VDS sodba Pdp 946/97

Jedro

V primeru preklica pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni potrebno ugotavljati, ali so podane zahtevane posledice, ki so po zakonu (89. člen ZDR) pogoj za izrek samostojnega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (t.i. kvalifikatorne okoliščine), saj zadostuje le storitev nove hujše kršitve delovne obveznosti, ki je kot taka opredeljena v splošnem aktu delodajalca.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se odločbi tožene stranke št. 07/240-92 DK, z dne 21.12.1992 in št. 07/6-93 DK, z dne 16.12.1993 spremenita tako, da se tožniku za ugotovjleno hujšo kršitev delovne obveznosti izreče denarna kazen v višini 15 %, za dobo šestih mesecev in da je dolžna tožena stranka poklicati tožnika nazaj na delo in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 22.2.1993 dalje. Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Pritožnik navaja, da ni sporno, da je dne 13.11.1992 med 18.30 in 19. uro v garderobi spil 2 krat po 1 dcl vina, kar je tudi iskreno priznal v disciplinskem postopku. Elementi disciplinske kršitve tako obstajajo, vendar sodišče ni pravilno uporabilo materialno pravo, ker se na podlagi določbe 84. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost želežniškega prometa lahko delavcu za vsako hujšo kršitev delovnih obveznosti izreče disciplinski ukrep javnega opomina ali, denarno kazen v višini 15 % mesečne plače za čas od enega do šestih mesecev, disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pa se lahko izreče le za hujše kršitve delovnih obveznosti, če so izpolnjeni pogoji navedeni v 2. odstavku 84. člena. Ker kvalifikatorne okoliščine niso bile podane, tudi niso obstajali pogoji za preklic pogojno izrečenega ukrepa. Pri izreku disciplinskega ukrepa tudi niso upoštevana določila 3. odstavka 84. člena kolektivne pogodbe, predvsem ni upoštevana narava in okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena ter olajševalne okoliščine na strani tožnika. Tožnikov sodelavec je namreč v prostore garderobe prinesel liter vina, z namenom, da bi častil, ker je odhajal v pokoj, tožnik je ponudbo lahkomiselno sprejel, ker je bil delovni čas skoraj končan in zaužil vino. Tožnik je tekom disciplinskega postopka kazal visoko stopnjo pozitivnega odnosa napram storjenemu dejanju in docela dojel napačnost svojega ravnanja.

Obljubil je tudi, da se bo zdravil zaradi alkoholizma. Tožnik je do prenahanja delovnega razmerja dopolnil 33 let delovne dobe in je sedaj star 59 let, zato bi bilo najbolj primerno in pravično, da se spremeni izrek glede disciplinskega ukrepa in se tožniku naloži v plačilo denarna kazen v najvišjem znesku in za najdaljšo dobo. Ob ugodni rešitvi te zadeve tožnik izrecno tudi ni zahteval izplačila plače za čas brezposelnosti in stroškov postopka, čeprav nima nikakršnih sredstev za življenje. Želi si samo to, da se mu omogoči, da dopolni delovno dobo za upokojitev in s tem minimalne možnosti za življenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti tudi glede absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka (2. odst. 365. čl.

ZPP) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 84. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost želežniškega prometa, je pravno zmotna. V tem individualnem delovnem sporu je namreč sodišče presojalo zakonitost disciplinskih ukrepov tožene stranke, s katerimi je bila tožniku preklicana pogojna odložitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v času poskusne dobe, ki je pričela teči 1.7.1992, novo hujšo kršitev delovne obveznosti pa je storil dne 13.11.1992, torej v času poskusne dobe. Sam obstoj hujše kršitve delovne obveznosti med strankami ni sporen. Tožnik pa si napačno razlaga, da je tudi ob preklicu pogojno odloženega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ob novi hujši kršitvi delovnih obveznosti potrebno ugotavljati tudi zahtevane posledice po 2. odstavku 84. člena kolektivne pogodbe za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Kolektivna pogodba želežniškega prometa nima določb, kdaj se lahko pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja prekliče, zato je potrebno uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), ki v 2. odstavku 90. člena določa, da se pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa lahko prekliče, če delavec stori v času pogojne odložitve novo hujšo kršitev delovne obveznosti. Tožnik je v navedenem času storil novo hujšo kršitev delovne obveznosti, opredeljeno v 9. alinei 83. člena Kolektivne pogodbe želežniškega prometa, s čimer je izpolnjen navedeni zakonski pogoj za preklic pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tako v primeru preklica pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni potrebno ugotavljati, ali so podane zahtevane posledice, saj zadostuje le storitev nove hujše kršitve delovne obveznosti, ki je kot taka opredeljena v aktih delodajalca.

Tožnikove pritožbene navedbe, da je po storjeni novi hujši kršitvi delovne obveznosti kazal zelo visoko stopnjo pozitivnega odnosa napram storjenemu dejanju in da je dojel napačnost tega dejanja ne morejo vplivati na presojo zakonitosti preklica pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ravno pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ima namreč namen, da se delavcu ponudi dodatno možnost, da ne bo storil novih hujših kršitev delovnih obveznosti v preizkusni dobi. Tožnik pa očitno ni zdržal preizkusne dobe in je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka zakonito preklicala pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na temelju določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1670/2001
• VDS sodba Pdp 746/2002
• VDS sodba Pdp 100/97