<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 2011/2005
ECLI:SI:VSCE:2006:CP.2011.2005

Evidenčna številka:VSC01299
Datum odločbe:23.08.2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina - nepremoženjska škoda - višina odškodnine

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 311.144,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.03.2002 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške v znesku 88.976,76 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 66.000,00 SIT od 04.03.2005 dalje do plačila in od 22.976,76 SIT od 08.09.2005 dalje do plačila, medtem ko je v presežku njegov tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 1,288.855,47 SIT s pripadki zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu takšne sodbe se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil tožnik. V pritožbi je navedel, da ugotovitvam izvedenca ne oporeka, da pa je protispisna ugotovitev prvostopnega sodišča o tem, da tožnik ne trpi bodočih bolečin. Tožnik je namreč takšne bolečine zatrjeval in o njih izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka, njihov obstoj pa je v 1. odstavku na 4. strani mnenja potrdil tudi izvedenec medicinske stroke, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri dosoji pravične denarne odškodnine. Dejstvo je namreč, da tožnik opravlja pretežno fizična dela z roko in ga poškodba pri delu ovira, poleg tega pa svojega dela ne more opravljati, ne da bi se občasno udaril v konico prsta, kar je prvostopno sodišče popolnoma prezrlo. V zvezi s samo višino odškodnine za telesne bolečine je obširno navedel, da v izpodbijani sodbi niso upoštevane oziroma ustrezno presojane njegove navedbe glede telesnih bolečin, njihova intenzivnost in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so v pritožbi natančneje povzete, zato je dosojeni znesek prenizek. Napačno so bile ocenjene tudi zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika, ki jih je pritožbeno ponovno in obširno izpostavil, končno pa sta prenizka še zneska za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti. S sodno prakso bi bila primerljiva le dosoja odškodnine v celotnem zahtevanem znesku, kar je še posebej razvidno iz zadev pod opr. št. II Ips 447/99 in II Ips 107/97, zaradi česar je tožnik predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o konkretnem odškodninskem zahtevku je določena v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ne v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot je to zmotno navedlo prvostopno sodišče. To na pravilnost izpodbijane odločitve ni imelo vpliva, ker so v tem delu določbe ZOR in OZ smiselno enake, določbe ZOR pa se v tej zadevi glede na datum škodnega dogodka 23.10.2001 uporabljajo na podlagi 1060. člena OZ.

Sodišče na podlagi 200. člena ZOR prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

V konkretnem primeru je bilo navedeno zakonsko določilo pri vseh odškodninskih postavkah pravilno uporabljeno. V zvezi z zahtevkom za odškodnino zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je tožnik pritožbeno sicer izpodbijal tudi po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva (ne le zmotne uporabe materialnega prava) in posledično neuporabo določbe 203. člena ZOR o povrnitvi bodoče škode, vendar povsem neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da bodoče telesne bolečine pri tožniku niso podane, saj izvedenec v 1. odstavku na 4. strani mnenja tožnikove izpovedbe o telesnih bolečinah, ki jih še čuti ob udarcu v prst, ni potrdil. To, kar pritožbeno povzema tožnik iz izvedenskega mnenja, predstavlja zgolj objektivizacijo prestanih trajnih in občasnih lahkih telesnih bolečin, ki so pri tožniku kumulativno trajale 6 dni (trajne) oziroma 4 dni (lahke), kar pritožba pri izpostavljanju izvedenčevih ugotovitev povsem spregleda, zaradi česar bodoča škoda z gotovostjo ni bila izkazana. Ker je bilo dokazno breme na tožnikovi strani, tožnik pa v tem delu dopolnitve mnenja ni zahteval, njegovi pritožbi zoper ugotovljena dejstva ni možno ugoditi.

Za prestane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem pa je dosojena odškodnina 360.000,00 SIT pravična. Tožnik je namreč trpel krajše bolečinsko obdobje (17 dni), od tega so prevladovale bolečine lažje intenzitete (trajne hude bolečine so trajale le 24 ur), neugodnosti pa niso presegale običajnih intenzivnosti za vrsto in intenziteto utrpele poškodbe. Prvostopno sodišče je po presoji drugostopnega sodišča vsa v pritožbi posebej izpostavljena dejstva v zvezi s to odškodninsko postavko upoštevalo v zadostni meri in jih tudi pravilno denarno ovrednotilo, zato pritožbeni zahtevi po zvišanju dosojenega zneska ni bilo mogoče ugoditi.

Tudi za strah je bila tožniku dosojena pravična denarna odškodnina v višini 110.000,00 SIT. Glede na ugotovljena, a pritožbeno neizpodbijana dejstva (tožnik namreč v zvezi s to odškodnino pritožbe ni obrazložil) je bilo po presoji prvostopnega sodišča v dosojenem znesku pravilno upoštevano tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo njene objektivizacije, saj je glede na kratkotrajnost ugotovljenega strahu, način poškodovanja in način zdravljenja tožnika dosojeni znesek povsem primerljiv s preostalimi, ki se sicer v podobnih primerih dosojajo v sodni praksi.

Enako ob odsotnosti posebno obrazloženih pritožbenih razlogov velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz ugotovljenih dejstev, da tožnika kazi 1cm dolga brazgotinica na koželjnični strani jagodice prsta in da je končni členek oblikovan drugače, kar tožnika moti, ker gre za izpostavljen del telesa, po presoji drugostopnega sodišča ne izhaja takšna intenziteta duševnih bolečin, ki bi opravičevala poseg v dosojeni znesek.

Ravno tako pa ni možno niti zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vse to, kar je obširno izpostavljeno v pritožbi, je prvostopno sodišče vzelo kot podlago za odmero pravične denarne odškodnine iz tega naslova, saj je svojo odločitev izrecno oprlo na omejitve, ki jih ima tožnik zaradi zmanjšane gibljivosti prsta, prizadetega občutka na otip in poškodovanih živčnih končičev, na večje napore, ki jih vlaga v poklicnem življenju, na tožnikovo izpovedbo o tem, da dela ne opravlja več 100% in veliko slabše kot prej, ko je delal kot strugar, ter o tem, da ima omejitve tudi doma (tako razlogi v 2. odstavku na 3. strani izpodbijane sodbe). To podlago je pravilno denarno ovrednotilo, saj oškodovancem v skladu s primeri iz sodne prakse za 2% zmanjšanje življenjskih aktivnosti višja odškodnina ne pripada, na kar ne more vplivati niti tožnikova mladost ob škodnem dogodku (ki je sicer bila v konkretnem primeru glede na razloge izpodbijane sodbe izrecno upoštevana), medtem ko pritožbeno izpostavljeni odločitvi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 447/99 in II Ips 107/97 ne moreta biti primerljivi z dosojenim zneskom odškodnine, ker obseg ugotovljene škode s tem odločitvama obravnavanemu obsegu škode ni enak. V eni od njiju je mlajša oškodovanka doživela amputacijo jagodice prsta in trpi tudi bodoče telesne bolečine, v drugi pa je obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti kar 10%, medtem ko je oškodovanec trpel daljše obdobje telesnih bolečin hujše intenzitete kot tožnik.

Tudi kot celota je dosojena odškodnina 970.000,00 SIT pravično denarno zadoščenje za vrsto in obseg škodnih posledic, ki jih je tožnik utrpel v obravnavni nezgodi, zaradi česar je sodišče druge stopnje njegovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).

 


Zveza:

ZOR člen 200, 200/1, 203, 200, 200/1, 203.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zODEyNA==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*