<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00008091
Vrsta:Članki
Datum objave:12.02.2018
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) št. 3/2016, str. 191
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - poseg v človekove pravice - pravica do življenja - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - pravica do poštenega postopka - pravica do dostopa do sodišča - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pravično zadoščenje - pravica do izražanja vere - pravica do svobode izražanja
Področje:PRAVO SVETA EVROPE - ČLOVEKOVE PRAVICE
Avtor:Vladimir Horvat

Besedilo

Nekatere najnovejše odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice

Celotno besedilo

V prispevku predstavljene odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju besedila: ESČP) zajemajo obdobje od marca 2015 do marca 2016. Gre za razmeroma kratko obdobje, vendar pa glede na sprejeta stališča ESČP zelo pomembno tako za judikaturo samega sodišča kot tudi za "signale" ter seveda pravne in tudi moralno-etične standarde, ki jih najvišja evropska sodna institucija na področju človekovih pravic, varovanih na podlagi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju besedila: EKČP),(1) skozi svoje odločbe naslavlja na domače pravosodne sisteme in seveda na celotno javnost. Tovrsten prikaz ima sicer omejeno vrednost in zožen obseg. Prikazane so le nekatere najpomembnejše odločbe, pri čemer izbor večinoma vendarle sledi tudi izboru samega sodišča oziroma njegovega juriskonzulovega direktorata,(2) delno pa (predvsem pri odločbah iz leta 2016) avtorjevi izbiri. Ta temelji tudi na za našo pravno javnost utilitarističnem izhodišču - na aktualnosti ali pa morebitni bodoči aktualnosti glede na nekatere pojavne oblike sodnih in drugih sporov ter postopkov pri nas. Pristop ESČP je kazuističen ter praviloma zahteva upoštevanje vseh okoliščin konkretnega primera in poznavanje celotnega judikata.(3) Tak pristop sicer skozi konkretno vselej kaže tudi na abstraktno, saj proseva načela, doktrine, pravila, splošna stališča in abstraktne zaključke, ki jih je ESČP v odločbi sprejelo prvič ali pa le ponovilo že v svoji ustaljeni sodni praksi sprejeta stališča.

Za požrtvovalno in nesebično strokovno pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem gospe Ani Vilfan Vospernik, pravni svetovalki, z oddelka Juriskonzul (Pravni svetovalec), Evropsko sodišče za človekove pravice.

1. Pregled odločb ESČP po področjih varstva človekovih pravic(4)

1.1 Odločbe s področja varstva življenja (2. člen EKČP - pravica do življenja)(5)

Sodno prakso ESČP sta v navedenem obdobju na tem področju nedvomno zaznamovali odločitvi v zadevah Lambert in drugi proti Franciji(6) in Nicklinson in Lamb proti Združenemu kraljestvu(7). V obeh primerih je ESČP široko uporabilo načelo vsebinske subsidiarnosti (pravilo četrte instance in pravilo polja proste presoje pri razlagi EKČP)(8) v okviru nacionalnih zakonodajnih ureditev, ki se nanašata na vprašanje dopustnosti oziroma nedopustnosti evtanazije. Primera sta zanimiva tudi v primerjalnem pogledu, saj Francija dopušča evtanazijo, Velika Britanija pa ne. Zaradi več pomembnih vprašanj tako "procesne kot tudi materialnopravne narave" jima je treba tudi v tem prispevku posvetiti nekaj več pozornosti oziroma ju natančneje predstaviti.

V zadevi Lambert proti Franciji je bila obravnavana problematika prekinitve umetnega hranjenja pacienta, umetno vzdrževanega pri življenju. Pritožba pritožnikov, ki so starši, polbrat in sestra Vincenta Lamberta, je bila razglašena za nedopustno. Ta je zaradi poškodb v prometni nesreči septembra 2008 postal tetraplegik in je v vegetativnem stanju. Je umetno hranjen in hidriran, sicer bi v kratkem času nastopila smrt. Septembra 2013 je zdravnik sprožil postopek na podlagi t. i. "Leonettijevega" zakona, ki ureja pravice bolnikov in postopek odločanja v zvezi s končanjem življenja. Posvetoval se je s šestimi zdravniki (enega od njih so izbrali pritožniki), sklical je celotno ekipo, ki je skrbela za bolnika, opravil dva posveta z družino (na katerih so bili bolnikova žena, njegovi starši ter osem bratov in sester). Na podlagi teh srečanj so se žena ter šest bratov in sestra odločili za prekinitev omenjenih ukrepov, pet od šestih zdravnikov pa je taki odločitvi nasprotovalo. Lečeči zdravnik se je posvetoval tudi z bolnikovim nečakom. 11. januarja 2014 se je zdravnik odločil, da zaključi umetno hranjenje. Državni svet (Conseil d'etat) je odredil zdravniško ekspertizo in jo zaupal trem priznanim nevrologom specialistom, opravil tudi poizvedbe na Nacionalni medicinski akademiji, pri Nacionalnem posvetovalnem odboru za etiko, Državnem svetu za zdravniški red in postavil Jeana Leonettija kot "amicus curiae", predvsem glede razčiščevanja pojma "nerazumnega vztrajanja" in "umetnega vzdrževanja življenja". Izvedenci so pacienta pregledali, devetkrat opravili vrsto preiskav, pregledali celotno zdravniško dokumentacijo, se posvetovali glede vse uporabne dokumentacije in se srečali z vsemi zainteresiranimi. 24. junija 2014 je francoski Državni svet ugotovil, da je zdravnikova odločitev zakonita.

Na podlagi zahteve pritožnikov je ESČP zadržalo izvršitev sodbe francoskega Državnega sveta za čas trajanja postopka. Zadeva je bila odstopljena Velikemu senatu ESČP. Pritožniki so izrecno poudarjali, da odločitev o prenehanju umetnega hranjenja nasprotuje dolžnostim države iz 2. člena EKČP.

ESČP je v okviru preizkusa dopustnosti najprej obravnavalo procesno vprašanje aktivne legitimacije pritožnikov in jo priznalo, pri čemer je uporabilo dva že v svoji sodni praksi uveljavljena kriterija: tveganje, da bo pravicam neposredno prizadetega odvzeto učinkovito varstvo ter neobstoj nasprotja interesov med prizadetim in pritožniki. Ugotovilo je, da so pritožniki, bližnji sorodniki, lahko kot žrtve v svojem imenu uveljavljali pravico do življenja, zavarovano z 2. členom EKČP, v zvezi z drugim kriterijem pa se je v domačem postopku ugotavljala volja g. Lamberta ter ugotovilo nasprotje interesov med izjavami pritožnikov in željo g. Lamberta. Zato pritožniki sicer niso imeli pravice vložiti pritožbe v njegovem imenu in za njegov račun na podlagi 2. člena EKČP, vendarle pa so jo lahko vložili v svojem imenu. Bližnji sorodniki so torej lahko žrtve kršitve 2. člena EKČP. Čeprav je g. Lambert še živ, bi prekinitev umetnega hranjenja povzročila smrt v kratkem času in čeprav gre za možnost kršitve v prihodnosti, se pritožniki kot bližnji sorodniki lahko sklicujejo na 2. člen EKČP. V zvezi z vprašanjem udeležbe njegove žene Rachel Lambert v postopku pred ESČP pa je sodišče poudarilo, da nobena določba EKČP ne pooblašča drugega, da nekoga zastopa pred sodiščem. V skladu s 4. členom par. 3a) Poslovnika ESČP je tretji tista oseba, "ki ni pritožnik". Zato je ESČP zahtevo Rachel Lambert zavrglo.

Francoska zakonska ureditev sicer prepoveduje pomoč pri samomoru in razen v izjemnih, točno določenih primerih ne dovoljuje ukinitve oziroma neuvedbe zdravniških ukrepov, ki umetno vzdržujejo življenje. Zato je ESČP ugotovilo, da predmetna zadeva ne izpostavlja negativnih dolžnosti države iz 2. člena EKČP, in je proučevalo razloge pritožnikov le na področju pozitivnih dolžnosti države. Upoštevalo je skladnost notranje zakonske ureditve in prakse z zahtevami iz 2. člena EKČP, upoštevanje želja pritožnika in njegovih bližnjih, mnenje članov medicinskega osebja ter možnost pravnega sredstva ob dvomu glede najboljše odločitve v korist bolnika. Prav tako je upoštevalo kriterije iz "Vodnika o postopku odločanja v primerih konca življenja" Sveta Evrope (v nadaljevanju besedila: Vodnik). Med državami članicami Sveta Evrope ni soglasja glede dopustitve prenehanja ukrepov za umetno ohranjanje življenja, čeprav se zdi, da jo večina članic sprejema; čeprav so načini različni, povsod prevladuje volja bolnika, ne glede na to, kako je izražena. Zato ESČP ugotavlja priložnost za uskladitev polj proste presoje držav, ne le glede odločitve o dopustitvi ukinitve ukrepov za umetno ohranjanje življenja in glede načina izvršitve, temveč tudi glede načina, kako obdržati ravnotežje med varstvom pravice do življenja bolnika ter pravice do spoštovanja njegove zasebnosti in osebne avtonomije. Določbe zakona "Leonetti", kot jih razlaga francoski Državni svet v luči 2. člena EKČP, so dovolj jasen zakonodajni okvir za začrtanje natančnega načina odločitve zdravnikov in določajo kriterije za odločanje. Država je zato sprejela zbir ukrepov, ki ustrezno zagotavljajo varstvo življenja bolnikov.

Čeprav je v skladu s francoskim pravom postopek imenovan kot "kolegijski" in vsebuje več faz posvetovanja (negovalne ekipe, sestavljene najmanj iz enega zunanjega zdravnika, zaupne osebe, družine in bližnjih), le lečeči zdravnik sprejme odločitev, pri čemer se mora vselej upoštevati bolnikova volja. V konkretnem primeru je odločitev obrazložena in zapisana v zdravstveni karton. Kolegijski postopek je trajal od septembra 2013 do januarja 2014 in je bil v vseh fazah skladen z zakonskimi pogoji. Medicinska odločitev, dolga trideset strani, je temeljito obrazložena. Državni svet je zaključil, da odločitev ni bila obremenjena s kakšno kršitvijo. Francosko pravo predvideva posvet z družino (ne pa tudi njene udeležbe pri samem odločanju), vendar ne predvideva mediacije v primeru nesoglasja med njenimi člani. Ne precizira, kako upoštevati mnenja članov družine, v nasprotju z ureditvami nekaterih drugih držav pogodbenic. Če med njimi ni soglasja, pravila postopka predvidevajo imenovanje osebe, ki sprejme končno odločitev glede ustavitve zdravljenja in načina sprejetja take odločitve, v okviru proste presoje države. Postopek je bil dolgotrajen in natančen, v skladu z zakonskimi pogoji in čeprav pritožniki niso soglašali z odločitvijo, postopkovna ureditev upošteva zahteve, ki izhajajo iz 2. člena EKČP. Državni svet je sprejel zadevo v popolni sestavi, kar je neobičajno za postopek, kakršen je ta. Preiskava je bila zelo poglobljena. V odločbi z dne 24. junija 2014 je Državni svet najprej ugotavljal skladnost določb Zakona o javnem zdravju z določbami 2., 6., 7. in 8. člena EKČP, nato pa še skladnost odločitve lečečega zdravnika z zakonskimi določbami. Svojo kontrolo je oprl na presojo pravilnosti kolegijskega postopka in na spoštovanje temeljev, določenih z zakonom, še zlasti je vpogledal v izvedensko poročilo. Izrecno je poudaril, da iz izvedenskega poročila izhaja, da klinično stanje g. Lamberta ustreza stanju kroničnega vegetiranja, da gre za težke in obsežne poškodbe, katerih resnost in tudi obdobje pet let in pol od nesreče kaže, da so nepopravljive, s "slabo klinično prognozo", zaključki mnenja pa tudi sovpadajo z ugotovitvami lečečega zdravnika. Potem ko je poudaril kot "posebno pomembno" skladnost ravnanja zdravnika z voljo bolnika, se je posvetil ugotavljanju pacientovih želja. Te niso bile posledice vnaprejšnjih navodil in jih tudi ni izrazila zaupna oseba, ugotovljene so bile s pričevanjem njegove žene. Oba sta imela kot bolničarja izkušnje z reanimacijo poškodovanih in s poškodovanci s številnimi poškodbami ter sta se pogosto sklicevala na svoje profesionalne izkušnje, pri čemer je g. Lambert ves čas poudarjal, da ne bi želel biti umetno vzdrževan pri življenju, če bi bil kdaj močno odvisen od drugih. Njegovo pričevanje, ki ga je potrdil tudi njegov brat, je Državni svet ocenil kot natančno in časovno opredeljeno. Upošteval je tudi, da je več drugih sester in bratov potrdilo, da take izpovedbe ustrezajo osebnosti, življenjski preteklosti in stališčem njihovega brata. Ugotovilo je še, da pritožniki tudi niso zatrjevali, da bi kdaj trdil nasprotno. Končno je Državni svet še poudaril, da je bil v postopku opravljen tudi predhodni posvet z družino.

Čeprav je bolnik pozneje nesposoben izraziti svojo voljo, je njegova vnaprejšnja privolitev vendar središče postopka, v katerem nastopa kot subjekt in glavni udeleženec. V omenjenem Vodniku se priporoča, da se upoštevajo vnaprej izražene želje bolnika, te pa so lahko izražene ustno družinskemu članu oziroma sorodniku. Med drugim se v določenem številu držav v primerih, ko ni vnaprejšnjih navodil bolnika ali "biološke oporoke", njegova volja ugotavlja na različne načine (na podlagi izjave zakonitega zastopnika, družine, drugih pričevanj o osebnosti, prepričanjih pacienta itd.). V navedenih okoliščinah je Državni svet lahko ugotovil, da so bila pričevanja o tem, kakšne so bile želje g. Lamberta glede prenehanja ali nadaljnjega vzdrževanja zdravljenja, dovolj natančna.

ESČP je zaključilo, da je domače pravo skladno z zahtevami iz 2. člena EKČP, kot ga je razlagal tudi Državni svet, postopek pa je bil voden natančno. Izrazila so se lahko vsa stališča in natančno pretehtale vse razsežnosti zadeve, tako na podlagi natančnega izvedenskega mnenja kot tudi na podlagi splošnih zaključkov najvišjih medicinskih in etičnih instanc. Posledično so domače oblasti upoštevale svoje pozitivne dolžnosti iz 2. člena EKČP, ob upoštevanju meje proste presoje, kot izhajajo iz konkretne zadeve.(9)

Odločitev je lahko aktualna tudi za odločanje o tovrstni problematiki v naših sodnih postopkih. Poleg tega kaže to, da ESČP ne posega v samo "vsebinsko materijo" (npr. v smislu zlatega pravila "absolutne svetosti življenja"), temveč prvenstveno preizkuša, ali so se v domači zakonodaji in sodnem postopku upoštevala konvencijska načela, ki tudi v procesnem in materialnem pogledu omogočajo strokovno in natančno presojo dopustnosti posega v konvencijsko varovano pravico (tako tudi - ali so se upoštevale vse postopkovne določbe, ki jih določa zakon države, v primeru odločanja o prenehanju življenja neozdravljivega bolnika, "obsojenega" na kronično vegetativno stanje), ob upoštevanju načela subsidiarnosti, predvsem meja polja proste presoje, kar je pomembno tudi za odločanje v domačih sodnih postopkih, ko gre za tehtanje pravic, ki jih varuje tudi EKČP. Popolnoma jasno je, da je s to odločbo kategorično in ultimativno (absolutno) odgovorjeno na vprašanje - ali je treba upoštevati izraženo oziroma dokazano voljo poškodovanca oziroma bolnika.

a) V zadevi Nicklinson in Lamb proti Združenemu kraljestvu(10) je bilo podobno obravnavano vprašanje prepovedi pomoči pri samomoru in prostovoljni evtanaziji. Prva pritožnica je vdova pokojnega moža, ki je trpel za "locked-in sindromom" zaradi možganske kapi (pacient je pri zavesti, vendar se ne more gibati in komunicirati, ker nima nadzora nad mišicami, premika lahko le oči). Drugi pritožnik je po isti prometni nesreči ostal paraliziran, brez prognoze izboljšanja. Oba sta želela storiti samomor, vendar ga brez pomoči nista mogla izvesti. Neuspešno sta izpodbijala zakonodajno ureditev kaznivega dejanja umora, ki pomoči pri samomoru ne upošteva kot razlog za oprostitev kazenske odgovornosti. Angleško vrhovno sodišče je poudarilo, da ima to vprašanje tako poseben pomen, da bi moral o njem odločati parlament.

ESČP je odločilo, da sta pritožbi kot očitno neutemeljeni nedopustni. Poudarilo je, da določba 13. člena EKČP(11) načelno ne omogoča pravice do pravnega sredstva, ki bi posamezniku pred domačimi sodišči omogočal izpodbijati zakonodajni akt, ker naj bi bil ta v nasprotju z EKČP; vendar pa je EKČP del domačega prava in je v skladu z angleškim Human Rights Act dopustno izpodbijanje zakonodajnih aktov zaradi zatrjevanega nasprotja z 8. členom EKČP. V skladu z doktrino iz zadeve Koch proti Nemčiji(12) imajo države pogodbenice svobodo pri izbiri, katera veja oblasti bo tudi v zvezi z vprašanji iz 8. člena EKČP, kakršna so tudi sporna, odgovorna za oblikovanje pravne politike in zakonodajnih odločitev v okviru prostega polja presoje. Tudi v zadevi Pretty proti Združenemu kraljestvu (št. 2346/02 z dne 29. 4. 2002) je ESČP državi pustilo pristojnost, da pretehta verjetnost zlorab za primer, ko bi bila splošna prepoved pomoči pri samomoru omiljena in bi bile določene izjeme od splošne prepovedi. V konkretni zadevi je država vprašanje prepovedi evtanazije najprej rešila s Suicide Act iz leta 1961, ki je bil nato večkrat preizkušan v parlamentu, prepoved pa je bila v letu 2009 ponovno uzakonjena. Če bi sodiščem naložili, da morajo vsebinsko presojati tovrstne pritožbe zoper zakone, bi jih silili v vlogo, ki je ustavna ureditev ne predvideva. Zato se sodiščem ne sme odvzeti možnost, da v okviru presoje skladnosti svoje zakonodaje z EKČP, tako kot ESČP, ocenijo, da gre za odločitev, ki je glede na svoje etične, filozofske in socialne razsežnosti zadeve v pristojnosti parlamenta. V konkretnem primeru se z upoštevanjem in navajanjem stališč parlamenta domače sodišče ni izognilo dolžnosti tehtanja omenjene prepovedi. ESČP poudarja tudi pomen okoliščine, da med državami članicami ni soglasja o vprašanju dopustnosti evtanazije ter da je bila tudi presoja angleškega zakonodajalca o tem tehtna in sorazmerna.

Po mojem mnenju je ESČP do pritožbe drugega pritožnika zavzelo procesno strogo stališče. Ker je pred vrhovnim sodiščem izpodbijal le še prepoved pomoči pri samomoru, ne pa tudi več pravne praznine glede določitve sodnega postopka, ki bi urejal in utemeljeval prostovoljno evtanazijo v določenih primerih, njegova pritožba zaradi neizčrpanosti domačih sredstev ni bila dopuščena.

O medicinskopravnih pogledih na konec življenja s tujo pomočjo se je sicer ESČP že ukvarjalo na podoben način kot v obravnavanih primerih.(13)

1.2 Odločbe s področja pravosodja

(1. člen EKČP - obveznost spoštovanja človekovih pravic - jurisdikcija/pristojnost države(14) ;

Protokol št. 1 k EKČP, 1. člen - pravica do premoženja(15) ;

6. člen EKČP - pravica do dostopa do sodišča oziroma pravica do poštenega postopka(16) ;

8. člen EKČP - pravica do spoštovanja osebnega in družinskega življenja(17) ;

13. člen EKČP - pravica do učinkovitega pravnega sredstva;

41. člen EKČP - pravično zadoščenje)(18)

V primerih Sargsyan proti Azerbajdžanu(19) in Chiragov in drugi proti Armeniji(20) je ESČP presojalo tudi dopustnost pritožb v zvezi z jurisdikcijo obeh toženih držav na spornih ozemljih razpadle države, nepomembnost teka mirovnih pogajanj, varnostnih tveganj in stanja premirja na spornem območju za varstvo konvencijskih pravic posameznikov. V prvo navedeni zadevi gre sploh za prvi primer, v katerem je ESČP odločalo o pritožbi zoper državo, ki je zaradi vojne in okupacije sicer izgubila kontrolo nad delom ozemlja, vendar pa je bila sočasno odgovorna zagotoviti pravico do lastnine osebam na območju, ki je ostalo pod njeno kontrolo. Pritožniki so azerbajdžanski Kurdi, ki so živeli na območju Lachin v Azerbajdžanu. Leta 1992 so morali zaradi vojnih razmer med Azerbajdžanom in Armenijo na območju Gorskega Karabaha zapustiti svoje imetje in domove ter se do danes zaradi armenske okupacije območja niso mogli vrniti. V drugo navedeni zadevi so pritožnik in njegova družina Armenci, ki so živeli v vasi Gulistan, v regiji Shahumyan v bivši SSR Azerbajdžan, kjer so imeli hišo in zemljišče. Družina je pred vojnim spopadom med državama na območju Gorskega Karabaha zbežala leta 1992; od takrat se niso mogli vrniti in živijo kot begunci v Armeniji. V obeh primerih je ESČP ugotovilo kontinuirano kršitev pravic iz 1. člena Prvega protokola k EKČP, 8. in 13. člena EKČP, odločanje o denarnem zadoščenju iz 41. člena EKČP pa je pridržalo. Ugotovilo je, da imata toženi državi jurisdikcijo nad vasmi pritožnikov, čeprav v obeh primerih ležita na spornem ozemlju. Čeprav v prvem primeru država zaradi varnostnih razlogov (ozemlje je minirano) utemeljeno ne dovoli dostopa do vasi oziroma v drugem primeru še potekajo mirovna pogajanja, bi državi morali zagotoviti druge mehanizme, ki bi pritožnikom zagotovili pravice do lastnine, dokler dostop ne bo varen, enako kot drugim državljanom.

ESČP se je v nekaj zadevah ukvarjalo tudi z vprašanjem poštenega postopka glede procesnih predpostavk za uvedbo civilnih sodnih postopkov. V zadevi Momčilović proti Hrvaški(21) ni ugotovilo kršitve v zvezi z izpostavljenim vprašanjem obligatornosti predpravdnega poravnalnega postopka, ko so pritožniki vložili odškodninsko tožbo, vendar pa sta jim Zakon o pravdnem postopku in Zakon o služenju v oboroženih silah Republike Hrvaške preprečevala direktno vložitev civilnopravne tožbe pred izčrpanjem posebnega postopka (tožba je bila dopustna šele po zavrnitvi poravnave oziroma po izteku roka treh mesecev od vložitve zahteve za sklenitev poravnave pri pristojnem pravobranilstvu). Zavzelo je stališče, da omenjena procesna predpostavka za dovoljenost tožbe ne pomeni nedovoljene ovire za dostop do sodišča.(22) V zadevi Renard in drugi proti Franciji(23) je bila izpostavljena problematika obligatornosti predhodnega ustavnopravnega odločanja. Pritožniki so kot udeleženci v postopku na Kasacijsko sodišče vložili vprašanje za predhodno ustavnopravno odločanje, ki je zavrnilo predlog in vprašanja ni poslalo Ustavnemu svetu. ESČP je odločilo, da je pritožba nedopustna, in poudarilo, da postopek naslovitve vprašanja za predhodno odločanje po ustavni reformi v letu 2008 omogoča v primeru spora pred rednim sodstvom presojo skladnosti zakonske določbe z ustavo. Kasacijsko sodišče in Državni svet pa vprašanja nista dolžna poslati Ustavnemu svetu, zlasti če ocenita, da ne gre za novo zakonsko določbo in ta nima pomembnega značaja. Notranje pravo jima omogoča določeno polje presoje glede dostopa do ustavnega sodišča. ESČP je tako tudi v omenjenih odločbah državama dopustilo široko polje proste presoje.

V zadevi Benmouna in drugi proti Franciji(24) je obravnavalo problematiko iz prvega odstavka 35. člena EKČP (izčrpanje domačih pravnih sredstev), in sicer opustitev vložitve odškodninske tožbe pritožnikov za ugotovitev odgovornosti države zaradi samomora v času policijskega pridržanja. Pritožniki niso izkoristili tožbe, kot jo predvideva člen L 141-1 Zakona o organizaciji sodstva (C.O.J.), na podlagi katerega bi se lahko po sodni poti ugotovila odgovornost države zaradi nepravilnega ravnanja sodne službe, prav tako bi lahko zahtevali odškodnino za škodo, nastalo žrtvi in bližnjim, iz naslova posredne škode; v prejšnjih zadevah (npr. Saoud proti Franciji, št. 9375/02, z dne 9. 10. 2007) je ESČP že ugotovilo, da take pritožbe v podobnih okoliščinah, kot so predmetne, niso bile dovolj utemeljene v smislu navedene določbe EKČP. Čeprav so bili pritožniki stranke v kazenskem postopku, jih to ne razbremenjuje obveznosti vložiti tožbo za ugotovitev odgovornosti države zaradi napačnega ravnanja sodne službe v postopku, ki ponuja prožnejšo ureditev kot zahtevek v kazenskem postopku in v posledici tudi večje možnosti za uspeh; ugotovitev kaznivega dejanja v kazenskem postopku pa prav tako omogoča večji uspeh v civilnem postopku.

Menim, da je ta odločba lahko pomembna tudi za naše adhezijske postopke, ki glede odškodninskih zahtevkov, ki ne bi bili priznani že v takih postopkih, torej ne bi predstavljali izčrpanja domačih pravnih sredstev v smislu 35. člena EKČP.

V zadevi Mitrinovski proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji(25) je ESČP obravnavalo problematiko nepristranskosti sodnika zaradi sodelovanja v predhodnem postopku. Kot član Sodnega sveta, ki je pritožnika krivdno razrešil sodniške funkcije, je po uradni dolžnosti sodeloval tudi predsednik Vrhovnega sodišča, ki je sodeloval kot tožilec tudi v predhodnem postopku pred ad hoc komisijo, ki je ugotavljala obstoj kršitev, očitanih pritožniku. ESČP ugotavlja, da je udeležba predsednika Vrhovnega sodišča (čeprav le enega od 15 članov Sodnega sveta) škodila subjektivni in objektivni nepristranskosti. Zato je bila ugotovljena kršitev na podlagi 6. člena EKČP. V sodbah 48783/07 (Gerovska Popčevska proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji) ter 56381/09 in 58738/09 (Jakšovski in Trifunovski proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji), vse z dne 7. 1. 2016, je ESČP podobno obravnavalo pravico do neodvisnega in nepristranskega sodišča iz 6. člena EKČP v zvezi s prenehanjem sodniškega mandata ter v vseh treh primerih prav tako ugotovilo kršitev konvencijske pravice do poštenega postopka (problem je bila personalna sestava organa, ki je na koncu odločal o prenehanju funkcije).

Zanimivo problematiko nepristranskosti sodnika zaradi članstva v politični stranki je ESČP načelo v zadevi Otegi Mondragon proti Španiji.(26) Leta 2011 so bili pritožniki zaradi članstva v teroristični skupini ETA obsojeni na zaporne kazni. Sodbo so neuspešno izpodbijali na vrhovnem in ustavnem sodišču. Nekaj pritožnikov je opozorilo na pristranskost enega od ustavnih sodnikov, ki naj bi bil zainteresiran za izid postopka, saj je bil nekdaj član vodilne politične stranke (Partido Popular). Predlagano izločitev je ustavno sodišče zavrnilo, ker sodnik ni več član stranke. ESČP je odločilo, da je pritožba nedopustna, in navedlo naslednje nosilne razloge: v zadevi ni bilo dvoma o morebitni subjektivni pristranskosti sodnika. Po objektivnem kriteriju je bilo treba presoditi, ali pretekla pripadnost ustavnega sodnika politični stranki lahko omaje vtis nepristranskosti. Sodnik je bil član stranke med letoma 2001 in 2011, ustavna pritožba pa je bila vložena leta 2012. Med članstvom v stranki in ustavno pritožbo ni bilo nobene povezave. V skladu z nacionalno zakonodajo strankarska pripadnost sama po sebi ne pomeni nezdružljivosti s položajem ustavnega sodnika. Sodnik tudi ni bil strankin funkcionar, ni bil udeležen v kakšni strankini aktivnosti, ki bi zadevala ravnanja pritožnikov. Zato dvom pritožnikov o sodnikovi nepristranskosti le na podlagi njegove pretekle pripadnosti politični stranki objektivno ni utemeljen.

V zadevi Tsanova in Gecheva proti Bolgariji(27) je bila predmet presoje pravica do imenovanja na javno funkcijo. Pritožnica je sodnica na sodišču v Sofiji ter nekdanja podpredsednica in začasna predsednica sodišča. Prijavila se je na razpis za mesto predsednika sodišča. Vrhovni sodni svet (CSM) je izbral drugo kandidatko. Kandidatura in imenovanje druge kandidatke, ki je bila javnosti predstavljena kot tesna prijateljica ministra za notranje zadeve, sta bili predmet medijske razprave ter izpostavljeni kritikam številnih novinarjev in javnih osebnosti. Pritožnica je izpodbijala odločitev CSM pred Vrhovnim upravnim sodiščem, kjer je bila njena pritožba zavrnjena.

ESČP je odločilo, da je pritožba nedopustna, in poudarilo, da niti določba 6. člena niti kakšna druga določba EKČP oziroma njenih Protokolov ne zagotavlja pravice do imenovanja oziroma do zasedbe službenega mesta, ki predstavlja javno funkcijo. V podobnih zadevah je ESČP že izreklo, da se lahko pravica v postopku izbire in imenovanja ter prav tako do enakega dostopa do zaposlitve in javne funkcije v notranjem pravu prizna, če so domače oblasti pretehtale predložene dokaze. Naloga ESČP je le, da preveri, ali je pritožnik imel dostop do sodišča, ki ustreza 6. členu EKČP, oziroma v konkretnem primeru, ali je Vrhovno upravno sodišče opravilo dovolj širok preizkus. ESČP ni bilo pristojno preizkušati vseh razsežnosti odločbe CSM, tudi ne, kdo je bil najboljši kandidat za razpisano mesto, in ne bi smelo, razen ob zlorabi pooblastil, vrniti odločitve o izbiri v ponovno presojo ali celo samo nadomestiti presojo s tisto, za katero se je opredelil CSM. Treba je zagotoviti avtonomijo odločanja sodne veje oblasti, zlasti še v zadevah imenovanj in disciplinskih obravnavanj sodnikov, v luči zagotavljanja neodvisnosti sodstva. Odločitev CSM je bila sicer sprejeta v izbirnem postopku, ki je izkazoval določeno število procesnih zagotovil za transparenten in pravičen postopek (objava razpisa, list kandidatov in odpravkov sklepov CSM ter tudi pravil poteka glasovanja; kandidati so se morali predstaviti komisiji in so imeli možnost oblikovati ugovore zoper zaključke komisije; bili so zaslišani, predstavili so svoje kandidature in odgovarjali na vprašanja članov Sveta). Vrhovno upravno sodišče je preizkusilo, ali so se upoštevala ta pravila, po uradni dolžnosti in tudi na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke, ter odgovorilo na glavne argumente pritožnice, ki sicer ni predložila nobenega dokaza o povezavi druge kandidatke z ministrom za notranje zadeve in o njegovem vplivanju oziroma vmešavanju v postopek imenovanja. Trditve o netransparentnosti in vmešavanju politične oblasti v postopek imenovanja ter tudi kritike mednarodnih organizacij so seveda skrb vzbujajoče, vendar pa se je ESČP zavedalo pomembnosti postopka o imenovanju in napredovanju sodnikov ter vpliva na njihovo neodvisnost in dobro funkcioniranje sodstva ter se ni pristojno opredeljevati o izbiri CSM in o kritikah, ki bi sicer bile lahko upravičene.

V območje, ki zadeva problematiko pravosodja, nedvomno spada tudi razmerje med sodnikom in odvetnikom v sodnih postopkih ali v zvezi z njimi. V obravnavanem obdobju so značilne tri odločbe ESČP, obravnavane v nadaljevanju, ki so izoblikovale zelo jasne usmeritve na polju presoje svobode do izražanja odvetnikov v smislu 10. člena EKČP (pravica do izražanja)(28) , ki so jih doletele sankcije zaradi kritičnih trditev in stališč v zvezi z ravnanji sodnikov.

V zadevi Morice proti Franciji(29) je bil sodnik Borel, dodeljen v projekt sodelovanja med Francijo in Džibutijem, najden mrtev. V preiskavi, ki jo je vodila džibutijska žandarmerija, je bilo ugotovljeno, da je šlo za samomor. Sodnikova vdova je tej ugotovitvi nasprotovala ter vložila tožbo v civilnem postopku (pravdi) in pooblastila pritožnika - odvetnika za zastopanje. Dve sodni preiskavi sta bili uvedeni proti nadrejenemu umorjenega. Preiskava je bila dodeljena preiskovalni sodnici M., ki se ji je pridružil sodnik L.L. Tožilski oddelek pritožbenega sodišča je odvzel zadevo sodnikoma M. in L.L. ter imenoval novega preiskovalnega sodnika, sodnika P., da nadaljuje sodno preiskavo. Hkrati je ugodil pritožničini zahtevi po odvzetju zadeve sodnici M. v drugi zadevi, ki je bila prav tako medijsko odmevna in se je nanašala na scientologijo. Septembra 2000 sta pritožnik in njegov kolega naslovila pismo na žandarmerijo v Sceauxu v preiskovalni zadevi v zvezi s sodnikovo smrtjo. Ministra za pravosodje sta znova obvestila, "da gre za ravnanje, ki nasprotuje načelom neodvisnosti in poštenosti sodnikov M. in L.L.,- in zahtevala, naj se uvede splošni inšpekcijski pregled sodne službe zaradi "številnih nepravilnosti, ki so prišle na dan v zadevi omenjene sodne preiskave". Naslednjega dne je izšel v časniku Le Monde članek, v katerem je novinar navedel, da sta odvetnika sprožila postopek proti sodnici M. pred žandarmerijo. Pojasnjeno je bilo, "da je bila sodnica M. med drugim obtožena s strani pritožnika in njenega kolega, da je ravnala v nasprotju z načeli neodvisnosti in poštenosti" in da "kot se zdi, je opustila oštevilčenje dela spisa in tega dela spisa tudi ni poslala svojemu nasledniku". Sodnika sta sprožila sodni postopek zaradi razžalitve javnega funkcionarja proti direktorju časnika Le Monde, avtorju članka in pritožniku. Pritožnik je bil obsojen za sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja razžalitve javnega funkcionarja ter obsojen na plačilo globe in odškodnine.

ESČP je ugotovilo kršitev in poudarilo, da so sporne izjave zelo odmevale v medijih in spodbudile razpravo, ki je v javnem interesu, kar narekuje zvišano raven varstva svobode govora. Predstavljajo pa predvsem vrednostne sodbe, pri čemer je bila dejanska podlaga, na kateri temelji vrednostna sodba, zadostna. Ugotovljeno je bilo celo nepravilno ravnanje sodnice M. Pritožnik je odgovoril na vprašanja novinarja, ko je bil ta že seznanjen s pismom, naslovljenim na žandarmerijo, iz lastnih virov. Odvetniki ne morejo odgovarjati za vse, kar izhaja iz intervjuja, objavljenega v tisku, oziroma iz ravnanja organov tiska. Sporne izjave izvirajo iz skupnega profesionalnega delovanja dveh odvetnikov, na podlagi dejstev, ki kažejo na resno nedelovanje sodne veje oblasti; poleg tega mora odvetnik imeti možnost opozoriti javnost na morebitne nepravilnosti v sodstvu, sodna oblast pa imeti tudi korist na podlagi konstruktivne kritike. Sodnika M. in L.L. sta bila sodna uradnika, za katere so meje dovoljene kritike širše kot za navadne posameznike, in sta bila zato lahko obravnavana v spornih komentarjih; izjave tudi niso imele narave vznemirjati sodstvo. Podoben primer je tudi July in SARL Liberation proti Franciji, št. 20893/03, z dne 14. 2. 2008.

V zadevi Peruzzi proti Italiji(30) je bila odločitev ESČP drugačna, ob upoštevanju drugačnih pravno pomembnih okoliščin, med drugim je bila izpostavljena okoliščina, da sporne izjave niso bile podane v okviru zastopanja stranke. Pritožnik odvetnik je na Vrhovni sodni svet (CSM) poslal pismo, v katerem se je pritožil zaradi ravnanja sodnika X sodnega senata iz Lucquesa. O vsebini tega pisma je nato obvestil s "cirkularnim pismom" več sodnikov istega senata, ne da bi pri tem izrecno navedel ime sodnika X. V prvem delu pisma je objavil sodnikove odločitve, ki jih je ta sprejel v zapuščinskem postopku; drugi del pisma pa je vseboval opis ravnanja, ki se po njegovem mnenju ne spodobi za sodnike, pri čemer je izrecno navedel - "zavestno se zmotiti z zvijačnim namenom oziroma na podlagi velike zmote ali pa na podlagi pomanjkanja zahtevane dolžnostne skrbnosti". Sodnik X je vložil tožbo proti pritožniku zaradi obrekovanja. Pritožnik je bil končno obsojen na plačilo denarne kazni v znesku 400 evrov in odškodnine v znesku 15.000 evrov za nepremoženjsko škodo.

ESČP je ugotavljalo, ali so obtožbe, uperjene proti sodniku X, presegle meje kritike, ki je še dopustna v demokratični družbi. Odločilo je, da je pritožba nedopustna, in navedlo naslednje nosilne razloge: prvo navedena izjava o sodnikovih odločitvah kot krivičnih in arbitrarnih ne predstavlja prekoračene kritike, ker se nanaša na vrednostne sodbe, ki v skladu s sodno prakso sodišča niso podvržene presoji njihove točnosti; drugi očitek, da je sodnik "vnaprej sprejel odločitev in da se je zavestno zmotil - storil goljufijo ali vsaj ravnal v hudi zmoti ali na podlagi pomanjkanja potrebne skrbnosti", pa izraža prezir do sodnikove odločitve v luči etičnih dolžnosti, ki so sestavni del sodnikovega ravnanja, očitajoč tudi zagrešitev kaznivega dejanja. Cirkularno pismo odreka sodniku X nepristranskost, neodvisnost in objektivnost, ki morajo odlikovati delovanje sodstva, ter mu očita ravnanje, ki škoduje časti in dobremu imenu sodnika, pritožnik pa ni niti poskušal preveriti realnosti očitkov in ni v dokazne namene zatrjeval kakšnega dejstva; pismo je bilo poslano zunaj postopka, kar to zadevo razlikuje od zadeve Nikula proti Finski (št. 31611/96 z dne 21. 3. 2002)(31) in jo približuje že omenjeni zadevi Morice proti Franciji; prostostna kazen je bila nadomeščena s plačilom nizkega zneska denarne kazni 400 evrov, ki je bila celo odložena. Odškodnina, prisojena sodniku v znesku 15.000 evrov, ni prevelika. Obsodba pritožnika zaradi obrekovalnih izjav v cirkularnem pismu in kazen, ki mu je bila naložena, nista nesorazmerni glede na zasledovane legitimne cilje, ob upoštevanju varstva časti in dobrega imena drugega ter varstva avtoritete in nepristranskosti sodne veje oblasti.

V zadevi Bono proti Franciji(32) je ESČP med drugim poudarilo pomembnost okoliščine, da so bile sicer ostre izjave podane v okviru zastopanja stranke v sodnem postopku, pa še to ne na javni obravnavi, temveč v vlogi, naslovljeni na pritožbeno sodišče. Pritožnik je odvetnik, ki je zastopal sirskega državljana, osumljenega terorizma in zaprtega v Siriji. Zaprosilo za mednarodno pravno pomoč preiskovalnega sodnika - za izročitev sirskega državljana Franciji - je vsebovalo tudi dele zapisnikov o zaslišanjih, izvedenih tudi z mučenjem. Odvetnikov klient je bil nato izročen Franciji. Pritožnik je zahteval izločitev posameznih delov spisa o dokazih, pridobljenih z mučenjem, ki so ga izvajale tajne sirske službe, ter izpostavlja sodelovanje francoskih sodnih preiskovalcev pri mučenju. Sodni senat je izločil te dele spisa o izvršitvi mednarodnega zaprosila, vendar pa je odvetnikovo stranko kljub temu obsodil. V pritožbi je pritožnik ponovno zahteval izločitev določenih delov spisa in ponavljal svoje trditve, usmerjene proti francoskim sodnim preiskovalcem. Pritožbeno sodišče je ugodilo zahtevi za izločitev posameznih delov spisa, vendar pa je navedene očitke zavrnilo in pritožnika povabilo, naj utemelji svoje trditve. Predsednik odvetniške zbornice je obvestil državnega tožilca, da ne bo storil ničesar v smeri nadaljevanja te zadeve. V vlogi za uvedbo disciplinskega postopka je državni tožilec od odvetniških organov zahteval, naj sprožijo disciplinsko preiskavo proti pritožniku. Disciplinski senat odvetniške zbornice je vse očitke zavrnil. Državni tožilec je vložil pritožbo, pritožbeno sodišče pa je spremenilo odločitev odvetniške zbornice in pritožniku izreklo grajo s prepovedjo imenovanja v višje strokovne organe stanovskega združenja v trajanju 5 let. Pritožnik in predsednik odvetniške zbornice sta se pritožila na Kasacijsko sodišče, vendar je bila njuna pritožba zavrnjena.

ESČP je ugotovilo kršitev 10. člena EKČP in navedlo naslednje nosilne razloge: sporne pritožnikove besede so imele ob upoštevanju njihove ostrine očitno žaljiv značaj za sodnike, ki so sodelovali v preiskavi. Uspešnega delovanja sodišč si ni mogoče predstavljati brez medsebojnega spoštovanja in zaupanja med različnimi akterji v sodnih postopkih, predvsem med samimi sodniki in odvetniki. Pritožnik preiskovalne sodnike obtožuje sodelovanja pri mučenju, take izjave pa niso bile potrebne zaradi doseganja navedenih ciljev, predvsem v zvezi z izločitvijo pridobljenih izjav na podlagi mučenja, tudi ob upoštevanju, da so sodniki prvostopnega sodišča že upoštevali tako predhodno zahtevo pritožnika. Postavlja pa se vprašanje, ali je izrek disciplinske sankcije zagotovil pravično ravnovesje v smeri dobrega vodenja sodnih postopkov. Sporne izjave so bile navajane v okviru sodne obravnave in posredovane v pisni obliki ob izvrševanju obrambe pritožbenemu sodišču. Zapisane so bile v vlogi, katere namen je bila predvsem obramba izpovedb odvetnikove stranke, pridobljenih z mučenjem v Siriji. Bile so usmerjene v prikaz načina vodenja preiskave, ne pa zoper sodnike. Še zlasti je pritožnik z njimi razkrival način izdaje mednarodnega naloga za izročitev, preiskovalni sodniki pa bi morali tudi vedeti, da so bile v preiskavi, ki so jo vodile tajne sirske službe, kršene človekove pravice, predvsem iz 3. člena EKČP. Obtožba se torej nanaša na procesno ravnanje sodnikov med preiskavo in je bila utemeljena z dejstvi. Čeprav preiskovalni sodnik ni sodeloval pri samih zaslišanjih, se je z njimi soočil v Damasku, in sicer v zvezi z vprašanji, ki so se nanašala na omenjeni nalog in na katera je hotel pridobiti dopolnilne odgovore, še zlasti na tista vprašanja, ki so bila že v zapisniku. Metode tajne sirske policije so bile javno znane, prav tako so bile znane preizkušane izpovedbe, podane pred sodiščem, ter tudi vse ostale okoliščine v tako nastalem mednarodnem razmerju. Pritožnikova kritika ni bila predložena v sodni dvorani, torej ne v javnosti, temveč v obliki zapisanih izjav o napakah pri delovanju sodne veje oblasti in o kritiki njenega ugleda. Pritožbeno in Kasacijsko sodišče nista upoštevali teh elementov, predvsem tudi ne omejenega števila oseb, ki so se lahko seznanile z izjavami. Zato izrečena disciplinska sankcija ni bila sorazmerna. Posledice takega sankcioniranja negativno vplivajo na odvetnikovo kariero. Kontrola ex post facto izjav in zapisov odvetnika mora tudi biti vselej dana previdno in premišljeno; predsednik sodnega senata pritožbenega sodišča, pred katerim je bil obravnavan klient pritožnika, je povabil odvetnika na razpravo, da bi ocenil njegove predloge, jih presodil kot nesorazmerne in v sodbeni izrek zapisal, da so bile žaljive. Kljub temu pa tedaj sodniki od državnega tožilca niso zahtevali, naj se obrne na disciplinski pritožbeni organ odvetniške zbornice. Šele več mesecev po izrečenih izjavah in izdaji sodbe je tožilec sprožil disciplinski postopek. Ob upoštevanju vsega skupaj, predvsem strogega stališča in tehtanja pritožbenega sodišča, ki je izreklo disciplinsko sankcijo pritožniku, so oblasti pregloboko posegle v izvrševanje obrambne funkcije odvetnika.

Iz prikazanih odločb je razvidno, da so meje svobodnega izražanja odvetnikov v vlogah zunaj javne obravnave nekoliko ožje kot v okviru javne obravnave in predvsem v samih vlogah, ki niso posredovane oziroma dostopne javnosti. Odvetnik sme v okviru zastopanja interesov stranke izreči tudi besede, ki bi bile sicer lahko označene kot žaljive ali vsaj neprimerne. Predvsem pa ESČP v teh kontekstih dopušča tudi izražanje ostre kritike glede napak sodišča v sodnih postopkih, tudi če te nimajo popolnoma zanesljive dejanske podlage, vendar pa ne smejo biti usmerjene le v žaljenje sodnikov. Med sodniki in odvetniki mora obstajati medsebojno spoštovanje. Tudi sodstvo mora imeti korist od argumentirane kritike napak v sodnih postopkih. ESČP je sicer tudi v prikazanih odločbah sledilo kriterijem, postavljenim že v svojih prejšnjih odločbah.(33)

1.3 Odločbe s področja varstva zasebnosti (8. člen EKČP - pravica do spoštovanja zasebnega življenja)

ESČP se je v okviru presoje zatrjevanih posegov v to konvencijsko pravico ukvarjalo z raznoliko in večplastno problematiko.

Tako je v zadevi M. N. in drugi proti San Marinu(34) obravnavalo primer razkritja podatkov o sredstvih na bančnih računih. Italijanske oblasti so zaprosile oblasti v San Marinu za pomoč pri pridobitvi dokumentov in izvedbi preiskave v bankah in drugih institucijah v povezavi s preiskavo kaznivega dejanja pranja denarja. Sodišče v San Marinu je zaprosilu ugodilo in začelo preiskavo, da bi pridobilo informacije in bančne dokumente, povezane z računi, ki bi lahko razkrili povezavo med italijansko preiskavo in podjetjem s sedežem v San Marinu. Iskanje in zaseg sta obsegala tudi kopije dokumentacije in elektronskih naprav za shranjevanje podatkov, vključno z elektronskimi poštnimi sporočili, izjavami banke in čeki. V aprilu 2010 je bilo sprejeto zakonsko pravilo, da morajo biti italijanski državljani, ki so s finančnimi dogovori povezani s podjetji v preiskavi, o tej obveščeni. Potem ko je bil pritožnik obveščen, je na sanmarinsko sodišče vložil pritožbo, v kateri je trdil, da ni bil obtožen in da ni povezan z očitanimi kaznivimi dejanji, ter uveljavljal kršitev pravice do pritožbe, saj neobtožene osebe nimajo statusa neposredno prizadete osebe in tako ne morejo izpodbijati tovrstne sodne odločitve. Pritožba je bila zavržena kot nedopustna, saj naj pritožnik ne bi izkazal pravnega interesa.

ESČP je ugotovilo kršitev 6. in 8. člena EKČP. Poudarilo je, da so informacije, ki so izhajale iz bančne dokumentacije, vsebovale osebne podatke posameznikov, pa tudi občutljive podatke o poslovnih dogovorih; kopiranje podatkov ne glede na to, da je originalni nosilec ostal na istem mestu, pa pomeni pridobivanje in zaseg. Zato je kopiranje pritožnikovih bančnih podatkov in njihovo hranjenje pri oblasteh pomenilo poseg v pravico do spoštovanja zasebnega življenja in komunikacije; ta poseg je sicer imel podlago v zakonu o kazenskem postopku obeh držav, ki predvidevata uporabo preiskovalnih metod tudi zoper tretje osebe, ki niso stranke kazenskega postopka; ukrepi so zasledovali zakonite cilje - prevencijo pred kriminalno dejavnostjo, varstvo pravic in svoboščin tretjih ter ekonomsko korist. Vendar pa pritožnik ni bil subjekt preiskave in zoper njega ni bil izkazan utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja; o preiskavi svojega bančnega računa ni bil obveščen, pač pa je zanjo izvedel več kot leto dni po njej, njegove pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa niso bile vsebinsko obravnavane. ESČP je zato presojalo, ali so bili učinki preiskave znotraj dovoljenih meja EKČP, in ugotovilo, da ureditev preiskave ni izpolnila procesnih kavtel dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Ugovor države, da bi pritožnik lahko izkoristil običajne civilno pravne poti, pa ni upošteven, ker ni dokazala, da bi tako lahko dosegel razveljavitev odredbe o preiskavi.

V dveh zadevah se je ESČP ukvarjalo s problematiko "lustracijskih" posegov novih oblasti po prenehanju komunističnega režima in do njih zavzelo odklonilen odnos, predvsem zaradi časovne oddaljenosti dogodkov.

V zadevi Ivanovski proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji(35) je obravnavalo razrešitev predsednika ustavnega sodišča. Komisija, ustanovljena na podlagi lustracijskega zakona, je ugotovila, da je pritožnika leta 1964 (ko je bil še mladoleten) zaslišala tajna policija zaradi sodelovanja v nacionalistični srednješolski skupini in je bil od tedaj do leta 1983 registriran kot sodelavec tajne policije. Predsednik vlade je javnost seznanil z ugotovitvami lustracijske komisije, da je bil ustavni sodnik sodelavec varnostnih služb in je nato podpiral odločitev ustavnega sodišča o razveljavitvi številnih vladnih zakonodajnih reform. Pritožnik je v sodnem postopku neuspešno izpodbijal odločitev lustracijske komisije. Leta 2011 je bil razrešen s funkcije ustavnega sodnika s prepovedjo opravljanja javne funkcije za pet let. V pritožbi pred ESČP je uveljavljal kršitev iz prvega odstavka 6. člena EKČP (dostop do sodišča in do poštenega postopka) in 8. členu EKČP (pravica do spoštovanja zasebnosti).

ESČP je ugotovilo obe očitani kršitvi, vendar najprej navedlo, da je o pritožnikovi pritožbi v nacionalnem postopku meritorno in s polno jurisdikcijo o dejstvih in tudi o pravnih vprašanjih odločalo upravno sodišče. ESČP pa je posebno pozornost namenilo javnemu pismu predsednika vlade, v katerem je obtožil pritožnika, da je bil sodelavec tajne policije nekdanjega režima. Že samo to dejstvo, ne glede na njegov dejanski vpliv na rezultat lustracijskega postopka, zadostuje za ugotovitev, da je bila kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sodišča ali da je vsaj načet vtis o neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov. Taki zaključki so oprti tudi na Poročilo Evropske komisije za Makedonijo iz leta 2010 (primer vzbuja skrb o pritiskih na neodvisnost sodstva). Odločitev lustracijske komisije je posegla tudi v pritožnikovo pravico do zasebnosti. Poseg je bil sicer utemeljen na zakonu, ki je zasledoval legitimen cilj, povezan z nacionalno varnostjo. Skladno z aktom Sveta Evrope o temeljnih izhodiščih v postopkih lustracije v bivših totalitarnih režimih pa bi bilo treba pri presoji posameznikovega ravnanja upoštevati, ali je bil v sodelovanje s tajnimi službami prisiljen. To dejstvo je temeljni kriterij za presojo ravnovesja med interesom nacionalne varnosti in zaščito posameznikovih pravic. V postopku pred domačimi organi to vprašanje ni bilo obravnavano. Pritožnikov ugovor, da s sodelovanjem s tajno policijo ni soglašal, je bil zavrnjen kot nepomemben. Zato izvedeni postopek, sicer skladen z nacionalno zakonodajo, ni bil, niti ni mogel biti dovolj temeljit, da bi zadostil kriteriju nujnosti posega v demokratični družbi. Poseg v pritožnikovo zasebnost je bil zato nesorazmeren. Ni bil le razrešen s funkcije, prepovedano mu je bilo celo opravljanje druge javne službe ali akademskega poklica za dobo petih let, pri čemer so bile njegove možnosti, da bi našel službo v zasebnem sektorju, ki bi bila primerna glede na njegove kvalifikacije in izkušnje, minimalne. Akt o lustraciji je bil sprejet 16 let po tem, ko je država sprejela demokratično ustavo, in v tem času se je močno zmanjšala nevarnost, da bi lustrirane osebe ogrožale novo ustvarjeno demokracijo. Ob tem ESČP ni spregledalo načina, kako je tedaj mladoletni pritožnik postal sodelavec tajne policije. Res je, da je s sodelovanjem nadaljeval tudi kot odrasla oseba, vendar je bil izbrisan iz registra sodelavcev že leta 1983, 27 let pred začetkom lustracijskega postopka. Po preteku te dobe pritožnik ni več predstavljal, če sploh kdaj, take nevarnosti demokratični družbi, ki bi upravičevala širok spekter omejitev na profesionalnem področju za obdobje petih let in stigmatizacijo, s katero bo soočen še bistveno dlje.

Tudi v zadevi Soro proti Estoniji(36) je ESČP podobno poudarilo kot pomembni okoliščini časovno oddaljenost sodelovanja s službo državne varnosti in stopnjo nevarnosti pritožnika za ogrozitev demokratične ureditve. Po osamosvojitvi od Sovjetske zveze leta 1991 je Estonija leta 1995 sprejela Zakon o razkritju, po katerem so bili registrirani in javno dostopni podatki o nekdanjih zaposlitvah ali sodelovanju posameznikov z varnostnimi ali obveščevalnimi organizacijami prejšnjega (sovjetskega) režima. Pritožnik je bil od 1980 do 1991 zaposlen kot voznik pri Komiteju za državno varnost. Februarja 2004 je bil obveščen, da je bil na podlagi omenjenega zakona registriran in da bo obvestilo javno objavljeno. Zoper obvestilo ni vložil ugovora in junija 2004 je bilo obvestilo o registraciji objavljeno v papirnati in elektronski obliki uradnega glasila. Pozneje je objavo izpodbijal pred upravnimi sodišči; zatrjeval je, da je moral zaradi sporne objave zapustiti službo in da je bil v obveščevalni službi zaposlen le kot voznik. Estonsko sodišče je tožbo zavrnilo - ugotovilo je, da zakon sicer posega v posameznikovo temeljno pravico, vendar pa je desetletje pozneje nemogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je voznik izvajal le tehnične naloge ali tudi vsebinske naloge, kar bi omogočilo sorazmerno uporabo zakona.

ESČP ugotovi kršitev 8. člena EKČP in navede naslednje nosilne razloge: objavljena informacija se je nanašala na pritožnikovo preteklost in vplivala na njegov ugled ter s tem posegla v njegovo pravico do zasebnega življenja. Poseg je sicer temeljil na zakonu, ki je bil dovolj jasen in dostopen ter je zasledoval dopusten cilj (preprečiti nered in varovati državno varnost, javno varnost in pravice ter svoboščine tretjih). Pri presoji o nujnosti posega v demokratični družbi pa med državami pogodbenicami ni enotnega pristopa glede vprašanja, kateri ukrepi so potrebni, da se onemogoči dediščina nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. ESČP je v preteklosti že kritiziralo tovrstne ukrepe, kadar niso bili individualizirani. Zakon o razkritju ne ločuje med različnimi stopnjami preteklega vključevanja v KGB. Čeprav je bil pritožnik predhodno obveščen o uvrstitvi v register in javni objavi ter je imel možnost ugovora, mu ni bil zagotovljen postopek, v katerem bi se ocenila stopnja sodelovanja s KGB, da bi se tako lahko ocenila stopnja nevarnosti, ki jo posameznik še predstavlja več let po tem, ko je končal svoje službovanje. Ni razumne povezave med zakonitim ciljem, ki ga zasleduje vlada, in javno objavo informacij, ki ne upoštevajo različnosti funkcij oziroma nalog vsakega posameznega bivšega sodelavca. Sporna informacija je bila objavljena 13 let po vzpostavitvi estonske samostojnosti in države, zaradi tega je manjša tudi nevarnost, ki bi jo pritožnik na začetku sicer lahko predstavljal za nov demokratični sistem. Zakon sicer ne predvideva omejitve glede prihodnjega zaposlovanja take osebe, vendar pa je bil pritožnik zaradi vedenja svojih sodelavcev po objavi prisiljen dati odpoved; to dejstvo priča o resnosti posega v njegovo pravico do zasebnosti in dokazuje njeno nesorazmernost.

V naslednjih treh zadevah je bilo obravnavano polje presoje v zvezi z medijskimi objavami iz posameznikovega zasebnega življenja.

V zadevi H. Ł. proti Poljski(37) je bila sporna objava osebnih podatkov obsojene osebe v medijih. Pritožnik je bil obsojen zaradi umora, žrtev je spoznal prek interneta, kar je povzročilo veliko zanimanje medijev in javnosti; pritožnik se je neuspešno upiral objavi svojih osebnih podatkov, razširjanju neresničnih informacij, objavljanju fotografij in kršitvi domneve nedolžnosti.

ESČP je odločilo, da je pritožba očitno nedopustna in poudarja, da so bila poročanja medijev podprta z uradnimi dokumenti (npr. obtožnico), novinarji so bili na javni glavni obravnavi navzoči in so poročali o svojih vtisih, poročanje pa ni kršilo domneve nedolžnosti. Zanimanje javnosti za konkretni kazenski postopek je bilo legitimno (nevarnost zmenkov, dogovorjenih prek interneta). Fotografije so bile objavljene z dovoljenjem sodišča in tožilca. ESČP izpostavlja še širok obseg prostega polja presoje držav pogodbenic glede vprašanja dostopa medijev do zvočnega in slikovnega snemanja glavnih obravnav ter s tem povezanim tehtanjem med pravico strank do zasebnosti in javnim interesom spremljati sojenja. Poudarja še pomen okoliščine, da so domača sodišča ugotovila, da pritožnik zaradi poročanja ni bil pristransko sojen in zaradi objave tudi ni utrpel kakšne večje škode. Domača sodišča so skrbno pretehtala trk pravic po vzpostavljenih standardih EKČP v luči legitimnega interesa javnosti do obveščenosti o nenavadnem in hudem zločinu. Zato je pravilna njihova ocena, da javni interes do objave spornih podatkov iz kazenskega postopka pretehta nad pritožnikovo pravico do spoštovanja zasebnosti.

V zadevi Bremner proti Turčiji(38) je poseg v pravico iz 8. člena predstavljal posnetek osebe s pomočjo skrite kamere. Pritožnik je bil prikazan v televizijski reportaži s posnetki skrite kamere v okviru reportaže, ki se je nanašala na organizirana srečanja med pritožnikom in drugo osebo, ki se je javila na podlagi pritožnikovega oglasa, objavljenega v časopisu, za brezplačno posredovanje krščanske literature. Televizijska napovedovalka je poudarila, da se reportaža nanaša na tajne dejavnosti, ki se organizirajo v Turčiji na podlagi "trgovanja s tujimi verami". Pritožnik je neuspešno vložil odškodninsko tožbo proti televizijski napovedovalki in urednikom reportaže.

ESČP je ugotovilo kršitev 8. člena EKČP in navedlo naslednje nosilne razloge: reportaža je obravnavala problematiko verskega spreobračanja ljudi, kar je nedvomno v javnem interesu in gre za področje, kjer svoboda tiska uživa povečano varstvo. Reportaža je bila kritična in pritožnik je bil poimenovan z žaljivi izrazi, kot "trgovec z religijo". Uporaba te besede predstavlja vrednostno sodbo, glede katerih se ne presoja njihova resničnost. Svoboda tiska vsebuje možnost določene mere pretiravanja, tudi provokacije. Sporna reportaža sicer ne pomeni osebnega napada brez povoda proti pritožniku, tudi ne sovražnega govora, ne ščuva k sovraštvu ali nasilju proti določeni verski skupnosti, niti ne sramoti oziroma zaničuje prepričanja in verovanja take skupine. Vendar pa mora biti uporaba skrite kamere v načelu omejena. Čeprav so lahko skrite preiskovalne metode pomembne za raziskavo določenih vrst reportaž, morajo biti uporabljene v duhu spoštovanja etičnih načel. V spornem primeru se pritožnik ne bi izpostavljal, če ne bi objavil oglasa v časopisu, ni pa mogel predvidevati, da bodo on in njegovi prijatelji kritično obravnavani v javnosti. Upravičeno je pričakoval, da gre za sodelovanje s preprostimi posamezniki, ki se zanimajo za krščanstvo. Tudi ni javna oseba, njegovo prikazovanje ne more imeti pomena za obveščanje javnosti, prikazovanje brez zakritja obraza pa se ne more ocenjevati kot prispevek k razpravi javnega pomena za družbo. Čeprav ima država prosto polje presoje tudi v konkretni zadevi, turške oblasti niso zagotovile pravičnega sorazmerja med navedenimi nasprotujočimi si interesi. Način, s katerim so obravnavale zadevo, pritožniku ni zagotovil zadostnega in učinkovitega varstva njegove pravice do podobe in njegove pravice do zasebnega življenja.

Odmevna je bila odločitev v zadevi Couderc in Hachette Filipacchi Associés proti Franciji(39) v zvezi z objavo fotografije prinčevega sina. Pritožniki so direktorica za informacije in izdajateljski organ tednika Paris match. Britanski dnevnik Daily mail je razkril, da je gospa C. potrdila, da je oče njenega sina monaški princ. Članek se je nanašal na objavo iz magazina Paris match, ki je sporočil novico s fotografijami, ki prikazujejo princa, ki drži v naročju svojega sina. V članku iz Paris matcha je gospa C. natančneje navedla okoliščine, v katerih je spoznala princa, njuna srečanja, intimno razmerje, njuna čustva, način, kako je princ reagiral, ko se je seznanil z njeno nosečnostjo, in kako se je vedel, ko se je prvič srečal z otrokom. Princ je zahteval odškodnino zaradi posega v njegovo zasebno življenje in podobo. Francoske sodne oblasti so mu ugodile in mu prisodile 50.000 evrov odškodnine ter odredile objavo sodbe na delu ene od naslovnih strani časopisa.

S sklepom z dne 12. junij 2014 je senat ESČP odločil s štirimi glasovi proti trem, da je podana kršitev 10. člena EKČP. Dne 13. oktobra 2014 je bila zadeva poslana velikemu senatu na zahtevo francoske vlade.

Veliki senat ESČP tudi ugotovi kršitev 8. člena EKČP in navede naslednje nosilne razloge: rojstvo ne izhaja le iz zasebne sfere prizadetih oseb, temveč ima prav tako javno razsežnost kot sodni akt civilnega življenja in kot ugotovitev o sorodstveni zvezi. Rojstvo prinčevega sina tudi ni bilo zanikano, zaradi eventualnih dinastičnih in nasledstvenih zapletov pa se je zastavljalo vprašanje legitimnosti poroke; ravnanje princa, ki namerava zadržati skrivnost svojega očetovstva in odklanja javno objavo zaradi nasledstvenih pravil v kraljevini (ti izključujejo otroke rojene zunaj zakona iz dedovanja oz. nasledstva krone), v nasledstveni monarhiji, katere nadaljnji obstoj je neločljivo povezan z obstojem potomstva, upravičeno pritegne pozornost javnosti; posredovane informacije pa so razkrivale osebnost princa kot javne osebe glede prevzema teh njegovih odgovornosti. Prispevek tiska k razpravi, ki je v splošnem interesu, ne sme biti omejena le na sama aktualna in že prej obstoječa dejstva. Tisk je tudi smerokaz za širitev razprave v javnem interesu, ima vlogo spodbuditi in seznaniti javnost z informacijami, ki povzročijo tak interes in spodbudijo družbeno razpravo. Članek tudi ni obravnaval le zasebnega življenja princa, temveč tudi zasebno življenje gospe C. in njunega sina, o čemer se je imela pravico izražati. O rojstvu sina je že pred tem javnost obvestil tudi princ. Fotografije so bile poslane magazinu prostovoljno in dobronamerno ter niso bile pridobljene brez vednosti princa, niti posnete v okoliščinah, ki bi ga prikazovale v neugodni luči. Način pogovora z gospo C. je bil nesenzacionalističen; njene izjave so prepoznavne, njeni citati in motivi so tudi sicer jasno izraženi bralcem. Prav tako se lahko loči tisto, kar izhaja iz dejstev, in tisto, kar izhaja iz zaznave intervjuvanke, iz njenih mnenj in njenih osebnih občutkov oziroma čustev; zapis pogovora se dopolnjuje z učinki slikovne predstavitve in naslovov, namenjenih vzbuditvi pozornosti bralcev. Poročilo tudi ni popačilo vsebine informacije, članek ni bil naravnan senzacionalistično in ni bil zavajajoč.

Podobna problematika je bila obravnavana tudi v predhodnih zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 60641/08 in 40660/08, obe z dne 7. 2. 2012) in Aksel Springer AG proti Nemčiji (št. 39954/08 z dne 7. 2. 2012).

1.4 Odločbe s področja varstva družine (8. člen EKČP - pravica do spoštovanja družinskega življenja)

ESČP se je ukvarjalo s pomembnimi vprašanji s področja posvojitev otrok in izločanja otrok iz vzpostavljenih družinskih skupnosti. Temeljna paradigma teh odločb je v ohranjanju družinskih vezi, pa čeprav družine ne sestavljajo biološki starši, temveč lahko celo domnevni starši ali bližnji sorodniki, ki niso starši. Drugo pomembno stališče ESČP je, da je treba v tovrstnih postopkih pridobiti mnenje neodvisnega izvedenca, in sicer že takoj, ko se tovrstni postopki začnejo. Vselej pa je treba ugotavljati največjo korist otroka.

V zadevi Zaieţ proti Romuniji(40) se je ESČP prvič ukvarjalo z razveljavitvijo posvojitve in ugotovilo kršitev 8. člena EKČP. Pritožnica je bila posvojena pri sedemnajstih letih. Posvojiteljica je pred tem že posvojila drugo hčer. Po posvojiteljičini smrti je bilo obema posvojenkama vrnjeno premoženje, ki je bilo protipravno razlaščeno posvojiteljski družini. Na podlagi tožbe, ki jo je vložila starejša sestra, je nacionalno sodišče pravnomočno odločilo, da je bila pritožničina posvojitev nična. ESČP poudarja, da ugotovitev ničnosti posvojitve, ki je izrečena 31 let po njeni izvršitvi in 18 let po smrti posvojiteljice, predstavlja poseg v pritožničino pravico do spoštovanja družinskega življenja. Izpostavi tudi vprašljivost same odločitve, saj domače pravo omogoča aktivno legitimacijo za tovrstno tožbo po trenutku pridobitve popolne poslovne sposobnosti le posvojencu. Ugotovljena ničnost pa ni bila ne v interesu pokojne posvojiteljice ne pritožnice, njen učinek je le v izgubi pritožničine dedne pravice (v korist njene sestre - zdaj materine edine pravne naslednice). Poudarja tudi temeljno načelo, da so države dolžne sprejemati ukrepe v smeri ohranitve družinskih vezi, ko so te vzpostavljene. Razpad družine je ukrep, ki je skrajen in bi moral biti utemeljen z resnimi, tehtnimi premisleki, in to ne le zaradi varovanja koristi posvojenega otroka, pač pa tudi zaradi ohranitve pravne varnosti. V kontekstu instituta posvojitve kot načina varovanja pravic in koristi otroka odločitev nacionalnega sodišča, zaradi katere je pritožnica posledično izgubila dedno pravico po posvojiteljici, pomeni kršitev pravice do spoštovanja družinskega življenja in tudi pravice do varstva premoženja po prvem členu Prvega protokola.

V zadevi S. H. proti Italiji(41) so bili pritožničini trije otroci na podlagi sodne odločbe nameščeni v zavod, zaradi več okoliščin - pritožničine depresije in posledične hospitalizacije ter tudi hospitalizacije otrok zaradi zaužitja tablet in odselitve očeta iz družinske skupnosti - pa je bil uveden še postopek posvojitve otrok. V postopku postavljeni izvedenci so v poskusni dobi nudenja pomoči družini proučili situacijo, dopustili vrnitev otrok v družino ter naložili ponovno proučitev sposobnosti staršev za izvrševanje starševske vloge po preteku šestih mesecev. Sodni senat je razglasil posvojitev otrok v nasprotju z ugotovitvami izvedencev in ni niti omogočil, da se zaključi omenjeni poskusni projekt podpore družini. Taka odločitev je bila potrjena na pritožbenem sodišču in kasacijskem sodišču. Pritožnica je nato zahtevala preklic posvojitve. Zahtevi je priložila zdravniško dokumentacijo, iz katere je izhajalo, da se je v tem času njeno zdravstveno stanje izboljšalo in da pogoji, ki so bili podlaga za posvojitev, niso bili izpolnjeni.

ESČP ugotovi kršitev 8. člena EKČP in poudari, da v nasprotju z drugimi takimi zadevami, ki jih je presojalo, pritožničini otroci niso bili podvrženi nasilju in grdemu ravnanju, tako ne fizičnemu kot tudi ne psihičnemu (glej na primer: Y. C. proti Združenemu kraljestvu, št. 4547/10 z dne 13. 3. 2012), niti niso bili spolno zlorabljeni. Postopek posvojitve je bil uveden le zaradi poslabšanja pritožničine bolezni, ki je povzročil tudi njeno hospitalizacijo in razpad družinskega okolja zaradi fizične ločitve staršev. Vendar pa nacionalne oblasti niso posvetile zadostne pozornosti varstvu razmerja mati-otroci. Izbrale bi lahko druge uporabne rešitve, ki so jih predlagali izvedenci, predvsem uvedbo socialne pomoči zaradi premostitve težav, povezanih z zdravstvenim stanjem pritožnice, in ohranitev družinskih vezi zaradi varstva največjih koristi otrok. Pritožnica je socialno službo večkrat zaprosila, naj se ji nudi največja mogoča pomoč pri skrbi njenih otrok, pri čemer prošnje niso izkazovale njene nesposobnosti izvrševanja starševske vloge in niso upravičevale odločitve o posvojitvi. Ustrezen odziv oblasti bi lahko zavaroval interese otrok in materinsko zvezo z njimi ter bi moral biti skladen s priporočilom izvedencev in v skladu z zakonskimi določbami, po katerih mora dokončna prekinitev povezav z družino ostati ekstrema ratio. Trije otroci so bili nameščeni v tri različne družine, ki so jih različno sprejele, zunaj družinskega kroga in celo zunaj sorodstvenega kroga. Primarna potreba ohraniti v največji možni meri zvezo med pritožnico, ki je bila v ranljivi situaciji, in njenimi otroci, ni bila pravilno presojana. Sodne oblasti so se omejile na proučitev težav v družini, ki pa bi bile premostljive s socialno pomočjo, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Čeprav je prvi poizkus pomoči propadel zaradi poslabšanja pritožničine bolezni in prenehanja bivanja z možem, te okoliščine ne opravičujejo ukinitve vseh možnosti pritožnici, da obnovi stike s svojimi otroki. Kljub polju proste presoje države si italijanske oblasti niso ustrezno prizadevale, da bi pritožnica še naprej živela s svojimi otroki, ter niso priznale njene pravice do spoštovanja družinskega življenja, ki jo zagotavlja 8. člen EKČP. (Podobno je ESČP odločilo tudi v zadevah Kutzner proti Nemčiji, št. 46544/99 z dne 26. 2. 2002; Couillard Maugeri proti Franciji, št. 64796/01 z dne 1.7. 2004).

Podobno je v zadevi Soares de Melo proti Portugalski(42) ESČP ugotovilo kršitev 8. člena EKČP, ker je bila sprejeta odločitev o namestitvi sedmih otrok pritožnice v tri zavode zaradi posvojitvenega postopka, ki je bil sprožen zaradi več okoliščin, med drugimi tudi zato, ker se pritožnica, ki je brezposelna in mati že desetih otrok, ni hotela podrediti zahtevi po mehki sterilizaciji (s podvezovanjem jajcevodov). Prepovedani so ji bili tudi stiki z otroki kljub neobstoju indicev o nasilju oziroma zlorabi in odvzeta roditeljska pravica. Tudi v tem primeru je ESČP poudarilo, da postopek odločanja ni bil voden nepristransko, ker ni bila izdelana psihološka ekspertiza neodvisnega izvedenca. Prav tako se niso upoštevale pritožničine trditve, da je iskala ustrezne rešitve, preden je zapustila otroke, v postopku pa je tudi ni zastopal odvetnik.

V zadevi M. in M. proti Hrvaški(43) je veliki senat ESČP ugotovil kršitev 3. in 8. člena EKČP, ker ni bila upoštevana želja prve pritožnice, ki je želela živeti z materjo, bila pa je dodeljena očetu, ki jo je fizično in psihično zlorabljal. Izvedenci so sicer ocenili, da sta oba starša enako (ne)sposobna skrbeti za prvo pritožnico. Vendar se je ESČP sklicevalo na 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah, ki določa, da ima otrok, ki je sposoben oblikovati in izraziti svoje mnenje, pravico tega izraziti oziroma biti zaslišan v katerem koli sodnem ali upravnem postopku, ki posega v njegove pravice; ni pa bilo dvoma o sposobnost prve pritožnice (glede na njeno starost in zrelost), da bi izrazila svoje mnenje v postopku. Nadalje je še ugotovilo, da ravnanje s hčerko druge pritožnice, predstavlja ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP. Trajanje postopka predodelitve otroka materi že več kot štiri leta, ki še ni končan, pa pomeni, da država tudi ni izpolnila obveznosti iz 8. člena EKČP. Večja skrbnost bi morala biti namenjena postopku, v katerem se odloča o usodi travmatiziranega otroka, ki je le zaradi konfliktnega odnosa med svojimi starši utrpel psihološke posledice, ki so se pokazale celo v obliki samopoškodovalnega vedenja. Domača sodišča niso prepoznala resnosti in nujnosti zadeve ter dejstva, da je dolgotrajnost postopka še poslabševala stisko prve pritožnice; po več kot štirih letih postopka prva pritožnica sploh še ni bila zaslišana in ji še ni bila dana možnost izraziti se glede tega, pri katerem od staršev želi živeti.

Podobna problematika je bila obravnavana v zadevi N. Ts. in drugi proti Gruziji(44) , kjer so pritožniki teta po materini strani in njeni trije mladoletni nečaki. Mati je umrla leta 2009 in so otroci od tedaj živeli pri materinih sorodnikih, saj je bil oče, sicer večkratni obsojenec zaradi kaznivega dejanja zlorabe drog, na odvajanju. Leta 2010 je oče vložil zahtevo za vrnitev sinov, sodišče pa je odredilo, da se morajo otroci vrniti k očetu, kljub mnenju izvedenca, da otrok ne bi smeli vznemirjati s spremembo okolja, saj bodo trpeli za odtujitvenim sindromom, do očeta pa so gojili tudi negativna čustva. Kljub pravnomočnosti odločbe vrnitev otrok ni bila izvršena, saj so se ti upirali vrnitvi k očetu. V postopku pred ESČP je teta v imenu mladoletnih nečakov uveljavljala kršitev pravice do spoštovanja družinskega življenja. ESČP ugotovi kršitev 8. člena EKČP in poudari, da je takojšnja nasilna vrnitev otrok odtujenemu očetu, pa čeprav je njihov sovražni odnos do očeta posledica manipulacije materine družine, brez prehodnega obdobja in z nudenjem pomoči, ob opozorilih psihiatra na možne negativne posledice v duševnem zdravju otrok, v nasprotju z največjo koristjo otrok. Odločba ne upošteva čustvenega stanja otrok in neustrezno ovrednoti njihovo največjo korist, s tem pa posega v pravico do spoštovanja njihovega družinskega in zasebnega življenja. ESČP je še ugotovilo, da je nezadostno zastopanje otrok v postopku oziroma njihova neudeležba v postopku spodkopala zahtevo po poštenem postopku.

Sodišče napotuje še na zadevi Campeanu proti Romuniji (št. 47848/08 z dne 17. 7. 2014) in Garcea proti Romuniji (št. 2959/11 z dne 24. 6. 2015) ter na poglavji 6.1 in 6.2 v Priročniku o otrokovih pravicah v evropskem pravu (Handbook on European law relating to the rights of the child).

V zadevi Nazarenko proti Rusiji(45) je prav tako poudarjena pomembnost obstoja družinske skupnosti tudi v primeru popolne in avtomatične izključitve pritožnika iz otrokovega življenja, potem ko je ugotovljeno, da pritožnik ni otrokov biološki oče. A se je rodila pritožniku in njegovi ženi v času trajanja zakonske zveze. Po razvezi sta si delila skrbništvo nad otrokom. Po uspešnem izpodbijanju pritožnikovega očetovstva je ne glede na več kot petletno skrb za otroka pritožnik izgubil starševske pravice in tudi pravico do stika z otrokom. Hčerka je dobila tudi drug priimek. Ugotovljena je bila globoka čustvena navezanost med pritožnikom in A. Domače pravo pa ne določa nobene možnosti, ki bi pritožniku omogočala, da bi kljub neobstoju biološke vezi z otrokom z njim obdržal kakršen koli odnos.

ESČP ugotovi kršitev 8. člena EKČP in poudari, da tudi dejstvo, da biološka vez ne obstoji, obstoj družinskega življenja v pomenu EKČP ni omajan. Država ni prepričala, da bi bilo v demokratični družbi nujno treba ohraniti zaprt krog oseb, ki imajo pravico do ohranitve stikov z otrokom, ki ne dopušča izjem, ki bi upoštevale raznovrstne družinske situacije in predvsem otrokovo korist. Osebe, kot je pritožnik, tako ne bi mogle pridobiti pravice do stikov ne glede na otrokovo korist. Pošteno tehtanje pravic vseh udeleženih oseb zahteva individualno proučitev okoliščin vsakega primera posebej. Otrokova največja korist glede ohranitve stikov s pritožnikom ni bila konkretno presojana. Oseba, ki je otroka določen čas vzgajala kot svojega, ne bi smela biti popolnoma izločena iz otrokovega nadaljnjega življenja, razen če bi obstajali pravno pomembni razlogi otrokove koristi za tako izključitev; v konkretni zadevi teh ni bilo, ravno nasprotno, glede na poročila otroškega skrbstva in mnenje izvedenca psihologa obstoji med pritožnikom in A močna vzajemna navezanost.

V zadevi Mandet proti Franciji(46) je obravnavana specifična problematika spremembe priznanega sorodstva na podlagi zahteve in v korist biološkega očeta brez otrokove privolitve oziroma soglasja. Prva dva pritožnika sta se prvič poročila v letu 1986. V zakonski zvezi so se rodili trije otroci. V letu 1995 sta vložila skupen predlog za razvezo zakonske zveze, ta pa je bila razglašena 17. junija 1996. Pritožnica je rodila tretjega pritožnika v avgustu 1996, ki je pridobil njen priimek, drugi pritožnik pa ga je pripoznal. Prva dva pritožnika sta se nato še ponovno poročila, kar je pomenilo tudi zakonito priznanje tretjega pritožnika kot njunega skupnega otroka. V februarju 2005 je M. G. od sodnega senata zahteval, da ga prizna za očeta tretjega pritožnika, ki je tedaj imel že 8 let, in da se ga šteje za naravnega očeta. Sodni senat je odločil, da je glede tretjega pritožnika, ki je bil rojen več kot 300 dni po odločitvi, ki je upravičevala prva dva pritožnika do ločenega življenja, zakonska domneva starševstva prenehala. Med drugim je poudaril, da ni bilo izpodbijano, da je v času spočetja tretjega pritožnika M. G. imel intimne odnose s prvo pritožnico, ter da so številne priče, ki so bile v postopku zaslišane, navajale, da so ju videvale skupaj in da je bil tretji pritožnik poznan kot njun skupni otrok. Sodni senat je zato sklepal, da vse to ni imelo značaja zakonitega rojstva v skupnosti prvih dveh pritožnikov in da je primarni interes otroka, da se seznani z resnico o svojem izvoru. Posledično je senat ugodil zahtevi M. G. in odredil genetsko ekspertizo. Za zastopanje interesov tretjega pritožnika je bila postavljena začasna skrbnica, vendar se je tretji pritožnik tedaj že nahajal v Dubaju, ter se z njo ni nikoli sestal, genetski testi pa zato prav tako niso mogli biti opravljeni. Sodni senat je razveljavil priznanje očetovstva in posledično tudi zakonsko rojstvo tretjega pritožnika, kar je pomenilo, da je ta ponovno pridobil priimek svoje matere in da je njegov oče M. G.; odredil je tudi ustrezen prepis v rojstnem listu, starševsko pravico pa je izvrševala le mati, M. G. pa je bila priznana pravica do stikov in obiskov. Tretji pritožnik je bil star približno 15 let, ko se je postopek zaključil.

ESČP je odločilo, da je pritožba očitno nedopustna, in navedlo naslednje nosilne razloge: treba je uporabiti določbo 8. člena EKČP in opraviti analitično presojo v luči posega v izvrševanje pravic tretjega pritožnika, in sicer ne samo glede njegove pravice do spoštovanja družinskega življenja, temveč tudi njegove pravice do spoštovanja zasebnega življenja. Ta poseg je predviden z zakonom in posega v varstvo pravic M. G., ki je pred domačimi sodnimi oblastmi poskušal doseči priznanje starševstva v razmerju do tretjega pritožnika. Iz razlogov odločitev domačih oblasti izhaja, da so primerno umestile prednostni interes otroka v osrčje svojih razlogov. Ne da bi nasprotovale želji prvih dveh pritožnikov obdržati družino, ki je bila vzpostavljena po njuni ponovni poroki, so poudarile, da čeprav tretji pritožnik šteje drugega pritožnika za svojega očeta in je z njim navezal tesne stike, je njegov interes predvsem seznaniti se z resnico o svojem izvoru. Niso prezrle pomena prednostnega interesa otroka, vendar so presodile, da ta ni tak, kot ga vidi tretji pritožnik - obdržati ugotovljeno starševstvo in ohraniti dejanski položaj, temveč prav tako v ugotovitvi prave sorodstvene vezi. Domače sodne oblasti, ki so sicer zaupale izvrševanje starševstva prvemu pritožniku, tudi niso preprečile, da tretji pritožnik v skladu s svojo željo ne bi mogel še naprej do polnoletnosti živeti v okviru družine, ki je bila vzpostavljena med prvima dvema pritožnikoma. Zato domače sodne oblasti niso prekoračile prosta polja presoje, s katerim so razpolagale.

V zadevi R. S. proti Poljski(47) je bil presojan primer opustitve upoštevanja očetove roditeljske pravice v primeru ugrabitve otroka. ESČP je poudarilo primarnost prava EU nad nacionalnim pravom.

Pritožnik in njegova žena, oba poljska državljana, sta z dvema otrokoma živela v Švici. Par se je kasneje ločil in pritožnik se je strinjal, da žena oba otroka odpelje na dvotedenske počitnice na Poljsko. Pred odhodom je žena pred poljskim sodiščem vložila tožbo za razvezo zakonske zveze. Ko je z otrokoma prispela na Poljsko, ji je poljsko sodišče z začasno odredbo dodelilo skrbništvo nad otrokoma, o čemer pritožnika ni obvestilo. Z otrokoma je ostala na Poljskem, kjer je bila zakonska zveza razvezana in sta bila otroka dodeljena njej. Pritožnik je pri švicarskih oblasteh vložil zahtevo za vrnitev otroka po Haški konvenciji o civilnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. Zahteva je bila posredovana pristojnemu poljskemu organu. Poljsko sodišče je zahtevo za vrnitev zavrnilo, ker je ugotovilo, da mati otrok ni protipravno zadržala, saj je pritožnik soglašal z njihovo potjo na Poljsko, in je bila nato v vmesnem času izdana začasna odredba o dodelitvi otrok. Čeprav je švicarski organ ugovarjal, da je zadržanje otrok na Poljskem oblika protipravnega odvzema v smislu 3. člena Haške konvencije, saj švicarske oblasti niso bile obveščene o nobeni omejitvi pritožnikovih skrbniških upravičenj, je pritožbeno sodišče na Poljskem pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

ESČP je ugotovilo kršitev 8. člena EKČP in navedlo naslednje nosilne razloge: prvi poseg v pritožnikovo pravico do spoštovanja družinskega življenja je sicer zagrešila njegova žena in ne država Poljska. V primerih mednarodne ugrabitve otrok je treba 8. člen interpretirati v luči Haške konvencije. Pot otrok iz Švice ni bila protipravna sama po sebi, saj je z njo pritožnik soglašal. Drugače kot domača sodišča pa ESČP meni, da je bilo nadaljnje zadrževanje otrok na Poljskem (po preteku dveh tednov dogovorjenih počitnic) protipravno, saj v nadaljnjo odsotnost pritožnik ni privolil, specifičen tek dogodkov, z začasno odredbo poljskega sodišča, ki je bila izdana po tem, ko sta otroka zapustila Švico, je povzročil, da je poljsko sodišče o zahtevi za vrnitev otrok odločalo, ko je bilo njuno bivanje na Poljskem že zakonito, ne glede na to, da je bilo poljskim sodiščem znano, da pritožnik ne soglaša, da otroka ostaneta na Poljskem. Na podlagi določil Haške konvencije protipravnost odvzema otroka in njegovo zadrževanje izvira iz dejanj, ki nasprotujejo običajnemu izvrševanju roditeljske pravice po pravu države, v kateri so imeli otroci pred tem običajno prebivališče (v konkretnem primeru v Švici). Poljska sodišča so ignorirala švicarsko pravo in uporabila poljsko, posledično je bil pritožnik zaradi materinega enostranskega ravnanja prikrajšan za varstvo, ki ga je sicer utemeljeno pričakoval. Pravo je bilo uporabljeno tako, da je bilo zanemarjeno dejstvo, da pritožnik ni soglašal s stalnim prebivanjem otrok na Poljskem, niti ni imel možnosti sodelovati v postopku za izdajo začasne odredbe, ki ga je mati otrok sprožila, še preden je zapustila Švico. Pritožnikov legitimni interes ni bil ustrezno in pravično upoštevan in njegovo ponovno bivanje z otroki ni bilo hitro doseženo; namesto da bi se upošteval šesttedenski rok, ki ga določa 11. člen Haške konvencije, je bilo o njej negativno odločeno šele v šestih mesecih od prejema zahteve za vrnitev. Podobno s področja uporabe Haške konvencije o civilnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok še na primer predhodne zadeve Neulinger in Shuruk proti Švici (št. 41615/07 z dne 6. 7. 2010), X proti Latviji (št. 27853/09 z dne 26. 11. 2013), Shaw proti Madžarski (št. 6457/09 z dne 26. 10. 2011), Povše proti Avstriji (št. 3811/11 z dne 15. 4. 2015), Furman proti Sloveniji in Avstriji (št. 16608/09 z dne 5. 5. 2015).

V zadevi Mitrova in Savik proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji(48) se je posredno izrazilo tudi stališče ESČP do pravice otroka do obeh staršev v okviru ugotavljanja največje koristi otroka. ESČP je odločilo, da je pritožba otroka in matere, ki je preprečevala stike bivšega moža z otrokom, nedopustna. Sodišče je mater dvakrat obsodilo na pogojno zaporno kazen. Kljub temu je še naprej preprečevala stike, zaradi česar je bila obsojena na nepogojno trimesečno zaporno kazen. Hči je bila izročena v očetovo oskrbo. Po prestani kazni je CSD urejal njene stike s hčerko in postopno povečeval pogostost stikov. Ker oče ni uspel z zahtevkom za predodelitev, je bila hči dodeljena v oskrbo materi. Vrhovno sodišče je spremenilo odločitev nižjih sodišč in zaradi materinega preprečevanja stikov presodilo, da je za hčerko najbolje, da je dodeljena očetu. Po tej sodbi je CSD na podlagi dogovora med staršema uredil bivanje hčerke tako, da živi pri mami čez teden, ob koncih tedna pa pri očetu.

Pritožnici uveljavljata kršitev zaradi izvršitve materine prostostne kazni, zaradi opustitve CSD, da bi uredil stike hčerke z materjo med in takoj po izvršitvi zaporne kazni ter zaradi sodbe vrhovnega sodišča, ki je otroka dodelilo tudi očetu. ESČP je izpostavilo, da so bile sodne odločitve v skladu z zakonom ter usmerjene v zagotovitev stikov očeta in hčerke, mater pa naj bi odvrnile od ponavljanja protipravnih ravnanj in učinkovale generalno preventivno. Izrečena nepogojna zaporna kazen, ki je sicer za kratek čas omejila materine pravice, je imela dolgoročne učinke za varstvo otrokovih največjih koristi, ki se v konkretnem primeru kaže kot vzdrževanje stikov in razmerja z obema staršema. Zato izrečeni ukrep ni nesorazmeren z legitimno zasledovanim ciljem. Če bi bilo druženje očetu in hčerki onemogočeno, bi njuna družinska skupnost sčasoma razpadla oziroma se med njima ne bi vzpostavila naravna navezanost. Pravilni so razlogi v okviru polja proste presoje domačega sodišča, da je otrokova največja korist, če ima stike z obema staršema.

ESČP se je v zadevi Parrillo proti Italiji(49) prvič izjavljalo o vprašanju, ali pravica do spoštovanja zasebnega življenja, zagotovljena z 8. členom EKČP, vključuje pravico razpolagati z zarodki, ki izvirajo iz in vitro oploditve, v znanstvene namene. V zadevi je pritožnica uporabila navedeni postopek skupaj s svojim tedanjim partnerjem v centru za medicinsko oploditev. Pet zarodkov iz te oploditve je bilo zamrznjenih, toda pritožničin partner je umrl še pred njihovo implantacijo. Pritožnica se je odpovedala vzgojitvi zarodka in se odločila, da bo zarodke podarila v znanstvene namene za zdravljenje težko ozdravljivih bolezni. Neuspešno je naslovila več zahtev. Ta vrsta raziskav je v Italiji prepovedana in kazensko sankcionirana na podlagi 13. člena Zakona št. 40 z dne 19. 2. 2004.

ESČP je ugotovilo, da je pritožba nedopustna. Predmet spora je pravica do zasebnega življenja, ki se nanaša na omejitev pritožničine pravice, da se svobodno odloči glede usode svojih zarodkov. V zadevah, kjer se je zastavilo vprašanje ohranitve zarodkov, ki izhajajo iz oploditve z medicinsko pomočjo, se je ESČP že sklicevalo na svobodno izbiro. Tudi italijanski pravni red pripisuje določeno težo svobodi izbire strank do razpolaganja z zarodki na podlagi in vitro oploditve. Pomembno je tudi tako vzpostavljeno genetsko nasledstvo osebe, zarodki so njen konstitutivni del in pomenijo njeno biološko identiteto. Gre za pritožničino intimno sfero in njeno pravico do samoodločitve. Zato je tudi v sporni zadevi treba uporabiti 8. člen EKČP. V času predmetne oploditve vprašanje podaritve ni bilo urejeno. Do uveljavitve spornega zakona ni bilo prepovedano podariti zarodke v znanstvene namene. Vendar pa pravica podariti zarodke v znanstvene namene ne predstavlja trdnega jedra varovanih pravic na podlagi 8. člena EKČP in je treba toženi državi priznati široko polje proste presoje. Gre za občutljiva vprašanja morale in etike. V Evropi o tem ne obstaja soglasje, saj določene države dovoljujejo raziskave celic človeških zarodkov, druge to izrecno prepovedujejo, tretje priznavajo take raziskave le pod določenimi strogimi pogoji, na primer v primerih, ko je treba zavarovati zdravje zarodka in če se uporabijo zarodne celice, ki so uvožene iz tujine. Nacionalne oblasti uživajo široko polje proste presoje pri sprejemanju restriktivne zakonodaje, ko se obravnava uničenje človeških zarodkov. Postavljene meje na evropski ravni bolj merijo na zaviranje prekoračitev na tem področju. Raziskava spornega zakona kaže pomembno razpravo, ki upošteva različna mnenja ter znanstvena in etična vprašanja. Slednje je bilo predmet več referendumov, ki pa niso dosegli potrebnega kvoruma. Zakonodajalec je upošteval več različnih interesov, predvsem, da država varuje zarodek in tudi interes oseb, da uveljavijo pravico do osebne odločitve, da podarijo svoje zarodke v raziskovalne namene. ESČP ni dolžno analizirati in abstracto usklajenosti sporne italijanske zakonodaje. Zaradi doslednosti pri zagotavljanju ciljev presoje se morajo zatrjevana nasprotja nanašati na predmet pritožbe, kar zadeva omejitve njene pravice do samoopredelitve, in tudi do pravice izbire, da obdrži svoje zarodke. Namerno in načrtovano uničenje človeških zarodkov se tudi ne bi smelo izenačevati z uporabo zarodnih celic, ki izhajajo iz človeških zarodkov, uničenih že pred tem. V konkretnem primeru je pomembna tudi okoliščina, da je bil pritožničin partner že mrtev in ni dokazano, da bi v času oploditve izbral enako možnosti kot pritožnica. Ob vsem povedanem ni prekoračeno široko polje proste presoje in je bila sporna prepoved v demokratični družbi dopustna.

Problematika dokazovanja očetovstva zaradi zavrnitve testa DNA je bila obravnavana v zadevi Canonne proti Franciji(50). Med razveznim postopkom je pritožnikova žena rodila hčerko, katere očetovstva pritožnik ni priznal. Hči je zoper pritožnika sprožila sodni postopek za priznanje očetovstva. Sodni senat je odredil test DNA, ki se mu pritožnik ni hotel podvreči. Upoštevaje njegovo zavrnitev in na podlagi drugih dokazov je sodišče ugotovilo pritožnikovo očetovstvo.

Pritožnik predvsem poudarja, da ugotovitev očetovstva na podlagi njegove zavrnitve testa DNA krši pravico do spoštovanja zasebnosti. ESČP ugotovi, da je pritožba očitno nedopustna in navede naslednje nosilne razloge: 8. člen EKČP je v konkretni zadevi pomemben v dveh pogledih. Najprej zato, ker se zanikanje sorodstvene vezi neposredno dotika identitete moškega ali ženske, čigar sorodstvo oziroma očetovstvo oziroma materinstvo je sporno. Nato pa tudi zato, ker odvzem krvi za analizo predstavlja poseg v fizično integriteto, genetski izvidi posameznika pa zadevajo njegovo zasebno identiteto. Kolidirata dve pravici do spoštovanja zasebnega življenja. Pravica otroka, določena z zakonom, vključuje ne le pravice do ugotovitve prednika, temveč tudi pravico sodno ugotoviti sorodstveno zvezo. V več zadevah, ki so že bile končane pred ESČP(51) , je bilo odločeno, da gre za kršitev pravic, zagotovljenih otrokom na podlagi 8. člena EKČP, zaradi nesposobnosti domačih sodnih oblasti preprečiti, da bi bil postopek ugotavljanja očetovstva neuspešen zaradi zavrnitve testa DNA, odgovor domačih oblasti v tej zadevi pa je v skladu z navedeno sodno prakso ESČP. V tej zadevi ni vprašljiv prevladujoči interes otroka do ugotovitve svojega porekla, ki tudi ne preneha s polnoletnostjo. Sicer pa domače oblasti niso utemeljile odločitve le na podlagi pritožnikove zavrnitve genetske analize, upoštevale so se tudi vloge in izjave oziroma izpovedbe strank. Odklonitev ekspertize je bila "dodatni element" za potrditev zaključka, utemeljenega že na podlagi drugih elementov. Domače sodne oblasti zato niso prekoračile meja proste presoje.

V zadevi Civek proti Turčiji(52) se je ESČP posvetilo vprašanju varstva življenja žrtve domačega nasilja. Mater pritožnikov je ubil njen mož, pred tem pa jo je telesno in duševno trpinčil, zaradi česar se je morala z otroki zateči v sprejemni center za pretepene žene. Izrečen mu je bil ukrep sodnega nadzora z dolžnostjo javljati se na policijski komisariat ali žandarmerijo; izdani sta bili tudi odredbi vzdrževati se nasilnega ravnanja in prepoved groziti zakonski partnerici ter o takojšnji zapustitvi zakonskega prebivališča s prepovedjo približevanja zakonski partnerici v trajanju treh mesecev. Vsi ukrepi so vsebovali opozorilo, da bo obsojen na zaporno kazen oziroma mu bo odvzeta prostost v primeru, če ne bi izpolnjeval navedenih obveznosti, teh pa ni spoštoval. Mati pritožnikov je morala vložiti nove tožbe zaradi ponovnega fizičnega nasilja, nadlegovanja in groženj s smrtjo. Dne 24. januarja 2011 jo je ubil na ulici.

ESČP ugotovi kršitev 8. člena EKČP in poudari, da je bilo njegovo nasilje ves čas znano silam reda. Policija je bila obveščena o možnosti storitve umora na podlagi številnih pritožb matere pritožnikov in njihovih pričevanj. Ob upoštevanju vseh okoliščin je bilo mogoče tveganje povzročitve smrti predvideti kot realno in neposredno. Čeprav so oblasti sprejele določeno število ukrepov, niso ukrepale v zadostni meri, da bi preprečile umor v obdobju, ko je bil izpuščen. Zadovoljile so se z registracijo žrtvinih pritožb, ne da bi razmišljale o dodatnem ukrepu, ki bi jo konkretno zavaroval, pa čeprav je zakon dopuščal njegovo aretacijo, ker ni upošteval sprejetih sodnih odredb.

V zadevi Oliari in ostali proti Italiji(53) je ESČP naslovilo državam pomembno sporočilo glede nepriznavanja istospolnih skupnosti. Hkrati je zavzelo tudi zelo pomembno stališče v zvezi z ravnanjem zakonodajne veje oblasti, ko ta ne upošteva odločitve ustavnega sodišča. Sicer je že v prejšnji praksi ESČP v zvezi z istospolnimi partnerji poudarilo tudi pomen 14. člena EKČP, ki določa prepoved diskriminacije brez razlikovanja glede na kakršno koli osebno okoliščino.(54)

V sporni zadevi so pritožniki trije istospolni pari, ki jim v skladu z italijanskim civilnim zakonikom ni bilo omogočeno skleniti zakonske zveze. V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče pred ustavnim sodiščem zahtevalo presojo ustavnosti relevantnega dela zakonodaje. Slednje je pomisleke zavrnilo, ker se ustavna pravica do sklenitve zakonske zveze ne razteza na istospolne skupnosti in opredeljuje zakonsko zvezo v tradicionalnem smislu. Hkrati je ustavno sodišče povedalo, da je naloga zakonodajalca, da uredi pravice in dolžnosti, ki pripadajo istospolnim parom.

ESČP ugotovi kršitev 8. člena EKČP in navede naslednje nosilne razloge: tudi istospolnim skupnostim je treba priznati status družinskega življenja v smislu 8. člena EKČP. Sedanja italijanska zakonodaja ne ureja niti najosnovnejših potreb parov, ki živijo v taki skupnosti. Tudi možnost registracije zveze pri lokalnih oblasteh ima le simboličen in ne pravnega pomena. Od decembra 2013 je sicer omogočena sklenitev dogovora o sobivanju, katerega domet pa je ozek, saj ne ureja medsebojne materialne pomoči, dolžnosti preživljanja in dedne pravice, sporazum pa lahko sklene kdor koli, ki živi v kakršni koli dejanski življenjski skupnosti, in ni namenjen ureditvi razmerij med istospolnimi partnerji. Italiji ne bi bilo v preveliko breme, če bi zagotovila priznanje in varstvo istospolnim parom. 24 od 47 držav pogodbenic je že uzakonilo možnost pravnega priznanja istospolnih skupnosti. Zakonodajalca je opozorilo že ustavno sodišče, vendar pa te dolžnosti že dlje časa ne izpolni in s svojo pasivnostjo ustvarja nespoštljiv odnos do sodstva ter pušča prizadete osebe brez potrebnega pravnega varstva. Stališča italijanskega sodstva so tudi pokazatelj volje večine prebivalstva, ki podpira pravno priznanje istospolnih skupnosti.

Odločbe s področja varstva svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi (9. člen EKČP - pravica do izražanja vere)

Z odločbo v zadevi Ebrahimijan proti Franciji(55) ESČP ohranja svojo večinsko prakso glede vprašanj, ki so se izostrila v zvezi z izražanjem vere v javnih institucijah, in pušča državam polje proste presoje tudi glede izkazovanja vere z verskimi simboli v javnih ustanovah.

Pritožnica je sklenila pogodbo za določen čas za mesto socialne pomočnice v javni psihiatrični bolnišnici. V letu 2000 je bila obveščena, da pogodba ne bo podaljšana, ker je zavrnila prekrivanje obraza s tančico, nekaj pacientov pa se je zato pritožilo. V pogovoru z vodstvom bolnišnice ji ni bila očitana muslimanska verska pripadnost, temveč je bila zgolj opozorjena na službene pravice in dolžnosti, tudi na prepoved izkazovanja verske pripadnosti na omenjeni način. Odločitev bolnišnice temelji tudi na stališču Državnega sveta (Conseil d'etat), da se načelo laičnosti države in nevtralnosti javnih služb uporablja v vseh javnih službah. Poudarjeno je, da je pri zaposlovanju treba upoštevati svobodo prepričanja, vendar pa se mora ta svoboda uskladiti z načelom nevtralnosti javne službe, kar pomeni oviro pri uporabi simbolov, ki izkazujejo pripadnost določeni veri. Vse tožničine pritožbe so bile zavrnjene.

ESČP je odločilo, da je pritožba nedopustna, in poudarilo, da je bil sporni poseg predviden z zakonom in zasleduje legitimni cilj, ki ga predstavlja varstvo pravic in svoboščin drugih - ohranjanje spoštovanja vseh vernikov oziroma verskih prepričanj in duhovnih usmeritev pacientov, uporabnikov javnih služb in upoštevanje nevtralnosti, vse zato, da se vsem dosledno zagotavlja enakopravnost. Vsi morajo uživati enakost pri obravnavanju brez razlikovanja na podlagi verskega prepričanja. Potreba po nevtralnosti je bila v sporni zadevi še toliko bolj aktualna, ker je bila pritožnica v stikih s pacienti, ki so bili nemočni in odvisni. Nevtralnost javne bolnišnične službe je tudi povezana z ravnanjem njenih uslužbencev in zahteva, da pacienti ne podvomijo o njeni neodvisnosti. V Franciji uslužbenci v javnih službah uživajo pravico spoštovanja svobode prepričanja, ki izrecno prepoveduje vsakršno diskriminacijo, ki bi temeljila na verskem prepričanju pri dostopu do funkcij ali pri napredovanju, jim je pa prepovedano izražati verska prepričanja pri opravljanju službe. Tudi bolnišnica je prostor, ki je prav tako namenjen uporabnikom, ki imajo pravico izražati verska prepričanja, vendar se od njih prav tako zahteva, da prispevajo k uveljavitvi principa laičnosti ter se v tem času odrečejo kakršnemu koli verskemu delovanju ob spoštovanju organizacije službe in zahtev zdravstvene narave ter higiene. Presojana državna ureditev daje prednost pravicam drugih, enakosti obravnavanja vseh pacientov in funkcioniranju službe tudi glede izražanja verske pripadnosti. Dejstvo, da so nacionalne oblasti pripisale večjo težo načelu laičnosti in nevtralnosti ter interesu države kot interesu pritožnice, da se ji ne omejuje izražanja njenih verskih prepričanj, tako ni problematično. Izraža strogo obveznost, ki črpa svoje korenine iz tradicionalnega razmerja med laičnostjo države in svobodo prepričanja, ki je določena v 1. členu francoske ustave. V skladu s francoskim modelom, katerega ESČP ne sme presojati, se nevtralnost države nanaša tudi na predstavnike, ki jo predstavljajo. Pritožnica je bila sicer podvržena hudim posledicam disciplinskega postopka. Vendar je bila po objavi stališča Državnega sveta seznanjena, da se mora med izvrševanjem službe podvreči dolžnosti nevtralnega oblačenja. V disciplinskem postopku je lahko izkoristila procesne garancije in tudi pritožbene poti pred administrativnimi sodnimi oblastmi. Med drugim je zavrnila možnost kandidirati na razpisu za socialno pomočnico, čeprav je bila uvrščena na listo kandidatov. Iz članka, objavljenega v Observateurju, ki se nanaša na vprašanje laičnosti, izhaja, da so različna izražanja verskih prepričanj oseb, ki delajo v bolnišničnih službah, upoštevana od primera do primera, in da je bila opravljena tudi koncilacija z namenom najti ustrezno rešitev na prijateljski način. Ob teh pogojih domače oblasti niso prekoračile polje proste presoje, ko so ugotovile nemožnost uskladitve verskega prepričanja pritožnice z dolžnostjo, da ga navzven ne izraža, in nadalje, ko so se odločile dati prednost potrebi po laičnosti.

S to odločbo je ESČP sicer sledilo svoji dosedanji, do dovoljevanja uporabe verskih simbolov na javnih mestih, precej "strogi" sodni praksi, ki pa dopušča široko polje proste presoje domačim zakonodajnim ureditvam in posledičnim sodnim odločitvam domačih sodišč.(56)

1.6 Odločbe s področja svobode izražanja (10. člen EKČP - pravica do izražanja)

V zadevi Kharlamov proti Rusiji(57) je bila obravnavana civilna odgovornost profesorja, ki je kritiziral postopek volitev senata univerze. Pritožnik je bil tožen zaradi razžalitve, ki naj bi jo storil, ko je na splošni univerzitetni konferenci izrazil svojo kritiko zaradi poteka volitev senata univerze, temu organu pa je posledično odrekel legitimnost. Domača sodišča so presodila, da je pritožnik odškodninsko odgovoren, saj je bilo ugotovljeno, da so bile volitve izvedene na podlagi veljavnih pravil.

ESČP je ugotovilo kršitev 10. člena EKČP in kot pomembno poudarilo, da je pritožnik govoril v okviru svojega poklicnega udejstvovanja; vprašanje sestave upravnega organa univerze in oblikovanja liste kandidatov je sestavni del akademskega življenja in univerzitetne avtonomije ter ključnega pomena za vse zaposlene na univerzi. Razprava je bila javna in v splošnem interesu. Domača sodišča niso tehtala med potrebo po varstvu dobrega imena univerze in pravico pritožnika do nepristranske informiranosti o zadevi javnega interesa. Spregledala so, da je pojem dobrega imena (dostojanstva) pravne osebe treba ovrednotiti drugače, manj strogo kot pri fizični osebi. Pritožniku so očitala, da dokaznega bremena resničnosti obtožb ni zmogel. Niso pa upoštevala, da je bil temelj pritožnikovega govora njegovo resno nezadovoljstvo z načinom izbora senata univerze. Negativno vrednostno oceno je gradil na zadostni dejanski podlagi, saj se je zanesel na vsebinsko identična pričevanja kolegov profesorjev, ki so potrjevala njegove sume. Ob tem ni prestopil meja nespoštljivega oziroma žaljivega govora in običajno sprejete stopnje pretiravanja. Zato so domača sodišča prestopila mejo prostega polja presoje in njihova odločitev ni skladna z načeli demokracije.

V zadevi De Carolis in France Télévisions proti Franciji(58) je bila obravnavana problematika svobode medijev. Prvi pritožnik je bil predsednik nacionalne televizijske družbe France 3, ki jo je nasledila druga pritožnica. France 3 je predvajala reportažo, ki je raziskovala, zakaj pet let po atentatih 11. septembra 2001 niso bili uvedeni postopki. Reportaža je bila posvečena pritožbam, ki so jih vložile družine žrtev, in tudi postopkom, ki so bili uvedeni proti več kot 100 fizičnim in pravnim osebam, ki so bile osumljene, da so pomagale in financirale Al Kaido. Odvetniki žrtev so terjali pregon tistih, ki so sodelovali pri financiranju atentatov, preiskava pa je vodila k Osami Bin Ladnu in Al Kaidi. Med preiskovanimi osebami je bil tudi princ Turki Al Faysal, zoper katerega je bila vložena tožba sorodnikov žrtev, ki so ga obtoževali, da je pomagal in financiral talibane v času, ko je opravljal funkcijo šefa tajne službe Savdske Arabije. V kazenskem postopku, ki ga je sprožil princ, je kazenski senat obsodil prvega pritožnika in novinarko za kaznivo dejanje razžalitve.

ESČP je ugotovilo kršitev 10. člena EKČP in navedlo, da se je sporna reportaža nanašala na zadevo, ki je v splošnem interesu, saj princ zaseda pomembno mesto v Savdski Arabiji. Zato je polje proste presoje države zelo omejeno. Čeprav reportaža izpostavlja določena natančna dejstva, inkriminirane izjave vsebujejo v večji meri vrednostne sodbe kot pa gole izjave o dejstvih, pri čemer so bile tudi vrednostne sodbe utemeljene z zadostnimi dejstvi. Novinarka je zavzela tudi določeno distanco do številnih pričevanj. Opravljene so bile poizvedbe pri številnih vpletenih osebah, med drugim tudi pri samem princu. Izjave niso bile niti popačene niti nejasno navajane. Posledično tudi način obravnavanja ni nasprotoval pravilom odgovornega novinarstva; naložitev plačila relativno nizkih glob nesorazmerno posega v pravico do izražanja pritožnikov in ni nujna v demokratični družbi.

V zadevi Erdener proti Turčiji(59) je bila presojana upravičenost civilne odškodnine za razžalitev, naložena poslanki, zaradi kritičnih komentarjev o medicinski oskrbi predsednika vlade. Pritožnica je bila v času dogodka poslanka stranke, ki jo je vodil predsednik turške vlade. Domači časnik je objavil članek o zdravstvenem stanju predsednika vlade. Avtor članka je obravnaval razpravo dveh poslancev v parlamentu, ena od obeh je bila pritožnica, ki je med drugim rekla, da so zdravniki univerzitetne bolnišnice "predsednika skoraj pripeljali v smrt". Rektorat univerze je vložil civilno tožbo tudi proti pritožnici za plačilo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime. Pritožnica je bila obsojena na plačilo odškodnine v znesku 1.200 evrov. Sodni senat je ugotovil, da je poslanka izrazila osebno mnenje in obtožila bolnišnico na podlagi lastnega zaključka in s tem posegla v njeno čast. Pritožničine pritožbe proti navedeni odločbi so bile zavrnjene.

ESČP ugotovi kršitev 10. člena EKČP in navede naslednje nosilne razloge: pritožnica se je izrazila kot poslanka in tudi kot članica stranke predsednika vlade v zvezi z zadevo, ki je v javnem interesu in ki je imela tudi močan medijski odmev ter je še posebnega pomena za pravico državljanov, da so obveščeni o zdravstvenem stanju predsednika vlade. Njene izjave so se dotikale predvsem informacij, pridobljenih na podlagi govoric, ki so dolgo časa krožile v državnem parlamentu. Prav tako sporna izjava, "da so ga skoraj pripeljali v smrt", brana v kontekstu s spornimi izjavami in kljub njenim polemičnim tonom, izhaja iz osebnega mnenja, s katerim kritizira način, na podlagi katerega je bil predsednik vlade zdravljen v univerzitetni bolnišnici. Ob upoštevanju dokumentov, predloženih s strani pritožnice pred domačimi sodnimi oblastmi, mnenje temelji na dejstvih, ki so zadostna in ki so bila predstavljena v tesni povezavi s konkretnimi okoliščinami. Še več - sodni senat ni upošteval načina, s katerim je pritožnica zatrjevala okoliščine. Dejansko se nanašajo na zasebni pogovor in prav nič v zbrani dokumentaciji oziroma spisu ne nakazuje, da bi pritožnica imela namen javno voditi žaljivo kampanjo proti bolnišnici. Senat sodišča prve stopnje je ocenjeval sporni izraz, vendar ga je iztrgal iz konteksta in zaključil, da so sporne besede same po sebi poseg pritožnice v čast in dobro ime univerze. ESČP tudi ne soglaša z argumentom sodnega senata, da uporaba izraza "sama po sebi" pomeni poseg v čast in dobro ime univerze. Prav tako ni bilo zagotovljeno pravično sorazmerje med potrebo po varstvu pravice pritožnice do svobode govora ter pravico do časti in dobrega imena univerze. Tudi če bi šteli, da so bili razlogi senata za utemeljitev civilne obsodbe pritožnice primerni, niso zadostovali za utemeljitev posega v pritožničino pravico do svobode govora. In končno, čeprav višina odškodnine, na katero je bila obsojena pritožnica, ni zelo visoka, sporno kaznovanje nedvomno ni imelo odklonilnega učinka na svobodo javne razprave o vprašanjih, ki so tudi v družbenem interesu. Obsodba pritožnice za razžalitev je ugotovljena kot poseg, nesorazmeren v izvrševanju pravice do svobode govora, in kot poseg, ki ni nujen v demokratični družbi v smislu 10. člena EKČP.

V zadevi Société de Conception de Presse et d`edition proti Franciji(60) je sodišče obravnavalo naslednji primer, povezan s sodnim nalogom, da se v reviji zakrije fotografija mučene osebe. Revija, ki ga izdaja družba pritožnica, je objavila fotografije vklenjenega moškega, očitno podvrženega brutalnemu ravnanju, ki je zato pozneje umrl, in tudi članek o uvedbi kazenskega postopka zoper njegove mučitelje. V postopku, ki so ga sprožili njegovi družinski člani, je bila pritožnica obsojena in ji je bilo naloženo, naj zakrije reprodukcije sporne fotografije v vseh prodajanih izvodih revije; dolžna pa je bila tudi plačati materi 20.000 evrov odškodnine, 10.000 evrov odškodnine pa vsaki od sester. Pritožba pritožnice zoper tako odločitev je bila zavrnjena.

ESČP je odločilo, da je pritožba nedopustna, in navedlo, da je bila razkrita oseba običajen posameznik. Fotografija ni bila posneta na javnem prostoru, temveč so jo posneli mučitelji žrtve med odvzemom njene prostosti, pripadala je njeni družini in se nahajala v sodnem spisu. Tudi ni bila posneta zaradi javne objave - objavljena je bila brez soglasja sorodnikov pokojnega, pred tem pa je bila v televizijski oddaji prikazana le mimobežno. Fotografija, ki prikazuje poniževanje in mučenje, pomeni poseg v človekovo dostojanstvo ter prav tako poseg v čustva žalosti žrtvine matere in sester oziroma v njihovo zasebno življenje. Potek časa ne predstavlja primernega argumenta: ne le da pred tem fotografija ni bila objavljena, njena objava sovpada z zaključkom kazenskega postopka, ki so se ga morali sorodniki pokojnega udeleževati. Ker je umrl nenadno in v specifičnih okoliščinah, ki so bile nasilne in travmatične za družino, so bili novinarji dolžni ravnati previdno in razumno. Objava fotografij na naslovnici in na štirih mestih v notranjosti revije, s široko naklado, je oživela travmatično doživljanje sorodnikov. Glede strogosti ukrepa je ESČP poudarilo, da pritožnica ni bila dolžna umakniti revije iz prodaje v celoti, temveč le prekriti reprodukcijo fotografije; sam tekst članka in druge fotografije, ki so dopolnjevale tekst, niso bile predmet prepovedi. Ta ukrep je pomenil ustrezen odgovor na poseg v zasebno življenje bližnjih žrtve in le sorazmerne omejitve v izvrševanju pravic pritožnice, ki ni pojasnila, kako bi ukrep imel odklonilen učinek do načina, na katerega se je v inkriminirani reviji izvrševala in se še izvršuje njena pravica do izražanja. Tudi višina odškodnine, ki jo mora plačati bližnjim pokojnega, ne pomeni previsoke vsote. Obravnavani ukrep, ki so ga sodne oblasti upravičile s primernimi in zadostnimi razlogi, je bil sorazmeren in zasleduje legitimni cilj. ESČP je torej ob povzetih razlogih dalo prednost pravici do zasebnosti iz 8. člena ESČP pred pravico do izražanja iz 10. člena ESČP, sklicevalo pa se je tudi na kriterije, izoblikovane v že prej omenjenih zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Aksel Springer AG proti Nemčiji.

Morda presenetljivo je ESČP v zadevi Pinto Coelho proti Portugalski(61) dalo prednost svobodi izražanja pred spoštovanjem ugleda sodišča oziroma upoštevanju sodnih odredb, ki so namenjene ne le varstvu osebnih podatkov udeležencev postopka, temveč tudi vzpostavljanju reda na javnih glavnih obravnavah.

Predmet presoje sodišča je bila obsodba novinarke za razširjanje posnetka sodne obravnave brez dovoljenja. Televizija je prenašala reportažo, ki jo je napravila pritožnica v zvezi z neko sodno zadevo. V reportaži so bili predvajani deli zvočnih posnetkov sodne obravnave, ki so bili podnaslovljeni. Za potrebe predvajanja teh delov sodne obravnave so bili glasovi treh sodnikov, ki so sestavljali sodni senat, in tudi glasovi prič, popačeni. Po predvajanju reportaže je predsednik sodnega senata obvestil tožilstvo, da ni bilo izdano dovoljenje za predvajanje delov zvočnih posnetkov sodne obravnave. Pritožnica je bila obsojena na globo v višini 1.500 evrov.

ESČP ugotovi kršitev 10. člena EKČP in zapiše, da obsodba pritožnice predstavlja poseg v njeno pravico do svobodnega izražanja, ki je določen z zakonom, cilji, ki jih je zasledovala država, pa sicer ustrezajo legitimnim ciljem, ki zagotavljajo avtoriteto in nepristranskost sodne veje oblasti ter tudi varstvo časti in dobrega imena ter pravic tretjih oseb. Novinarji ne morejo biti v načelu oproščeni - tudi v okviru varstva, ki jim ga nudi 10. člen EKČP, dolžnosti upoštevanja in spoštovanja kazenskih zakonov. Prav tako bi pritožnica morala predvideti, da je razširjanje sporne reportaže kaznivo v skladu s kazenskim zakonikom. Tudi neobstoj protipravnega ravnanja pritožnice pri pridobivanju posnetka ni nujno odločujoč pri presoji vprašanja, ali je pritožnica spoštovala svoje dolžnosti in odgovornosti. Kljub temu obsodba pritožnice za razžalitev pomeni poseg, ki je nesorazmeren pri izvrševanju pravice do svobode govora in ki ni nujen v demokratični družbi v smislu 10. člena EKČP. Gre za prikaz sodnega postopka, v katerem je bilo kazensko obsojenih več obtožencev. Namen pritožnice je bil razkriti sodno napako, ki je bila storjena v škodo ene od obsojenih oseb. Taka reportaža pa je imela pomen za javni interes. V trenutku predvajanja sporne reportaže je bila zadeva tudi že rešena. Tudi ni izkazano, da bi širjenje zvočnih posnetkov lahko negativno vplivalo na učinkovito izvrševanje sodne oblasti. Sodna obravnava je bila javna in prizadeti udeleženci se niso pritožili zaradi posega v pravico do govora, čeprav so imeli ustrezna pritožbena sredstva v skladu z notranjo zakonodajo. Glasovi udeležencev so bili popačeni, da bi se tako preprečila njihova prepoznavnost.

1.7 Odločbe s področja svobode izražanja na spletnih portalih, internetu, elektronski pošti (10. člen EKČP - pravica do izražanja)

Zelo odmevna, pa tudi prelomna je bila odločitev v zadevi Delfi AS proti Estoniji. (62) ESČP se je prvič ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti za na spletni strani izražena mnenja uporabnikov. Pritožnik je lastnik enega največjih novičarskih spletnih portalov v Estoniji. V letu 2006 so na portalu objavili članek o ukrepih trajektnega prevoznika, ki je zaradi preusmeritve voznih poti ladij načel led, zaradi česar prebivalci niso mogli več uporabljati določenih zaledenelih površin morja za dostop z drugimi prevoznimi sredstvi do bližnjih otokov. Na članek se je odzvalo veliko število anonimnih bralcev, ki so v komentarjih grozili in žalili lastnika omenjenega podjetja, uporabljali so tudi sovražni govor. Lastnik prevoznega podjetja je v odškodninski pravdi zoper pritožnika uspel in mu je bilo prisojenih 320 evrov.

ESČP ugotovi, da je pritožba nedopustna, in zapiše, da ni vprašljiva domača ureditev, ki predvideva odgovornost urednika ekonomsko usmerjenega spletnega portala, ki omogoča objavo na prvi pogled protipravnih komentarjev. Kot profesionalni založnik je bil pritožnik sposoben oceniti tveganja, povezana z objavami, in tudi pravne posledice, ki bi bile z objavami povezane. Objavljeni komentarji so bili objavljeni kot reakcija na pred tem objavljen pritožnikov članek, pomembni okoliščini sta predstavljala profesionalna in komercialna narava pritožnikovega portala ter njegov ekonomski interes za objavo komentarjev, pri čemer je imel le pritožnik tehnične možnosti omejiti ali izbrisati posamezne komentarje. Zato ni predstavljal le pasivnega, tehničnega ponudnika storitve. Anonimnost internetnih uporabnikov je vrednota, ki mora biti uravnotežena s pravicami in interesi drugih. ESČP opozarja na sodbo SEU C-236/08 do C-238/08 (Google France), katere nosilni stavek je, da posameznikove temeljne pravice vedno prevladajo nad ekonomskim interesom upravitelja brskalnika in interesi drugih uporabnikov interneta. V konkretnem primeru ni bila zagotovljena učinkovita možnost identifikacije avtorjev komentarjev, ki bi žrtvi sovraženega govora omogočila vložiti tožbo zoper avtorja komentarja. Zato je pravilno stališče domačega sodišča, da žrtev lahko toži neposrednega avtorja komentarja in tudi pritožnika. Veliki spletni založniki imajo bistveno večje in učinkovitejše možnosti preprečiti ali odstraniti nedovoljene komentarje, kot jih imajo potencialne žrtve sovražnega govora za stalno spremljanje objav na internetu. Ukrepi, ki jih je izvedel pritožnik, niso bili zadostni, saj so bili komentarji na spletni strani kar šest tednov. Prisojena odškodnina 320 evrov je nesorazmerna s kršitvami, ki so jih ugotovila nacionalna sodišča; zaradi postopka pritožnik tudi ni spremenil poslovnega modela. Ugotovitev pritožnikove odgovornosti je utemeljena na zadostnih in razumnih temeljih ter ni ustvarila nesorazmernega posega oziroma omejitve v pritožnikovo pravico oziroma svobodo izražanja.

V zadevi Magyar Tartalomszolgaltatok Egyesülete in Index.hu Zrt proti Madžarski(63) je ESČP prav tako obravnavalo problematiko objektivne odgovornosti internetnega portala za objavljene komentarje tretjih oseb in zavzelo drugačno stališče oziroma sprejelo drugačno odločitev ob upoštevanju tudi drugačnih pravno odločilnih okoliščin, kot v prejšnji zadevi Delfi AS proti Estoniji. Odločba je zanimiva, ker so zelo natančno opisani kriteriji, ki so vodili ESČP pri ugotavljanju, ali je podana očitana kršitev.

Prvi pritožnik je samoregulatorni organ za posrednike internetnih vsebin, drugi pritožnik pa je lastnik internetnega novičarskega portala. Oba omogočata, da uporabniki komentirajo objavljene vsebine. Komentiranje je omogočeno tistim uporabnikom, ki se registrirajo. Nad komentarji ne bdi noben urednik. Na portalu je objavljeno, da komentarji ne predstavljajo mnenj pritožnikov, hkrati pa portal omogoča s komentarjem prizadeti osebi, da zahteva, da se ta odstrani (notice and take-down system). Februarja 2010 je prvi pritožnik objavil mnenje o dveh nepremičninskih spletnih portalih, poln tekst pa je bil objavljen na portalu drugega pritožnika. Že prva objava mnenja je spodbudila komentarje, ki so kritizirali nepremičninske spletne strani na slabšalen način. Zato je podjetje, ki je upravljalo nepremičninska portala, v civilnem postopku od obeh pritožnikov zahtevalo odškodnino zaradi razžalitve. Pritožnika sta nemudoma odstranila žaljive komentarje s svojih spletnih strani. Kljub temu so domača sodišča odločila, da sta pritožnika objektivno odgovorna za vsebino svojih publikacij, in jima naložila plačilo stroškov.

ESČP je odločilo, da je podana kršitev 10. člena EKČP, in navedlo naslednje nosilne razloge: treba je bilo ugotoviti, ali so domača sodišča pri odločitvi pravilno ugotovila sorazmerje med pravico pritožnikov do svobodnega izražanja in pravico oškodovanih podjetij iz 8. člena EKČP (pravico do ugleda). ESČP je upoštevalo kriterije vodilnega primera Delfi AS proti Estoniji, in sicer: a) kontekst objavljenih komentarjev: komentarji so se nanašali na domnevno neetično in zavajajočo poslovno prakso dveh nepremičninskih spletnih portalov, zoper podjetji, ki sta upravljali s portaloma, pa so že tekli postopki pred organom za varstvo pravic potrošnikov; komentarji bi se tako lahko šteli kot zadeva javnega interesa; objavljeni članek ni nasprotoval dejanskim okoliščinam niti ni spodbujal žaljivih komentarjev; domača sodišča niso posvetila nobene pozornosti dejstvu, ali in če da, koliko sta oškodovanca oziroma njuna ravnanja sama prispevala k nastanku komentarjev; b) vsebina komentarjev: domača sodišča so komentarje ocenila kot nerazumno žaljive in ponižujoče, vendar pa uporaba vulgarnih fraz ni bila odločilna ter bi bilo treba upoštevati specifično raven in način komunikacije na določenih spletnih portalih; uporabljene besede in fraze, čeprav na nizki stilistični stopnji, so na nekaterih portalih običajne, zato je njihov učinek sam po sebi zmanjšan; c) odgovornost avtorjev komentarjev: domača sodišča so ugotovila, da sta pritožnika odgovorna za razširjanje žaljivih izjav, ne da bi se pri tem posvetila razmejitvi odgovornosti avtorjev komentarjev in pritožnikov: pa tudi, če bi bila sprejemljiva analiza domačih sodišč, je to težko umestiti znotraj načelnega izhodišča prakse ESČP, da morajo biti podani "posebno utemeljeni razlogi", da se ugotovi novinarjeva odgovornost zaradi omogočanja širjenja izjav tretjih oseb; d) ukrepi pritožnikov in ravnanje oškodovanih podjetij: pritožnika sta takoj po tem, ko sta izvedela, da sta oškodovanca sprožila civilni postopek, sporne komentarje odstranila s portala; prav tako sta sistemsko poskrbela za njihovo odstranitev in jasno razvidnost, da komentarji ne predstavljajo stališča samega portala: kljub tem ukrepom so domača sodišča ugotovila odgovornost pritožnikov, ker sta dovoljevala "nefiltrirano" objavo komentarjev, tako stališče pa meji na pretirano in nepraktično zahtevo po vnaprejšnjem pregledu, kar bi spodkopalo svobodo do nepristranskih informacij po internetu. Oškodovani podjetji pred začetkom sodnega postopka tudi nista zahtevali odstranitve komentarjev, pač pa sta takoj uporabili sodno varstvo; e) posledice za oškodovani stranki in za pritožnika: ogrožen je bil ugled poslovnega subjekta, pravne osebe in ne fizične osebe, ki uživa bistveno večji nivo varstva; objavljeni komentarji kakšne večje škode niso mogli povzročiti, saj so ob objavi člankov zoper oškodovanca že tekli postopki zaradi varstva pravic potrošnikov; prav tako oškodovani podjetji nista dokazali, da bi prav sporni komentarji povzročili pravno priznano škodo; čeprav pritožnikoma ni bilo naloženo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, to dejstvo ne izključuje morebitne poznejše obsodbe glede na ugotovljeno odgovornost. Odločilni element je ugotovitev obstoja objektivne odgovornosti za komentarje tretjih oseb, kar bi lahko imelo nepredvidljive negativne učinke za internetni portal, npr. zahtevo, da se v celoti onemogoči komentiranje objavljenih vsebin, kar bi lahko imelo omejujoč učinek na svobodo izražanja na internetu in bilo uničujoče za nekomercialne spletne strani. Komentarji niso vsebovali sovražnega govora in niso pozivali k neposrednemu fizičnemu nasilju. Ob obstoju ustreznih učinkovitih in hitrih možnosti za odstranitev spornih komentarjev s spletnih strani drugi ukrepi za ohranitev dobrega imena oziroma ugleda oškodovanih podjetij, predvsem pa sodno posredovanje, niso bili potrebni.

V zadevi Barbulescu proti Romuniji(64) pa je bila obravnavana drugačna tematika, in sicer nadzor zaposlenega glede uporabe interneta na delovnem mestu in uporaba tako pridobljenih podatkov v postopku odpovedi delovnega razmerja. Pritožnik je na zahtevo delodajalca namestil aplikacijo za izmenjavo sporočil Yahoo messenger in ustvaril službeni račun, da bi urejal vprašanja strank glede njihovih produktov in ostalo komunikacijo s strankami. Delodajalec ga je obvestil, da so nadzirali uporabo njegove aplikacije in ugotovili, da ga je uporabljal tudi v zasebne namene, kar je v nasprotju s pravilnikom podjetja, v katerem je bilo določeno, da je prepovedano motenje reda in discipline v službenih prostorih ter še zlasti uporabljati računalnike, tiskalnike, telefone, teletekste ali fakse za zasebne namene. Delodajalec je pritožnika že pred tem opozoril in mu tudi napovedal nadzor njegovih sporočil. Pritožnik je bil odpuščen zaradi kršitve pravilnika podjetja in je vložil na sodišče tožbo zaradi kršitve pravice do zasebnosti, vendar v postopkih ni uspel.

ESČP je ugotovilo, da je pritožba nedopustna. Sicer poudarja, da je treba pričakovanje zasebnosti spoštovati. Telefonski klici, elektronska pošta in druge informacije, ki nastanejo v zasebni uporabi spleta, tako še spadajo v polje zasebnosti in dopisovanja v smislu 8. člena EKČP. Brez opozorila se lahko izvaja le določen nadzor, delavec pa uživa upravičeno pričakovanje zasebnosti pri komuniciranju na delovnem mestu (podobno v zadevi Halport in Copland proti Združenemu kraljestvu, št. 62617700 z dne 3. 4. 2007) oziroma glede osebnih stvari na delovnem mestu (podobno v zadevi Peev proti Bolgariji, št. 64209/01 z dne 26. 7. 2007). V konkretnem primeru je pritožnik ravnal v nasprotju s pravilnikom; uporabil je službeni račun Yahoo messenger, ki je bil namenjen komuniciranju s strankami. Delodajalec je domneval, da delavec uporablja aplikacijo za službene zadeve, nadzor pa je opravil, da bi preveril kakovost komuniciranja s strankami. Nadzor je bil omejen in sorazmeren, saj ni nadziral oziroma preiskoval drugih podatkov ali dokumentov na delavčevem računalniku, zaseženi so bili le podatki iz računa Yahoo messenger in ne drugi podatki oziroma dokumenti. Ravnal je v skladu z domačo delovnopravno zakonodajo in uporabil z zakonom dovoljene disciplinske ukrepe.

Odločba torej ne omogoča zaključka, da ima delodajalec pravico pregledovati delavčevo elektronsko pošto brez ustrezne pravne podlage oziroma, ravno nasprotno, načeloma je njeno nadzorovanje in preiskovanje prepovedano oziroma mora biti povezano z delavčevimi dolžnostmi v okviru delovnega razmerja.

2. Sklep

Predstavljene odločbe ESČP nedvomno kažejo, da je ESČP res v "obdobju subsidiarnosti", da torej prepušča državam članicam oziroma njihovim pravnim ureditvam skoraj na vseh področjih, ki jih ureja EKČP, po navadi kar široko polje proste presoje tudi na zelo občutljivih področjih (kot je na primer varstvo življenja, ki pa ga razlaga tudi v okviru domače pravne ureditve ob upoštevanju volje bolnika, ki ga želi zaključiti). Le v enem predstavljenem primeru ni upoštevalo domače zakonodajne ureditve, pa še to zato, ker je ta nasprotovala mednarodnemu pravnemu aktu, ki je državo zavezoval (R.S. proti Poljski). Po drugi strani je iz predstavljenih odločb razvidno, da ESČP tudi ocenjuje, ali je država uporabila svoje notranje pravo dosledno ter ali ga je razlagala tudi v luči načel, ki izhajajo iz določb EKČP in ki varujejo konvencijsko varovane pravice (upošteva torej tudi že prej omenjeno pravilo četrte instance). Zato je poznavanje judikature ESČP oziroma njeno spremljanje tudi za naš pravosodni sistem izjemno pomembno.

LITERATURA:

1. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic: <http://www.echr.coe.int/Pages/home.aspx?p=basictexts/convention> (9. 2. 2016)

2. Pravno informacijska baza HUDOC: <http://hudoc.echr.coe.int >

3. http://www.echr.coe.int/Documents/CLIN.......FRA.pdf.

http://www.echr.coe.int/Documents/CLIN.......ENG.pd.

4.<www.echr.coe.int/Document/Seminar background paper 2015 ENG.pdf>

<www.echr.coe.int/Document/Seminar background paper 2015 FRA.pdf> (9.2.2016)

5.html.http://www.lemonde.fr/fin-de-vie/article/2016/03/10/affaire-vincent-lambert-son-"pouse

design"? tutrice 4880123_1655257.

6. De Codt, J. Network of the presidents of the Supreme Judicial Courts of European Unit, Dublin Conference, 26. do 27. 11. 2015, Introductory report, Relationship of the National Courts with the European Court of human rights. Neobjavljeno.

7. Florjančič, D. Sodnikov informator, št. 10/2016, str. 11-13.

8. Galič, A. Pravica do sodnega varstva v novejši praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Pravosodni bilten, 2013, letn. 34, št. 4, str. 83-113.

9. Horvat, V. Sodnikov informator, št. 10/2016, str. 13-15.

10. Vilfan Vospernik, A. Svoboda izražanja odvetnikov v sodni dvorani in zunaj nje v sodni praksi ESČP. Odvetnik, št. 5/2015, str. 51-54.

11. Čeferin, R. Svoboda izražanja odvetnikov v sodni dvorani in zunaj nje. Odvetnik, št. 5/2015, str. 43-46.

(1) Uradni list RS - Medn. pog., št. 7/94. Op.: Le angleško in francosko besedilo Konvencije sta verodostojni.

(2) Overview of the Courts case-law in 2015, Annual Report 2015; objavljeno na www.echr.coe.int/Documents/Short_Survey_2015_ENG.pdf.
Glej tudi pregledno navedbo imen odločb (po členih EKČP in/oz. državah toženkah): List of cases selected for publication in Reports of Judgement and Decisions 2015; objavljeno na http://echr.coe.int/Pages/home.aspx?p=caselaw.

(3) Galič, A. Pravica do sodnega varstva v novejši praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Pravosodni bilten, 2013, št. 4, str. 83.

(4) Vse odločbe so v celoti objavljene v bazi HUDOC v angleškem ali francoskem jeziku na http://hudoc.echr.coe.int/.

V skrajšanih povzetkih so objavljene v angleškem ali francoskem jeziku po posameznih mesecih v Information notes oz. Notes d'information, na http://www.echr.coe.int/Documents/CLIN.......ENG.pdf in http://www.echr.coe.int/Documents/CLIN.......FRA.pdf.

V tem prispevku gre za samostojne prevode povzetkov odločb in najpomembnejših delov izvirnih odločb iz angleškega in francoskega jezika v slovenski jezik, ki sta jih opravila avtor in okrajna sodnica Tamara Igličar, ki je dodeljena na Evidenčni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

(5) Določba 2. člena EKČP se glasi: "1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. 2. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: a) pri obrambi katere koli osebe pred nezakonitim nasiljem, b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki je zakonito priprta, c) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti izgrede ali vstajo."

(6) Št. 46043/14 z dne 5. 6. 2015.

(7) Št. 2478/15 in 1787/15, z dne 23. 6. 2015.

(8) Vsebinsko subsidiarnost predstavljata: a) pravilo četrte instance in b) doktrina polja proste presoje. Pravilo četrte instance pomeni, da ima ESČP samo omejene pristojnosti, in sicer preveri, ali je bil nacionalni zakon pravilno uporabljen oziroma razlagan. Njegova vloga ni nadomestiti vloge nacionalnega sodišča, temveč zgolj zagotoviti, da te odločitve niso arbitrarne oziroma očitno nerazumne. ESČP zato ne presoja, ali so podane napake dejanskega ali pravnega značaja, razen ko gre za kršitev pravic in svoboščin, zagotovljenih z EKČP. Doktrina polja proste presoje izhaja iz stališča, da imajo nacionalna sodišča boljši položaj kot ESČP pri ugotavljanju nujnosti in proporcionalnosti sredstev, ki se nanašajo na pravice in svoboščine, zagotovljene z EKČP. ESČP pri odločanju o pritožbah, naslovljenih nanj, ne bo ponavljalo testa sorazmernosti, če je bil ta ustrezno opravljen pred domačimi sodišči v skladu s kriteriji ESČP in EKČP, domača sodišča pa bodo morala upoštevati tudi ustaljeno sodno prakso ESČP. Vendar pa si ESČP pridržuje pravico do monopola na določenih področjih, na primer glede 3. člena EKČP - prepoved mučenja in nečloveškega ter ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (povzeto v avtorjevem prevodu iz De Codt, Jean, prvi predsednik Kasacijskega sodišča Belgije. Network of the presidents of the Supreme Judicial Courts of European Unit, Dublin Conference, 26.-27. november 2015, Introductory report, Relationship of the National Courts with the European Court of human rights; neobjavljeno). Glej o tem več tudi v gradivu ESČP za seminar z naslovom "Subsidiarnost: dve plati iste medalje", ki je potekal v okviru Uvoda v začetek sodnega leta ESČP 2015, v Strasbourgu 30. januarja 2015; gradivo v angleškem in francoskem jeziku na <www.echr.coe.int/Document/Seminar background paper 2015 ENG.pdf> in <www.echr.coe.int/Document/Seminar background paper 2015 FRA.pdf> (9. 2. 2016).

(9) V Franciji je obravnavana odločitev "razdelila" javnost. Nova odločitev zdravnice, ki zdravi g. Lamberta, še ni znana (glej o tem članek "L´impossible decision dans l´affaire Lambert" v časniku Le Mond, Week.end, sobota 25. julij 2015, str. 6). Na spletni strani istega časopisa je bilo dne 10. 3. 2016 v prispevku z naslovom "Affaire Vincent Lambert: son epouse designee tutrice" objavljeno, da je v nadaljevanju postopka francosko sodišče določilo ženo za njegovo skrbnico. Članek dostopen na http://www.lemonde.fr/fin-de-vie/article/2016/03/10/affaire-vincent-lambert-son-epouse designee tutrice 4880123_1655257. Omenjeno vsekakor kaže, da tudi odločitev ESČP še ni upoštevana.

(10) Št. 2478/15 in 1787/15 z dne 23. 6. 2015.

(11) Določba 13. člena EKČP o pravici do učinkovitega pravnega sredstva se glasi: "Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, ki jih priznava ta Konvencija, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."

(12) V zadevi Koch proti Nemčiji (št. 497/09 z dne 17. 12. 2012) je ESČP tudi izpostavilo izoblikovane kriterije v zvezi z aktivno legitimacijo bližnjih sorodnikov za pritožbo v primeru, ko gre za žrtev, umrlo med postopkom.

(13) V zadevi Haas proti Švici (št. 31322/07 z dne 20. 1. 2011) je ESČP odločalo o pravici bolnikov do pomoči pri samomoru. G. Haas, ki je več kot dvajset let trpel za bipolarno motnjo, se je pritoževal, da ni mogel brez recepta nabaviti smrtonosne substance. ESČP je odločilo, da je zahteva po zdravniškem receptu utemeljena, in ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP. Ugotovilo je, da med državami članicami Sveta Evrope ni konsenza o pravici posameznika, da odloči, kdaj in kako bo umrl. Čeprav je zdravniška pomoč pri samomoru v določenem številu držav dekriminalizirana, daje večina držav večjo težo zaščiti posameznikovega življenja in ne končanju življenja. Države imajo na tem področju torej široko polje proste presoje. (Povzeto iz neobjavljenega gradiva za predavanje Ane Vilfan Vospernik "Partnerstvo med Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) in domačimi sodišči pri izvajanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)", ki ga je avtorica imela dne 22. 5. 2015 na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.)

(14) Določba 1. člena EKČP o obveznosti spoštovanja človekovih pravic se glasi: "Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, opredeljene v prvem delu te Konvencije.".

(15) Določba prvega odstavka 1. člena protokola k EKČP o varstvu premoženja se glasi: "Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju načel mednarodnega prava."

(16) Določba prvega odstavka 6. člena EKČP o pravici do poštenega sojenja se glasi: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, ali pa v nujno potrebnem obsegu, kadar je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih okoliščin, če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti."

(17) Določba 8. člena EKČP o pravici do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja se glasi: "1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja doma in dopisovanja. 2. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi."

(18) Določba 41. člena EKČP o pravičnem zadoščenju se glasi: "Če sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih Protokolov, in če notranje pravo Visoke pogodbene stranke dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje."

(19) Št. 40167/06 z dne 16. 6. 2015.

(20) Št. 13216/05 z dne 16. 6. 2015.

(21) Št. 11239/11 z dne 26. 6. 2015.

(22) Iz načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. 6. 1998 (glej Pravna mnenja VSRS 1/98, str. 20) izhaja, da predhodni predlog državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka (14. člen ZDPra), v postopkih pred sodišči ni procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zato se opisana problematika pri nas ne bi smela pojaviti.

(23) Št. 3569/12 z dne 25. 8. 2015.

(24) Št. 51097/13 z dne 8. 10. 2015.

(25) Št. 6899/12 z dne 30. 4. 2015.

(26) Št. 4184/15 z dne 15. 3. 2015.

(27) Št. 43800/12 z dne 15. 9. 2015.

(28) Določba 10. člena EKČP se glasi: "1. Vsakdo ima pravico do svobode izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij.

2. Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnostim in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja nereda in kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij, ali za zavarovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva."

(29) Št. 29369/10 z dne 23. 4. 2015.

(30) Št. 39294/09 z dne 30. 6. 2015.

(31) O tej zadevi glej natančneje prispevek Čeferin, R., Svoboda izražanja odvetnikov v sodni dvorani in zunaj nje, Odvetnik 5/2015, str. 43.

(32) Št. 29024/11 z dne 15. 12. 2015.

(33) Natančneje o bogati predhodni praksi ESČP v zvezi s svobodo izražanja odvetnikov glej Čeferin, R., Navedeno delo, str. 43-46, in Vilfan Vospernik, A., Svoboda izražanja odvetnikov v sodni dvorani in zunaj nje, Odvetnik št. 5/2015, str. 51-54.

(34) Št. 28005/12 z dne 7. 7. 2015.

(35) Št. 29908/11 z dne 21. 1. 2016.

(36) Št. 22588/08 z dne 3. 9. 2015.

(37) Št. 14781/07 z dne 15. 10. 2015.

(38) Št. 37428/06 z dne 13. 10. 2015.

(39) Št. 40454/07 z dne 10. 11. 2015.

(40) Št. 44958/05 z dne 24. 3. 2015.

(41) Št. 52557/14 z dne 13. 10. 2015.

(42) Št. 72850/14 z dne 16. 2. 2016.

(43) Št. 10161/13 z dne 3. 9. 2015.

(44) Št. 71776/12 z dne 2. 2. 2016.

(45) Št. 39438/13 z dne 16. 7. 2015.

(46) Št. 30955/12 z dne 14. 1. 2016.

(47) Št. 63777/09 z dne 21. 7. 2015.

(48) Št. 42534/09 z dne 11. 2. 2016.

(49) Št. 46470/11 z dne 27. 8. 2015.

(50) Št. 22037/13 z dne 25. 6. 2015.

(51) Mikulić proti Hrvaški, št. 53176/99 z dne 7. 2. 2002.

Ebru in Tajfun Engin Çolac proti Turčiji, št. 60176/00 z dne 30. 5. 2006.

(52) Št. 55345/112 z dne 23. 2. 2016.

(53) Št. 18766/11 in 36030/11, z dne 21. 7. 2015.

(54) Primerjaj zadevo X in drugi proti Avstriji (št. 19010/07 z dne 19. 2. 2013), ki se je nanašala na nemožnost posvojitve otroka drugega partnerja v istospolni zvezi v primerjavi s partnerji, ki živijo zunajzakonski heterospolni skupnosti. Ker je avstrijska zakonodaja to drugo omogočala, je ESČP ugotovilo kršitev 14. člena v povezavi z 8. členom EKČP. Drugačna pa je bila predhodna odločitev v zadevi Gas in Dubois proti Franciji (št. 25951/07 z dne 15. 6. 2012), kjer imajo to možnost le poročeni pari. (Povzeto iz neobjavljenega gradiva za predavanje Ane Vilfan Vospernik "Partnerstvo med Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) in domačimi sodišči pri izvajanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)", ki ga je avtorica imela dne 22. 5. 2015 na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.)

(55) Št. 64846/11 z dne 26. 11. 2015.

(56) Primerjaj Leyla Şahin proti Turčiji (št. 44774/98 z dne 10. 11. 2005), ko je ESČP pritrdilo turški medicinski fakulteti Univerze v Istanbulu, ki je pritožnici v skladu s turško zakonodajo najprej prepovedala obiskovanje predavanj in opravljanje izpita ter jo pozneje tudi suspendirala za en semester zaradi nošenja naglavne rute, na podlagi turške zakonodaje in sodne prakse turškega ustavnega sodišča. Poudarilo je prav tako varstvo pravic drugih in varovanje javnega reda ter načelo laičnosti in enakost pred zakonom. Podobno je odločilo v zadevi S.A.S. proti Franciji (št. 43835/11 z dne 27. 11. 2013), ki obravnava uvedbo prepovedi zakrivanja obraza na javnih mestih (burka, nikab). V tej zadevi je poudarilo še pomen tako imenovane "minimalne zahtevo za skupno življenje v družbi" ("living together", "vivre ensemble"), saj v skladu z dojemanjem francoske družbe predstavlja obraz pomembno vlogo v družbenih razmerjih. Ker ni evropskega konsenza, imajo države široko polje presoje na tem področju. Drugače pa sicer v zadevi Lautsi in drugi proti Italiji (št. 30814/06 z dne 18. 3. 2011), ko je obravnavalo razpela v razredih v državnih šolah, predvidena z italijansko zakonodajo. Pritožniki so se pritoževali zaradi kršitve načela laičnosti. Italijanska sodišča so menila, da je razpelo na splošno simbol krščanstva in ne zgolj katolištva ter referenca za ostale vere. Za Italijo je bil tudi zgodovinski in kulturni simbol, blizu italijanski identiteti, ter tudi simbol vrednostnega sistema, na katerem sloni italijanska ustava. ESČP je pritrdilo italijanskim sodiščem in poudarilo, da gre za pasivni simbol in da je bilo v italijanskih šolah dovolj prostora tudi za druge religije in prepričanja ter da imajo države pogodbenice na tem področju široko polje proste presoje. (Povzeto iz neobjavljenega gradiva za predavanje Ane Vilfan Vospernik "Partnerstvo med Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) in domačimi sodišči pri izvajanju Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)", ki ga je avtorica imela dne 22. 5. 2015 na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.)

(57) Št. 27447/07 z dne 8. 10. 2015.

(58) Št. 9313/10 z dne 21. 1. 2016.

(59) Št. 23497/05 z dne 2. 2. 2016.

(60) Št. 4683/11 z dne 25. 2. 2016.

(61) Št. 48718/11 z dne 22. 3. 2016.

(62) Št. 64569/09 z dne 16. 6. 2015.

(63) Št. 22947/13 z dne 2. 2. 2016.

(64) Št. 22947/13 z dne 2. 2. 2016.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 1, 2, 6, 8, 9, 10, 13, 41
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - člen 1
Datum zadnje spremembe:
16.05.2018

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00ODU5Mg==