<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM sodba I Cp 1595/2006
ECLI:SI:VSMB:2007:I.CP.1595.2006

Evidenčna številka:VSM20487
Datum odločbe:03.04.2007
Področje:civilno procesno pravo
Institut:stroški postopka - uspeh v pravdi - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - višina odškodnine

Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o stroških postopka, pri tem pa ločilo uspeh v pravdi po temelju in po višini. V tej pravdni zadevi je tožbenih zahtevek denarna terjatev z uveljavitvijo katere sta tožeči stranki uspeli do višine 52,4% in takšen je tudi njun uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izreku o stroških spremenilo tako, da je upoštevalo uspeh pravdnih strank v takšnem odstotku, medtem ko sama odmera stroškov postopka ni predmet pritožbene graje (4. točka 158. člena ZPP).

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti namesto 332.723,00 SIT sedaj 535,93 (petsto petintrideset 93/100) EUR pravdnih stroškov.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora prvotožeči stranki plačati 196.595,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 85.012,50 SIT od 6.9.2001 in od 111.538,30 SIT od 5.2.2002 do plačila. Prav tako je odločilo, da mora tožena stranka drugotožeči stranki plačati 464.600,90 SIT s pripadajočimi obrestmi od 400.000,00 od 5.2.2002 do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 64.600,90 SIT od 1.10.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti povzročene pravdne stroške v višini 332.723,07 SIT.

Takšno sodbo v njenem obsodilnem delu in v izreku o stroških izpodbija tožena stranka, uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o stroških postopka, pri tem pa ločilo uspeh v pravdi po temelju in po višini. V tej pravdni zadevi je tožbenih zahtevek denarna terjatev z uveljavitvijo katere sta tožeči stranki uspeli do višine 52,4% in takšen je tudi njun uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izreku o stroških spremenilo tako, da je upoštevalo uspeh pravdnih strank v takšnem odstotku, medtem ko sama odmera stroškov postopka ni predmet pritožbene graje (4. točka 158. člena ZPP).

Ni pa utemeljena pritožba v delu, ko graja odločitev o tožbenem zahtevku tožečih strank. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je izčrpno in skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe prič, ker izvedenec cestno prometne stroke tega na tehničen način ni mogel ugotoviti, pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke zapeljal vzvratno s stranske kolovozne poti na glavno cesto in s tem zaprl pot tožniku. Tak zaključek izhaja tako iz izpovedbe tožnika kakor tudi priče, ki je vozila v isti smeri kot tožnik. Na to dejstvo pa kaže tudi to, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da na popolnoma preglednem ravnem delu ceste zavornih sledi zavarovanca tožene stranke ni bilo, kar je nelogično v kolikor sta tožnik in zavarovanec vozila drug proti drugemu.

Zmotna je tudi pritožbena trditev, da v tej pravdni zadevi ni mogoče odločiti le na podlagi izpovedbe prič. Dejstva ali je zavarovanec tožene stranke v času nezgode vozil naprej ali nazaj, po mnenju pritožbenega sodišča sploh ni mogoče ugotavljati drugače kakor z zaslišanjem prič, saj gre za ugotovitve dejanskega stanja ne pa za mnenje izvedenca cestno prometne stroke o vzrokih prometne nesreče.

Ali je tožena stranka pristala na deljeno odgovornost ali ne je sedaj, ko je tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodeno, povsem nepomembno, saj o sokrivdi ni bilo odločano.

Tožena stranka v pritožbi trdi tudi, da ni pripoznala materialne škode. To sicer drži, vendar pa sodišče prve stopnje o pripoznavi zahtevka za materialno škodo ne govori. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer nasprotovala tožbenemu zahtevku iz naslova materialne škode po temelju, istočasno pa tudi po višini in takrat je navedla tudi, da znaša škoda na vozilu 85.012,50 SIT, temu pa je tožeča stranka takoj prilagodila svoj tožbeni zahtevek (prej je vtoževala 400.000,00 SIT). Tako se izkaže za pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da višina zahtevka za materialno škodo (ob sicer spornem temelju) med pravdnima strankama ni sporna.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- da je tožnik trpel en teden zmerne in en teden blage stalne telesne bolečine ter nato še deset dni občasne blage telesne bolečine, ki so bile redke,

- da je bil na treh pregledih, nosil ovratnico, jemal analgetike in bil trikrat izpostavljen RTG snemanju,

- da je trpel hud primarni strah dve uri in je bil nato zaskrbljen, kako bo z njegovo hrbtenico in je zato trpel tudi blažji sekundarni strah

je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje (člen 200 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, da predstavlja pravično in primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin znesek 250.000,00 SIT in iz naslova strahu znesek 150.000,00 SIT, kar je tudi v skladu z višino odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Pritožbeni razlogi razen glede odločitve o stroških niso podani. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede neznatnega dela zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Določbe ZOR so bile uporabljene v skladu z določilom 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.

 


Zveza:

ZOR člen 200, 200. ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1-4, 154, 154/2, 158, 158/1-4.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODc2OA==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*