<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep III Cp 1098/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:III.CP.1098.2009

Evidenčna številka:VSL0056342
Datum odločbe:06.05.2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odškodnina - prometna nesreča - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za materialno škodo

Jedro

Določba 376. člena OZ je prenehala veljati 21.5.2007 in je to imelo za posledico, da so se prenehale obrestovati tiste glavnice, pri katerih je bila višina zapadlih in neplačanih obrestih izenačena z višino obrestovane glavnice do prenehanja veljavnosti prej citirane določbe, medtem ko po prenehanju njene veljavnosti na tek zamudnih obresti ni imela več vpliva.

 

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje s sodbo:

a) razveljavi:

- v prvi točki izreka za prisojeno glavnico v višini 13.331,20 EUR, za zakonske zamudne obresti od zneska 5.781,20 EUR od 18.4.1997 do 1.1.2002, za zamudne obresti od zneska 7.550,00 EUR od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero in od 28.6.2003 dalje do dneva, ko dosežejo glavnico, pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, in v odločitvi o stroških postopka,

- v 2. točki izreka za zavrnjeni znesek 6.702,97 EUR skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od tega zneska in za zamudne obresti od razveljavljenega zneska 7.550,00 EUR iz naslova odškodnine za nematerialno škodo, v kolikor te presegajo ta znesek,

ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

b) spremeni tako, da se pri prisojeni odškodnini za nematerialno škodo (po razveljavitvi 7.500,00 EUR) odpravi omejitev zamudnih obresti do višine glavnice in torej te tečejo do plačila.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje s sklepom dovolilo spremembo tožbe in s sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki glavnico 21.243,91 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 4,04 EUR od 1.1.1999 dalje, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, 112,67 EUR od 27.1.1997 dalje do 1.1.2002, 72,19 EUR od 15.7.1998 do 1.1.2002, 5.781,20 EUR od 18.4.1997 dalje do 1.1.2002, 133,53 EUR od 9.4.1997 do 1.1.2002, 20,86 EUR od 13.10.1997 do 1.1.2002, 69,41 EUR od 1.3.2002 dalje, dokler vsota zapadlih, a neplačanih obresti doseže glavnico, in zamudne obresti od zneska 15.050,00 EUR od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, in od 28.6.2003 dalje do dneva, ko dosežejo glavnico, pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter povrnitev pravdnih stroškov v višini 4.497,16 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, medtem ko je v presežku za 9.241,02 EUR glavnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in za zamudne obresti od prisojenih zneskov, v kolikor jih tožeča stranka zahteva več (2. točka izreka) tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper odločitev s sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka zoper zavrnilni in stroškovni del ter tožena zoper obsodilni in stroškovni del sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi odškodnino v vtoževani višini in je torej neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek pri odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem v višini 2.711,27 EUR, za strah 921,04 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 2.718,78 EUR. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje prenizko ovrednotilo ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. P. in premalo upoštevalo vso predloženo zdravstveno dokumentacijo ter prepričljivo izpovedbo zaslišanega tožnika. Premalo je vrednotilo tudi ugotovitve izvedenca travmatologa o pretrpljenih bolečinah, zlasti, ko ta ugotavlja, da bo tožnik tudi v bodoče trpel občasne bolečine v predelu vratu in glavobole. Sodišče bi moralo podati ustrezno dokazno oceno tudi glede prepričljive izpovedbe tožnika o pojavljanju bolečin še sedaj in o posledicah, ki jih zaradi tega trpi. Sodišče je prenizko vrednotilo prestane neugodnosti, razvidne iz izvedenskega mnenja dr. P., nenazadnje pa tudi iz mnenja dr. Ž. in dr. S. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. P., je bil strah pri tožniku močan in intenziven, kar enako velja za primarni in sekundarni strah. Nadaljnji strah ugotavlja tudi izvedenec dr. Ž. v zvezi z okvaro sluha tožnika. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v odmerjeni višine nesorazmerna s podobnimi primeri iz sodne prakse in ne izpolni standarda za pravično in primerno odškodnino za utrpele posledice iz škodnega dogodka. Vse premalo je sodišče ovrednotilo ugotovitve izvedencev. Ko je bila upoštevana ugotovitev izvedenca dr. P., da je delež obravnavanega škodnega dogodka v celotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnika predstavljal 70 %, je bilo spregledano, da je klinična psihologinja dr. A. S. pojasnila, da dr. P. ni kompetenten za ocenjevanje poškodovanih mentalnih sistemov in katera je določno napovedala, da so težave na psihičnem področju tožnika izključna posledica škodnega dogodka iz leta 1997. Do teh ugotovitev izvedenke se sodišče sploh ni opredelilo. Pritožba trdi, da bi ji morala biti prisojena celotna zahtevana odškodnina tudi iz naslova skaženosti, torej tudi v zavrnjeni višini 351,88 EUR. Tožnik namreč ostalo mu brazgotino na čelu zelo subjektivno doživlja, kar je močna duševna bolečina. Pritožba nadalje graja odločitev glede obresti, v kolikor se sodišče prve stopnje sklicuje na omejitve iz 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je očitno spregledalo, da je bila ta določba dne 22.5.2007 izbrisana iz OZ in torej za zamudne obresti ne velja več in se ne more več uporabljati. Tožeči stranki neupravičeno niso bili priznani stroški za pripravljalne vloge z dne 27.10.1999, 2.9.2002 in 1.3.2004, ker so vse te vloge za postopek bile potrebne in tožeča stranka dejstev, navajanih v njih, ni mogla navajati v predhodnih vlogah. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da poleg že prisojene odškodnine tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 9.241,02 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v svoji pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, ali pa jo razveljavi in v izpodbijanem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena v znesku 2.300,00 EUR previsoka. Na ugotovljeno intenziteto in trajanje bolečin sicer nima pripomb, nima pa sodba razlogov o nevšečnostih med zdravljenjem. Oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, da izvedenca dr. Ž., dr. S. potrjujeta ugotovitve izvedenca dr. P. glede prestanih bolečin tožnika. Opozarja še, da pri odškodnini za telesne bolečine niso upoštevane degenerativne spremembe hrbtenice pri tožniku pred obravnavano poškodbo, zaradi česar bi se pri tožniku stanje postopoma slabšalo. Pri odškodnini za strah niso upoštevani izsledki izvedenca dr. P., ampak se sodišče očitno naslanja predvsem na tožnikovo izpovedbo. Pri upoštevani izgubi sluha tožnika pritožba opozarja, da je izvedenec ugotovil, da je tožnik že pred nezgodo nekoliko slabše slišal, in da je po nezgodi ostal nekoliko slabši le sluh na levem ušesu. Sodišče ne omenja, kje pravzaprav se težave tožnika glede sluha še kažejo. Zgolj nekoliko slabši sluh na enem ušesu še ne more pomeniti tolikšnih težav, da bi to bistveno vplivalo na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pritožba sprejema stališče sodišča, da je bilo v pravdi opr. št. P 251/03 pravnomočno odločeno, da je 75 % ugotovljenih posledic pripisati nesreči iz leta 1997 in 25 % nesreči iz leta 2002. Vendar, če se pravnomočnost nanaša na obseg škode, je nujno zaključiti, da tožnik v nezgodi iz leta 1997 ni utrpel pretresa možganov in ne posledično temu postkomocionalnega sindroma. Tožena stranka se je upravičeno spraševala v objektivnost mnenja dr. S. in bi sodišče prve stopnje moralo slediti njenemu dokaznemu predlogu v zvezi s tem. Ni logično, ko ta izvedenka ugotovi, da poškodba iz leta 2002 praktično ni imela posledic na možganih, če pa je bilo v pravdi opr. št. P 251/2003 ugotovljeno povsem drugače. Vendar četudi bi sledili ugotovitvam dr. S., je glede na izvedensko mnenje dr. P. prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka v izpodbijani višini. Pritožba opozarja še na izpovedbo tožnika v zadevi opr. št. P 251/2003, kjer je zatrjeval, da je pretežni del njegovih manjših življenjskih zmožnosti posledica nesreče iz leta 2002. Pritožba oporeka tudi odločitvi in zaključkom sodišča glede premoženjske škode tožnika, nastale mu zaradi neigranja z ansamblom v Nemčiji. Sodišče se namreč ni prepričalo, ali je v pogodbi navedeni znesek za igranje verodostojen podatek. Spregledalo je nadalje, da je šlo za igranje skupine treh glasbenikov in je očitno, da celotni zaslužek ne bi pripadal le tožniku. Pogodba, ki je služila kot dokaz, nima niti datuma, niti ni podpisana. Sodišče bi moralo opraviti poizvedbe oziroma zaslišati predstavnika B. C., kar je tožena stranka tudi predlagala. Dokazovanje višine škode pa je tudi sicer na strani tožeče stranke. Tožena stranka ugovarja obrestnemu delu odločitve v 1. do 6. alineji 1. točke izreka sodbe. Meni, da je mogoče zakonske zamudne obresti prisojati šele od nastanka zamude dalje. Dneva zapadlosti škode torej ne gre enačiti z dnevom nastanka zamude. Zamuda ni mogla nastati, preden je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek oziroma je skladno določbi 943. člena OZ nastala šele po poteku 14 dnevnega roka dne 10.3.1999. Pri odločitvi o stroških postopka je bil uspeh tožeče stranke upoštevan tako po temelju, kot po višini, čeprav je bila sporna le višina. Torej je bil uspeh tožeče stranke kvečjemu 69,69 %.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritrditi je pritožbama, ko večkrat opozarjata (smiselno ali izrecno po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pa na to kršitev po uradni dolžnosti pazi tudi pritožbeno sodišče), da izpodbijana sodba nima potrebnih razlogov glede odločitve o odškodnini za nematerialno škodo, s katerimi bi se lahko odločitev sodišča prve stopnje preizkusila, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti). Pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev za odločitev o odškodnini za telesne bolečine (sedanje in bodoče) in nevšečnosti med zdravljenjem (7. in 8. stran izpodbijane odločbe) so v sodbi dejansko ugotovljene le utrpele poškodbe in prestane telesne bolečine po trajanju in intenzivnosti. Ni pa razlogov o zatrjevanih bodočih telesnih bolečinah, niti o nevšečnostih med zdravljenjem, niti o morebitnem vpliva degenerativnih sprememb hrbtenice pred nesrečo leta 1997. Pri odškodnini za strah (stran 8. izpodbijane odločbe) je zgolj ugotovljeno, da je bil strah podan in kateri dokazi ga potrjujejo, ni pa ta strah opredeljen. Enako velja za skaženost, ko je brazgotina na čelu le omenjena, iz opisa pa ni možno ugotoviti njene razsežnosti in vpliva na okolico oziroma kako ta vpliva na tožnika. Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje dejansko glede pomembnih dejstev odkazuje na posledice in bolečine, ugotovljene po izvedencih, ne povzame pa jih v sodbi tako, da bi bilo neposredno iz razlogov ta dejstva opredeljeno ugotoviti. Pri tem je opozoriti tudi na pritožbene pripombe o izostanku dejstev glede izgube sluha, iz katerih bi bilo ugotoviti, koliko so posledica te izgube prav poškodbe v nesreči leta 1997 oziroma kolikšna je bila izguba sluha že pred nesrečo. Zmotno je nadalje stališče sodišča prve stopnje o že razsojeni stvari v zvezi s pravdno zadevo opr. št. P 251/2003. Opozoriti je potrebno, da je pri sodbi pravnomočen zgolj njen izrek in res iudicata se lahko nanaša le nanj, ne pa morebiti tudi na obrazložitev sodbe. V zadevi opr. št. P 251/2003 je bila vtoževana odškodnina za nesrečo leta 2002, v tej pravdi pa za nesrečo iz leta 1997 in sta to druga od druge ločeni in neodvisni pravdi glede predmeta postopka.

Pritožbeno sodišče je moralo odločitev sodišča prve stopnje s sodbo glede odškodnine za nematerialno škodo, v kolikor jo stranki s pritožbama izpodbijata (tožeča v zavrnilnem delu za znesek 6.702,97 EUR in tožena v obsodilnem delu za znesek 7.550,00 EUR), razveljaviti že iz razloga zgoraj citirane in pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Iz enakega razloga je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti in vrniti v novo sojenje tudi sodbeno odločitev o odškodnini za materialno škodo iz naslova izgube zaslužka za igranje v Nemčiji. Pravilno namreč opozarja pritožba tožene stranke, da se ta del odločitve nekritično opira le na pogodbo o gostovanju (priloga A 58), pri čemer pa sodišče spregleda, da je pogodba za ansambel treh glasbenikov, da ni podpisana, da nima datuma. Torej odločitve sodišča prve stopnje z danimi razlogi tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

V kolikor pritožba tožeče stranke opozarja na materialno pravno zmotno odločitev v obrestnem delu, ker zaradi prenehanja veljavnosti 376. člena OZ zamudne obresti niso več omejene do višine glavnice, je pritožba utemeljena glede zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nematerialno škodo (po delni razveljavitvi še znesek 7.500,00 EUR), v posledici česar je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je odpravilo omejitev teka zamudnih obresti do višine glavnice (4. točka 358. člena ZPP). Določba 376. člena OZ je namreč prenehala veljati 21.5.2007 in je to imelo za posledico, da so se prenehale obrestovati tiste glavnice, pri katerih je bila višina zapadlih in neplačanih obrestih izenačena z višino obrestovane glavnice do prenehanja veljavnosti prej citirane določbe, medtem ko po prenehanju njene veljavnosti na tek zamudnih obresti ni imela več vpliva. Višina zamudnih obresti od prisojene glavnice za nematerialno škodo do prenehanja veljavnosti 376. člena OZ še ni dosegla višine glavnice. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbo tožene stranke glede omejitve teka obresti do višine glavnice, v kolikor so obresti dosegle višino glavnice do vključno 21.5.2007, v posledici česar je bilo potrebno v tem delu pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede pričetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za materialno škodo (1. do 6. alineja 1. točke izreka izpodbijane sodbe) in je zato bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti tudi ta del pritožbe. Ves čas teka prej navedenih zamudnih obresti je veljavno sodno prakso predstavljalo načelno stališče (XXXIII. skupne seje ZS, VS Republik in Pokrajin ter VVZ z dne 29.5.1987, Bugojno, Poročilo VS SRS, 1987/I stran 4, točka 1.), po katerem zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo tečejo od nastanka škode dalje.

V posledici delne razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, da bo o njih lahko sodišče prve stopnje odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi. Pri končni odločbi o stroških postopka naj sodišče prve stopnje upošteva vmesno pritožbeno pripombo tožene stranke, da je tožbeni zahtevek te pravde po temelju nesporen, medtem ko pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost zaključka v izpodbijani sodbi, da pripravljalni spisi tožeče stranke z dne 27.10.1999, 2.9.2002 in 1.3.2004 za pravdo niso bili potrebni.

Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o še preostalem tožbenem zahtevku, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in o svojih dokaznih ocenah poda takšne razloge, s katerimi se bo pravilnost odločitve lahko preizkusila. Pozorno naj bo tudi, na kar opozarja pritožba tožene stranke, na očitna razhajanja v izpovedbah tožnika v tej pravdi in v pravdi opr. št. P 251/2003 glede teže posledic iz nesreč leta 1997 in leta 2002. Dosledneje se bo moralo opredeliti tudi o razhajanjih med izvedenci, zlasti glede poškodb in posledic iz nesreč v prej navedenih letih.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

 


Zveza:

ZPP člen 339/2-14, 339/2-14. OZ člen 376, 376.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NDk1Mg==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*