roka in mirnega stanja, da bi se lahko sama svobodno odločila glede izsiljene sklenitve sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Razlog oziroma kavza podpisa sporazuma je v nasprotju z moralo in prisilnimi predpisi, saj delodajalec delavca ne sme prisiliti k sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi kot nadomestilo za neizvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z ugotavljanjem kršitev pogodbe o zaposlitvi. V tem postopku je nesporno, da je tožena stranka kot delodajalec očitala in zatrjevala, da je tožeča stranka kot delavec kršila pogodbo o zaposlitvi (S.M.P., itd.), vendar pa v zvezi s temi zatrjevanimi kršitvami tožena stranka ni izvedla z zakonom predpisanega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz celotnega dokaznega postopka izhaja, da izpodbijani sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010 ne vsebuje prave pogodbene volje tožeče stranke, zato ta ni prost napak volje. Tožeča stranka se s tem pravnim poslom ni strinjala in je takoj posredovala toženi stranki pisni preklic sporazuma in tudi vložila tožbo na izrek ničnosti in na izpodbijanje tega sporazuma. Podpis tožeče stranke je bil podan v časovnih stiski na podlagi prisile in groženj s strani tožene stranke v pisarni tožene stranke, v poslovalnici G.M.. Podpisan je bil na podlagi bistvene zmote, v katero so jo spravili predstavniki tožene stranke, ko so zatrjevali, da je zanjo bolje, da podpiše sporazum, kot da se zoper njo izvede postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o samih očitkih obvesti policija. Takrat je bila v totalnem šoku, v katerega so jo spravili predstavniki tožene stranke, ki so jo seznanjali s kršitvami, pri čemer niso upoštevali določb ZDR, ki so kogontne, da mora delodajalec podati pisno obdolžitev glede očitanih kršitev pogodbe o zaposlitvi kot tudi delavcu omogočiti primeren rok, da lahko poda zagovor. Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi dne 14. 1. 2010 je izpodbojen iz vseh zakonsko navedenih izpodbojnih razlogov, kot so bistvena zmota, grožnja in tudi prisila. Predstavniki tožene stranke so tožečo stranko psihično zlomili ter nad njo izvedli psihično nasilje, kar je protipravno in v posledici izsilili njen podpis na sporazumu. Izpostavlja, da je tožena stranka imela v naprej pripravljeno besedilo sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010 tako, da pri tem ni bila upoštevana volja tožeče stranke, pač pa je tožena stranka potrebovala le podpis tožeče stranke in do njega tudi prišla na nezakonit način.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot to določa zakon in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Načine prenehanja delovnega razmerja določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 75. členu. Med temi načini je določen tudi sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je podrobneje določen v 79. členu, kjer je določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Določena je obvezna pisna oblika. ZDR napak volje pri sklenitvi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ne obravnava, zato je potrebno glede na določbo 11. člena ZDR smiselno uporabiti splošna pravila civilnega prava, to je v konkretnem primeru Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Po določbi prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če je namen kakšnega pravilna ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V prvem odstavku 39. člena OZ določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Po drugem odstavku 39. člena OZ je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V skladu s tretjim odstavkom 39. člena OZ se domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena, če ni podlage ali je ta nedopustna, pa je po četrtem odstavku 39. člena OZ pogodba nična.

Po prvem odstavku 45. člena OZ lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strank, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Strah se po določbi drugega odstavka 45. člena OZ šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. V 46. členu OZ je določeno, da je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (prvi odstavek 46. člena OZ), stranka, ki je v zmoti pa lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).

Glede na zgoraj navedeno je zmotno stališče pritožbe, da je izpodbijani sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010 ničen, ker naj ne bi bil podan pogodbeni razlog (kavza). Sodišče prve stopnje je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo in štelo, da niso podani razlogi iz 86. člena OZ, po kateri bi bil sporazum ničen, ker naj bi nasprotoval ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Po določbah ZDR, ki določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je namreč dopusten sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Torej gre za dopustno podlago v smislu določbe prvega odstavka 39. člena OZ. Pri tem je tudi zmotno pravno stališče tožeče stranke, da naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 15. člena ZDR, iz katere naj bi izhajalo, da mora delodajalec dati delavcu tri dni časa pred sklenitvijo pisnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Iz 15. člena ZDR namreč le izhaja, da mora delodajalec delavcu izročiti pisen predlog pogodbe o zaposlitvi, praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi. Iz navedene določbe nikakor ni mogoče izvajati, da zakon predpisuje rok za sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Iz določbe 15. člena ZDR je namreč mogoče le zaključiti, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki in delavcu izročena ob njeni sklenitvi. V konkretnem primeru so bile navedene določbe spoštovane s tem, da je pisna pogodba o zaposlitvi obstajala ves čas obstoja delovnega razmerja, da je bil pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sklenjen pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi odraža pravo voljo strank. Predočenje možnosti disciplinskih postopkov, postopkov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter grožnja s kazenskim pregonom in policijo, ne predstavlja nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ. Tožnica tudi ni bila spravljena v zmotno in prevarana. Po določbi 49. člena OZ pride do prevare, če ena stranka povzroči pri drugi zmotno ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo napeljala k sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka ni mogla biti v zmoti, saj je vedela, da podpisuje listino, na podlagi katere ji bo prenehalo delovno razmerje. Tožnica je poznala tudi vse bistvene lastnosti predmeta pogodbe in se strinja s posledicami, ki so izvirale iz sklenjenega sporazuma. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je tožena stranka tožnico kot pravnega laika spravila v zmoto s tem, da naj bi bil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi zanjo ugodnejši kot izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč nasprotno ugotovilo, da je tožnica želela, da se sklene sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in ne poda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka morala izvesti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Možni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi so različni, kot je bilo že navedeno zgoraj, opredeljeni v 75. členu ZDR. Eden od možnih načinov je tudi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kot sta ga izbrali stranki tega postopka. V takem primeru tudi ni bilo potrebe, da delodajalec izvaja še postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj pogodba lahko preneha le na enega od predvidenih načinov.

Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 11, 15, 75, 79. OZ člen 39, 45, 46, 46/2, 86, 86/1.
Datum zadnje spremembe:
07.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyNTM2