<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 244/2009
ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.244.2009

Evidenčna številka:VDS0005100
Datum odločbe:01.10.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Pisni sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi lahko sestoji iz dveh listin, ki ločeno vsebujeta izjavo vsake stranke pogodbe, vendar morata biti takšni izjavi vsebinsko skladni. Ker v presojani zadevi nista bili, ni bil sklenjen sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ampak je izjavo tožnika treba šteti kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je nezakonit sklep tožene stranke z dne 6. 3. 2008, v katerem je navedeno, da tožniku preneha delovno razmerje dne 28. 3. 2008 ter se navedeni sklep odpravi; da se razveljavi vpis v tožnikovi delovni knjižici, ki se nanaša na delovno razmerje tožnika pri toženi stranki za obdobje od 1. 3. 2008 do 28. 3. 2008; da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki prenehalo dne 29. 2. 2008 ter je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka (I. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tožnik poudarja, da je dejansko pogodbeno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi prenehala dne 29. 2. 2008 in ne, kot to ugotavlja izpodbijana sodba, dne 29. 3. 2008, saj vse navedbe in izvedeni dokazi to potrjujejo (primopredaja z dne 29. 2. 2008, zaključena delovna knjižica z dnem 29. 2. 2008 s podpisom direktorja tožene stranke, po 29. 2. 2008 med delavcem in toženo stranko niso obstajali pogoji za delovno razmerje po 4. čl. ZDR, itd.). To je moč sklepati že iz dopisa tožnika z dne 27. 2. 2008, s katerim je zahteval, da se mu delovna knjižica zaključi z dnem 29. 2. 2009. Dogovor o prenehanju delovnega razmerja z dnem 29. 2. 2008 je bil ustno sklenjen že prej. Sodišče o tem dejstvu ne sme spregledati prakse, ki je bila običajna v podjetju. Tudi pogodba o zaposlitvi je bila namreč sklenjena ustno, čeprav zakon zahteva pisno obliko, zato je treba tudi pri odpovedi slediti dejanski praksi in upoštevati, da je bila sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi sklenjena ustno. Pri tem pa tožniku, kot šibkejši in prava neuki stranki ne gre očitati nezakonitosti, ker sporazuma ni zapisal, kot to določa 79. čl. ZDR. Premajhno skrbnost v zvezi s tem je mogoče očitati zgolj toženi stranki. Sodišče tudi ni popolno upoštevalo izjavo priče J.P., ki je izpovedala, da je oba vpisa v delovno knjižico izvedla po naročilu oz. nalogu direktorja tožene stranke. Direktor ji je naročil, naj delovno knjižico zaključi konec meseca, pri čemer se ve, da se delovna knjižica zaključuje za nazaj in ne za naprej, kar pomeni, da je priča pravilno razumela, ko je tožnikovo delovno knjižico zaključila z dnem 29. 2. 2008. Ta vpis je direktor tožene stranke s svojim podpisom tudi potrdil. Enako je priča storila tudi za druga dva delavca in malo je možnosti, da bi se priča kar trikrat zmotila. Tožena stranka si je enostavno kasneje premislila. Sodišče je v predmetnem sporu razsodilo diametralno nasprotno, kot je razsodilo v zadevah pod opr. št. I Pd 1060/2008 in I Pd 1061/2008, čeprav gre v vseh zadevah za praktično identično dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Izhodišče za pravilno pravno presojo konkretnega delovnega spora je vprašanje vsebine in pravnih učinkov tožnikove izjave z dne 16. 2. 2008, s katero tožnik "zahteva zaključek delovne knjižice z dnem 29. 2. 2008“. Po določbi 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami - ZDR) pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (prvi odstavek). Po drugem odstavku istega zakonskega določila je sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki, neveljaven. Z zakonom predpisana pisna oblika sporazuma pomeni, da je obličnost pogoj veljavnosti razveze pogodbe o zaposlitvi. Sporazum se torej sklene v obliki zasebne listine, pri čemer ni odločilno, da je vsebovan na eni (skupni) listini, saj praksa in teorija priznavata veljavnost sporazuma (pogodbe, dogovora) tudi za primer, ko stranki podata izjavo vsaka na svoji listini. V konkretnem primeru je tožnik svojo izjavo volje podal dne 16. 2. 2008 (tožena stranka trdi, da jo je prejela dne 27. 2. 2008, tožnik pa ni dokazal, da jo je prejela kdaj prej), tožena stranka pa je svojo izjavo volje podala s sklepom z dne 6. 3. 2008 (priloga A2), iz katerega izhaja, da od tožnika zahteva upoštevanje minimalnega 30-dnevnega odpovednega roka po 91. čl. ZDR in da torej tožniku delovno razmerje ne preneha z dnem 29. 2. 2008, temveč z dnem 28. 3. 2008.

Bistveno za veljavnost sporazuma iz 79. čl. ZDR je, da je izpolnjena zahteva po pisni obliki ter da sta obe izjavi vsebinsko skladni. V konkretnem primeru nobeden izmed pogojev ni izpolnjen, zato ni mogoče šteti, da je prišlo do sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik z izjavo, datirano z dne 16. 2. 2008 (priloga B2), ki jo je tožena stranka prejela dne 27. 2. 2008, podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

ZDR v 81. čl. določa, da delavec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve, v 91. čl. pa določa, da delavec in delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno določenem odpovednem roku, pri določitvi katerega morata pogodbeni stranki upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, določen s tem zakonom, razen če je za manjše delodajalce s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače dogovorjeno. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec, je odpovedni rok en mesec. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo pa je lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot tri mesece (92. čl. ZDR).

Ker je tožnik dne 27. 2. 2008 redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (sporazuma ni bilo), je bil dolžan upoštevati minimalni odpovedni rok, ki je tudi z namenom varstva delodajalca, kot druge pogodbene stranke, določen s samim zakonom. Delavec tega zakonsko določenega roka ne more samovoljno spreminjati, saj so določbe ZDR kogentne narave, lahko pa se z delodajalcem dogovori o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka (94/1 ZDR). Tudi ta dogovor mora biti v pisni obliki. (94/2 ZDR). Tako tudi, če tožena stranka ne bi sprejela navedenega sklepa, ki je ugotovitvene narave in le povzema zakonsko ureditev glede odpovednega roka, tožniku delovno razmerje (le na podlagi njegove volje) ne bi zakonito prenehalo dne 29. 2. 2008, temveč dne 28. 3. 2008, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je tožnik zakonsko normo o minimalnem odpovednem roku samovoljno kršil in na delo ni prihajal, ne vpliva na zakonit datum prenehanja delovnega razmerja. Delodajalec bi zaradi neupravičenih izostankov lahko sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar se za ta ukrep (glede na situacijo) pač ni odločil, temveč je delavcu (tožniku) pravilno zaključil delovno knjižico z dnem poteka odpovednega roka. Odpovedni rok je namreč v konkretnem primeru v skladu z 93. čl. ZDR pričel teči naslednji dan po vročitvi odpovedi (torej 28. 2 .2008) in je potekel 28. 3. 2008.

Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008. V navedeni odločbi je VS RS poudarilo, da ob upoštevanju ustavne pravice do svobode dela (49. čl. Ustave RS), delodajalec delavca ne more prisiliti, da ostane v delovnem razmerju. Lahko pa uveljavlja, da delavec izpolni svoje obveznosti ob odpovedi, kar pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni predvsem to, da ostane na delu še ves čas odpovednega roka.

Navedeno stališče je skladno tudi s pravili civilnega prava, ki se po določbi prvega odstavka 11. člena ZDR smiselno uporabljajo glede sklepanja veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi, če ni z ZDR ali drugim zakonom drugače določeno. Tako ima po 103. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) pri dvostranskih pogodbah, kadar ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, druga stranka pravico, da zahteva izpolnitev obveznosti ali pa odstopi od pogodbe, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Tako je v konkretnem primeru tožena stranka imela pravico od tožnika zahtevati izpolnitev obveznosti, ki je določena v samem zakonu (92. čl. ZDR) ali pa tožniku, zaradi neizpolnjevanja njegovih obveznosti (oz. kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožnika), sama odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker se je tožena stranka s sklepom z dne 6. 3. 2008 odločila za prvo možnost in je s tem torej le izvrševala svoje zakonske pravice, ni mogoče zaključiti, da je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po ugotovitvi nezakonitosti predmetnega sklepa neutemeljen, v posledici pa so neutemeljeni tudi vsi nadaljnji tožnikovi zahtevki.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 79, 91.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4Mjcx