VDS sodba Pdp 1480/2007

Jedro

Ker je tožena stranka spremenila le splošni akt, s katerim je urejala plače zaposlenih (in jih znižala za 10 %), ni mogoče govoriti o utemeljenem poslovnem razlogu (saj potrebe po delu tožnice niso prenehale) in je odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdala tožena stranka dne 9. 1. 2007 nezakonita, odpovedni razlog pa nezakonit in neutemeljen.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 15,20 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdala tožena stranka dne 9. 1. 2007 nezakonita, odpovedni razlog pa nezakonit in neutemeljen.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče v sodbi, pravilno zaključilo, da se delo tožeče stranke, po novem aktu o plačah ni spremenilo. To izhaja tudi iz primerjave nove in stare pogodbe o zaposlitvi in iz izpovedi tožnice, poleg tega pa niti tožena stranka, v sklepu o odpovedi stare pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ne zatrjuje spremembe samega dela. V obravnavanem primeru je torej šlo izključno za spremenjena razmerja med fiksnim in variabilnim delom plače in sicer tako, da se je tožnici znižala osnovna plača, pri čemer pa ji novi plačni sistem ni zagotavljal, da se bo nižja osnovna plača kompenzirala z višjo delovno uspešnostjo. Tako je vsaj pri tožnici dejansko šlo za klasično znižanje plače za enako delo, saj iz obračunskih listov in iz 5. točke pripravljalne vloge tožene stranke z dne 13. 7. 2007 nesporno izhaja, da sta se zaradi novega plačnega sistema znižali tako urna postavka plače kot tudi končna plača sama. Zato prvostopenjsko sodišče napačno zaključuje, da so bili razlogi za odpoved stare pogodbe o zaposlitvi resni in utemeljeni, saj niso izkazani niti razlogi za spremembo plačnega sistema. Tožena stranka tudi v ničemer ni dokazala, da tožeča stranka dela ne bi mogla več opravljati in biti plačana po stari pogodbi o zaposlitvi, saj tožena stranka ne dokazuje, da bi obstajal problem glede stimuliranosti tožnice ali njenih delovnih rezultatov, sama tožena stranka pa zatrjuje, da bi tožnica toretično lahko prejemala enako ali celo višjo plačo od prejšnje. Toda dejansko je bila plača nižja in to kljub temu, da tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi se obseg ali kvaliteta dela tožnice spremenila ali poslabšala, kar pomeni, da je dejansko tožnica po novem sistemu, ki naj bi omogočal boljšo stimulacijo in celo večje plačilo, za enako delo in brez izkazane spremembe, v obsegu ali kvaliteti dela in brez kakršne koli resne obrazložitve, prejela nižjo plačo. Tako je evidentno, da je tožena stranka vsaj glede tožnice zasledovala izključni namen enostranskega znižanja plače, brez kakršne koli podlage v vrsti, načinu, obsegu ali kvaliteti dela. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, da odpoveduje pogodbo iz poslovnega razloga, temveč je kot razlog navedla izključno sprejem novega akta o plačah. Tožena stranka torej obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni navedla in prav tako poslovnega razloga ni dokazala. Po mnenju tožeče stranke delodajalec ne more enostransko, pod grožnjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, znižati osnovno plačo delavca in je prvostopno sodišče spregledalo 49. člen ZDR, ki izrecno zahteva, da v primeru spremembe splošnega akta delodajalca delavec ohrani ugodnejše pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Če bi vsaka sprememba splošnega akta delodajalca lahko predstavljala poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi bil 49. člen ZDR mrtva določba, saj jo delodajalec po ovinku, preko inštituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe, brez težav obide in je rezultat popolnoma enak, kot če bi že s samo spremembo splošnega akta ukinili tudi pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in da je pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar na tako ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ker je zaključilo, da je tožena stranka upravičeno tožnici odpovedala dotedanjo pogodbo o zaposlitvi zaradi sprejema novega akta o plačah, s katerim je tožena stranka želela doseči večjo stimulacijo za delo svojih zaposlenih. S tem aktom so se osnovne plače zaposlenih znižale za 10 %, teh 10 % pa je bilo razporejenih v fond za delovno uspešnost, ki se ocenjuje kvartalno. Po starem aktu uspešnost ni bila posebej določena in je bila všteta v osnovno plačo, ki je bila fiksna. Po novem aktu pa so se plače delavcem, ki so bili izredno uspešni, povišale. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi še vedno opravljala isto delo, kot po stari pogodbi o zaposlitvi, vendar ker med strankama ni prišlo do konsenza glede spremembe pogodbe o zaposlitvi, saj se tožnica z znižanjem osnovne plače ni strinjala, je po mnenju prvostopenjskega sodišča tožena stranka, če je hotela doseči svoj cilj, uspešnejše poslovanje, vsekakor morala delavcem odpovedati prejšnje pogodbe o zaposliti, čeprav se je spremenila le osnovna plača za delo. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ta pa je vsekakor resen in utemeljen.

Tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Novi splošni akt o plačah in drugih prejemkih zaposlenih pri toženi stranki, s katerim so pri toženi stranki znižali osnovne plače zaposlenim za 10 %, namreč ne more predstavljati poslovnega razloga za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, na katerega se je sklicevala tožena stranka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Taka opredelitev poslovnega razloga je vsebinsko skladna z opredelitvami v mednarodnih pravnih aktih, posebej Konvenciji MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84).

Ni mogoče šteti, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela, če se delavcu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi sprejema novega splošnega akta o plačah in se hkrati delavcu ponudi v podpis nova pogodba o zaposlitvi za delo, ki je po svoji vsebini povsem identično tistemu, ki ga je delavec opravljal na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je imela od 27. 10. 2005 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Specialist za regulacijo trga na področju telekomunikacije" za nedoločen čas. Dne 9. 1. 2007 ji je tožena stranka ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, za isto delovno mesto in kot razlog za ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi navedla odpoved pogodbe o zaposlitvi s 1. 5. 2003. Tožnico je opozorila, da če ne bo sprejela ponudbe o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni, ji preneha delovno razmerje pri delodajalcu po poteku odpovednega roka ter ji ne pripada odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja ter nima pravice do uveljavljanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podan zatrjevan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, v resnici ni prenehala in je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predvsem znižanje plače tožnici. Vendar pa interes tožene stranke, da zniža plače delavcu, ne more biti utemeljeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 88. člena ZDR (tako je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 13/2007 z dne 18. 12. 2007).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zahtevku tožnice ugodilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1463/2005
• VDS sklep Pdp 125/2008
• VDS sodba in sklep Pdp 1456/2006