VDS sodba Pdp 1463/2005

Jedro

Ni mogoče šteti, da je prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, če ji je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi sprejema nove sistemizacije in ji hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delo, ki je po svoji vsebini povsem identično tistemu, ki ga je opravljala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, razlika pa je zgolj v nazivu delovnega mesta in v višini plače. Zgolj morebitni interes tožene stranke, da zniža domnevno previsoko plačo, ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da odpovedana pogodba o zaposlitvi še naprej velja, ne glede na to, da je tožnica podpisala novo pogodbo o zaposlitvi. Z oživitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi nova pogodba o zaposlitvi ugasne.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I/1, I/3 in II izreka delno spremeni, tako, da se v tem delu glasi:

"Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 9.12.2004 tožnici podala tožena stranka, je nezakonita, zato pogodba o zaposlitvi, opr. št. 261-P/02 z dne 28.11.2002 ni prenehala veljati in še traja.

Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od podpisa nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7.1.2005 plačati znesek, ki predstavlja razliko med dejansko izplačano plačo tožnici in plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28.11.2002, z vsemi davki in prispevki, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 181.764,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (tč. I/2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 50.490,00 SIT.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 9.12.2004 tožnici podala tožena stranka, zaradi česar pogodba o zaposlitvi tožnice, opr. št. 261-P/02 z dne 28.11.2002 ni prenehala in še traja (tč. I/1 izreka). Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da je tožena stranka dolžna pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala 7.1.2005, s pisnim aneksom spremeniti tako, da se delovno mesto tožnice preimenuje v "strokovni sodelavec za področje računovodstva", ga razvrstiti v tarifno skupino in plačilni razred, ki ustreza razvrstitvi tožnice po določilih pogodbe o zaposlitvi št. 261-P/02 z dne 28.11.2002 ter zapisati, da z dnem podpisa tega aneksa preneha veljati Pogodba o zaposlitvi tožnice z dne 28.11.2002 (tč. I/2 izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka za čas od podpisa nove pogodbe o zaposlitvi z dne 7.1.2005 plača znesek, ki predstavlja razliko med dejansko izplačano plačo tožnici (in plačo) po pogodbi o zaposlitvi opr. št. 261-P/02 z dne 28.11.2002, z vsemi davki in prispevki, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila (tč. I/3 izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 110,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (tč. II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je tožena stranka kršila njeno pravico do obveščenosti, saj ji ni omogočila, da se seznani z vsebino Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju pravilnik). Tožena stranka pravilnika ni objavila, zato ta akt ne velja in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožena stranka začela postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, še preden je nov pravilnik stopil v veljavo. Tožnica je namreč 6.12.2004 po pošti prejela obvestila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je zaposlene po elektronski pošti dne 2.12.2004 obvestila, da je istega dne sprejela pravilnik, ki prične veljati 6.12.2004. Sodišče prve stopnje naj bi neutemeljeno zaključilo, da je tožena stranka imela resen in utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka kljub izrecnemu pozivu sodišča ni predložila kriterijev in meril za novo sistemizacijo, čeprav je v skladu z 82. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) dokazno breme na toženi stranki. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb zaslišanih prič in strank, da je tožena stranka vsem zaposlenim iz poslovnega razloga podala odpoved pogodbe o zaposlitvi in da so nato vsi zaposleni sklenili nove pogodbe, kar pomeni, da je število zaposlenih ostalo nespremenjeno. Na podlagi teh izpovedb bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da ekonomski razlog sistemizacije dejansko ni bil podan. Glede na izpovedbo direktorice tožene stranke, da bi bil razlog za sprejem novega pravilnika uskladitev z veljavno zakonodajo, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje priče K.K., ki bi lahko izpovedala, kdaj so se dejansko začele aktivnosti v zvezi z izdelavo novih notranjih aktov tožene stranke. Izpovedba direktorice tožene stranke o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tudi v nasprotju z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem obvestilu je namreč navedeno, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi sprejetega novega pravilnika, direktorica pa je izpovedovala o uskladitvi z veljavno zakonodajo. Bistveno pa je, da tožena stranka ni dokazala niti racionalizacije, niti uskladitve notranjih aktov z veljavno zakonodajo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta tako odpovedana pogodba o zaposlitvi kot tudi ponujena nova pogodba enaki glede opisa del in nalog, tožnica pa sedaj opravlja enaka dela in naloge, kot jih je opravljala po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Spremenil se je le naziv delovnega mesta in plačilni razred tožnice. Celoten postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil nepotreben in neutemeljen, saj je v odpovedani pogodbi o zaposlitvi bilo predvideno, da se plačilni razred lahko spreminja s sklepom delodajalca in da se pogodba lahko spremeni, kadar je delavka razvrščena v drugi tarifni ali plačilni razred. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno izvajalo dokazni postopek, bi ugotovilo, ali je delo tožnice pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi res postalo nepotrebno, ali pa je šlo le za spremenjene okoliščine, ki so narekovale spremembo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 47. člena ZDR in na podlagi določil odpovedane pogodbe. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bil pravilnik v skladu s 4. odst. 8. člena ZDR pravilno objavljen. Tožena stranka je o vsebini novega pravilnika delavce obvestila že pred samim sprejemom, ko pa je bil sprejet, je bil vsem zaposlenim poslan po elektronski pošti, kar pri toženi stranki predstavlja običajen način komuniciranja. V pravilniku je bilo določeno, da pravilnik začne veljati z dnem podpisa direktorice in se začne uporabljati po treh dneh, ko je delavcem posredovan po elektronski pošti. Zmotno je stališče tožnice, da je tožena stranka začela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še preden je novi pravilnik stopil v veljavo, saj se je ta postopek pričel z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bilo izdano 6.12.2004, ko je pravilnik že veljal in se tudi uporabljal. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je sprejem novega pravilnika, racionalizacija poslovanja pa je skupaj s potrebo po uskladitvi z zakonodajo le razlog za to spremembo. Neresnična je pritožbena navedba, da se je nekaterim delavcem plača celo povečala, saj se je plača v resnici povečala le eni delavki, ki je prevzela vodenje urada direktorice, prej pa je bila zaposlena kot strokovna sodelavka za pravno področje. Tožena stranka je predložila podatke o tem, koliko delovnih mest je bilo sistemiziranih in zasedenih po stari in novi sistemizaciji, zato ne držijo pritožbene navedbe, da tožena stranka tega ni storila. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana po izteku 30-dnevnega roka, saj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi sprejem novega pravilnika, ki je začel veljati 2.12.2002, odpoved pa je bila podana 9.12.2002. Tožnica je sedaj zaposlena na drugem delovnem mestu, tega pa ni mogoče spremeniti z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, saj drugi odstavek 47. čl. ZDR določa, da se v takšnem primeru sklene nova pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje., tožnici pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb, da ji tožena stranka ni omogočila, da se seznani z vsebino novega pravilnika, s čemer je bila kršena njena pravica do obveščenosti, tožnica smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navedena okoliščina ne more biti odločilno dejstvo, saj izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita zgolj zaradi tega, ker tožena stranka tožnice ni posebej seznanila z vsebino novega pravilnika. Izpodbijana sodba ima razloge glede objave pravilnika, kar pa je lahko odločilno dejstvo.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe nezakonita, ker ni bil objavljen novi pravilnik, ki je tudi po navedbah tožene stranke v odgovoru na pritožbo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bil pravilnik objavljen na običajen način, to je tako, da je bil delavcem poslan po elektronski pošti, kar je pri toženi stranki običajni način objave. Način objave aktov delodajalca v zakonodaji ni predpisan, temveč zadošča način, ki je uveljavljen (objava na oglasni deski, objava v internem glasilu ipd.). Zmotno je prepričanje tožnice, da bi jo tožena stranka s pravilnikom morala seznaniti pred njegovim sprejemom.

Protispisna je tudi pritožbena navedba, da je bil postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začet, še preden je pravilnik stopil v veljavo. Iz samega pravilnika je razvidno, da ta začne veljati z dnem podpisa direktorice in se začne uporabljati po treh dneh, ko je delavcev posredovan po elektronski pošti. Pravilnik je bil sprejet 2.12.2004 in je s tem dnem v skladu s predhodno določbo 28. člena tudi pričel veljati, glede na to, da tožnica v pritožbi sama navaja, da je tožena stranka zaposlene po elektronski pošti o novem pravilniku obveščala 2.12.2004. Sicer pa gre pri teh navedbah za pritožbene novote, pri čemer tožnica sploh ne zatrjuje, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati že prej.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega 30 dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Organizacijski razlog, zaradi katerega naj bi prenehala potreba po opravljanju določenega dela, je sprejem novega pravilnika, kar pomeni, da je 30-dnevni rok začel teči od uveljavitve pravilnika dalje. Navedeno pa pomeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj tega roka, saj je bil pravilnik sprejet 2.12.2004 in se je pričel uporabljati 6.12.2004, odpoved pa je bila podana 9.12.2004.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo priče K.K., češ da bi ta lahko izpovedala o tem, kdaj so se dejansko pričele aktivnosti v zvezi z uveljavitvijo novih notranjih aktov tožene stranke. Tožnica je zaslišanje te in še nekaterih drugih prič predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25.5.2005 in takrat navedla, da bi predlagane priče lahko izpovedale glede okoliščin v zvezi z ugotavljanjem razlogov za racionalizacijo organizacije družbe, glede kriterijev in meril, ki so jih upoštevali v pravilniku in glede tega, ali se je tožena stranka o sistemizaciji delovnih mest in o vrednotenju dejansko posvetovala z vodji služb. Tožnica zaslišanja priče ni predlagala zaradi ugotovitve okoliščin, ki jih sedaj navaja v pritožbi, zmotno pa je njeno prepričanje, da bi jo sodišče prve stopnje o tem moralo še posebej zaslišati, kaj želi dokazovati z zaslišanjem te priče. Tožnica bi že takrat, ko je dokazni predlog podala, morala navesti, katera dejstva želi s tem dokaznim predlogom dokazovati in je sodišče prve stopnje glede tega ni bilo dolžno še dodatno zaslišati. Sicer pa to, kdaj je tožena stranka pričela aktivnosti v zvezi s sprejemom novega pravilnika, sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Rok, v katerem je bila tožena stranka dolžna podati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namreč ne začne teči že ob pripravah za spremembo sistemizacije in tudi ne ob odločitvi, da se k temu pristopi, temveč v konkretnem primeru šele od uveljavitve novega pravilnika.

Pač pa tožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nova sistemizacija, kakršna je bila s pravilnikom uveljavljena glede delovnega mesta, ki je bilo tožnici ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi, namreč ne more biti poslovni razlog za tožnici podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR, na katerega se tudi sklicuje izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ni mogoče šteti, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela, če se delavcu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi sprejema nove sistemizacije in se hkrati takšnemu delavcu ponudi nova pogodba o zaposlitvi za delo, ki je po svoji vsebini povsem identično tistemu, ki ga je delavec opravljal na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, razlika pa je zgolj v nazivu in seveda plači. Ravno to pa se je zgodilo tudi v primeru izpodbijane pogodbe o zaposlitvi.

V prej veljavni sistemizaciji (priloga A2) so bila pri delovnem mestu strokovnega sodelavca za področje računovodstva, ki ga je zasedala tožnica, predvidena naslednja dela:

? kontroliranje in likvidiranje vhodnih podatkov za knjiženje poslovnih dohodkov,

? knjigovodsko evidentiranje dogodkov znotraj H.,

? obračunavanje osebnih in drugih prejemkov,

? vodenje blagajniškega poslovanja,

? izdelava računovodskih izkazov matičnega podjetja,

? izdelala konsolidiranih računovodskih izkazov H.,

? izvajanje plačilnega prometa,

? sodelovanje in delo z zunanjim revizorjem ob rednih in izrednih revizijah v H.,

? izdelava računovodskih predračunskih izkazov za potrebe planske službe,

? priprava računovodskih poročil in informacij za potrebe poslovodstva in ostalih služb,

? druge naloge po navodilu nadrejenega ali generalnega direktorja.

V novi sistemizaciji (priloga A10) pa so pri delovnem mestu sodelavca za področje računovodstva, ki je bilo tožnici ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi, dela in naloge v prvih desetih alineah opredeljena povsem identično, kot so bila v prejšnji sistemizaciji, z edino razliko, da je beseda "H." nadomeščena z besedo "družba"; preostala, zadnja alinea pa je po vsebini enaka zadnji alinei v stari sistemizaciji, saj gre za "druga podobna dela, ki jih zaradi nemotenega poteka delovnega procesa odredi nadrejeni". Razlika je nadalje v tem, da se je prej zahtevalo pet let delovnih izkušenj, sedaj pa dve ter da je poskusno delo prej trajalo en mesec, sedaj pa dva ter da se je prej zahtevalo aktivno znanje tujega jezika, sedaj pa dobro znanje tujega jezika. Glede na to, da je tako pri delu, za katerega naj bi pri toženi stranki prenehala potreba po njegovem opravljanju, kot tudi pri delu, ki je bilo tožnici ponujeno z novo pogodbo o zaposlitvi, šlo za povsem isto delo, je očitno, da v resnici ni podan zatrjevani poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, v resnici ni prenehala. Zgolj morebitni interes tožene stranke, da zniža domnevno previsoke plače (na to kaže tudi navedba v odgovoru na pritožbo, da se je plača povečala zgolj eni delavki, ki je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitno zasedla povsem drugo, bolj zahtevno delovno mesto) pa ne more biti utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na to, da je bilo navedeno pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, kaže tudi izpovedba priče V.E. ali E. (v spisu se nahajata obe različici priimka) na list. št. 42 o tem, da je tožena stranka morala sprejeti novo sistemizacijo zaradi poslovnih razlogov, saj so se na novo rangirali nivoji delovnih mest.

Po zatrjevanju za toženo stranko zaslišane direktorice Z.G., naj bi bil razlog za novo sistemizacijo v tem, da je obseg nalog zmanjšal in se je nanašal izključno na servisiranje javnih podjetij, ne pa več na njihovo upravljanje. Vendar iz pogodbe o zaposlitvi ter obeh sistemizacij ni razvidno, da bi tožnica opravljala kakršnekoli naloge v zvezi z upravljanjem javnih podjetij, zato je očitno, da zaradi navedenega razloga delo, ki ga je opravljala tožnica pod pogoji prejšnje pogodbe o zaposlitvi, pri toženi stranki ni postalo nepotrebno. Prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi ne dokazuje niti izpovedba priče A.P., ki je izpovedala, da je ocenila, da pri delu potrebuje pomoč le za manj zahtevna dela. Delo po novi pogodbi o zaposlitvi v nobenem elementu ni opredeljeno kot manj zahtevno, razen če se ne šteje, da na manjšo zahtevnost kaže nižja plača in krajše zahtevane delovne izkušnje, kar pa ne more biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje se v novi sistemizaciji za tri leta krajše delovne izkušnje zahtevajo tudi za vodjo službe za ekonomiko, kar je delovno mesto, ki ga zaseda A.P..

Sodišče prve stopnje je utemeljeno pa zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženi stranki naloži, da novo pogodbo o zaposlitvi z aneksom spremeni tako, da se delovno mesto tožnice preimenuje v "strokovni sodelavec za področje računovodstva", da se ga razvrsti v tarifno skupino in plačilni razred, ki ustreza razvrstitvi tožnice po določilih odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter da se zapiše, da z dnem podpisa tega aneksa preneha veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi. Takšen zahtevek je celo v nasprotju z zahtevkom iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, saj ni mogoče hkrati zahtevati ugotovitve, da ista pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati in da je prenehala veljati. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da odpovedana pogodba o zaposlitvi še naprej velja, ne glede na to, da je delavec podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena ob odpovedi, saj z oživitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi ugasne nova pogodba. Zaradi navedenega ni nobene osnove za to, da bi z aneksi novo pogodbo o zaposlitvi spremenili tako, da bi po svoji vsebini ostala enaka odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

Tožnica se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo celotni tožbeni zahtevek, tožnici še vedno ne bi bilo možno naložiti, da toženi stranki povrne stroške postopka. Spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa čeprav s ponudbo nove, je spor o obstoju oz. prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) velja, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na njegov izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Glede na to, da ni možno trditi, da bi tožnica z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim ravnanjem v postopku zlorabljala svoje pravice, sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka. Očitno je tudi sodišče prve stopnje ta spor obravnavalo kot spor o razporeditvi, vendar novi ZDR razporeditve več ne pozna in je tudi ni mogoče nadomeščati z institutom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

Glede na to, da je tožnica uspela s pretežnim delom tožbenega zahtevka in glede na to, da tožnica z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka po vsebini zahteva nekaj, kar ji je s sodbo pritožbenega sodišča dejansko dosojeno (vrnitev v položaj, kakršen je bil pred izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe), je upravičena do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, saj zaradi zavrnjenega dela niso nastali nobeni posebni stroški. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne celotne utemeljeno priglašene stroške postopka. Utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo: za sestavo tožbe 300 točk, za vsako od dveh pripravljalnih vlog 225 točk, za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk ter za zastopanje na drugem naroku 150 točk in urnina v višini 150 točk, skupaj torej 1350 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 148.500,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še 2% celotne nagrade za materialne stroške, kar znaša 2.970,00 SIT ter 20% DDV v višini 30.294,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice tako znašajo 181.764,00 SIT, kolikor ji je tožena stranka tudi dolžna povrniti. Za prvo pripravljalno vlogo pritožbeno sodišče ni moglo priznati nagrade v priglašeni višini 300 točk, saj je nagrada za prvo obrazloženo vlogo enaka nagradi za tožbo le v pravdnem postopku, v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči pa nagrada za vse obrazložene vloge med postopkom znaša 75% nagrade za tožbo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ter za ugotovitev, da zato prejšnja pogodba o zaposlitvi ni prenehala in še velja. Ob takšni odločitvi pa je utemeljen tudi tožničin zahtevek za plačilo razlike med plačo, ki jo prejema na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi in plačo, ki bi šla na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (tč. I/2 izreka) na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica je s pritožbo uspela skoraj v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi celotno utemeljeno priglašene pritožbene stroške, nagrada za pritožbo znaša 375 točk oziroma 41.250,00 SIT, 2% materialni stroški znašajo 825,00 SIT, 20% DDV pa 8.415,00 SIT. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tako znašajo 50.490,00 SIT, kolikor je tožena stranka tožnici tudi dolžna povrniti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1480/2007
• VDS sklep Pdp 125/2008
• VDS sodba in sklep Pdp 1456/2006