VDS sklep Pdp 2012/2003

Jedro

Pravilno je stališče, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 85. člena ZDR/2002 za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz krivdnega razloga do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj tožnica ni zahtevala, da se o nameravani redni odpovedi obvesti sindikat, sindikat pa redni odpovedi iz krivdnega razloga tudi ni nasprotoval, ampak je odločitev delodajalca celo podprl. Zato je bil utemeljeno zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na zadržanje učinkovanja redne odpovedi delovnega razmerja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče naložilo toženi stranki, da najkasneje v roku treh dni in pod izvršbo pozove tožečo stranko nazaj na delo, s tem da je v primeru neizpolnitve te obveznosti dolžna plačati denarno kazen v višini 1.500.000,00 SIT. Tožeča stranka je tudi predlagala, da se učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4.11.2003 zadrži do pravnomočne odločitve naslovnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni in ugodi predlagani začasni odredbi. V pritožbi navaja, da je tožena stranka ravnala samovoljno, tožečo stranko je zlasti zadnjih nekaj let šikanirala in jo z nezakonitimi ravnanji poskušala z dela odsloviti, čeprav je tožeča stranka že dlje časa hudo bolna. S svojim nezakonitim postopkom je tožena stranka tožeči povzročila nenadomestljivo škodo, saj je tožnica samohranilka mladoletnih otrok, kar dokazujejo listine, ki jih prilaga pritožbi. Brez zaposlitve pri toženi stranki je ogrožena najbolj osnovna eksistenca tožeče stranke. Prisotna je tudi velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena. Tožbeni zahtevek se nikakor ne pokriva s predlogom za izdajo začasne odredbe, kot zmotno meni prvostopno sodišče. Z izdajo začasne odredbe tožbeni zahtevek ne bi bil izpolnjen, sodišče bi odločilo le o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki bi jo ne nazadnje lahko tudi razveljavilo, če bi se slučajno ugotovilo, da je tožba neutemeljena.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Skladno s 1. odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS, št. 51/98, 75/2002), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002) za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj tožnica ni zahtevala, da se o nameravani redni odpovedi obvesti sindikat, sindikat pa redni odpovedi iz krivdnega razloga tudi ni nasprotoval, ampak je odločitev delodajalca celo podprl. Zato je bil utemeljeno zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na zadržanje učinkovanja redne odpovedi delovnega razmerja. Pravilno pa je tudi stališče, da so začasne odredbe sredstva zavarovanja, in da zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni že izpolnitev tožbenega zahtevka, kar vrnitev na delo, kot jo predlaga tožnica, tudi je. Zato pritožba s tem v zvezi ni utemeljena. Kadar gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je nedvomno primernejša začasna odredba, ki jo med vrstami začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve določa 273. člen ZIZ, to je plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, oz. odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritrditi je potrebno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni predložila nikakršnih dokazov o tem, da je začasna odredba potrebna za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, niti ni za verjetno izkazala katere od drugih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98, 75/2002). Tudi listini, predložene v pritožbenem postopku, to je mnenje Centra za socialno delo Logatec z dne 9.12.2003 o ekonomskem statusu družine ter potrdilo o višini katastrskega dohodka ter o oprostitvah in olajšavah pri odmeri davka od dohodka iz kmetijstva za leto 2002 z dne 8.12.2003, ne predstavljata zadostne podlage za izdajo začasne odredbe.

Iz navedenih razlogov je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ. Tožeča stranka pa ima tekom postopka še vedno možnost ponovno predlagati ustrezno začasno odredbo, npr. odredbo v smislu 5. točke 273. člena ZIZ, pri čemer bo morala dokazati, da je plačevanje nadomestila plače za čas, dokler traja ta individualni delovni spor, potrebno za preživljanje tožnice in oseb, ki jih je po zakonu dolžna preživljati. S tem v zvezi je potrebno predložiti natančnejše podatke o starosti in morebitnem šolanju otrok, ki naj bi bili nepreskrbljeni ter o premoženjskem stanju in dohodkih družinskih članov, s katerimi tožnica živi v skupnem gospodinjstvu (glede na potrdilo Davčne uprave RS, Davčni urad Ljubljana).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1040/2015
• Sklep III R 8/99
• VSL sklep I Cp 251/2003