VDS sklep Pdp 1752/98

Jedro

Če delavec nima pisne pogodbe o zaposlitvi z zasebnim delodajalcem, to še ne pomeni, da ni bil v delovnem razmerju, če so podani vsi elementi delovnega razmerja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice M. S., na ugotovitev delovnega razmerja pri tožencu A. T., za čas od 17.1.1994 do 15.7.1996, vpis le-tega v delovno knjižico ter plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v višini 52.190,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od 12.11.1998 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot izhodiščno točko za pravilno presojo njenega zahtevka vzeti izjavo toženca, ki potrjuje, da je toženec prejel njen zahtevek z dne 30.10.1996. V tem zahtevku je zatrjevala, da je v spornem obdobju pri tožencu delala vsak delovni dan po 4 ure, od 9.00 do 13.00 ure in da ji toženec iz naslova regresa ni plačal za dva dopusta dvakrat po 400 DEM, kot tudi ne plače za zadnji mesec dela v juliju 1996. Toženec je s tem, da je vse njene zahtevke plačal, potrdil resničnost njenih navedb. Zato ni res, da je pri njem delala kot volonterka. Toženec ni govoril resnice tudi glede višine plače, saj je najprej govoril o tem, da je pri njenem delu šlo za volonterstvo, nato pa je priznal, da ji je plačeval vsak mesec redno plačo. Da je bila redna plača dogovorjena v višini 800 DEM, izhaja tudi iz tega, ker je toženec pristal na njen zahtevek po plačilu terjatev iz delovnega razmerja z dne 30.10.1996 v celoti. Po njenem mnenju je zato z njeno izjavo in izjavo njenega moža dokazano, da jo je toženec že po prvem razgovoru vzel v delovno razmerje, saj je redno vsak dan hodila v službo in delala po 4 ure, kar je trajalo 2 leti in pol. Toženec ji je za delo redno plačeval po 800 DEM na mesec in poleg tega še stroške prevoza. Vsako leto ji je tudi odobril letni dopust in za prvo leto tudi regres. Poleg tega navaja, da ji je toženec sam ponudil, da ji plačuje delo po komadu s tem, da ne bo v delovnem razmerju ali pa, da ji plačuje plačo in ji s tem prizna delovno razmerje. Sama se je odločila za delovno razmerje, čeprav bi z delom po komadu zaslužila trikrat več. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo tožničin zahtevek na ugotovitev, da je bila tožnica pri tožencu v delovnem razmerju v času od 17.1.1994 do 15.7.1996. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da so obstajala določena zunanja znamenja, ki kažejo na obstoj delovnega razmerja tožnice pri tožencu. Vendar ob ugotovitvi, da tožnica ni mogla biti v dobri veri, da je v delovnem razmerju, ker je vedela, da ni prijavljena pri tožencu v zavarovanje, je njen zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na dejstvo, da je bilo tožnici delovno razmerje zgolj obljubljeno, sama obljuba po sklenitvi delovnega razmerja pa po mnenju sodišča prve stopnje ne daje pravnega učinka. Pritožbeno sodišče se s takim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Tudi, če je bila tožnica ves čas, ko je delala pri tožencu, prijavljena kot brezposelna oseba pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, kjer je imela deponirano delovno knjižico in tudi, če je vedela, da ni prijavljena pri tožencu v zavarovanje in da prispevki niso plačani, to še ne pomeni, da ni mogla biti v dobri veri, da je v delovnem razmerju pri tožencu. Ravno njeno zatrjevanje in kar izhaja tudi iz izpovedi njenega moža, da ji je toženec ves čas, ko je delala pri njem obljubljal, da jo bo sprejel v redno delovno razmerje in uredil stanje tudi za nazaj, kaže upravičeno na njeno dobro vero, da je v delovnem razmerju. Po izpovedi tožnice pa ji je delovno razmerje pri tožencu zagotovil tudi dr. M., ki jo je pripeljal k tožencu na delo. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v spornem obdobju dveh let in pol delala vsak dan in prejemala mesečno plačo ter potne stroške in ker tudi ni sporno, da je za prvo leto prejela regres za dopust, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje preuranjeno sklepalo, da tožnica ni bila v dobri veri, da je v delovnem razmerju pri tožencu. Poleg tega je potrebno ugotoviti, da so izjave toženca neverodostojne in nasprotujoče. Po eni strani je zatrjeval, da je tožnica pri njem delal kot volonterka, po drugi strani pa je priznal, da ji je izplačeval vsak mesec plačo. Glede na to, da je toženec tožnici v celoti plačal vse njene denarne terjatve, ki jih je imel do nje iz naslova opravljenega dela v spornem obdobju (zahtevek tožnice z dne 30.10.1996), je treba verjeti tožnici, da je bila plača za opravljeno delo dogovorjena in da pri njenem delu ni šlo za volonterstvo. Sodišče prve stopnje bi zato z zaslišanjem delavcev tožene stranke moralo preveriti, ali je tožnica v spornem obdobju pri tožencu dejansko delala vsak dan po 4 ure in za opravljeno delo prejemala mesečno plačo ter ali je odšla na dopust z odobritvijo toženca, kot to sama zatrjuje. Predvsem pa bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati tudi dr. M. glede zatrjevanj tožnice, da ji je omenjeni zobozdravnik povedal, da se je s tožencem dogovoril, da jo bo ta vzel v redno delovno razmerje. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo dokazov, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v posledici zmotno uporabljeno materialno pravo. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določb 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo z zaslišanjem delavcev tožene stranke in z zaslišanjem dr. M. v nakazani smeri ugotoviti, ali so obstajali vsi elementi, ki kažejo na to, da je tožnica bila pri tožencu dejansko v delovnem razmerju. Šele po izvedbi teh dokazov bo sodišče prve stopnje lahko dokončno presodilo utemeljenost tožničinega zahtevka. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 34/2000
• VDS sodba Pdp 1707/2002
• VDS sklep Pdp 3/2004