<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 84/98
ECLI:SI:VSRS:1999:II.IPS.84.98

Evidenčna številka:VS04358
Datum odločbe:04.02.1999
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 489/97
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev negmotne škode - pravična denarna odškodnina - individualizacija odškodnine - višina odškodnine

Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik se je dne 12.7.1993 kot motorist poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 1,200.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti odmerilo 800.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 500.000,00 SIT za strah 300.000,00 SIT in vseh zahtevanih 2,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Toženi stranki je nato naložilo, da mora plačati tožniku skupno 3,000.000,00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi njeni pritožbi in tožbeni zahtevek zavrne za še nadaljnjih 2,100.000,00 SIT, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri izpodbijanju prisojene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode tožena stranka opozarja, da velik del zdravljenja, neugodnosti in bolečin odpade na bolezensko stanje pred poškodbo. Zdravljenje je bilo dolgotrajno zaradi čakanja na invalidsko oceno. Ugotovitev, da je tožnik nesrečo doživel pri polni zavesti, ni v skladu z dejstvom, da je utrpel pretres možganov. Tudi sekundarni strah je v velikem delu posledica tožnikove bolezni. Zaradi neupoštevanja tožnikovega bolezenskega stanja, starosti in normalnega teka staranja je previsoka odmera odškodnine tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Pri tožniku je prisotna precejšnja subjektivizacija težav v smislu posttravmatske nervoze, kar pa je tožnikova značajska lastnost. Iz mnenja ortopeda izhaja, da so tožnikove sedanje težave v ledvenokrižnem predelu posledica bolezenskega stanja, ki je postalo le manifestno po poškodbi. Tudi bolezenska okvarjenost centralnega živčnega sistema bi se manifestirala slejkoprej. Zaradi vsega tega bi tožniku šla odškodnina največ v skupnem znesku 900.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V času prometne nesreče 55 let star tožnik je bil poklicni voznik težke mehanizacije. V škodnem dogodku je utrpel udarnino in zvin križnega dela hrbtenice, naknadno pa so diagnosticirali tudi pretres možganov. V bolnici se je zdravil dvakrat v skupnem trajanju 16 dni. Po dveh dneh mirovanja je začel hoditi z berglami, kasneje je hodil na fizikalno terapijo. Prestal je številne neugodne preiskave, v katerih je bilo ugotovljeno tudi bolezensko stanje možgan in bolezensko s spondilozo prizadeto hrbtenico. Opravil je številne kontrolne preglede. Hude stalne telesne bolečine je prestajal 4 tedne, zmerne stalne 8 tednov, občasne bodoče bolečine bodo nekoliko pogostejše, kot bi bile samo zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice. Zaradi pretresa možganov je trpel zmerne stalne glavobole 1 mesec, kasnejši občasni glavoboli pa so vezani na zunanje obremenitve, kot so vročina, hrup in slab zrak. V samem škodnem dogodku se je tožnik hudo prestrašil, ker je prometno nesrečo doživljal pri polni zavesti, zaskrbljenost za izid zdravljenja in zlasti za delazmožnost v zvezi z njegovim poklicem je bila dolgotrajna. Po ugotovitvah izvedenca nevrologa so sedanje tožnikove težave v večjem delu posledica nesreče in le v manjšem delu bolezni, kažejo pa se v večji utrudljivosti pri psihičnih naporih, v nesposobnosti za daljšo vožnjo, v manjši sposobnosti za dvigovanje bremen, za dela v sključenem položaju ali s pripogibanjem. Tožnik je še pojasnil, da je bolj pozabljiv, da zaradi glavobolov in drugih bolečin pogosto ne more spati, ne upa si več kolesariti, zelo malo se vozi z avtom, kar vse po oceni izvedenca za približno 25% zmanjšuje njegove življenjske aktivnosti, tožnik pa zaradi vseh navedenih težav in omejitev duševno trpi.

Na povzete odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč je revizijsko sodišče zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano. Zato ne more obravnavati tistih revizijskih trditev, ki merijo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Med take trditve spada na primer mnenje tožene stranke, da tožnik ob ugotovljenem pretresu možganov ni mogel prometne nesreče doživeti pri polni zavesti. Vseeno pa je toženo stranko opozoriti na podrobnejše razloge sodbe sodišča druge stopnje, iz katerih med drugim izhaja, da je tožnik udarec v glavo dobil šele, ko se je prometna nesreča iztekla in se je njegovo vozilo na travniku prevrnilo. Prav tako revizija zmotno zatrjuje, da nižji sodišči nista razmejili tistih težav, ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka od težav, ki so posledica tožnikovega prejšnjega bolezenskega stanja. Prav zaradi te razmejitve je sodišče prve stopnje zahtevalo dodatno izvedeniško mnenje od nevrologa, ki si je lahko pomagal z naknadno predloženim izvidom periodičnega pregleda tožnika, opravljenim 1 mesec pred obravnavanim škodnim dogodkom. Kljub kasneje ugotovljenim bolezenskim stanjem možganov in hrbtenice tožnik takrat ni imel nobenih težav, saj se je nazadnje zaradi bolečin v križu zdravil v letu 1983. Zato je bilo v periodičnem pregledu pri njem ugotovljeno splošno zdravstveno stanje prve skupine. Ta izvid je bil nevrologu podlaga za mnenje, da (kasneje ugotovljeno) bolezensko stanje tožniku še ni povzročalo težav, da pa je predstavljalo zmanjšano rezervo za poškodbo ali bolezen. Zato je izvedenec lahko zaključil, da so sedanje tožnikove težave in omejitve v večjem delu posledica nesreče in le v manjšem delu bolezni. Sodišče prve stopnje je to mnenje v celoti sprejelo in ga povzelo v razlogih svoje sodbe. Opozorilo je tudi na različni delovni področji nevrologa in ortopeda ter zakaj v celoti sprejema mnenje prvega. Zato se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na mnenje ortopeda, ki je v večji meri pripisal tožnikove sedanje težave precejšnji subjektivizaciji in ki tudi ni razpolagal z dodatnim izvidom o periodičnem pregledu tožnika ter zato tožnikove težave pripisal bolezni in ne poškodbi. Tožena stranka v reviziji zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dolžino zdravljenja vse do tožnikove invalidske upokojitve. Tako je tožnik opredelil dolžino svojega zdravljenja ob svojem zaslišanju, sodišče prve stopnje pa jo je upoštevalo v obsegu, kot objektivno izhaja iz zdravstvene dokumentacije in izvedeniških ugotovitev.

Pravna podlaga za prisojo pravične odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo odškodnine in njenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da iz prej povzetih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da sta ustrezno opravili potrebno konkretizacijo in individualizacijo tožnikove škode. Ob primerjanju tožniku prisojene odškodnine za ugotovljeni obseg škode s prisojami odškodnin v zadevah s tožnikovi primerljivimi škodami revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev obeh nižjih sodišč skladna tudi s tem kriterijem in da je zato zmotno revizijsko stališče tožene stranke, da naj bi izpodbijana prisoja porušila razmerja pri odmeri in prisoji odškodnin za podobne primere.

Ker sta obe nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo in ker v postopku pred njima tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke.


Zveza:

ZOR člen 200, 200/1, 200/2, 203.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NDk1
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*