<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 3761/2008
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.3761.2008

Evidenčna številka:VSL0056327
Datum odločbe:18.03.2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina - prometna nesreča - nalet medveda - višina odškodnine - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - stroški postopka - začetek teka zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo - povrnitev stroškov za izdelavo odškodninskega zahtevka pred pravdo

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Do stroškov za izdelavo odškodninskega zahtevka pred pravdo bi bila tožeča stranka upravičena le v primeru, če bi ga naslovila na stranko, ki je v odškodninski pravdi tudi pasivno legitimirana.

 

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zavrnilni del sodbe spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči v 15. dneh plačati (poleg že dosojenih 800,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 100,00 EUR iz naslova premoženjske škode) iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem še nadaljnjih 800,00 EUR in iz naslova prestanega strahu 700,00 EUR vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2005 do prenehanja obveznosti.

Sodba se spremeni v stroškovnem delu tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške prvostopnega postopka v znesku 861,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 10.7.2008) do plačila, v 15. dneh pod izvršbo, v preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje od 18.3.2009 do plačila, v 15. dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 800,00 EUR odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 100,00 EUR iz naslova premoženjske škode. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova prestanega strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v celoti zavrnilo.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Zatrjuje, da je sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo prenizko odškodnino, nato pa v nasprotju z ugotovitvami v izvedenskem mnenju tožniku iz tega naslova priznalo le polovico zneska in ni upoštevalo, da bo tožnik bolečine trpel tudi še v bodoče kot trajno posledico obravnavane nezgode. Pritožnik vztraja, da je utemeljen tudi tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te se namreč kažejo v obliki bolečin pri daljšem sedečem delu, v prisiljenih položajih glave in telesa in v dejstvu, da se tožnik zaradi bolečin vratu izogiba težjemu fizičnemu delu. Izvedenec je sicer mnenja, da bodo bolečine pri tožniku postopoma popolnoma izzvenele, česar pa tožnik ne more sprejeti. Od nezgode je minilo že štiri leta, občasne bolečine pa so še vedno prisotne. Tožnik vztraja, da je trpel strah za izid zdravljenja vse do konca zdravljenja 13.12.2002, zato ugovor zastaranja ni utemeljen. Ker tožena stranka višini materialne škode ni ugovarjala, je tožnik upravičen do celotne odškodnine iz tega naslova v višini 185,76 EUR. Za začetek teka zakonitih zamudnih obresti od premoženjske in nepremoženjske škode ni pomembno, kdaj je državno pravobranilstvo zahtevek na plačilo odškodnine prejelo. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je imelo zahtevek v rokah najkasneje 1.2.2005, vendar tožniku ni izdalo nikakršne odločbe, ampak zahtevek zavrnilo z obrazloženim dopisom brez kakršnega koli pravnega pouka. Zato tožnik vztraja, da je upravičen do plačila zakonitih zamudnih obresti od nepremoženjske škode od 1.2.2005 dalje - od dopisa ministrstva o zavrnitvi zahtevka. Zamudne obresti od materialne škode pa mu pripadajo od takrat, ko je nastala (zdravljenje je bilo zaključeno 13.12.2002) zato je tožnik upravičen vsaj do obresti od 31.1.2003 kot jih je zahteval. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, ker sodišče ni priznalo stroškov za izdelavo odškodninskega zahtevka in pritožbo z dne 7.4.2005 in tudi ne za čas, ki ga je pooblaščenec porabil za prevoz od pisarne do sodne zgradbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da čas trajanja telesnih bolečin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v sodbi (1 teden stalne bolečine srednje intenzitete, 3 tedne občasne, nato pa do konca zdravljenja 13.12.2002 lahke bolečine, ki jih bo občasno čutil tudi v bodoče) in ugotovljene nevšečnosti, ki jih je tožnik prestajal med zdravljenjem: pregled v Univerzitetnem kliničnem centru, enodnevna hospitalizacija, rentgensko slikanje 3x, 14 dni nošenje vratne ortoze in še 14 občasno, pet obiskov fizioterapije, štirje pregledi pri zdravniku specialistu in pet pri osebni splošni zdravnici, začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v prvem tednu po nezgodi 20 %, s postopno normalizacijo do konca zdravljenja 13.12.2002; upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod in glede na utemeljeno pritožbeno navedbo, da se ugotovitev izvedenca, da so sedanje tožnikove težave 50% posledica nezgode, ki jo je utrpel že pred tem in da se ta ugotovitev lahko nanaša le na bolečine, ki jih bo tožnik trpel v bodoče po končanem zdravljenju; vse navedeno tožnika opravičuje do višje odškodnine in sicer do odškodnine v višini 1.600,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilni del sodbe spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora poleg že dosojenega zneska 800,00 EUR iz naslova bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem plačati še nadaljnjih 800,00 EUR (4. odstavek 358. člena ZPP).

Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče odškodnino za bolečine, ki jih ta trpi pri daljšem sedečem delu oz. v prisiljenih položajih glave obravnavati v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te bolečine je sodišče že obravnavalo v okviru bolečin, ki jih bo tožnik trpel občasno tudi v bodoče. Enako velja tudi za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti za čas 1 tedna, ki ga sodna praksa obravnava v okviru odškodnine iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na to, da občasne bolečine lažje intenzitete praktično v ničemer ne zmanjšujejo njegovih življenjskih aktivnosti oz. občasno le minimalno in glede na to, da pri tožniku tudi ni ugotovljeno močno zmanjšanje gibljivosti vratne hrbtenice, občasne bolečine pa se mu pojavljajo v temu delu tudi zaradi posledic prve poškodbe, ki ni predmet te pravde, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do posebne odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičen (353. člen ZPP).

Pritožba utemeljeno opozarja, da iz mnenja izvedenca medicinske stroke sledi, da je tožnik trpel strah vse do konca zdravljenja, to pa je 13.12.2002, zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ki je bil vložena 12.12.2005 ni zastaral. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede prestanega strahu pritožba ne izpodbija. Te so: da se je tožnik ob nezgodi močno ustrašil, ker trka z medvedom ni pričakoval in da je to tudi po oceni izvedenca lahko pravi strah za življenje, ki pa je v naslednjih minutah izzvenel. Utrpel je sekundarni strah za zdravje in sicer za izid zdravljenja, ki je bil srednje intenzitete in je trajal 3 tedne, do konca zdravljenja 13.12.2002 pa lažje intenzitete. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je tožnik ustrašil za izid zdravljenja, saj je bil pred predmetno nezgodo že dvakrat operiran in je vedel, kako je v bolnišnici, pa tudi, ko se vozi mimo kraja dogodka, ga je v podzavesti ponovno strah, da ne bo iz gozda pritekel kakšen medved. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede prestanega strahu torej so, da je tožnik trpel, sicer kratkotrajen intenziven primarni strah, ki pa je za dalj čas porušil njegovo življenjsko ravnovesje in ga je še danes v podzavesti strah, ko se pelje skozi gozd, kjer je prišlo do trka z medvedom. Sekundarni strah pa je po svoji vsebini pomenil zaskrbljenost za izid zdravljenja, pri čemer tudi morebitno neuspešno zdravljenje ne bi imelo za posledico zelo hudih prikrajšanj v življenju tožnika. V konkretnem primeru poškodba tožnika ni bila takšne narave, da bi ga življenjsko ogrozila, med zdravljenjem tudi ni prišlo do kakršnih koli zapletov in komplikacij, zato ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje in ga tudi pritožba ne izpodbija, bila iz tega naslova primerna odškodnina v višini 700,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo in tožniku dosodilo celotno vtoževano odškodnino v višini 700,00 EUR (4. točka 358. člena ZPP).

Napačno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče tožeči stranki priznati tudi stroške za izdajo zdravniškega potrdila, ki ga je potreboval pri uveljavljanju zavarovanja AOplus, saj v predmetnem postopku ne uveljavlja takšne odškodnine. Tudi tožbeni zahtevek na reparacijo materialne škode v pavšalnem znesku 40.000,00 SIT nima podlage v določbah materialnega prava in je tožnik iz naslova materialne škode upravičen le do škode v višini, kot jo izkaže. Višje škode od dosojene pa tožnik tudi v pritožbenem postopku ne izkazuje.

Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o začetku teka zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo. V skladu z določilom 165. člena OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode (to je od škodnega dogodka), vendar pa te določbe ni mogoče interpretirati drugače kot skupaj z določbo o dolžniški zamudi (299. člen OZ). V 2. odstavku 299. člena je določeno, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride v dolžnik zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prišel dolžnik, torej tožena stranka, v zamudo, ko je upnik, torej tožnik, od nje zahteval izpolnitev obveznosti. Tega dne namreč nastopijo učinki dolžniške zamude torej tudi tek zamudnih obresti, seveda pa je dokazno breme izpolnitvi pogoja iz 2. odstavka 299. člena na tožeči stranki. Odškodninski zahtevek tožnika bi imel za posledico nastop dolžnikove - toženkine zamude z izpolnitvijo samo v primeru, da bi bil pravilno naslovljen na toženo stranko in bi ga ta tudi prejela. Zavezanec za plačilo odškodnine v konkretnem primeru je Republika Slovenija, ki jo zastopa zakoniti zastopnik Javno pravobranilstvo Republike Slovenije. Tožeča stranka tudi po lastnih navedbah odškodninskega zahtevka pred pravdo ni naslovila na Republiko Slovenijo, ampak na Zavod za gozdove Slovenije, Območno enoto Kočevje. Zato je prišla tožena stranka, Republika Slovenija, v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti šele z vložitvijo tožbe 10.12.2005, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Enako velja tudi za zamudne obresti od nedenarne premoženjske škode, saj jih je priznati le od dne, na katerega je bila premoženjska škoda denarno ovrednotena, to pa je bilo ob vložitvi tožbe.

Napačno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče stroške za izdelavo odškodninskega zahtevka in pritožbo z dne 7.4.2005, ki nista bila naslovljena na zakonitega zastopnika Republike Slovenije, priznati tožeči stranki. Zakon o pravdnem postopku namreč za kaj takšnega ne daje podlage, saj so stranke upravičene le do potrebnih stroškov postopka. Do stroškov za izdelavo odškodninskega zahtevka pred pravdo bi bila tožeča stranka upravičena le v primeru, če bi ga naslovila na stranko, ki je v odškodninski pravdi tudi pasivno legitimirana. Po ustaljeni sodni praksi sodišča priznavajo stroške za odsotnost odvetnikov iz pisarne zaradi potovanja, vendar pa kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, ima odvetnik tožeče stranke sedež v kraju sodišča, in sicer v Ljubljani na R. 2 (7. člen Odvetniške tarife).

Ker pa Zakon o pravdnem postopku določa, da sodišče o stroških postopka odloča glede na doseženi uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče glede na delno spremembo odločbe odločalo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je na prvi stopnji po temelju uspela s 100 %, po višini pa s 27 %, tako da skupen uspeh v pravdi znaša sedaj 63,5 %. Odmerjeni potrebni stroški tožeče stranke znašajo 1.705,03 EUR, zato je glede na uspeh v pravdi 63,5 % upravičena do 1.083,00 EUR. Pravno priznani stroški tožene stranke znašajo 608,63 EUR, zato ji glede na uspeh v pravdi 36,5 % pripada 222,00 EUR. Po medsebojnem pobotu je presežek naložen v plačilo toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi izteka paricijskega roka dalje.

Sodišče je stroške pritožbenega postopka za tožečo stranko odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife. Tožnik je v pritožbenem postopku iz naslova telesnih bolečin uveljavljal še plačilo 2.200,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu 700,00 EUR in iz naslova materialne škode še 85,00 EUR v skupni višini torej 3.985,00 EUR, zato se ji za sestavo pritožbe odmeri 375 odvetniških točk, kar znaša 172,00 EUR in 20 % DDV, kar znaša 34,00 EUR. Potrebni stroški pritožbenega postopka za tožečo stranko tako znašajo 208,00 EUR. Tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve dela stroškov pritožbenega postopka in sicer sorazmerno svojemu uspehu. Ker je v pritožbenem postopku uveljavljala plačilo 3.985,00 EUR, uspela pa z 1.500,00 EUR, znaša njen uspeh v pritožbenem postopku 38 %. Torej je tožena stranka dolžna povrniti 38 % pravno priznanih stroškov, kar znaša 80,00 EUR.

Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

 


Zveza:

OZ člen 165, 179, 299, 165, 179, 299.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NDkzNg==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*