VDS Sodba Pdp 474/98

Jedro

Zakon neposredno ne predpisuje pogojev za izrek pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa, glede na splošna načela disciplinskega postopka je pri izbiri disciplinskega ukrepa treba upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, ki delavca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Sodišče prve stopnje je kot olajševalno okoliščino pri tožnici, ki je odtujila iz bančne blagajne 5.000,00 SIT, upoštevalo, da je bila pri toženi stranki zaposlena preko 20 let, nikoli ni bila v disciplinskem postopku, imela je pozitiven odnos do dela in delavcev, delo je opravljala vestno in natančno, v svoji sredini je bila cenjena in še posebej priljubljena pri strankah. Glede na nizek znesek je utemeljeno odložilo izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 3.1.1997 in sklep komisije za pritožbe delavcev tožene stranke z dne 5.2.1997 spremenilo tako, da se tožnici za kršitev delovne obveznosti izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, izvršitev le tega pa pogojno odložilo za dobo enega leta. Zato je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo referenta poslov s prebivalstvom v oddelku posla s prebivalstvom PE X. in ji izplačati plačo (pravilno nadomestilo plače) za čas od 5.2.1997 dalje do vrnitve na delo, od nadomestila plače pa plačati pripadajoče davke in prispevke in poskrbeti, da bo obdobje od 5.2.1997 do vrnitve na delo všteto v delovno dobo tožnice in vpisano v njeno delovno knjižico ter ji povrniti tudi stroške postopka v znesku 32.895,00 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP/77 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožečo stranko pa obveže povrniti toženi stranki pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju pritožbe gre pri odločitvi sodišča prve stopnje za svojevrsten paradoks, saj ob tem, da ugotovi pravilnost disciplinskega postopka, tožničino odgovornost za očitano ji dejanje in pogoje za izrek disciplinskega ukrepa, nato pa vse navedeno izniči s tem, ko toženca obveže vrniti tožnico nazaj na delo, ji prisodi plačo, delovno dobo in še stroške postopka. Po mnenju pritožbe je treba ravnanje tožnice, ki si je izposodila znesek 5.000,00 SIT strožje obravnavati, zato ni na mestu pogojna odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Izpodbijana odločitev sodišča je vsekakor lahko prejudic za ravnanje drugih bančnih delavcev, saj je v nasprotju z bančnim kodeksom. Sankcijo o prenehanju delovnega razmerja utemeljuje in omiljuje z majhnim zneskom, pri tem pa zanemarja osnovni postulat finančnega poslovanja, ki ne dovoljuje neuravnoteženega finančnega stanja na kateremkoli računu banke, to je niti primanjkljaja ali presežka. Dejansko stanje mora biti vedno usklajeno s knjižnim stanjem in odstopanja navzgor ali navzdol za banko niso sprejemljiva.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo naravo in težo kršitve tožničinega ravnanja, pri tem pa tudi upoštevalo, da je odločitev disciplinskih organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja popolnoma v nesorazmerju s storjenim dejanjem. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki 20 let, nikoli ni bila v disciplinskem postopku, poleg tega pa je bilo tudi po mnenju sindikata njeno delo vedno pohvaljeno in vzorno.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče v pravilno izvedenem dokaznem postopku popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razloge za svojo odločitev pa natančno in logično pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zaradi jasnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe, ki v dejanskem pogledu izhajajo iz izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti sprejema, v podkrepitev svoje odločbe pa navaja še sledeče argumente.

Materialno pravo v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje glede pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je imelo pravno podlago za uporabo instituta pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa v 90. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), prav tako pa tudi v 15. členu pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, ki določa, da se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži, vendar največ za dobo enega leta. Pogoje za izrek pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa zakon neposredno ne predpisuje, prav tako pa ne pravilnik tožene stranke, je pa potrebno upoštevati splošna načela disciplinskega postopka, da je pri odmeri disciplinskega ukrepa treba upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, ki delavca obremenjujejo ali razbremenjujejo. Sodišče prve stopnje je kot olajševalne okoliščine upoštevalo to, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena preko 20 let, da ni bila nikoli v disciplinskem postopku in pa mnenje sindikata, iz katerega izhaja, da je imela tožnica pozitiven odnos do dela in delavcev, delo je opravljala vestno in natančno, v svoji sredini pa je bila cenjena in še posebej priljubljena pri strankah. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč navedene olajševalne okoliščine, kakor tudi dejstvo, da je šlo zgolj za znesek 5.000,00 SIT, ki jih je tožnica vzela iz blagajne in naslednji dan to poskušala neopazno vrniti, kar je tekom disciplinskega postopka tudi priznala, pravilno zaključilo, da je pogojna odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa v konkretnem primeru primerna in ustrezna. Ker disciplinski organi tožene stranke teh okoliščin niso upoštevati oz. jih niso upoštevali v zadostni meri, je sodišče prve stopnje, kljub drugačnemu mnenju tožene stranke smelo samo uporabiti določbo 90. člena ZDR. Gre za uporabo materialnega prava, ki ga sodišče mora upoštevati.

Zato je tudi po zaključku sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje ob presoji obstoja olajševalnih okoliščin in načela indvidualizacije disciplinske sankcije povsem zakonito ravnalo, ko je tožnici izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta, saj bo pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa brez dvoma vzgojno vplivala na tožnico, s tem pa bo izpolnjena tudi generalna prevencija, kar je glavni cilj pogojne odložitve izrečenega ukrepa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1706/98
• VDS sodba Pdp 883/98
• VDS sodba Pdp 1753/98