<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 481/97
ECLI:SI:VSRS:1998:II.IPS.481.97

Evidenčna številka:VS04207
Datum odločbe:26.11.1998
Opravilna številka II.stopnje:VSM Cp 64/97-3
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev negmotne škode - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - skaženost

Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik se je hudo telesno poškodoval v prometni nesreči 30.5.1994 kot sopotnik v osebnem avtomobilu, katerega lastnik je imel odgovornost zavarovano pri tretjetoženi stranki. Nesrečo je povzročil drugotoženec, ki je imel odgovornost zavarovano pri prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo za telesne bolečine in nevšečnosti 650.000,00 SIT odškodnine, za strah 800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 4,000.000,00 SIT. Od vsote 5,750.000,00 SIT je odbilo že plačano akontacijo v valorizirani višini 1,148.406,00 SIT in vsem trem toženim strankam naložilo v nerazdelno plačilo znesek 4,601.594,00 SIT ter povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotožene in tretjetožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe in prisojo nižje odškodnine. Tožnik ni prestal takih telesnih bolečin in takih neugodnosti, pa tudi v bodoče ne bo trpel kakih posebno hudih telesnih bolečin, da bi mu šlo 650.000,00 SIT odškodnine. Prisoja 4,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je previsoka, saj tožnik ni tako hud invalid oziroma njegove aktivnosti niso tako zmanjšane, da se ne bi mogle ukvarjati z vsemi dosedanjimi športi. Tožniku ne pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 300.000,00 SIT, saj je vidna le manjša deformacija piramide nosu, šepanje pa je opazno le pri hitri hoji, vendar ga pri hoji v razpravni dvorani skorajda ni bilo mogoče videti. Zato ni objektivnih pogojev za priznanje odškodnine, pa tudi subjektivna merila niso bila točno raziskana. Iz izvedeniškega mnenja prof. dr. J. L. ne izhaja, da bi tožnik v sami nesreči utrpel takšen primaren strah, ki je pravno priznan. Odškodnina zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja tožniku sicer gre, vendar je glede na okoliščine primera znesek 800.000,00 SIT previsok.

Revizija je bila vročena ostalim pravdnim strankam in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnik revizijskega odgovora ni vložil, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve glede obstoja in obsega posameznih oblik nepremoženjske škode so v obravnavani pravdni zadevi naslednje. Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 21 let, je utrpel pretres možganov, zlom leve kolčne ponvice, zlom leve črevnice, zdrobljen zlom nosnih kosti, odrgnine po obrazu, v začetku zdravljenja pa je prišlo tudi do maščobne embolije. Hude telesne bolečine je prestajal 3 tedne, srednje hude 6 tednov, zmerne 6 tednov, skupaj torej skoraj 4 mesece, občasne telesne bolečine pa bo čutil tudi v bodoče ob vremenskih spremembah in fizičnih obremenitvah. V bolnici so se odločili za konservativno zdravljenje z ekstenzijo kolka, ki je trajala 6 tednov, vmes pa je po nekaj dneh prišlo do maščobne embolije, zaradi česar so ga premestili na oddelek za intenzivno opazovanje in nato še na oddelek za reanimacijo, kjer je bil več dni priklenjen na dihalne naprave, prejemal infuzijo in zdravila. V času ekstenzije kolka je prestajal dodatne nevšečnosti, saj je moral vsa higienska in fiziološka opravila opravljati vpričo drugih, ni se mogel premikati, proti koncu bolnišničnega zdravljenja pa so mu v narkozi opravili manipulacijo oziroma nasilno skrčitev kolena. V bolnici je bil dva meseca, bergle je moral uporabljati 14 tednov, hodil je na kontrolne preglede, na fizioterapijo in se 2 tedna zdravil v zdravilišču. Bolniški stalež je trajal vse do 3.12.1994, torej 6 mesecev. Stalno je prejemal zdravila zoper strjevanje krvi zaradi prestane embolije, 1 leto je moral paziti, da se ne bi ponovno poškodoval, 2 leti ni mogel dihati na eno nosnico vse do operacije v juliju 1996, ko so mu naravnali zdrobljene nosne kosti. Tak obseg te oblike nepremoženjske škode izhaja iz razlogov sodbe prve stopnje, ki se sklicuje tudi na ugotovitve obeh izvedencev.

Sodišče prve stopnje se glede obstoja in obsega strahu sklicuje na izvedeniško mnenje in tožnikovo izpoved. Izvedenec je glede obstoja strahu ob samem škodnem dogodku poudaril, da je bila prometna nesreča taka, da je pri tožniku nedvomno sprožila strah zaradi ogrožanja življenja, tožnik pa je še opisal, kako je videl, da drugotoženec prehiteva pri neprekinjeni črti, da bo prišlo do direktnega trčenja in da je še zavpil vozniku, naj pazi. Zato ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da tožnik ni utrpel pravno upoštevnega primarnega strahu. Izvedenec je še poudaril, da je bila tudi narava samih poškodb taka, da je bil tožnik upravičeno zaskrbljen za izid zdravljenja, za morebitno invalidnost, med zdravljenjem v bolnici pa je prišlo do skoraj usodne komplikacije, zaradi katere je bil utemeljeno določen čas zaskrbljen in je moral dolgo jemati zdravila. Izvedenec je poudaril, da je pljučna embolija motnja, za katero je znano, da sproži hude strahovne reakcije. Hud strah je trajal vsaj še teden dni, nato pa je pričel slabeti, vendar se ni povsem umiril zaradi dolgotrajnega zdravljenja in dejstva, da se je tožnik bal komplikacij in predvidenih dodatnih kirurških posegov.

Neutemeljene so revizijske trditve, da pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti niso podani objektivni pogoji in niso točno raziskani niti subjektivni pogoji za priznanje odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki temelje tudi na izvedeniškem mnenju, izhaja, da je oblika tožnikovega nosu s kasnejšo operacijo sicer popravljena, vendar gre še vedno za blažjo obliko spremenjene nosne piramide. Tožnik zaradi poškodovanega kolka pri hitri hoji šepa, kar izhaja iz izvedenčevih ugotovitev, pa tudi sam je povedal, da lahko normalno hodi približno 10 metrov, kadar se potrudi, sicer pa ne in da ga včasih ljudje tudi sprašujejo, kaj je narobe z njegovo hojo. Zaznava pooblaščenca tožene stranke na naroku, da šepanja pri hoji v razpravni dvorani skorajda ni bilo mogoče videti, zato ne more biti odločilna. Sodišče druge stopnje je pri tej obliki škode še posebej poudarilo tožnikovo mladost, zaradi česar mu zunanji izgled in navezovanje stikov z ljudmi veliko pomenita, tožnikovo reagiranje zaradi neugodnih sprememb njegove zunanjosti pa bo trajalo tudi v bodoče.

Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je sodišče druge stopnje prav tako poudarilo dejstvo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star le 21 let in da bo prikrajšave na več življenjskih področjih čutil še dolgo vrsto let. Ocena o 30%

zmanjšanju življenjskih aktivnosti temelji na ugotovitvah izvedenca o omejeni gibljivosti levega kolka lažje stopnje, zaradi česar tožnik ne zmore teka, hitre hoje po neravnem terenu, skokov, odriva z levo nogo. Zato tudi ne zmore del, kjer je treba ves dan stati, hoditi več kilometrov, plezati po lestvah. Zaradi posledic škodnega dogodka tožnik ni mogel več opravljati svojega poklica električarja in se je moral prekvalificirati v trgovca. Ni več zmožen intenzivnejšega športnega udejstvovanja, izletov in intenzivnejšega plesa. Tožnik se je pred nesrečo ukvarjal z več športi, badmintonom, tenisom, košarko, nogometom, smučanjem, vse to pa so športi, pri katerih ga ugotovljene posledice poškodovanega kolka omejujejo in je drugačno revizijsko stališče zmotno.

Materialnopravna podlaga za odločitev v tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Sodišče za prestane in bodoče telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, zaradi skaženosti in za strah prisodi pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine je opredeljen v drugem odstavku 200. člena ZOR, po katerem sodišče pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine upoštevati širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa je potrebno upoštevati tudi specifične okoliščine, ki se odražajo pri posameznem konkretnem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, njegov temeljni duševni ustroj, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Iz povzetih odločilnih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam tožene stranke o manjšem obsegu ali celo neobstoju posameznih oblik nepremoženjske škode, kot so na primer trditve, da tožnik ni utrpel tako imenovanega primarnega strahu, da tožnik skorajda neopazno šepa, da se tožnik na določen lažji način z vsemi dosedanjimi športi še lahko ukvarja in podobno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila s prisojo vseh odškodninskih zneskov za posamezne oblike nepremoženjske škode tožniku na prvi stopnji prisojena pravična denarna odškodnina in da je bila zato tudi zavrnitev pritožbe tožene stranke na drugi stopnji materialnopravno pravilna. Ob primerjanju tožnikove škode s škodami v drugim primerljivih škodnih primerih revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi celokupen znesek 5,750.000,00 SIT tožniku odmerjene odškodnine ne presega prisoje odškodnin v primerljivih zadevah.

V reviziji uveljavljani razlog po vsem obrazloženem ni podan in ker v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov.


Zveza:

ZOR člen 200, 203.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MzQ2
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*