<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 972/95
ECLI:SI:VDSS:1997:VDS.PDP.972.95

Evidenčna številka:VDS00215
Datum odločbe:30.01.1997
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nesreča pri delu - prometna nesreča - sokrivda - odškodnina za negmotno škodo

Jedro

Tožena stranka, delodajalec, je tožniku, delavcu odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, kot voznik tovornega vozila, last tožene stranke na temelju določbe 1. odst. 73. čl. ZTPDR. Tožnik je glede na podano izvedeniško mnenje o tem, kako je prišlo do prometne nesreče, soodgovoren za nastalo škodo v višini 10 % in ne 20 %, kot je določilo sodišče prve stopnje. Ker je pritožbeno sodišče znižalo odstotek soodgovornosti za nastalo škodo, je temu ustrezno zvišalo denarno odškodnino za nastalo negmotno škodo.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri negmotne škode pravilno uporabilo materialno pravo - 200. čl. ZOR, ko je za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti določilo, kot pravično, odškodnino v višini 4.300.000,00 SIT.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se prisojena odškodnina zviša za znesek 430.000,00 SIT (štiristotridesettisoč tolarjev 00/100). V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 22.950,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožeče stranke, ki se je poškodovala kot delavec tožene stranke v prometni nesreči dne 31.8.1989. Sodišče je odločilo, da tožnik z vožnjo po svojem voznem času ni nikogar ogrožal, soodgovoren pa je v odškodninskem smislu, ker ni storil vsega za preprečitev nezgode in je ta njegova odgovornost ocenjena s strani sodišča prve stopnje na 20 %. Ob upoštevanju navedene soodgovornosti je sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine, prestani strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 3.440.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 489.955,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, višji tožnikov zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožeča in tožena stranka.

Dne 27.9.1996 pa je tožnik vložil v spis še medicinsko dokumentacijo, katere pa pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ni upoštevalo, ker je bila vložena po roku za vložitev pritožbe.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sokriv za nastalo prometno nezgodo v višini 20 %. Poudarja, da sodišče ni vezano na mnenje izvedenca cestno prometne stroke, ki je dopustil možnost tožnikove sokrivde v višini 10 do 20 %. Navaja, da je iz celotnega izvida in mnenja izvedenca jasno razvidno, da je bil edini povzročitelj nevarne situacije in s tem tudi škode voznik prehitevajočega vozila. Pritožba navaja, da je sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo pri odločanju o višini škode, katera je iz vseh treh naslovov odmerjena prenizko. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz., da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka se pritožuje zoper zgoraj navedeno sodbo iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno iz razloga, ker sodišče ni pribavilo kazenskega spisa v zvezi s prometno nesrečo v kateri se je poškodoval tožnik. Tožena stranka še vedno vztraja, da ni objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo nesrečo. Pritožba nadalje graja izvedeniško mnenje izvedenca cestno prometne stroke, za katerega meni, da je pomanjkljivo, ker izvedenec ni imel vpogleda v celoten kazenski spis in predlaga, da sodišče pribavi kazenski spis in pridobi novo izvedeniško mnenje izvedenca cestno prometne stroke.

Meni, da je tožnik najmanj 50 % soodgovoren za nastalo nesrečo. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke v katerem navaja, da je pritožba tožene stranke prezrla dejstvo, da je pravnomočna vmesna odločba Sodišča združenega dela Republike Slovenije, ki ugotavlja, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku za poškodbe iz delovne nesreče z dne 31.8.1989 in da je pravnomočna tudi kazenska sodba Občinskega sodišča SM št. K 622/89, ki je v izreku ugotovila, da je prehitevajočemu vozilu "v tem trenutku iz smeri x.y. pravilno po svoji strani prihajal kamion znamke Raba". To pomeni, da ni mogoče več razpravljati o tem, ali je tožnik vozil takrat pravilno ali nepravilno, saj pravnomočna kazenska sodba veže civilno sodišče, prav tako pa ni mogoče več razpravljati o tem, ali je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo ali ne. Sodišče je moralo po pravnomočnosti vmesne odločbe ugotavljati le morebitno tožnikovo sokrivdo in višino škode, ki jo je utrpel. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri presoji sodbe sodišča prve stopnje ob obravnavanju pritožb obeh strank ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno izvedlo dokazni postopek. V postopku tudi ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, katere tožena stranka ni posebej opredelila in na katere mora paziti sodišče druge stopnje, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo v delu, ko je odločilo o višini soodgovornosti tožnika za nastalo nesrečo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da ni odškodninsko odgovorna tožniku. O tem je bilo namreč že pravnomočno odločeno z vmesno odločbo S-105/93, potrjeno z odločbo Sp-1705/93, z dne 21.4.1994 in temelji odgovornost tožene stranke za škodo nastalo tožniku na določbi 1. odst. 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89). V predmetnem postopku je moralo sodišče prve stopnje le še ugotoviti morebitno sokrivdo tožnika za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče sprejema, tako kot sodišče prve stopnje, izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke in meni, da je imel le-ta dovolj podatkov za izdelavo verodostojnega izvedeniškega mnenja in niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve sotpnje pribaviti celoten kazenski spis Občinskega sodišča iz SM. Izvedenec je imel namreč na razpolago obširno dokumentacijo o nesreči z dne 31.8.1989, med drugim tudi dokumentacijo kriminalistično-tehničnega ogleda, izvršenega dne 31.8.1989 in zapisnik o ogledu z dne 31.8.1989, ki ga je opravil preiskovalni sodnik. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da je vzrok za nezgodo iskati v odločitvi voznika tovornega avtomobila znamke Zastava 640 za prehitevanje vlačilca grške registracije. Med prehitevanjem je iz nasprotne smeri pripeljal tožnik z vlačilcem znamke Raba. Voznik vozila znamke Zastava 640 je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega za povzročitev navedene prometne nezgode. Sodba o tem je pravnomočna. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da se je voznik avtomobila Zastava 640 odločil za prehitevanje na odseku cestišča, kjer ni bila zagotovljena zadostna dolžina, ki bi omogočala varno zaključiti manever prehitevanja.

Nasproti vozeči voznik je bil tožnik, ki se je umikal na odstavni vozni pas, vendar je kljub temu prišlo do oplazenja. Po mnenju izvedenca bi morda oplaženje izostalo, če bi se tožnik pravočasno umaknil še bolj v desno s celotno širino vozila na odstavni pas, vendar izvedenec meni, da je pretežni del vzroka za nezgodo iskati v vožnji voznika vozila Zastava, manjši del vzroka pa na strani oplaženega vozila, ki ga je vozil tožnik. Tožnik je sicer vozil z neprimerno hitrostjo glede na cestišče in vidljivost, na nevarnost pa bi lahko reagiral prej, saj bi lahko na večji razdalji ocenil, da se prometna situacija zaradi pred njim vozečih vozil med prehitevanji lahko spremeni in postane nevarna oz. kritična. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je za nastalo nezgodo tožnik odgovoren v višini 20 %. Glede na dejstva, da je tožnik pravilno vozil po svoji desni strani vozišča in da je prometno nezgodo povzročil voznik vozila Zastava z nepravilnim prehitevanjem, za kar je bil spoznan za krivega tudi v kazenskem postopku, je po mnenju pritožbenega sodišča tožniku glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke mogoče pripisati le 10 % sokrivde za navedeno nesrečo. Iz izvedeniškega mnenja, ki ga v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje, namreč izhaja, da bi tožnik morda lahko preprečil nesrečo, če bi prej reagiral in se umaknil skrajno desno na odstavni pas že prej. Tožniku je torej moč očitati, da ni prilagodil hitrosti stanju na cestišču in da ni še pravočasno reagiral na nasproti prehitevajoče vozilo, ki je vozilo po njegovem voznem pasu, s čemer bi se morda izognil opaležnju vozil. Po mnenju pritožbenega sodišča navedena sokrivda predstavlja 10 % soodgovornosti za nastalo nesrečo. Po določbi 3. odst. 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 79/78 - 57/89) je imetnik nevarne stvari deloma prost odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo. Ker je, kot je že zgoraj navedeno, sodišče ugotovilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo v višini 10 %, ima zato na podlagi 1. odst. 192. člena ZOR pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 200. člena ZOR pri odmeri pravične denarne odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupni višini 4.300.000,00 SIT, upoštevaje stopnjo duševnih in telesnih bolečin oškodovanca ter strah, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo. Pri odmeri je primerno upoštevalo tudi osebnost oškodovanca in njegovo dojemanje škode in okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje in sodno prakso pri odmerjanju navedenih odškodnin. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je odškodnina iz posameznih naslovov negmotne škode odmerjena prenizko.

Sodišče pa je, upoštevaje, da je določilo drugačen obseg soodgovornosti tožeče stranke za nastalo škodo, zvišalo odškodnino za 430.000,00 SIT glede na določbo 1. odst. 192. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da zvišana odškodnina z zneska 3.440.000,00 SIT na znesek 3.870.000,00 SIT ne predstavlja tako spremenjenega punktuma, da bi bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških, kajti oba zneska spadata v tarifni razred od 50.000 do 65.000 točk po odvetniški tarifi, za kar je predvidena enaka nagrada. Iz tega razloga sodišče ni spreminjalo izreka sodbe o stroških.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ko je ugotovilo, da je le-to pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi določbe 3. odst. 177. člena ZOR je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo v višini 10 % in nato na podlagi določbe 1. odst. 192. člena ZOR znižalo pravično odškodnino za negmotno škodo po 200. členu ZOR za 10 % in ne za 20, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V ostalem je potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 200. člena ZOR, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je bila delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške, odmerjene v skladu z načelom uspeha, ni pa priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ni bistveno pripomogel k razrešitvi sporne zadeve.

Sodišče je stare zvezne predpise uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št.

1/91-I in 45/1/94, kot predpise Republike Slovenije.

 


Zveza:

ZOR člen 177, 177/3, 192, 192/1, 200, 177, 177/3, 192, 192/1, 200. ZTPDR člen 73, 73/1, 73, 73/1.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NjkxMw==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*