<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL vmesna sodba II Cp 1164/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.1164.2014

Evidenčna številka:VSL0074300
Datum odločbe:17.09.2014
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Bojan Breznik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - odgovornost za delavce - odgovornost zdravstvene ustanove - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - obligacija prizadevanja - protipravnost - vzročna zveza - nestrokovno ravnanje zdravnika - skrbnost dobrega strokovnjaka - pojasnilna dolžnost - delovna diagnoza - nujnost pregleda - vsebina napotnice - terapevtski privilegij - zdravstvena kartoteka - javna listina

Jedro

Tožena stranka kot zdravstvena ustanova objektivno odgovarja za ravnanje svojih delavcev, kar pa ne pomeni, da je za samo škodno dejanje objektivno odgovorna, saj zdravljenja ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, ki bi opravičevala uporabo pravil o odgovornosti po načelu vzročnosti. Zdravstvena ustanova tako vselej odgovarja krivdno, pri čemer je razmerje med bolnikom in zdravstveno ustanovo pogodbene narave.

Napotnica mora biti izpolnjena na način, da že iz same njene vsebine izhaja nujnost pregleda oziroma posega in se lahko na tej podlagi opravi osnovno triažiranje – to je določitev vrstnega reda pregledov oziroma posegov glede na njihovo potrebnost oziroma nujnost.

ZZDej ne priznava t.i. terapevtskega privilegija, to je pravice zdravnika, da sam odloči, v kolikšni meri bo bolnika poučil oziroma seznanil z diagnozo ter z riziki, ki jih s seboj prinaša medicinski poseg. Odklonitev pojasnila ima svojo podlago le tedaj, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje.

Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost je izrednega pomena, ne le v postopku samega zdravljenja, temveč že v postopku pridobivanja dokončne diagnoze na podlagi suma, zaradi katerega je napoten na specialistično obravnavo, saj se le tako lahko zagotovi, da bo pacient nemudoma odreagiral oz. da se pacient seznani o posledicah, če ne bo ravnal po napotilu splošnega zdravnika.

Z možnostjo verjetnosti preživetja sta tožnika dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka. S tem, ko sta tožnika torej dokazala, da bi imel pokojni D. s pravilnim ravnanjem delavke tožene stranke možnost preživetja , je na toženo stranko prešlo dokazno breme, da bi prišlo do škodne posledice, torej D. smrti, kljub temu, če bi delavka tožene stranke ravnala pravilno.

Zdravstvena kartoteka je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek je po podlagi utemeljen.“

II. Zadeva se vrne sodišču prve stopnje, da odloči še o višini odškodnine.

III. Odločitev o stroških pravdnega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR vsakemu tožniku z utemeljitvijo, da tožnikoma ni uspelo dokazati nestrokovnega ravnanja delavke tožene stranke, prav tako pa tudi ne vzročne zveze med njenim ravnanjem in nastalo škodo, ter sklenilo, da sta tožnika dolžna povrniti toženi stranki 3.788,19 EUR in stranskemu intervenientu 1.899,88 EUR pravdnih stroškov spp.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo njune pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Navajata, da je med pravdnimi strankami sporno dejstvo, kdaj je pokojni D. delavki tožene stranke prvič pokazal maligno znamenje. Prvostopno sodišče je v tem delu poklonilo vero izpovedbi delavke tožene stranke, ki je zatrjevala, da ji je pokojni D. znamenje prvič pokazal šele 19. 4. 2002, ni pa sledilo sinhroni izpovedbi tožnikov, ki sta prepričljivo trdila, da je pokojni D. toženo stranko prvič obiskal že v decembru 2001 (to je 27. 12. 2001) in ji že takrat pokazal znamenje. Pritožba se sprašuje, zakaj bi sicer pokojni D. staršema, ki sta ga na vse preglede spremljala, lagal o tem, da je znamenje pokazal zdravnici, in ali ne obstaja (precej večja) verjetnost, da zaradi popolne indiferentnosti delavke tožene stranke do zaskrbljenosti pokojnega D. glede znamenja, ta pač ni videla razloga, da bi v kartoteko karkoli zapisala. Tožnikoma, ki ju sodišče neposredno ne zasliši, čeprav je neposredno zaznavanje izpovedbe temeljno orodje pri ugotavljanju resnicoljubnosti izpovedujočega, preprosto ne verjame, delavki tožene stranke pa, ne glede na splošno znano dejstvo, da je bila že v sodnih in disciplinskih postopkih zaradi očitkov malomarnega zdravljenja in celo povzročitve smrti iz malomarnosti, preprosto verjame. Zato se izpodbijana sodba v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339/II-14 člena ZPP. Protipravnost ravnanja tožene stranke je tako v kršitvi pravil profesionalne skrbnosti oziroma zaradi strokovnih napak v diagnostičnem postopku in zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti. Tožnika sta v dokaznem postopku dokazala protipravnost ravnanja delavke tožene stranke, saj delavka napotnice ni opremila s pripisom „nujno“ (ali pa čim prej), kar je v nasprotju z dobro klinično prakso (ki se je izvrševala že takrat, čeprav to ni bilo zakonsko urejeno) in s tem medicinsko doktrino, v primeru odsotnosti pripisa pa telefonsko urejanje nadaljnjega zdravljenja. Pokojni D. tudi ni bil opozorjen ne na morebitno diagnozo njegove bolezni ne na prognozo njegovega zdravljenja, torej na nujnost hitrega ukrepanja (ravno obratno, večkrat mu je bilo rečeno, da to ni nič, da pretirava). Tudi iz vpisa v zdravstveni karton z dne 19. 4. 2002 izhaja le, da gre za navadno znamenje. Delavka tožene stranke ni izpolnila svoje dolžnosti pojasnjevanja. Glede na povsem jasne oziroma klasične, značilne bolezenske znake, bi morala delavka tožene stranke pok. sina tožnikov napotiti k ustreznemu specialistu že dne 27. 12. 2001 oziroma 3. 1. 2002. Ob pregledu dne 19. 4. 2002 pa bi morala, glede na v strokovni javnosti znano in nesporno hitrost širjenja malignega melanoma, v skladu z medicinsko doktrino ravnati posebno urgentno, kar pomeni, da bi morala pok. sina tožnikov napotiti direktno in urgentno na takojšnjo kirurško odstranitev očitnega malignega pigmentnega znamenja, v najslabšem primeru pa bi morala biti napotnica za specialista dermatologa izpolnjena na način, da bi sprejemna sestra razbrala nujnost za takojšen sprejem. Prvostopno sodišče je napačno ugotovilo pretrganje vzročne zveze. Pritožba še meni, da bi prvostopno sodišče moralo pred izdajo odločbe tožnika ponovno zaslišati in po potrebi tudi delavko tožene stranke, saj njihove prvotne izpovedbe ni neposredno zaznalo.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika sta s tožbo z dne 16. 4. 2007 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da jima je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti sina D.. Zatrjujeta, da delavka tožene stranke ni izdala napotnice s tako vsebino, da bi dermatolog oziroma sprejemna sestra, kamor je bil pokojni D. napoten, lahko razbral, da je zadeva nujna in bi pokojnega D. pregledali nemudoma oziroma glede na pravila triažiranja v najkrajšem možnem času; da ni pravočasno prepoznala tipiziranih znakov kožnega melanoma oziroma ni postavila suma na njegovo malignost oziroma tega suma ni jasno izrazila; da ni izdala napotnice, ki bi omogočila takojšnjo kirurško odstranitev poškodovanega pigmenta; da ni opravila pojasnilne dolžnosti, in je bil zato pokojni D. pri dr. K. dermatološko pregledan šele dne 5. 6. 2002, torej 47 dni po izdani napotnici, zaradi česar je dne 16. 4. 2004 zaradi sistemsko razširjenega melanoma umrl.

6. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja materialno pravno pravilno zavrnilo, saj je v skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) začelo zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, to je dne 17. 4. 2004, tožba pa je bila vložena dne 16. 4. 2007, torej pravočasno.

7. Tožbeni zahtevek temelji na 131. členu OZ v povezavi s 147. členom OZ. Tožena stranka namreč odgovarja za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci pri delu ali v zvezi z delom, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Tožena stranka kot zdravstvena ustanova tako objektivno odgovarja za ravnanje svojih delavcev, kar pa ne pomeni, da je za samo škodno dejanje objektivno odgovorna, saj zdravljenja ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, ki bi opravičevala uporabo pravil o odgovornosti po načelu vzročnosti. Zdravstvena ustanova tako vselej odgovarja krivdno, pri čemer je razmerje med bolnikom in zdravstveno ustanovo pogodbene narave. Tožnika sta zatrjevala, da je smrt njunega sina D. posledica nestrokovnega ravnanja delavke tožene stranke. Ravnanje zdravnika opredelimo kot nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja in je pri tem neskrben. Zdravnik pri pogodbeni obveznosti ne odgovarja za uspeh, to je za vzpostavitev zdravja, temveč je njegova zaveza v skrbnem ravnanju. Stopnjo skrbnosti, kadar gre za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti, se presoja strožje, to je po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, člen 6/2 OZ). Poleg teh dveh elementov pa mora biti za obstoj odškodninske obveznosti na temelju kršitve pogodbe ugotovljena tudi pravno priznana škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pravil stroke in nastalo škodo.

8. Pritožbeno sodišče sprejema dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je pokojni D. delavki tožene stranke pokazal znamenje šele dne 19. 4. 2002, saj tožnika s stopnjo prepričanja nista uspela dokazati, da bi pokojni D. delavki tožene stranke znamenje pokazal že dne 27. 12. 2001 in dne 3. 1. 2002. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu celovita, pa tudi življenjsko povsem sprejemljiva. Zato pritožnika s podajanjem svoje dokazne ocene izvedenih dokazov ne moreta uspeti. Sodišče prve stopnje je pravilno kot ključen dokaz štelo dejstvo, da v zdravstveni kartoteki zapisa dne 27. 12. 2001 in dne 3. 1. 2002 o znamenju ni. Zdravstvena kartoteka je javna listina, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Vendar pa je v skladu s tretjim odstavkom istega člena dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Ker se na podatke v zdravstveni kartoteki sklicuje tožena stranka, je dokazno breme, da so dejstva navedena v kartoteki neresnična oziroma, da v kartoteki ni zapisano vse, kar bi moralo biti, na strani tožnikov, kar pa jima s stopnjo prepričanja ni uspelo dokazati.

9. Na podlagi tretjega odstavka 302. člena ZPP se mora v primeru, če se opravi narok pred spremenjenim senatom, glavna obravnava začeti znova; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. V konkretnem primeru sta bili obe pravdni stranki navzoči na naroku za glavno obravnavo in sta izrazili soglasje, da se izpovedi štejejo za prebrane (glej list. št. 284), zato očitek o kršitvi načela neposrednosti ni utemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev, ali je delavka tožene stranke ravnala nestrokovno, postavilo za izvedensko ustanovo X.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, oprtem na izvedeniško mnenje, da delavka tožene stranke ni ravnala nestrokovno, ker že ob pregledu dne 19. 4. 2002 ni postavila diagnoze, da gre za maligni melanom, saj je lahko takšna diagnoza znana šele po opravljeni kirurški eksciziji tvorbe in patohistološkem pregledu tkiva.

12. Ugotavljanje prvega sodišča, ali bi delavka tožene stranke ob pregledu dne 19. 4. 2002 lahko postavila sum na maligni melanom, je bilo nepotrebno, saj je sama tožena stranka že v odgovoru na tožbo (glej list. št. 19) ter tudi v pripravljalni vlogi (glej list. št. 48) navedla, da je postavila sum na maligni melanom, zaradi česar je pacienta z napotnico tudi napotila k specialistu dermatologu. Glede na to, da tožena stranka navaja, da je njena delavka ob pregledu dne 19. 4. 2002, glede na opisane znake pri pokojnem D., postavila sum na maligni melanom, je bilo potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je bilo ravnanje delavke tožene stranke v skladu z medicinsko doktrino in prakso, ko je ob sumu na maligni melanom izdala napotnico z vsebino, kot izhaja iz priloge C8.

13. Glede ugotovitve navedenega dejstva iz izvedeniškega mnenja izhajajo naslednje ugotovitve:

- Po mnenju specialista splošne medicine prof. dr. I. Š. je potrebno bolnika v primeru, da obstaja sum na maligni melanom napotiti h kliničnemu specialistu. Najpogosteje je to dermatolog, ustrezno napotitev predstavlja tudi napotitev h kirurgu. Napotitev je nujna, kar se lahko posebej označi na napotnici s pripisom „nujno“, vendar to ni obvezno, saj že sama diagnoza na napotnici utemeljuje nujnost napotitve. Iz mnenja nadalje izhaja, da je delavka tožene stranke opazila znake za sumljivo kožno tvorbo, izdana napotnica, kot izhaja iz priloge C8, pa ni bila v skladu z medicinsko doktrino in prakso, sicer pa je bil bolnik napoten v ustrezno ustanovo. Nadalje po mnenju specialista splošne medicine navedba diagnoze pomaga pri oceni nujnosti ob pregledu pri specialistu in mu daje vpogled v diferencialno diagnostično razmišljanje zdravnika splošne medicine. V primeru, ko gre za diagnozo, ki terja hitro ukrepanje, je taka diagnoza tudi dejavnik, ki odločilno vpliva na odločitev o triažiranju bolnika. Po mnenju izvedenca pripisi „nujno“ oziroma „čimprej“ niso predpisani, so pa postali del prakse v komunikaciji med zdravnikom splošne medicine in specialistom, kar olajšuje komunikacijo med primarno in sekundarno ravnijo in pogosto preprečijo predolgo čakanje bolnika na specialistično obravnavo.

- Po mnenju specialistke dermatovenerologinje doc. dr. M. D. V., dr. med. mora splošni zdravnik v primeru suma na maligni melanom bolnika nujno napotiti na pregled k specialistu dermatologu. Prav je, da se na napotnici označi ali pripiše, da je potreben hiter ali nujni pregled. Napotitev k specialistu dermatologu je povsem ustrezna, saj se o potrebnosti ekscizije sumljivih melanocitnih znamenj največkrat odloči specialist dermatolog, ki ima v zvezi s tem največ izkušenj. V primeru suma na maligni melanom lahko osebni zdravnik bolnika napoti tudi neposredno k specialistu kirurgu (praviloma plastičnemu kirurgu ali kirurgu onkologu) za ekscizijo in histološko preiskavo. V konkretnem primeru bi po mnenju izvedenke morala delavka tožene stranke v primeru najmanjšega suma na maligni melanom v skladu z medicinsko doktrino nujno napotiti pacienta na pregled k specialistu, napotitev k dermatologu je povsem ustrezna. Diagnoza na napotnici je strokovna informacija, ki je v pomoč pri oceni stopnje nujnosti za specialistični pregled. Zaradi obstoječih čakalnih dob se bolniki na pregled pri specialistu praviloma naročijo redno, diagnoza na napotnici pa olajša presojo, katere bolnike je potrebno naročiti prednostno. Pred leti je bila ustaljena praksa, da je zdravnik na napotnico pripisal oznako „nujno“ kadar je želel, da bi bil bolnik pri specialistu pregledan prednostno, vsaj v dveh dneh od časa napotitve ali v nekaterih primerih isti dan. Pripis „čimprej“ je časovno manj jasno opredeljen, običajno pa so bili bolniki s tako oznako pregledani nekako v enem tednu, največ enem mesecu glede na naravo diagnoze na napotnici.

- Po mnenju specialista splošne kirurgije ter specialista plastične rekonstrukcijske in estetske kirurgije prof. dr. U. A. mora splošni zdravnik, če meni, da je tvorba sumljiva na melanom, z resnostjo bolezni seznaniti bolnika, izdati napotnico z ustrezno napotno diagnozo, iz katere je razviden pomen prednostne obravnave in bolnika napotiti bodisi k dermatologu ali v primeru takojšnjega izreza k plastičnemu kirurgu ali k onkologu. Tožena stranka bi morala po mnenju izvedenca, glede na to, da sama navaja, da je njena delavka prepoznala znake, sumljive za kožni melanom, bolnika seznaniti z resnim stanjem in pomenom hitrega ukrepanja ter na napotnico bolj jasno označiti, da bolnik potrebuje prednostno obravnavo. Diagnoza je pri obravnavi bolnika v primeru, da so bolniki obravnavani glede na napotno diagnozo in glede na čakalne vrste, ključna. Napotna diagnoza „maligni melanom“ bi nedvomno prispevala k prednostni obravnavi bolnika. Na vprašanje sodišča izvedencem, kako drugače je bil pacient obravnavan pri specialistu, če je bil na napotnici naveden pripis „nujno“ oziroma če tega pripisa ni, je izvedenec specialist splošne medicine navedel, da če zdravnik pripiše na napotnico oznako „nujno“ se pričakuje, da bo bolnik pregledan v najkrajšem možnem času, največkrat isti delovni dan. Po mnenju izvedenke dermatovenerologinje mora biti bolnik prav tako v primeru pripisa „nujno“ na napotnici pregledan še isti dan ali dan kasneje. Brez tega pripisa je bil bolnik z veliko verjetnostjo uvrščen na redni pregled, ki je bil odvisen od takratne čakalne dobe za pregled pri dermatologu. V nejasnih primerih je bil bolnik napoten v triažno ambulanto, kjer je zdravnik na osnovi orientacijskega pregleda presodil, ali mora biti bolnik pregledan hitro. Po mnenju izvedenca kirurga pripisi kot na primer „nujno“ in „čimprej“ so navadno zdravnika specialista dodatno opozorili na resnost napotne diagnoze in pomen hitre obravnave. Večkrat pa so bili ti pripisi tudi zlorabljeni in so služili zgolj kot dokaz dodatne, nadstandardne obravnave bolnika pri izbranem družinskem zdravniku. Pripisi so bili tudi pri številnih manj pomembnih zdravstvenih problemih. V praksi so na resnost zadeve zdravstvenega problema opozarjali kombinacija prave napotne diagnoze, pripis „nujno“, pa tudi neposreden kontakt (telefonski klic, sporočilo) med družinskim zdravnikom in specialistom. Pripis „nujno“ je dodatno opozorilo zdravniku na resnost zdravstvenega problema. Ker nekateri zdravniki ne želijo strašiti svojih bolnikov s hudo diagnozo zgolj na osnovi kliničnega pregleda, lahko zapišejo bolj splošno diagnozo ali za diagnozo zapišejo susp. - sum, nato počakajo na dokončno diagnozo izkušenega patohistologa in na osnovi končne diagnoze obvestijo bolnika ter se pogovorijo o nadaljnjih postopkih.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da delavka tožene stranke ni ravnala protipravno, ko je na napotnico zapisala pregled pri dermatologu, saj je v skladu z medicinsko doktrino, kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja, da se takšna znamenja lahko pregledajo pri dermatologu, lahko pa se pacienta pošlje tudi na kirurško odstranitev znamenja.

15. V obrazložitvi odločitve, da ni utemeljen očitek tožnikov, da napotnica ni bila pravilno izdana, je sodišče prve stopnje navedlo, da iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bilo običajno, da se v primeru nujnosti na napotnico napiše „nujno“, saj v tem primeru pride pacient na vrsto prej, vendar pa je iz mnenja razvidno tudi, da je večkrat prihajalo do zlorab tega, zato je bolj pomemben zapis diagnoze oziroma zapis susp., ko zdravnik pacienta noče strašiti z diagnozo. To pa pomeni, da bi ob takem zapisu morali odreagirati v dermatološki ambulanti, ko se je pacient z napotnico prišel naročiti na pregled in pacienta takoj poslati v triažno ambulanto na pregled. Že iz zapisa susp. izhaja, da bi morali pacienta prednostno obravnavati, kljub temu, da na napotnici ni bilo napisano „nujno“, ker takrat to še ni bilo zakonsko urejeno.

16. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen. Iz zgoraj citiranih mnenj jasno izhaja, da bi delavka tožene stranke ob sumu na maligni melanom morala na napotnico pripisati sum na maligni melanom in bi tako že sama diagnoza na napotnici utemeljevala nujnost napotitve ali pa bi morala na napotnici označiti, da je zadeva nujna, saj bi takšna oznaka nujno odločilno vplivala na odločitev o triažiranju bolnika. Zgolj zapis susp., brez oznake maligni melanom (oz. brez oznake delovne diagnoze, ki bi utemeljevala nujnost napotitve) namreč ni dovolj, da bi bil pacient poslan na pregled v triažno ambulanto oz. prednostno obravnavan. Napotnica mora biti izpolnjena na način, da že iz same njene vsebine izhaja nujnost pregleda oziroma posega in se lahko na tej podlagi opravi osnovno triažiranje – to je določitev vrstnega reda pregledov oziroma posegov glede na njihovo potrebnost oziroma nujnost. Mnenje izvedenca kirurga, ki ga je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je bolj pomemben sam zapis diagnoze oziroma zapis susp., ko zdravnik pacienta noče strašiti z diagnozo, pa je v nasprotju z Zakonom o zdravstveni dejavnosti, v nadaljevanju ZZDej, ki določa, da mora biti pacient seznanjen s sumom, zaradi katerega je napoten na specialistično obravnavo, saj le tako lahko pravočasno ukrepa. ZZDej ne priznava t.i. terapevtskega privilegija, to je pravice zdravnika, da sam odloči, v kolikšni meri bo bolnika poučil oziroma seznanil z diagnozo ter z riziki, ki jih s seboj prinaša medicinski poseg. Odklonitev pojasnila ima svojo podlago le tedaj, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje, za kar pa v konkretnem primeru ne gre (glej sodba VS RS II Ips 245/2001). Ker izdana napotnica ni bila izdana z zgoraj navedeno vsebino, je po mnenju pritožbenega sodišča delavka tožene stranke odstopila od ravnanja, ki je v skladu s sprejeto medicinsko doktrino in prakso.

17. Delavka tožene stranke tudi ni opravila pojasnilne dolžnosti. Pojasnilna dolžnost je dolžnost zdravnika, da pacienta seznani z diagnozo, z možnimi načini zdravljenja in rehabilitacijo, z nevarnostmi, ki so povezane s posameznimi posegi in tudi s posledicami, do katerih lahko pride, če bo medicinsko pomoč odklonil. Pojasnilna dolžnost obsega pojasnilo tveganja oziroma terapevtsko pojasnilo o posegu in pojasnilo o diagnozi. ZZDej v 45. členu nalaga zdravstvenim delavcem tako opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki je v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in s Kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. ZZDej obravnava zdravnikovo pojasnilno dolžnost v 47. členu, ko določa, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja, dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in biti predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja, zdravljenja, njihovih posledicah in učinkih ter odkloniti predlagane medicinske posege. V citiranem določilu je zdravnikova pojasnilna dolžnost sicer obravnavana v zvezi z boleznijo in medicinskimi posegi, vendar je pomen te določbe širši in se nanaša na vsakršno razmerje med zdravnikom in pacientom. Tudi na podlagi 20. člena Zakona o pacientovih pravicah ima pacient pravico, da je zaradi uresničevanja pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravice do sodelovanja v procesu zdravljenja obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoju ter posledicah bolezni ali poškodbe, cilju, vrsti, načinu izvedbe, verjetnosti uspeha ter pričakovanih koristi in izidu predlaganega medicinskega posega oziroma predlaganega zdravljenja. Glede pojasnilne dolžnosti je izvedenka dr. V. Š. navedla, da je ob ugotovitvi suma na resno bolezen potrebno bolnike opozoriti, na kaj se sumi, predvsem zato, da se zagotovi, da bolnik s pregledom ne bo odlašal. Izvedenka dr. M. D. V. meni, da bi bilo potrebno bolniku pojasniti, kakšna je narava bolezni, kaj je potrebno v danem primeru storiti in da je potrebno pregled opraviti čim prej.

18. Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost je torej izrednega pomena, ne le v postopku samega zdravljenja, temveč že v postopku pridobivanja dokončne diagnoze na podlagi suma, zaradi katerega je napoten na specialistično obravnavo, saj se le tako lahko zagotovi, da bo pacient nemudoma odreagiral oz. da se pacient seznani o posledicah, če ne bo ravnal po napotilu splošnega zdravnika. Tožena stranka ne zanika trditve tožnikov, da njena delavka pokojnemu D. ni pojasnila t.i. delovne diagnoze ter nujnost čim hitrejše napotitve k specialistu dermatologu, ter da pokojnega D. ni opozorila na obstoj triažne dermatološke ambulante v UKC Ljubljana. Zgolj vedenje delavke tožene stranke, da naj bi bila v dermatološki ambulanti UKC Ljubljana čakalna doba krajša od meseca dni, pa je navedene obveznosti ne odvezuje.

19. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora biti za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke podana tudi vzročna zveza med nestrokovnim ravnanjem zdravstvenih delavcev tožene stranke in pravno priznano škodo.

20. Kot izhaja iz dopolnitve (1) izvedeniškega mnenja je rast oblike melanoma, ki jo je imel pokojni D., hitrejša kot druge oblike kožnega melanoma in je lahko relativno kratka, to pomeni nekje 5 – 6 mesecev, lahko en mesec ali pa eno leto. Prej kot je melanom kirurško odstranjen, boljša je prognoza, ker se pričakuje manjša debelina tumorja in s tem boljše preživetje. K hitrosti rasti melanoma lahko prispeva tudi mladost, saj pri mlajših ljudeh melanom raste hitreje kot pri starejših. Pri pokojnem bolniku so bili zasevki malignega melanoma z veliko verjetnostjo prisotni že pred 20.4.2002.

21. Odgovor na vprašanje, ki si ga je postavilo sodišče prve stopnje, ali bi lahko delavka tožene stranke s pravilnim ravnanjem preprečila smrt D., je, da z veliko verjetnostjo smrti ne bi mogla preprečiti, saj so bili zelo verjetno zasevki malignega melanoma prisotni že dne 19. 4. 2002. V konkretnem primeru tako ni mogoče trditi, da bi pacient, če bi bila napotnica pravilno izdana, z gotovostjo preživel, prav tako pa z gotovostjo tudi ni mogoče trditi, da so bili zasevki že dne 19. 4. 2002 prisotni v takšni obliki, da bi pacient zagotovo umrl.

22. Bolnik obišče zdravnika z namenom, da bi le-ta pozitivno vplival na naravni potek bolezni. Načelno z opustitvijo oziroma s prepoznim ukrepanjem bolezen vedno prepustimo njenemu naravnemu poteku. Pogosto se prav na področju onkologije tanka črta med življenjem in smrtjo skriva le v nekaj mesečni zamudi, ko bi bil lahko bolnik terapevtsko obravnavan, pa ni bil. Onkologi in raziskovalci svarijo javnost, da sta le preventiva in zgodnje odkrivanje raka tisti poti, ki vodita do premagovanja te bolezni. Številna rakava obolenja, med katere sodi tudi nodularni maligni melanom, za katerega je značilna hitra rast, namreč zahtevajo hiter terapevtski odgovor, saj je mogoče le tako preprečiti metastaze. S tem, ko zdravnik ne izda napotnice oziroma izda nepravilno napotnico, se možnosti preživetja bolnika zmanjšajo. V takšnem primeru se škoda odraža na dobrinah, to je zdravju in življenju, ki so deležne absolutnega varstva. Vprašanje, ki se v konkretnem primeru postavlja pritožbenemu sodišču je, ali bi delavka tožene stranke s pravilnim ravnanjem lahko povečala možnost preživetja pokojnega D.. Tu pa je odgovor pritrdilen, kajti iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je (manj) verjetno, da pri pokojnem D. zasevki malignega melanoma dne 20. 4. 2002 še niso bili prisotni, z uresničitvijo te možnosti pa bi bila D. možnost preživetja bistveno večja. Z možnostjo verjetnosti preživetja sta tožnika dokazala, da je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom je presojalo sodišče, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka. S tem, ko sta tožnika torej dokazala, da bi imel pokojni D. s pravilnim ravnanjem delavke tožene stranke možnost preživetja , je na toženo stranko prešlo dokazno breme, da bi prišlo do škodne posledice, torej D. smrti, kljub temu, če bi delavka tožene stranke ravnala pravilno. Pri deliktni odškodninski odgovornosti se povzročitelj razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Tožena stranka je torej tista, ki bi morala glede na izkazana dejstva dokazati, da nepravilno izdana napotnica ni imela nobenega vpliva na posledico oziroma s stopnjo prepričanja dokazati, da bi do D. smrti prišlo tudi, če bi bila napotnica pravilno izdana, torej, da bi bili dne 19. 4. 2002 pri pokojnem zasevki malignega melanoma prisotni že v taki obliki, da bi to s stopnjo prepričanja rezultiralo v smrti sina tožnikov, česar pa tožena stranka ni dokazala. (2)

23. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi ter na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka odločbe. Sodišče prve stopnje bo tako v nadaljnjem sojenju moralo odločiti še o višini odškodnine, ki jo tožnika zahtevata na podlagi določbe 179. člena OZ o pravici do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega.

24. Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Ker pa je višje sodišče po spremembi sodbe zadevo vrnilo v nadaljnje sojenje sodišču prve stopnje in je odločitev o povrnitvi stroškov postopka odvisna od končnega uspeha tudi glede na višino prisojene odškodnine, je višje sodišče odločitev o stroških dosedanjega pravdnega postopka pridržalo za končno odločbo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Komisiji za izdelavo izvedeniškega mnenja se je pridružil še specialist onkologije in radioterapije, izvedenec prof. dr. Z. R.

(2) V nasprotnem primeru bi se lahko namreč zaradi ne izdanih oziroma zaradi nepravilno izdanih napotnic pacientom, zlasti v onkologiji, močno zmanjšale možnosti preživetja, še posebno tistim pacientom, ki bi v času izdaje oz. ne izdaje napotnice imeli slabo prognozo ozdravitve, torej pod mejnim 50 % pragom verjetnosti preživetja.


Zveza:

OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 147. ZZDej člen 45, 47. ZPacP člen 20. ZPP člen 224, 224/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcyNzQ0