VDS Sodba Pdp 235/2001

Jedro

Delodajalec pri izreku disciplinskega ukrepa ne sme upoštevati odločbe, s katero je bil delavec disciplinsko obravnavan, če je bila v sodnem sporu ta odločba razveljavljena. Ker je ravno predkaznovanost bistveno vplivala na odločitev organa druge stopnje pri toženi stranki, da je spremenil izpodbijano odločbo disciplinske komisije o disciplinskem ukrepu v delu, ki se nanaša na izrek sankcije za storjeno kršitev delovnih obveznosti, je takšna odločitev nezakonita, ter delavcu ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke št. KVPD - 3/98 z dne 12.6.1998 ter potrdilo odločbo o izreku disciplinskega ukrepa tožeči stranki št. 1/98 z dne 7.4.1998 disciplinske komisije tožene stranke in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki ni prenehalo dne 16.6.1998 in da še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 16.6.1998 dalje do vrnitve na delo, priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadlosti plače v plačilo do izplačila ter mu vpisati to obdobje kot delovno dobo v delovno knjižico, vse v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 115.468,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da toženka ni uspela dokazati, da bi bile podane kvalifikatorne okoliščine za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku. Navedene ugotovitve sodišča niso točne. Disciplinska komisija je v disciplinskem postopku namreč z zaslišanjem prič nedvomno ugotovila, da je prišlo zaradi tožnikovega ravnanja do negodovanja in pritožb sodelavcev, kar je jasno zapisano tudi v odločbi o izreku disciplinskega ukrepa prve stopnje. Trditve sodišča, da kvalifikatorne okoliščine niso bile podane, so zato v celoti zmotne. Poleg tega poudarja, da je njena dejavnost živilska industrija, kjer so higienske zahteve enormno visoke. Zaradi tega mora preprečiti tovrstne prekrške z vsemi zakonitimi sredstvi. Vsak tovrstni prekršek lahko povzroči podjetju enormno škodo, ki lahko vpliva na obstoj poslovanja takega živilskega obrata in kjer je disciplina poleg kvalitete najpomembnejša zahteva. Nadalje navaja, da bi zaradi tožnikovega dejanja lahko nastala škoda, saj tudi pravilnik o odgovornosti za delovne obveznosti jasno določa, da "bi lahko bila povzročena materialna škoda". Sicer pa meni, da je sam nastanek škode že faza, ki je absolutna prepozna in je zato potrebno ukrepati že prej. Dejstva, ugotovljena tekom postopkov na prvi in drugi strošnji pa kažejo tudi na vztrajno zanikanje tožnika o pitju ter na vsesplošno obsojanje sodelavcev, kar kaže na odsotnost vsake odgovornosti za higieno. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zahtevek tožnika utemeljen. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je disciplinska komisija tožene stranke z odločbo z dne 7.4.1998 spoznala tožnika za odgovornega, ker je dne 24.12.1997 užival alkohol na delovnem mestu, padel v vinjenem stanju in si poškodoval mezinec desne roke, zaradi česar je bil na bolniškem staležu. Ker je tožnik s tem dejanjem kršil določbo 20. točke 31. člena Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti tožene stranke, kar pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, je disciplinska komisija odločila, da se tožniku izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki pa se ne bo izvršil, če delavec v poskusni dobi enega leta ne bo storil nove hujše kršitve delovne obveznosti. Na pritožbo vlagatelja zahteve za uvedbo disciplinskega postopka direktorja PC Z. S., je komisija za varstvo pravic delavcev tožene stranke s sklepom z dne 12.6.1998 odločbo disciplinske komisije delno spremenila in sicer v delu, ki se nanaša na izrek sankcije za storjeno kršitev delovne obveznosti, ter tožniku namesto pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa, se je komisija odločila za spremembo sankcije predvsem iz razloga tožnikove predkaznovanosti. Iz razlogovanja odločitve namreč izhaja, da je omenjena komisija vpogledala v evidenco izrečenih disciplinskih ukrepov in ugotovila, da je bil tožnik obravnavan v disciplinskem postopku v družbi že leta 1988, za kar mu je bilo izrečeno prenehanje delovnega razmerja in da se je ponovno pojavil v evidenci še leta 1996. Na tej podlagi je komisija ugotovila, da je bil tožnik predhodno že dvakrat obravnavan in zaključila, da se njegov odnos do dela in delovne discipline v ničemer ne izboljšuje. Vendar, kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bil tožniku v letu 1988 res izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki pa je bil s sodbo Sodišča združenega dela v X. razveljavljen. Tožena stranka je zato bila dolžna pozvati tožnika nazaj na delo. Naslednja kršitev datirana v letu 1996 pa je imela za posledico zgolj uvedbo disciplinskega postopka in v tej fazi se je postopek tudi zaključil. Zaradi navedenega je potrebno ugotoviti, da je za presojo odločitve bistvenega in odločilnega pomena ugotovljeno dejstvo, da je komisija za varstvo pravic tožene stranke neutemeljeno upoštevala predkaznovalnost tožnika, saj je ravno to dejstvo bistveno vplivalo na odločitev organa druge stopnje pri toženi stranki, da je spremenila izpodbijano odločbo disciplinske komisije o disciplinskem ukrepu v delu, ki se nanaša na izrek sankcije za storjeno kršitev delovnih obveznosti. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je namreč nedopustno s pravnomočno razveljavljeno odločbo sodišča utemeljevati obravnavano spremembo disciplinskega ukrepa. Iz navedenih razlogov je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je razveljavilo sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 12.6.1998 in potrdilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke z dne 7.4.1998 o izrečenem disciplinskem ukrepu tožniku ter ugodilo tudi tožnikovemu nadaljnjemu zahtevku po reintegraciji. Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/99,Ur.l. RS št. 26/99), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške tega odgovora (1. odst. 165. člena ZPP/99).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1243/99
• VSL sodba Kp 1227/93
• VSK sodba Kp 310/95