VSL sklep III Cp 1090/2009

Jedro

Sodišče prve stopnje ni imelo upravičenega razloga za zavrnitev predloga tožnika, naj izvedenec izvedensko mnenje dopolni in pojasni nejasnost, na katero je tožnik opozoril med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je namreč opozoril, da ni nelogična ugotovitev izvedenca, da je bila vrednost novega vozila ob izdelavi izvedenskega mnenja bistveno manjša od vrednosti novega vozila na sam dan škodnega dogodka.

Tožnik je na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti upravičen do povrnitve škode, ki jo je imel z najemom nadomestnega vozila.

Upoštevajoč načelno pravno mnenje iz leta 2002, dolžnik ne more priti v zamudo z denarno obveznostjo šele, ko sodišče s sodbo odmeri denarno odškodnino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

:

Tožnik je s tožbo z dne 21.3.2007 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti poleg že izplačane odškodnine dolžna plačati še 3.350,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči, ki mu jo je povzročil zavarovanec tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 271,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2008 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 79,42 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj višje sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je za prometno nesrečo in s tem tudi za škodo, ki je mu je nastala dne 11.12.2006, odgovoren zavarovanec tožene stranke. Navaja, da je nesporno tudi, da mu je tožena stranka plačala dne 16.3.2007 znesek v višini 9.279,81 EUR. Tožnik pa meni, da bi mu morala plačati še 2.298,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2006 na račun uničenega avtomobila in znesek 1.051,78 EUR za najem nadomestnega vozila v času od 13.12. do 17.12.2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2007 dalje. Poudarja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjal, da je v izvedenskem mnenju nasprotje oziroma pomanjkljivost. Opozoril je, da ni logična ugotovitev izvedenca IK, da je nova nabavna vrednost vozila na dan škodnega dogodka dne 11.12.2006 znašala 23.485,98 EUR, na dan izdelave izvedenskega mnenja dne 16.6.2008 pa 21.073,00 EUR. Poudarja, da je s strani pooblaščenega prodajalca vozila Mazda pridobil predračun, po katerem se je vrednost novega vozila bistveno razlikovala od vrednosti, ki jo je v svojem mnenju navedel stalni sodni izvedenec in cenilec avtomobilske stroke IK, in predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni sledilo, zato tožnik meni, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik pa tudi opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da mu tožena zavarovalnica glede na 1. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PGAOD05-2 ni dolžna plačati tudi odškodnine za škodo, ki jo je imel z najemom nadomestnega vozila. Poudarja, da mu je prav zaradi škodnega dogodka, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke, nastala škoda zaradi nezmožnosti uporabe svojega vozila in je bil zaradi tega prisiljen najeti nadomestno vozilo. Opozarja, da so se tudi sodišča že izrekla, da gre oškodovancu tudi odškodnina za škodo, ki mu nastane z najemom nadomestnega vozila in se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 778/2006, z dne 7.11.2006. Tožnik pa tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da mu gredo zakonske zamudne obresti le od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Opozarja, da so bile z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri obresti na novo urejene, kar je omogočilo, da se od uveljavitve teh zakonov, torej od dne 1.1.2002 dalje, priznajo zamudne obresti od nastanka tožnikove zamude. Opozarja, da je bila v skladu s tem tudi spremenjena sodna praksa, kar se je odrazilo v sprejetem načelnem pravnem mnenju na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002, ki bi ga moralo prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru pri odločitvi o zamudnih obrestih tudi ustrezno upoštevati. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 242/2005, z dne 21.9.2006.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP). Poglaviten element pravice do kontradiktornega postopka je pravica stranke, da se izreče o navedbah in dokazih nasprotne stranke, element pravice do izjave v postopku pa je tudi pravica stranke, da navaja dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. V tem okviru ima stranka tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, sicer ni neomejena in obstajajo lahko upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Tako sodišče ni zavezano izvesti dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po pravni presoji sodišča ni pravno relevantno, ali pa dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano (A. Galič, Pravica do kontradiktornega postopka – ustavni vidik, Podjetje in delo, št. 6-7/1999, str. 1171). Vendar višje sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni imelo upravičenega razloga za zavrnitev predloga tožnika, naj izvedenec izvedensko mnenje dopolni in pojasni nejasnost, na katero je tožnik opozoril med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je namreč opozoril, da ni logična ugotovitev izvedenca, da je bila vrednost novega vozila ob izdelavi izvedenskega mnenja bistveno manjša od vrednosti novega vozila na sam dan škodnega dogodka. Obenem je predložil predračun pooblaščenega prodajalca vozil Mazda, iz katerega izhaja bistveno višja vrednost novega vozila. Tožnik je tako svoj predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja prepričljivo obrazložil, sodišče prve stopnje pa je zavrnitev njegovega predloga utemeljilo s tem, da je izvedenec na strani 7 izvedenskega mnenja navedel, da je ugotovil novo ceno enakega vozila na dan izdelave izvedenskega mnenja na podlagi podatkov Eurotaks in da zato predlog za dopolnitev mnenja ni utemeljen. S tem sodišče ni odgovorilo na utemeljene pomisleke tožnika v pravilnost podane ocene izvedenca.

Višje sodišče je ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Napačno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da tožnik na podlagi sklenjene pogodbe ni upravičen do povrnitve škode, ki jo je imel z najemom nadomestnega vozila. Med pravdnima strankama je namreč nesporno, da je bilo vozilo tožnika poškodovano tako, da je bilo ocenjeno kot ekonomska totalka. Iz 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, na katere se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je navedeno, da zavarovalnica povrne škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov tretjih oseb na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi in posesti vozila, navedenega v polici, prišlo do uničenja ali poškodovanja stvari (škoda zaradi uničenja in poškodovanja stvari). Škoda, ki tretji osebi nastane zaradi stroškov najema nadomestnega vozila je zagotovo škoda zaradi uničenja in poškodovanja stvari. Tožnik pravilno opozarja, da je enako že odločilo tudi Višje sodišče v Kopru v zadevi z opr. št. Cp 778/2006.

Tožnik pa tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tožnik pravilno opozarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri, zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list RS, št. 109/2001 – ZPOMZO-A;

- do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero;

- od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A).

Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da enako velja tudi za denarne odškodnine za povrnitev premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe (2. odst. 168. člena OZ oziroma 2. odst. 189. člena ZOR).

Praksa pred sprejetjem navedenega načelnega pravnega mnenja je pri premoženjski škodi razlikovala med denarno premoženjsko škodo oziroma t. i. čistimi denarnimi zahtevki in nedenarno premoženjsko škodo oziroma nečistimi denarnimi zahtevki, za katerega gre tudi takrat, kadar je stvar uničena, kot v tem primeru. Pri teh primerih je sodna praksa razlikovala med primeri, ko oškodovanec sam odpravi škodo in primeri, ko je ne odpravi sam. V primeru, ko je bil avto popolnoma uničen, t. i. totalka, so sodišča že pred sprejemom načelnega pravnega mnenja vrhovnega sodišča priznavala zakonske zamudne obresti od datuma, na katerega je izvedenec opravil cenitev, ker naj bi se s tem dnem oškodovančeva nečista denarna terjatev spremenila v čisto (na primer Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi pod opr. št. II Ips 638/2004).

Upoštevajoč izhodišče iz načelnega pravnega mnenja iz leta 2002, da dolžnik ne more priti v zamudo z denarno obveznostjo šele, ko sodišče s sodbo odmeri denarno odškodnino, bo moralo sodišče v ponovljenem postopku zavzeti stališče o tem, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo. Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo je lahko in mora biti odvisen le od ravnanja strank. Ob tem izhodišču pa sta možnosti dve: prva, da je dolžnik že od nastanka škode v zamudi tudi z denarno obveznostjo in gredo oškodovancu zakonske zamudne obresti od nastanka škode oziroma, ko je ta škoda znana oškodovancu. Druga možnost pa je, da glede na možnost izbire med več načini povrnitve škode, dolžnik pride v zamudo z denarno obveznostjo takrat, ko mu upnik sporoči, da zahteva denarno odškodnino. Potem, ko se bo sodišče jasno opredelilo do tega, kdaj je nastopila zamuda, bo moralo tudi odločiti o zahtevku tožnika za povrnitev zakonskih zamudnih obresti.

Zaradi vseh navedenih pomanjkljivosti je višje sodišče ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera v tako obsežnem delu ne more samo dopolniti postopka in zaradi tega je na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja in zahtevati od izvedenca, da odgovori na ugovore, ki jih je tožnik uveljavljal. Ob izhodišču, da ima na podlagi 1. odst. 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožnik od zavarovalnice pravico zahtevati tudi odškodnino v višini stroškov, ki jih je imel z najemom nadomestnega vozila, bo moralo sodišče v zvezi s tem odškodninskim zahtevkom ugotoviti pravno pomembna dejstva, ki jih zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotovilo. Nato pa bo moralo – kot je bilo že povedano – tudi ponovno odločiti o obrestnem delu zahtevka.

Zakon o pravdnem postopku v 3. odst. 165. člena določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bila pritožba vložena.

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2153/2011
• VSL sodba III Cp 2984/2010
• Sodba II Ips 612/93