<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00008086
Vrsta:Članki
Datum objave:12.02.2018
Publikacija:Pravosodni bilten (PB) št. 3/2016, str. 175
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) - pristojnost in sestava sodišča - dostop do sodnega varstva - sodbe evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - sodbe ESČP zoper Republiko Slovenijo
Področje:PRAVO SVETA EVROPE - ČLOVEKOVE PRAVICE
Avtor:Ana Vilfan Vospernik

Besedilo

SLOVENIJA PRED ESČP - Kratek pregled za obdobje 1994?2016(1)

Celotno besedilo

Uvod

Namen tega prispevka, sicer pripravljenega za Šolo evropskega prava 10. maja 2016 v Portorožu, je na kratko predstaviti Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: Sodišče) in zadnje reforme njegovega nadzornega mehanizma, pa tudi celosten pregled pomembnejših zadev, ki jih je Sodišče doslej izdalo proti Sloveniji. Gre za pilotne in "kvazipilotne" sodbe, večje skupine zadev ter za pomembnejše sodbe in nekatere druge odločitve predvsem s civilnega in upravnega področja. Kratek opis sodb ali odločitev vsebuje le najpomembnejše poudarke ter omogoča identifikacijo sodne prakse, izdane na posameznem področju. V samih besedilih odločitev je seveda mogoče najti veliko več zanimivih pravnih vidikov obravnavanih problemov in podrobnosti.

Organizacija Sodišča in zadnje reforme nadzornega mehanizma EKČP

Republika Slovenija je Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP ali Konvencija) podpisala 14. maja 1993 in ratificirala 13. junija 1994. Veljati je začela 28. junija 1994, kar je pomembno za časovno pristojnost Sodišča.

Nadzorni organ EKČP je stalno Sodišče, ki šteje 47 sodnikov, kolikor je držav pogodbenic EKČP in članic Sveta Evrope. Sodniki zasedajo v petih oddelkih. Oddelki so sestavljeni uravnoteženo: sodniki z daljšim in krajšim stažem, sodniki različnih profilov (prej sodniki, tožilci, odvetniki, profesorji itd.) in specializacij (strokovnjaki za civilno, kazensko, mednarodno, upravno, delovno pravo ...), iz držav severne in južne, zahodne, srednje in vzhodne Evrope, moški in ženske itd. Vsak oddelek ima svojega predsednika.

Slovenski sodnik Marko Bošnjak, ki je nasledil Petra Jambreka in Boštjana M. Zupančiča, je član četrtega oddelka. Do nedavnega je bil sodnik posameznik za Slovenijo francoski sodnik André Potocki, letos ga je nasledil litvnski sodnik Egidijus K?ris.

Sodišče zaseda v sestavi senata sedmih sodnikov, odbora treh sodnikov in sodnika posameznika, ki so formirane v okviru enega od petih oddelkov. Zadeve obravnava tudi veliki senat sedemnajstih sodnikov, ki ga sestavljajo predsednik Sodišča, podpredsednika, predsedniki vseh oddelkov, nacionalni sodnik ter sodniki, ki niso bili udeleženi v obravnavi v oddelku (peti odstavek 26. člena Konvencije). Sodišče zaseda tudi v plenumu, ki je namenjen organizacijskim zadevam (25. člen) in razpravlja tudi o sodni politiki. Sodno pisarno sestavljajo pravni oddelki, v kateri sodnikom pomagajo pri obravnavi primerov, Sodišče pa sestavljajo še direktorat Pravnega svetovalca (Juriskonzula), služba za stike z javnostjo in druge službe (24. člen).

Izjemna preobremenjenost Sodišča in z njo povezan strah pred kolapsom nadzornega sistema sta v zadnjih letih vodila do več reform, namenjenih večji učinkovitost Sodišča. Štiri medvladne konference, v Interlaknu, Izmiru, Brightonu in marca lani še v Bruslju so pomembni mejniki v preobrazi nadzornega sistema. Sprejeti so bili Protokoli št. 14, št. 15 in št. 16, pri čemer je do zdaj začel veljati le Protokol št.14. Poudarek je na deljeni odgovornosti (angl. shared responsibility) med Sodiščem in državami članicami na vseh ravneh pri izvajanju Konvencije. Govorimo o obdobju subsidiarnosti, ki udejanja načelo subsidiarnosti, v okviru katerega je poudarjena vloga domačih organov, predvsem sodišč, pri uporabi sodne prakse od prve stopnje dalje.

Načelo subsidiarnosti poudarja odgovornost držav za uveljavljanje konvencijskih jamstev, vključno z zagotavljanjem učinkovitih pravnih sredstev. Države morajo v skladu s 1. členom Konvencije o obveznosti držav pogodbenic spoštovati človekove pravice, vzpostaviti pravne strukture in postopke, ki bodo zagotavljali učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot predvidevata 6. (pravica do poštenega sojenja) in 13. člen (pravica do učinkovitega pravnega sredstva). Ti dve pravici sta temeljni.

Postopkovna jamstva in učinkovita pravna sredstva morajo biti na voljo pritožnikom glede vseh pravic, ki jih Konvencija varuje. Sodišče je ugotovilo številne kršitve izključno zaradi nespoštovanja postopkovnih jamstev - gre predvsem za 2. (pravica do življenja) in 3. člen (prepoved mučenja ter nečloveškega ali ponižujočega ravnanja), v katerih sta materialni in postopkovni vidik pogosto ločeno obravnavana; podobno razlikovanje pa bi lahko našli tudi v drugih členih Konvencije.

Druga plat načela subsidiarnosti je, da mora Sodišče strogo spoštovati merila dopustnosti po 35. členu. Poglavitno postopkovno merilo dopustnosti je prav predhodno izčrpanje domačih pravnih sredstev, kot vsebinsko subsidiarnost pa Sodišče poudarja uporabo konvencijskih meril presoje s strani domačih sodišč. To torej pomeni prenos reševanja konvencijskih problemov v prvih fazah reševanja sporov doma, in ne šele po izčrpanju domačih sodnih poti pred Sodiščem v Strasbourgu.

Najpomembnejše spremembe, ki jih je prinesel Protokol št. 14, ki se uporablja od leta 2009, najprej kot Protokol št. 14bis, so uvedba sestave sodnika posameznika in poročevalcev iz sodne pisarne v pomoč pri delu sodnikov posameznikov ter nove pristojnosti odbora treh sodnikov. Le-ta zdaj lahko izda tudi sodbo, kadar je temeljno vprašanje v tovrstni zadevi, ki se nanaša na razlago ali uporabo Konvencije ali njenih protokolov, že del uveljavljene sodne prakse Sodišča (angl. well-established case law oziroma s kratico WECL). Namen teh sprememb je bila razbremenitev glavnih senatov in optimizacija sodnikovega dela. Uveden je bil tudi nov pogoj nedopustnosti (točka b tretjega odstavka 35. člena), kadar za vlagatelja ni nastal znatno neugodnejši položaj, razen če spoštovanje človekovih pravic, opredeljenih v Konvenciji in njenih protokolih, vendarle zahteva obravnavo take pritožbe. Na tej podlagi ni mogoče zavrniti nobene zadeve, ki je ni predtem ustrezno obravnavalo domače sodišče.

Po teh reformah je tipologija zadev naslednja: zadeve sodnika posameznika; zadeve za odbor treh sodnikov; zadeve za senat sedmih sodnikov, kjer gre za zahtevne sodbe ali odločitve; najzahtevnejše zadeve za veliki senat. Poznavanje tipologije zadev je nujno za razumevanje delovanja Sodišča in njegovih statistik. Kot zanimivost velja dodati, da je v Strasbourgu, v primerjavi s Sodiščem Evropske unije v Luksemburgu, identiteta sodnika poročevalca zaupne narave, lahko je nacionalni sodnik ali kateri koli drug sodnik iz sestave.

Sodnik posameznik lahko odloči, da je posamezna pritožba nedopustna zaradi neizpolnjevanja osnovnih pogojev po 35. členu, ali jo črta s seznama zadev Sodišča, če se taka odločitev lahko sprejme brez dodatne presoje (26. in 27. člen). Ta sestava pomeni izjemo od pravila, da mora o zadevi vedno odločati nacionalni sodnik (četrti odstavek 26. člena). Sodnik posameznik lahko nacionalnega sodnika vpraša za mnenje. Kadar odloča Sodišče v sestavi sodnika posameznika, mu pomagajo poročevalci, ki delujejo pod vodstvom predsednika Sodišča. Pred uvedbo Protokola št. 14 je o takih zadevah odločal odbor treh sodnikov.

Odbor treh sodnikov soglasno odloča o tem, ali je zadeva nedopustna ali jo črta s seznama zadev (28. člen). Poleg tega lahko tudi odloči, da je zadeva dopustna in hkrati izda sodbo o njej, če je temeljno vprašanje, ki se nanaša na razlago ali uporabo Konvencije ali njenih protokolov, že del uveljavljene sodne prakse Sodišča (WECL).

Senat sedmih sodnikov odloča o dopustnosti in vsebini tehtnih pritožb. Lahko pa seveda najprej ločeno odloči o dopustnosti pritožbe, čeprav je to dandanes bolj redko. Tudi taka skupna odločitev je sprememba politike odločanja z namenom poenostavitve sodnega postopka.

Po reformi nadzornega mehanizma s Protokolom št. 14 je delo senatov torej rezervirano za zahtevnejše zadeve, vložene po 34. členu s strani posameznikov ali pravnih oseb, nevladnih organizacij in skupin posameznikov. Meddržavne zadeve (33. člen) so vedno v pristojnosti senata. V takih zadevah se odločitve o dopustnosti praviloma sprejemajo ločeno.

Veliki senat sedemnajstih sodnikov je pristojen za obravnavo zadev v treh primerih: če mu je zadevo prepustil senat (30. člen) ali kot neke vrste druga stopnja, po zahtevi ene od strank za predložitev velikemu senatu v treh mesecih po izdaji sodbe senata (31. člen) ali pa na zahtevo Odbora ministrov. Postopek pred velikim senatom je najzahtevnejši in poteka v obeh uradnih jezikih. Praviloma se opravi javna obravnava, kar je pred senati bolj redko.

Senat zadevo odstopi velikemu senatu, če načenja pomembno vprašanje v zvezi z razlago Konvencije ali njenih protokolov ali če bi rešitev vprašanja lahko privedla do protislovja s predhodno izrečeno sodbo Sodišča. Gre torej za najpomembnejši mehanizem usklajevanja sodne prakse. Stranki se morata z odstopom zadeve za zdaj strinjati (30. člen).

Po izreku sodbe senata lahko stranke v treh mesecih zaprosijo za predložitev zadeve v ponovno obravnavo velikemu senatu (43. člen). Svet petih sodnikov zahtevo sprejme, če se zastavlja pomembno vprašanje v zvezi z razlago ali uporabo Konvencije ali če gre za vprašanje splošnega pomena (drugi odstavek 43. člena). In nazadnje, tudi Odbor ministrov lahko zaprosi veliki senat za svetovalno mnenje (47. člen) ali za ugotovitev, da država pogodbenica ne spoštuje končne sodbe (četrti odstavek 46. člena), za zdaj pa ti dve možnosti še nista bili uporabljeni.

Vse odločitve velikega senata, senata ter odbora treh sodnikov so dostopne na spletni strani Sodišča z uporabo iskalnika HUDOC (http://hudoc.echr.coe.int). Prav tako so po nekaj urah na spletišču ESČP dostopni posnetki obravnav in napovedi javnih obravnav z uradnimi dokumenti Sodišča in izjavami za javnost (www.echr.coe.int/).

Sporočila za javnost pod posamezno sodbo omogočajo hiter pregled njene vsebine. Osnovne informacije za starejše sodbe je mogoče najti v dokumentu "Podatki o zadevi" (angl. Case details). Odločitve sodnika posameznika niso objavljene na spletni strani Sodišča. O tovrstnih odločitvah so pritožniki obveščeni pisno.

Večje spremembe v delu Sodišča bosta prinesla tudi Protokola št. 15 in 16, ki še nista začela veljati. Protokol št. 15 prinaša pomembne vsebinske spremembe, in sicer sklicevanje na načelo subsidiarnosti in doktrino prostega polja presoje v preambuli Konvencije. V odločitvah je že zaslediti konceptualne spremembe sodne prakse glede teh vprašanj. Poleg tega bo rok, v katerem morajo stranke vložiti pritožbo na Sodišče, skrajšan s sedanjih šestih na štiri mesece. Med drugim bo odpravljena tudi pravica stranke, da nasprotuje obravnavi zadeve pred velikim senatom na predlog senata.

Protokol št. 16, tako imenovani protokol dialoga, prinaša najvišjim nacionalnim sodiščem držav pogodbenic možnost zastavljanja vprašanj Sodišču z namenom pridobitve svetovalnega mnenja. Pri tem bo imelo Sodišče diskrecijsko pravico odločiti, ali bo na vprašanje odgovorilo ali ne. Zastavljeno vprašanje se bo moralo nanašati na tolmačenje pravic in temeljnih svoboščin iz EKČP ali njenih protokolov. Svetovalna mnenja ne bodo zavezujoča. Protokol št. 16 je Slovenija podpisala in ratificirala med prvimi. Začel bo veljati, ko ga bo podpisalo in ratificiralo deset držav.

Na pobudo nekdanjega predsednika Sodišča Deana Spielmanna so oktobra lani začeli sodelovati ESČP in najvišji sodišči države gostiteljice, Francije, Cour de cassation in Conseil d'État, in sicer v okviru vzpostavljanja mreže najvišjih sodišč (angl. network of superior courts), ki je še v preskusni fazi. Namen vzpostavljanja mreže je pretok informacij o sodni praksi in drugih informacij, ki naj bi državam pogodbenicam olajšal učinkovito izvajanje Konvencije, pa tudi obogatil ESČP. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ESČP uradno izrazilo interes za vključitev v mrežo, ki bo hkrati do določene mere pomenila tudi podporo Protokolu št. 16, ko bo začel veljati.

Poleg reform nadzornega mehanizma je Sodišče tudi navznoter opravilo veliko samoizpraševanja in prilagodilo delovne metode pri obravnavi različnih tipov zadev, od najtežjih do zadev sodnika posameznika. Uvedena je bila začetna triaža zadev s takojšnjim obravnavanjem tistih, ki ne izpolnjujejo kriterijev dopustnosti po 35. členu. Lansko leto je bil tako odpravljen zaostanek zadev sodnika posameznika, ki so pred petimi leti precej dušile nadzorni sistem, saj je bilo leta 2011 samo tovrstnih zadev odprtih več kot 100.000 (40.000 samo proti Ruski federaciji). Za primer: leta 2012 je sodnik posameznik za Slovenijo sprejel odločitev v 1314 zadevah, leta 2013 v 845, leta 2014 v 352 in leta 2015 v 224.

Od 1. januarja 2014 dalje so v veljavi tudi strožji formalni pogoji dostopa k Sodišču na podlagi spremenjenega 47. člena Poslovnika Sodišča. Vlogo je treba predložiti na novem obrazcu, izpolniti vsa polja, priložiti vse potrebne dokumente in izpolniti druge formalnosti. Zdaj šele pravilno vložena vloga prekine potek šestmesečnega roka za pristop k Sodišču, prej je bilo upoštevano že prvo pismo pritožnikov. Posledica neupoštevanja strožjih meril je, da vloga ni dodeljena nobenih sodniški sestavi in se spis uniči. V mejnih primerih odloči sam predsednik Sodišča in prostor je tudi za izjeme.

Dosedanje sodbe, izdane proti Republiki Sloveniji

Na podlagi statističnih podatkov, dostopnih na spletni strani Sodišča, je bilo do 1. maja 2016 izdanih 338 sodb proti Republiki Sloveniji. Od tega je Sodišče v 318 sodbah ugotovilo, da je prišlo do najmanj ene kršitve EKČP.

Podatki o kršitvah po posameznih členih EKČP so naslednji:

2 sodbi - 2. člen (zaradi pomanjkanja učinkovite preiskave glede pravice do življenja),

21 sodb - 3. člen (prepoved mučenja ter nečloveškega ali ponižujočega ravnanja),

6 sodb - 3. člen (zaradi pomanjkanja učinkovite preiskave glede prepovedi mučenja ter nečloveškega ali ponižujočega ravnanja),

6 sodb - 5. člen (pravica do svobode in varnosti),

19 sodb - 6. člen (pravica do poštenega sojenja, drugo kot spodaj),

262 sodb - 6. člen (prekomerno trajanje postopkov),

10 sodb - 8. člen (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja),

1 sodba - 10. člen (svoboda izražanja),

265 sodb - 13. člen (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja),

1 sodba - 14. člen (prepoved diskriminacije),

2 sodbi - 1. člen Prvega protokola (varstvo premoženja).

Statistike za leto 2015 so naslednje: izdanih je bilo 15 sodb in 248 nedopustnih ali črtanih zadev, od tega 224 zadev sodnika posameznika.

Konec leta 2015 je bilo 1650 odprtih zadev proti Sloveniji, kar je 2,5 % vseh odprtih zadev pred Sodiščem. Število trenutno odprtih zadev se giblje v podobnih okvirih. Slovenija je tako med desetimi državami z največ odprtimi zadevami, predvsem na račun dveh velikih skupin, ki skupaj štejeta približno 1470 zadev, povezanih z večjim številom pritožnikov. O njih pozneje, pri opisu pilotnih sodb velikega senata proti Sloveniji.

Trenutno je pred Sodiščem odprtih tudi približno 120 zadev, ki so dodeljene senatu in zadevajo različne zatrjevane kršitve (predvsem po 6. členu Konvencije in 1. členu Prvega protokola). Od tega je bilo približno 40 zadev že poslanih Vladi RS v odgovor. Preostalo so zadeve sodnika posameznika in odbora treh sodnikov.

Prve sodbe proti Republiki Sloveniji

Leta 2000 je Sodišče v zadevi Majarič proti Sloveniji, št. 28400/95, 8. februar 2000, ugotovilo, da je prišlo do kršitve 6. člena zaradi pretirane dolžine kazenskega postopka. To kršitev je leta 1998 že ugotovila Evropska komisija za človekove pravice,(2) ki je bila ukinjena z reformo nadzornega mehanizma po Protokolu št. 11. Ta protokol je vzpostavil stalno delujoče Sodišče v Strasbourgu.

Prav tako leta 2000 je Sodišče izdalo odmevno sodbo Rehbock proti Sloveniji, št. 29462/95, 28. november 2000, v kateri je ugotovilo, da je bila podana kršitev 3. člena Konvencije zaradi ravnanja, ki ga je bil pritožnik deležen med policijskim odvzemom prostosti, ne pa med bivanjem v priporu. Prav tako je prišlo do kršitve 5. člena, ki zagotavlja pravico do svobode in varnosti, ter 8. člena zaradi neupravičenega nadzora pritožnikovega dopisovanja s tedanjo Komisijo.

Leta 2001 je Sodišče v zadevi Tričković proti Sloveniji, št. 39914/98, 12. junij 2001, prisluhnilo argumentom slovenske vlade in ugotovilo, da ni prišlo do prekomernega trajanja v postopku pred Ustavnim sodiščem o izplačilu akontacij izplačil vojaških pokojnin medicinskemu tehniku, ki je bil prej zaposlen v Jugoslovanski ljudski armadi. Postopek je trajal malo več kot dve leti in sedem mesecev.

Leta 2001 je na področju prekomernega trajanja domačih postopkov v odločitvi o dopustnosti v zadevi Belinger proti Sloveniji(3) (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, Sodišče zavrnilo argumente vlade o učinkovitosti tožbe v upravnem sporu in ustavne pritožbe. Ta zadeva se je končala s prijateljsko poravnavo med pritožnikom in slovensko vlado leta 2002.

Odločitvi Belinger je leta 2005 sledila prelomna "kvazipilotna" zadeva Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, ESČP 2005 X, kjer je Sodišče ugotovilo kršitev 6. in 13. člena Konvencije. Tedanje trajanje sodnih postopkov in neučinkovitost pravnih sredstev je opredelilo kot sistemski problem. Na podlagi 46. člena Konvencije je Slovenijo pozvalo, da bodisi spremeni obstoječo pravno ureditev bodisi uvede nova pravna sredstva za učinkovito uveljavljanje pravice do sojenja v razumnem roku v skladu s konvencijskimi standardi. Tedaj je bilo pred Sodiščem odprtih približno 500 primerov s tega področja. Omeniti velja, da je sodba Lukenda sovpadala z odločitvijo Ustavnega sodišča U-I-65/05. Kot odgovor na ti sodbi je Ministrstvo za pravosodje RS konec leta 2005 pripravilo projekt na področju odprave sodnih zaostankov, ki ga je poimenovalo projekt Lukenda. Najpomembnejši del tega projekta je bilo sprejetje Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO).

Med prve odmevnejše sodbe spada tudi Matko proti Sloveniji, št. 43393/98, 2. november 2006. Sodišče je odločilo, da je Slovenija kršila 3. člen s tem, da ni zagotovila učinkovite preiskave pritožnikovih navedb o neprimernem ravnanju policije. Navedbe so bile podkrepljene z zdravniškimi izvidi. Policijska preiskava ni izpolnjevala zahtev nepristranskosti, prav tako državni tožilec ni izvedel neodvisnih ukrepov, ki bi bili namenjeni preverjanju policijskih sklepov.

Sodbe velikega senata proti Republiki Sloveniji

Veliki senat sedemnajstih sodnikov je doslej obravnaval štiri zadeve proti Sloveniji. Tri zadeve spadajo med tako imenovane tranzicijske zadeve, in sicer Kovačić in ostali proti Sloveniji [VS], št. 44574/98, 45133/98 in 48316/99, 3. oktober 2008, Ališić in ostali proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji [VS], št. 60642/08, 16. julij 2014, v katerih je šlo za varčevalce Ljubljanske banke izven Slovenije, ter Kurić in ostali proti Sloveniji [VS], št. 26828/06, ESČP 2012, o izbrisanih. V tej zadevi je veliki senat izdal dve sodbi, glavno leta 2012 in o pravičnem zadoščenju leta 2014 (Kurić in ostali proti Sloveniji (pravično zadoščenje) [VS], št. 26828/06, ESČP 2014).

V zadevi Kovačić in drugi proti Sloveniji so se trije hrvaški varčevalci Ljubljanske banke pritoževali zaradi nezmožnosti razpolaganja s starimi deviznimi prihranki, ki so jih vložili pri zagrebški podružnici stare Ljubljanske banke pred razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ). Slovenija je trdila, da je prevzem državnega varstva za preostale devizne vloge vprašanje nasledstva po SFRJ, pritožniki in Hrvaška pa so trdili, da gre za civilnopravno razmerje med vlagatelji in banko. Ker sta bila med postopkom dva pritožnika poplačana iz premoženja zagrebške podružnice, je Sodišče menilo, da je, upoštevaje posebne okoliščine zadeve, utemeljeno tudi od tretjega pritožnika pričakovati, da se obrne na hrvaška sodišča, ter zadeve zbrisalo s seznama zadev. Poleg tega je zaradi razsežnosti problematike in velikega števila odprtih zadev Sodišče kot obiter dictum vse države naslednice pozvalo, naj v medsebojnih pogajanjih čim prej rešijo odprta vprašanja jamstva za devizne vloge.

Nekaj let pozneje, leta 2014, je v pilotni sodbi Ališić in ostali proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, ki se je nanašala na neizplačilo starih deviznih vlog v podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu in podružnici Invest banke Beograd v Tuzli, Sodišče ugotovilo, da gre za sistemski problem ter da sta Slovenija in Srbija kršili 1. člen Prvega protokola in 13. člen Konvencije. Sodišče se je pri tem oprlo na dejstvo, da je stara Ljubljanska banka pod nadzorom države, določena dokazila, da je bila večina finančnih sredstev prenešena iz Sarajeva v Ljubljano, kjer so tudi končala, ter na odločitve slovenskih sodišč po odpravi prekinitve postopkov, da je stara Ljubljanska Banka odgovorna za nekdanje podružnice. Ni se strinjalo s Slovenijo in Srbijo, da bi moral biti dolg v nasledstvenih pogajanjih razdeljen v skladu s teritorialnim načelom, temveč je menilo, da bi bilo treba uporabiti načelo "enakovrednih deležev". Poudarilo je, da so za preostale stare devizne vloge našli rešitve, tudi če so nasledstvena pogajanja še trajala. Pritožniki v tej zadevi pa so čakali predolgo in trpeli nesorazmerno breme. Sodišče je prav tako odločilo, da preostale države, ki so bile stranke v postopku, niso kršile Konvencije in njenih protokolov.

Sodišče je Sloveniji in Srbiji naložilo izplačilo nematerialne škode in stroškov. Glede materialne škode je Sloveniji naložilo, da mora v enem letu in pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, ki bodo pritožnikom in vsem drugim, ki so v enakem položaju, omogočili izplačilo starih deviznih vlog pod enakimi pogoji kakor varčevalcem, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Podobno je naložilo Srbiji. To pa ne velja za tiste varčevalce, ki so že bili poplačani. Odložilo je tudi obravnavanje vseh podobnih vlog.

22. junija 2015 je Državni zbor RS sprejel Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (Ališić in ostali), ki je vzpostavila posebno odškodninsko shemo za izplačilo starih deviznih vlog in postopek. Ta pilotna zadeva je v Strasbourgu še vedno odprta. Eno od dveh prej omenjenih velikih skupin zadev proti Sloveniji tvorijo zadeve, ki so jih vložili bosanski in hrvaški varčevalci Ljubljanske banke. Trenutno je takih zadev približno 1400, pri čemer je nekaj vlog vložilo več sto pritožnikov.

Prav tako je pilotna že omenjena zadeva Kurić in ostali proti Sloveniji. Veliki senat je leta 2012 potrdil sodbo senata, da je Slovenija z zakonodajno rešitvijo, s katero nekdanji državljani SFRJ s stalnim prebivališčem v Sloveniji pred razglasitvijo neodvisnosti niso mogli predvideti posledic nevložitve prošnje za slovensko državljanstvo, z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ki je temu sledil, ter njegovimi posledicami kakor tudi brez posamičnega obveščanja teh oseb kršila njihove pravice po 8. in 13. členu Konvencije. Poleg tega je veliki senat ugotovil tudi kršitev 14. člena, ki govori o prepovedi diskriminacije, saj so bili izbrisani kot nekdanji državljani SFRJ obravnavani manj ugodno kot tisti, ki so imeli status tujca. Z devetimi glasovi proti osmim pa je razsodilo, da to ne velja za dva pritožnika, ki nista niti poskušala pridobiti dovoljenja za prebivanje.

Sodišče je Sloveniji naložilo, da v enem letu vzpostavi domačo odškodninsko shemo, in zadržalo odločanje o premoženjski škodi. Pritožnikom, ki so uspeli s pritožbo, je odredilo izplačilo nepremoženjske škode, in sicer v višini 20.000 evrov posameznemu pritožniku, in stroškov postopka.

Ker je bil Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, sprejet 21. novembra 2013, torej po poteku enoletnega roka, ki ga je Sodišče naložilo Sloveniji, je veliki senat leta 2014 razsodil o višini materialne odškodnine za šest preostalih pritožnikov. Sodišče njihovim zahtevam ni ugodilo v celoti, po temelju (ne pa tudi po višini) pa je ugodilo njihovim zahtevkom iz naslova socialne pomoči in otroških dodatkov. Zavrnilo je zahtevke iz naslova dodatka za najemnino, izpada dohodka in izgubljenih pokojnin. Pritožnikom je dodelilo zneske v višini mesečnega pavšala 150 evrov od 28. junija 1994, ko je Konvencija začela veljati v Sloveniji, do ponovne pridobitve pravnega statusa. Dvema pritožnikoma je dodelilo tudi mesečni pavšal 80 evrov za otroke od njihovega rojstva oziroma 28. junija 1994 do polnoletnosti oziroma ponovne pridobitve statusa ustreznega pritožnika.

Drugo omenjeno večjo skupino odprtih zadev proti Sloveniji tvori približno 70 zadev, ki jih je vložilo več kot tisoč pritožnikov.

Poleg opisanih tranzicijskih zadev je veliki senat leta 2009 obravnaval zadevo Šilih proti Sloveniji [VS], št. 71463/01, 9. april 2009, kjer je bila pod vprašaj postavljena učinkovitost slovenskega sodnega sistema v primeru domnevnih smrti zaradi zdravniške malomarnosti. Sin pritožnikov je umrl v bolnišnici po prejemu injekcije proti alergiji. Starša sta kot subsidiarna tožilca sprožila kazenski pregon zoper zdravnico in v pravdnem postopku vložila odškodninsko tožbo. Sodišče je poudarilo, da v primerih domnevne zdravniške malomarnosti po 2. členu Konvencije od držav ne zahteva, da sprožijo kazenski postopek; zadostna bi bila bodisi civilna bodisi kazenska učinkovita pravna pot. V tem primeru je bil kazenski postopek predolg, civilni postopek pa vmes prekinjen, čakajoč na izid kazenskega postopka. Poleg tega se je v civilnem postopku zvrstilo večje število sodnikov na prvi stopnji. Sodišče je ugotovilo, da domači organi zadeve niso obravnavali s potrebno skrbnostjo in da je bil 2. člen kršen.

Ta zadeva je prelomna, saj je Sodišče z njo razširilo svojo časovno pristojnost z "oddvojljivostjo" (angl. detachability) postopkovnih obveznosti v primerih, kjer je prišlo do sumljive smrti, preden je Konvencija začela veljati v posamezni državi pogodbenici. To pristojnost je omejilo samo na procesna dejanja in/ali opustitve, do katerih je prišlo po pomembnem datumu. Poleg tega mora obstajati pristna povezava (angl. genuine connection) spora med smrtjo in začetkom veljavnosti Konvencije za toženo državo.

Po Lukendi

Zadevi Lukenda je leta 2006 sledilo večje število sodb, s katerimi je Sodišče ugotovilo, da sta bila 6. in 13. člen kršena zaradi prekomernega trajanja domačih postopkov. Kmalu po začetku uporabe ZVPSBNO 1. januarja 2007 je Sodišče izdalo načelne odločitve, s katerimi se je izreklo o učinkovitosti nove ureditve. Zakon je imel tudi prehodni 25. člen za primer zadev, ki so že bile vložene v Strasbourgu in pri katerih so se domači postopki že končali. Izrecno je bil predviden postopek poravnave po posredovanju zadev vladi.

V zadevi Grzinčič proti Sloveniji, št. 26867/02, ESČP 2007 V (izvlečki), je Sodišče odločilo, da skupek pravnih sredstev po ZVPSBNO načeloma ustreza kriterijem učinkovitosti, kadar gre za postopke na prvi in drugi stopnji, ter da jih morajo izčrpati tudi posamezniki, ki so do tedaj že vložili pritožbo na ESČP. Drugače je odločilo v zadevah, ki so bile že poslane vladi v odgovor. Več sodb je bilo izdanih za to drugo kategorijo zadev. Za že omenjeno prvo kategorijo zadev pa je tej sodbi sledila odločitev o nedopustnosti Korenjak proti Sloveniji (odl.), št. 463/03, 15. maj 2007.

V zadevi Žunič proti Sloveniji (odl.), št. 24342/04, 18. oktober 2007, je pritožnik uporabil pospešitvena sredstva zaradi trajanja tedaj pendentnega postopka pred prvo stopnjo. Sodišče je vlogo razglasilo za nedopustno, opozorilo pa je, da mora država posameznikom, ki so uspešno izčrpali pospešitvena sredstva, omogočiti hiter dostop do uveljavljanja odškodninskega zahtevka.

V zadevi Tomažič proti Sloveniji, št. 38350/02, 13. december 2007, ki je zadevala prekomerno trajanje postopka pred Ustavnim sodiščem, je Sodišče ugotovilo, da se ZVPSBNO ne uporablja za postopke pred Ustavnim sodiščem in da je prišlo do kršitve Konvencije. V zadevi Robert Lesjak proti Sloveniji, št. 33946/03, 21. julij 2009, pa je Sodišče prav tako menilo, da tedanja zakonodajna rešitev ne predvideva učinkovitih pravnih sredstev za pospešitev postopkov pred Vrhovnim sodiščem. To je bilo spremenjeno z novelo zakona.

Sodišče je tudi pri drugih odločitvah obravnavalo nekatere vidike uporabe ZVPSBNO, večinoma pa je sledilo precedensom, vzpostavljenim z zgornjimi primeri, ter o zadevah bodisi odločilo s sodbo bodisi z odločitvijo o nedopustnosti. Veliko takih odločitev je sprejel sodnik posameznik. V nekaj zadevah je bila sklenjena prijateljska poravnava med pritožnikom in vlado ter so bile zbrisane s seznama zadev.

Vse do leta 2012 Sodišče ni ugotovilo kršitve 6. in 13. člena zaradi prekomernega trajanja postopkov, za katere je bil ZVPSBNO razglašen za učinkovitega. V zadevi Jama proti Sloveniji, št. 48163/08, 19. julij 2012, pa je Sodišče prvič ugotovilo, da v primeru še trajajočega postopka, kjer je posameznik uspešno uporabil pospešitvena sredstva, pa kljub temu ni prišlo do bistvenega napredka v postopku, ni dopustno, da pritožniku ni bil omogočen hiter dostop do zahtevka za pravično zadoščenje. V zadevah Sedminek proti Sloveniji, št. 9842/07, 24. oktober 2013, in Zavodnik proti Sloveniji, št. 53723/13, 21. maj 2015, je Sodišče ugotovilo, da ZVPSBNO ni učinkovit glede prekomerne dolžine stečajnih postopkov.

V več zadevah je Sodišče ugotovilo kršitev konvencijskih pravic zaradi zakonske meje višine odškodnine 5.000 evrov v primerih izredno dolgih postopkov, zaradi nezadostne odškodnine, dodeljene doma, ali zaradi trajanja postopkov po ZVPSBNO, kakor npr. v zadevah Madžarević proti Sloveniji, št. 38975/05, 15. maj 2012, Bubnik proti Sloveniji, št. 72072/12, 16. oktober 2014, Hajrudinović proti Sloveniji, št. 69319/12, 21. maj 2015, ter Stibilj proti Sloveniji, št. 1446/07 in 5667/07, 6. oktober 2015.

Vsekakor so sodbe s tega področja v zadnjih letih redkejše, zahvaljujoč domačim sredstvom, ki jih je vzpostavil ZVPSBNO, domačim odškodninam in seveda ukrepom, sprejetim v pravosodju, za odpravo problema prekomernega trajanja sodnih postopkov.

Skupina zadev o pripornih pogojih v slovenskih zaporih

V zadevah Mandić in Jović proti Sloveniji, št. 5774/10 in 5985/10, 20. oktober 2011, ter Štrucl in ostali proti Sloveniji, št. 5903/10, 6003/10 in 6544/10, 20. oktober 2011, je Sodišče obravnavalo razmere in pogoje prestajanja pripora in kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Pritožniki so zatrjevali kršitev pravice do prepovedi mučenja oz. ponižujočega in nečloveškega ravnanja iz 3. člena, pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije. Senat je leta 2011 ugotovil, da sta bili vsem kršeni pravici iz 3. in 13. člena, zatrjevana kršitev pravice iz 8. člena EKČP pa je bila v delu očitno neutemeljena, v delu pa so bile trditve o kršitvah podane izven šestmesečnega roka iz prvega odstavka 35. člena.

Tema, vodilnima sodbama so v letih 2012 in 2014 sledile sodbe Praznik proti Sloveniji, št. 6234/10, 28. junij 2012, Štrukelj proti Sloveniji, št. 6011/10, 27. februar 2014, in Četić proti Sloveniji, št. 7054110, 27. februar 2014. Vse so zadevale pogoje v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Podobno zadevo, Lalić in ostali proti Sloveniji (odl.), št. 5711/10, 27. september 2011, ki je zadevala pogoje v zaprtem oddelku zapora na Dobu, je Sodišče zavrnilo leta 2011.

Vzorcem, vzpostavljenim z zgoraj naštetimi zadevami, je sledilo večje število zadev, ki jih je obravnaval sodnik posameznik ali druge sestave Sodišča. Posamezne zadeve s tega področja obravnavajo nove vidike vprašanja ustreznosti pripornih in zapornih pogojev ter kaznovalnih režimov.(4)

Omeniti velja tudi zadevo Bizjak proti Sloveniji, št. 25516/12, 8. julij 2014, v kateri je Sodišče odločilo, da je odškodninska zahteva po 179. členu Obligacijskega zakonika, kot jo tolmačijo domača sodišča, postala učinkovito pravno sredstvo za pritožbe zapornikov, ki so že odpuščeni s prestajanja kazni.

Postopkovne garancije po 6. členu - neodvisnost in nepristranskost sodišč

Sodišče je obravnavalo več zadev proti Sloveniji, v katerih je ugotovilo kršitev načela nepristranskosti po 6. členu, in sicer Švarc in Kavnik proti Sloveniji, št. 75617/01, 8. februar 2007, Pečnik proti Sloveniji, št. 44901/05, 27. september 2012, ter Peruš proti Sloveniji, št. 35016/05, 27. september 2012, kakor tudi HIT, d. d., Nova Gorica proti Sloveniji, št. 50996/08, 5. junij 2014. V vseh teh zadevah je šlo za vprašanje predhodne vpletenosti sodnikov v domačih postopkih oziroma njihovih vlog v predhodnih fazah postopka. V zadevi Gaspari proti Sloveniji, št. 21055/03, 21. julij 2009, je šlo za kršitev načela kontradiktornosti zaradi nevročitve pisanj nasprotni stranki v postopku pred Ustavnim sodiščem.

Leta 2015 je Sodišče izdalo tudi sodbo Adžajić proti Sloveniji, št. 71872/12, 8. oktober 2015, v povezavi s katero so domača sodišča izdala zamudno sodbo zoper pritožnico, ki je neuspešno izpodbijala nepravilno vročitev tožbe. Pritožnica tudi ni uspela s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudila objektivni rok. Sodišče je presojalo, ali sta bili pritožnici omogočena pravica do obojestranskega zaslišanja in zagotovljena enakost orožij. Strinjalo se je z vlado, da je bila pritožnica malomarna, vendar pa so bile posledice nesorazmerne in je bil 6. člen kršen.

V drugačnih okoliščinah je Sodišče v prej omenjeni zadevi Zavodnik proti Sloveniji leta 2015 odločilo, da pritožnik ni bil pravilno obveščen o obravnavi v njegovem primeru. Prav tako je v prvi letošnji sodbi, Perak proti Sloveniji, št. 37903/09, 1. marec 2016, Sodišče odločilo, da je prišlo do kršitve 6. člena, saj pritožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopkih pred Vrhovnim sodiščem.

V zadevi Korošec proti Sloveniji, št. 77212/12, 8. oktober 2015, je šlo za možnost izpodbijanja izsledkov izvedenskega mnenja invalidske komisije Zavoda invalidskega in pokojninskega zavarovanja v domačem postopku. Sodišče je poudarilo, da je v primerih, ko je odločitev domačega sodišča v bistvenem odvisna od izvedenskega mnenja kot ključnega dokaza, potrebna posebna skrbnost, da ga izdela nepristranski izvedenec. Upoštevaje odločilne kriterije je ugotovilo, da je bilo v tem primeru kršeno načelo enakosti orožij.

8. člen - družinsko in/ali zasebno življenje

Sodišče je obravnavalo tudi več zadev, kjer so se očetje po 8. členu Konvencije pritoževali, da jim slovenske oblasti niso zagotovile stikov z otroki, ki so živeli z materami, ter pogosto tudi zaradi zamud v sodnih postopkih za določitev skrbništva in stikov. V zadevah Eberhard in M. proti Sloveniji, št. 8673/05 in 9733/05, 1. december 2009, K. proti Sloveniji, št. 41293/05, 7. julij 2011, X. proti Sloveniji, št. 40245/10, 28. junij 2012, ter S. I. proti Sloveniji, št. 45082/05, 13. oktober 2012, je Sodišče ugotovilo, da Slovenija ni izpolnila pozitivnih obveznosti po 8. členu Konvencije in da je bil ta člen kršen.

V zadevah Trdan in Ć. proti Sloveniji, št. 28708/06, 7. december 2010, ter Z. proti Sloveniji, št. 43155/05, 30. november 2011, kakor tudi Gobec proti Sloveniji, št. 7233/04, 3. oktober 2013, pa je Sodišče ugotovilo, da ni česa očitati delovanju slovenskih oblasti in da 8. člen ni bil kršen. Zadevo Golob proti Sloveniji, št. 42158/06, 14. junij 2011, je razglasilo za nedopustno.

Posebej velja omeniti zadevo Furman proti Sloveniji in Avstriji, št. 16608/09, 5. februar 2015, ki je odprla vprašanja uporabe uredbe Bruselj IIbis ter Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. Pritožnikova zunajzakonska partnerica se je s hčerko na skrivaj preselila v Gradec in pritožnik s hčerko ni mogel imeti stikov navkljub postopkom pred centrom za socialno delo in domačimi sodišči. Materi je bilo nemogoče vročiti odločitve o stikih. Sodišče je ugotovilo kršitev 8. člena zaradi neučinkovitosti domačih postopkov. Sam pritožnik pa ni uporabil Haaške konvencije, kar je tudi omenjeno v obrazložitvi skupaj z dejstvom, da domači organi dolgo časa niso uporabili mednarodnih mehanizmov, ki so jih imeli na voljo. Ni pa sprejelo vladnih argumentov, da domačim sodiščem ni bilo treba uporabiti uredbe Bruselj IIbis. Ugotovilo je tudi, da so pritožbe proti Avstriji očitno neutemeljene.

V zadevi V. proti Sloveniji, št. 26971/07, 1. december 2011, je Sodišče obravnavalo odvzem dveh otrok in njuno oddajo v rejništvo po sprožitvi kazenskega postopka proti staršema zaradi sumljive smrti tretjega otroka. Prav tako so bili omejeni stiki pritožnikov z otrokoma. Kazensko sodišče je oba pritožnika spoznalo za kriva zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti in pritožnico zaradi povzročitve hudih telesnih poškodb tretjemu otroku. Ob upoštevanju začetnih razlogov za omejevanje stikov pritožnikov z otrokoma ter ukrepov domačih organov za olajšanja stikov in morebitne združitve družine je Sodišče ugotovilo, da do kršitve 8. člena ni prišlo.

V zadevi X. proti Sloveniji, št. 40245/10, 28. junij 2012, je Sodišče obravnavalo odvzem dveh otrok in njuno namestitev v rejniško družino zaradi kazenskega postopka proti pritožniku in njegovi ženi, ki sta bila obtožena zanemarjanja in zlorabe otrok. Prav tako so bile stiki med otroki in starši začasno prepovedani ter vložen predlog za odvzem roditeljske pravice staršema. Sodišče je ugotovilo, da je 8. člen kršen, predvsem zaradi zamud v postopkih in nekaterih pomanjkljivosti.

V zadevi L. M. proti Sloveniji, št. 32863/05, 12. junij 2014, je Sodišče obravnavalo prisilno pridržanje v psihiatrični bolnišnici v Idriji in Ljubljani. Po 5. členu Konvencije je pritožnica trdila, da ni bila obveščena o razlogih za svoje pridržanje in da ni imela na voljo učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z obema obdobjema pridržanja ter nikakršne možnosti za pridobitev odškodnine zaradi nezakonitega odvzema prostosti. Po 8. členu Konvencije se je pritoževala, da so prisilno jemanje zdravil in drugi terapevtski postopki prerasli v grdo ravnanje ali pomenili vsaj poseg v njeno telesno in moralno celovitost, ki jo Konvencija varuje. Sodišče je ugotovilo kršitev 5. člena glede prisilnega pridržanja pritožnice v zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic v Idriji in Ljubljani ter v odprtem oddelku Psihiatrične bolnišnice Ljubljana. Prav tako je bil kršen 8. člen, saj je tedanja domača zakonodaja vsebovala zelo malo pravil, ki bi posebej urejala medicinsko obravnavo ljudi s težavami v duševnem zdravju. Pritožnici ni bilo omogočeno ustrezno pravno varstvo proti arbitrarnemu posegu v njeno telesno in moralno celovitost. Na voljo ni imela nobene učinkovite postopkovne možnosti, sodne ali drugačne, da bi vplivala na potek svojega zdravljenja ali da bi to zdravljenje proučil neodvisni organ.

V zadevi Y. proti Sloveniji, št. 41107/10, 28. maj 2015, je Sodišče obravnavalo tožbo pritožnice Y., ki je bila rojena v Ukrajini, glede poteka kazenskega postopka proti družinskemu prijatelju. Obtožila ga je, da jo je večkrat spolno napadel. Pritoževala se je, da je postopek trajal predolgo, in sicer sedem let od vložitve prijave do prvostopenjske sodbe. Trdila je tudi, da ji je bila med kazenskim postopkom kršena osebna integriteta in da je bila to zanjo travmatična izkušnja, ker jo je med sojenjem zasliševal sam obtoženec.

Mati tožnice je vložila prijavo proti družinskemu prijatelju in ga obtožila, da je njeno hčer, ki je bila takrat stara 14 let, prisilil v spolne odnose. Družinski prijatelj, ki je bil takrat star 55 let, je vse obtožbe zanikal. Pristojni so med preiskavo in sojenjem zaslišali Y., njenega domnevnega napadalca in vrsto prič ter določili izvedence, ki naj bi razjasnili nasprotujoča si pričanja. Dve ginekološki izvedenski mnenji nista ne potrdili ne zanikali obtožb tožnice, preostala dva izvedenca pa sta prav tako prišla do nasprotujočih si sklepov. Slovenska sodišča so domnevnega napadalca oprostila. Sodišče je ugotovilo kršitev 3. člena,(5) ker oblasti niso zagotovile hitre preiskave in pregona, ter 8. člena, sklicujoč se na mednarodnopravne standarde o položaju žrtev v kazenskih postopkih, ker oblasti niso zaščitile osebne integritete tožnice med kazenskim postopkom.

10. člen ? svoboda izražanja

Sodišče je doslej obravnavalo nekaj zadev s področja svobode izražanja. V tovrstnih zadevah gre najpogosteje za kolizijo svobode izražanja s pravico do zasebnosti po 8. členu. Slovenija je bila do zdaj enkrat obsojena zaradi kršitve 10. člena, in sicer gre za zadevo Mladina, d. d., proti Sloveniji, št. 20981/10, 17. april 2014.

Domača sodišča so odločila, da mora tednik Mladina takratnemu poslancu Srečku Prijatelju, poslancu SNS-a, plačati odškodnino zaradi razžalitve časti in ugleda. Ta je v državnem zboru ob sprejemanju zakona o istospolnih partnerskih skupnostih izjavil: "Predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil: 'Čavči. Prišel sem pote. Si že oblečen?'" in to pospremil s kretnjami. Novinar Mladine je v komentarju med drugim poslanca Prijatelja imenoval za "cerebralnega bankrotiranca". Po mnenju Sodišča domača sodišča niso v zadostni meri upoštevala konteksta, v katerem je bila dana sporna izjava, in sloga, uporabljenega v članku. Razlogi domačih sodišč niso bili zadostno utemeljeni za tak poseg v svobodo izražanja tednika Mladine in 10. člen je bil kršen.

V drugih zadevah, ko so se pritožniki med drugim sklicevali na 10. člen, pa je Sodišče iz različnih razlogov razsodilo, da so zadeve nedopustne. V primeru ZZB NOV in ostali proti Sloveniji (odl.), št. 53292/99, 15. maj 2003, je šlo za kolizijo "osebnostnih pravic" ZZB NOV in njenih članov s pravico do izražanja avtorja monografije Slovenija, ki je pisal o povojnih dogajanjih v Sloveniji, vključno s poboji. Domača sodišča pritožnikom niso priznala aktivne legitimacije, ESČP pa je menilo, da je bila njihova pritožba neutemeljena.

V zadevi Hvalica proti Sloveniji (odl.), št. 25256/05, 22. maj 2012, se je Ivo Hvalica, tedaj poslanec Državnega zbora RS, pritoževal, da ni užival imunitete pred odškodninsko odgovornostjo za svoje izjave med parlamentarno razpravo. ESČP je odločilo, da je treba pritožnikove navedbe ocenjevati z vidika tolmačenja domače zakonodaje. Glede na to, da so slovenska sodišča, vključno z Ustavnim sodiščem, odločila, da pravne podlage za poslansko imuniteto v odškodninskih sporih ni, je bila v tem delu pritožba nedopustna. Poleg tega se pritožnik doma ni pritoževal zaradi nesorazmernosti posega v njegovo svobodo izražanja.

Posebej velja omeniti zadevo Jelševar in ostali proti Sloveniji (odl.), št. 47318/07, 11. marec 2014, kjer je Sodišče dopolnilo svojo sodno prakso o svobodi umetniškega izražanja. Pritožnice so pred Sodiščem zatrjevale, da prikaz njihove družine in predvsem njihove matere v literarnem delu Ko se tam gori olistajo breze nedopustno posega v njihovo pravico do spoštovanja njihovega zasebnega in družinskega življenja. Pri koliziji 8. in 10. člena se je Sodišče oprlo na ugotovitve Ustavnega sodišča, ki so bile v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča. Poudarilo je, da je bila sporna knjiga napisana ne kot biografija, temveč kot fikcija, in je zato večina bralcev ne bi razumela kot portret resničnih ljudi.

1. člen prvega protokola - pravica do mirnega uživanja premoženja

1. člen prvega protokola ščiti pravico do mirnega uživanja svojega premoženja oziroma lastninsko pravico. Posebno poglavje v okviru tega člena so zahteve pritožnikov iz Srednje in Vzhodne Evrope za vračilo po drugi svetovni vojni zaplenjenega premoženja oziroma odškodnino zanj. Če premoženje tedaj ni bilo protipravno odvzeto, se šteje, da je lastninska pravica nekdanjih lastnikov ugasnila, njihovo upravičenje do povračila premoženja pa je odvisno od domače zakonodaje. Pri tem velja poudariti, da je dala sodna praksa državam članicam široko diskrecijsko pravico pri določitvi kroga upravičencev do povračila tako odvzetega premoženja.

V več zadevah proti Sloveniji je Sodišče obravnavalo pritožbe, kjer je domača zakonodaja določeno kategorijo pritožnikov izključila iz kroga upravičencev. Med te štejejo Bugarski in Von Vuchetich proti Sloveniji (odl.), št. 44142/98, 3. julij 2001, Nadbiskupija Zagrebačka proti Sloveniji (odl.), št. 60376/00, 27. maj 2004, in Smiljanić proti Sloveniji (odl.), št. 481/04, 2. junij 2009, ki so bile vse razglašene za nedopustne. Na podlagi teh precedensov proti Sloveniji, ki so sledili ustaljeni sodni praksi, je sodnik posameznik večje število tovrstnih pritožb razglasil za nedopustne.

Sodišče je večkrat ugotovilo, da je prišlo do kršitve zaradi prekomernega trajanja domačih denacionalizacijskih postopkov. To je odločilo tudi v zadevi Krisper proti Slovenji, št. 47825/99, 23. marec 2006, ter Sirc proti Sloveniji, št. 44580/98, 8. april 2008, v katerih pritožbe po 1. členu niso bile dopustne. V več zadevah leta 2008 pa je ugotovilo, da je pritožba po 1. členu prvega protokola preuranjena, kot npr. v Knez in ostali, št. 48782/99, 21. februar 2008, ter Attems in ostali (odl.) št. 48374/99, 4. januar 2008, ker so tedaj postopki še potekali pred sodišči nižje stopnje.

V zadevi Oklešen in Pokopališko-pogrebne storitve Leopold Oklešen, s. p., proti Sloveniji, št. 35264/04, 30. november 2010, se je pritožnik pritoževal, da mu je bilo s sprejetjem občinskega odloka onemogočeno opravljanje pogrebne dejavnosti, kar je uspešno počel več let. Sodišče je ugotovilo, da do kršitve ni prišlo, saj je pritožnik vseskozi vedel, da je bilo izvajanje njegovih storitev prehodne narave, dokler ni bila sprejeta ustrezna ureditev, ter da je po domači zakonodaji izvajanje pogrebnih dejavnosti spadalo na javno področje.

V zadevi Berger-Krall in ostali proti Sloveniji, št. 14717/04, 12. junij 2014, je Sodišče obravnavalo skupinsko pritožbo imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pozneje v postopku denacionalizacije vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Zatrjevane kršitve 1. člena Prvega protokola naj bi nastale kot posledica pravne ureditve njihovega položaja po Stanovanjskem zakonu ter Zakonu o denacionalizaciji, in sicer zaradi izgube stanovanjske pravice, domnevne diskriminacije, prepovedane s 14. členom Konvencije v povezavi s 1. členom Prvega protokola, pri odkupu stanovanj v razmerju do preostalih imetnikov stanovanjske pravice, katerih stanovanja niso bila predmet denacionalizacije (razveljavitev sekundarnih načinov privatizacije s strani ustavnega sodišča), pa tudi zaradi najemnin, ki naj bi naraščale in na trgu dosegale raven tržnih najemnin, kar naj bi ogrožalo njihov socialni položaj, s tem pa tudi pravico do doma po 8. členu. Navajali so tudi nemožnost sodelovanja v postopku denacionalizacije (dostop do sodišča po 6. členu Konvencije). Nekateri pritožniki so se pritoževali tudi zaradi posebnih vidikov njihovega položaja ali odločitev domačih sodišč.

Sodišče je presodilo, da zakonodajna izbira in poseg v pritožnikove pravice nista bila nesorazmerna, saj so imeli možnost skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas, jo prenesti na zakonca ali osebo, s katero so živeli v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, in za stanovanje plačevati netržno najemnino. Ta ureditev presega običajne pravice najemnikov. Poleg tega so imeli nekaj let možnost odkupiti nadomestno stanovanje od občin po zelo ugodnih finančnih pogojih v okviru tako imenovanega tretjega modela nadomestne privatizacije, ki je ni izrabil nihče od njih. Notranji pravni red je poleg tretjega modela predvideval tudi nekaj drugih ukrepov za varovanje ranljivih najemnikov. Tudi preostalim argumentom pritožnikov Sodišče ni prisluhnilo in je menilo, da so bili domače rešitve ustrezne. Konvencija in njeni protokoli niso bili kršeni.

Sklep

V dobrih dvajsetih letih se je slika zadev proti Sloveniji, ki so odprte pred Sodiščem, občutno spremenila. Velike skupine zadev, ki so bile posledica razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije in razpada nekdanje skupne države Jugoslavije, so v Strasbourgu dobile epilog in so v zaključnih fazah obravnavanja. Zamrznjene hranilne vloge Ljubljanske banke in vprašanje "izbrisanih" prebivalcev pa še vedno pomenijo številčno največji del odprtih zadev proti Sloveniji.

Podobno velja, prav tako zahvaljujoč odzivu domačih oblasti, za veliko skupino zadev, katerih skupna točka je prekomerno trajanje domačih postopkov, čeprav Sodišče tu in tam še vedno obravnava kakšen nov vidik tega problema. Posebej velja omeniti problem dolgotrajnosti domačih postopkov v povezavi s kršitvami 3. in 8. člena Konvencije, kjer je poudarek na pozitivnih obveznostih države, da ustrezno organizira domače postopke.

V preteklih letih je bilo čedalje več zadev, kjer so bili obravnavani novi vidiki kršitev pravic, ki jih varujejo Konvencija in njeni protokoli, včasih tudi sistemske narave. Nekaterih členov pa v zadevah proti Sloveniji Sodišče do zdaj sploh še ni obravnavalo. Spodbudno je dejstvo, da med pritožbami, ki trenutno prihajajo iz Slovenije v Strasbourg, ni zaznati novih sistemskih problemov.

Upati je, da se bo- poleg dialoga med Sodiščem in domačimi oblastmi - prek izdanih sodb nadaljeval in poglobil trend uporabe strasbourške sodne prakse pri reševanju problemov v začetnih fazah doma, posebej glede novih tematik in vprašanj, o katerih je Sodišče že odločalo. Dodati velja, da ESČP išče navdih za reševanje novih vprašanj, s katerimi se ukvarja, tudi s primerjalnopravno analizo sodb, ki so jih izdala sodišča v državah članicah, torej proces izmenjave stališč poteka tudi v obratni smeri.

------------------

(1) Pravna fakulteta v Ljubljani in College of Europe, Brugge, Belgija. Mnenja, izražena v prispevku, so avtoričina in niso stališča ustanove, v kateri je zaposlena.

(2) Odločitve Komisije v zadevah proti Sloveniji najdete na spletni strani Sodišča HUDOC, z izbiro primernega filtra levo zgoraj.

(3) Zadeva Belinger proti Sloveniji se je končala s prijateljsko poravnavo leta 2002.

(4) Med večje skupine zadev sodijo tudi prekrški; glej Suhadolc proti Sloveniji (odl.), št. 57655/08, 17. maj 2011, ter Flisar proti Sloveniji, št. 3127/09, 29. september 2011, kjer je bil kršen 6. člen Konvencije, kakor tudi Berdajs proti Sloveniji (odl.), št. 10390/09, 27. marec 2012.

(5) Glej tudi sodbe W. proti Sloveniji, št. 24125/06, 23. januar 2014, M. A. proti Sloveniji, št. 3400/07, 15. januar 2015, in N. D. proti Sloveniji, št. 16605/09, 15. januar 2015.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3, 6, 8, 10, 13, 24, 25, 26, 27, 28, 30, 35, 43
Datum zadnje spremembe:
12.02.2018

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00ODU5MQ==