<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Pravna mnenja in stališča

Evidenčna števlika:VS046992
Vrsta:Stališča in pravna mnenja
Datum objave:21.06.2013
Publikacija:Pravna mnenja 1/2013, str. 7, obr.
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:načelno pravno mnenje - obveznosti kapitalskih gospodarskih družb - prenehanje družbe zaradi stečaja - prenehanje družbe z izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije - obveznosti kapitalske družbe, ki je prenehala zaradi stečaja ali z izbrisom brez likvidacije
Področje:STEČAJNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Vir:načelno pravno mnenje, občna seja VS RS

Besedilo

ORIGINAL: Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka ne prenehajo.

Obveznosti kapitalske gospodarske družbe, ki je prenehala zaradi izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, ne prenehajo.

O b r a z l o ž i t e v

Opis problema

Z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka in izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije gospodarska družba preneha. Od osebe, ki je nepovratno nehala obstajati, izpolnitve njenih obveznosti zanesljivo ne bo mogoče izterjati. Vprašanje, ali obveznost obstaja še naprej, čeprav je (glavni) dolžnik nehal obstajati, je lahko relevantno le, če je izpolnitev dolžnikove obveznosti zavarovana s kakšno akcesorno stransko pravico – to je takšno, da sta njen obstoj in vsebina odvisna od obstoja in vsebine obveznosti dolžnika. Takšni sta tudi obveznost poroka in obveznost zastavitelja, ki je zastavil stvar za tuj dolg – realnega dolžnika (drugi odstavek 270. člena OZ). Enako velja za obveznost družbenikov na podlagi spregleda pravne osebnosti (8. člen ZGD-1). Pogoj za uveljavljanje spregleda je obstoj dokazane in dospele terjatve do družbe. (1)

Splošno o posledicah prenehanja dolžnika na obstoj obveznosti

Noben predpis ne ureja izrecno vprašanja, kako prenehanje kapitalske gospodarske družbe zaradi stečaja ali izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije vpliva na obstoj njenih obveznosti. Gre za pravno praznino, ki jo je treba poskušati razrešiti s sklepanjem po podobnosti. V teoriji in sodni praksi uveljavljena metoda za razrešitev takšnega položaja je uporaba zakonske analogije. Pri tem izhajamo od primera, ki je urejen z zakonom ali z drugim pravnim pravilom, nato pa iz tega posamično urejenega primera sklepamo na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah ne sklada v celoti s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, a jim je vendarle tako zelo podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo – tertium comparationis – iz katerega sklepamo, da tudi za neposredno neurejeni primer velja ista pravna posledica kot za pravno urejenega, ker sta si v bistvenem enaka. (2) Prenehanje gospodarske družbe – dolžnika je v bistvenem mogoče primerjati s smrtjo dolžnika – fizične osebe: odločilna skupna značilnost obeh primerov (tertium comparationis) je izginotje pravnega subjekta, ki je (bil) nosilec obveznosti. (3) Kako smrt dolžnika vpliva na obstoj njegovih obveznosti, ureja OZ v 334. členu: s smrtjo dolžnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Takšna ureditev pomeni izpeljavo temeljnega načela obligacijskega prava o dolžnosti izpolnitve obveznosti. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.(4) V ozadju ureditve v 334. členu OZ je gotovo razmislek, da bo obveznost dolžnika, ki ne obstaja več, (lahko) izpolnil nekdo drug (ob smrti praviloma dedič – kar je tudi urejeno v predpisih o dedovanju). Vendar predpisi o dedovanju niso edine določbe, ki urejajo odgovornost za obveznosti drugih oseb. Odgovornost za izpolnitev (tujih) obveznosti lahko določa zakon (npr. odgovornost družbenikov za obveznosti družbe zaradi spregleda pravne osebnosti), lahko pa takšno odgovornost sprejme tretji tudi na podlagi dogovora z upnikom. Takšen primer sta med drugim poroštvo in zastava za tuj dolg. Ti instituti utrjujejo obveznost, povečujejo upnikovo varnost in ga varujejo pred tveganji, ko dolžnik svoje obveznosti ne bo hotel ali mogel izpolniti – med drugim tudi zato, ker bo (s pravnim nasledstvom ali, kar je za upnika še bolj tvegano, brez njega) izginil iz pravnega prometa. Poroštvo in zastava sta sicer akcesorna, kar (na kratko in nekoliko poenostavljeno) pomeni, da je obstoj porokove oziroma zastaviteljeve obveznosti odvisen od obstoja obveznosti (glavnega oziroma osebnega) dolžnika. Razlaga, da s smrtjo fizične oziroma prenehanjem pravne osebe njene obveznosti ugasnejo, posledično pa (za)varovanje ne krije tveganja, ki ga pomeni nemožnost osebne izpolnitve zaradi smrti oziroma prenehanja obstoja dolžnika, bi bila v nasprotju z logiko teh institutov kot instrumentov zavarovanja. Enako smiselno velja za spregled pravne osebnosti. Da je treba tudi morebitne nejasnosti glede ugasnitve obveznosti razlagati ozko, izhaja iz poudarka v drugem odstavku 9. člena OZ: obveznost ugasne samo … na podlagi zakona. Enako – z besedico samo, ki uvaja naštete izjeme – je v določbi 334. člena OZ poudarjena moč splošnega pravila, da s smrtjo (in po analogiji z vsakim prenehanjem) dolžnika obveznost ne preneha.

1. Prenehanje gospodarske družbe z izbrisom na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka

Na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka se stečajni dolžnik po uradni dolžnosti izbriše iz registra (377. člen ZFPPIPP). S tem preneha obstajati. Posledica končanja stečajnega postopka je torej res ta, da od stečajnega dolžnika ni mogoče ničesar izterjati. V tem smislu je mogoče pritrditi stališču, da so s končanjem stečajnega postopka (dokončno) urejena razmerja, kolikor jih je treba (in mogoče) urediti z dolžnikom kot še obstoječim subjektom. Formalni postopki in predpisane prekluzije za uveljavljanje terjatev zoper stečajnega dolžnika v stečajnem postopku pa niso le v službi dokončne ureditve njegovih pravnih razmerij z upniki, temveč so – poleg potrebe po hitrosti in koncentraciji postopka – namenjene dokončni ureditvi razmerij med stečajnimi upniki: tistimi, ki bodo prizadeti zaradi dolžnikove prezadolženosti ter insolventnosti in jih varuje temeljno načelo stečajnega postopka kot generalne izvršbe: par conditio creditorum, z morebitnimi izjemami za privilegirane, med drugim tudi ločitvene upnike. Nadaljnji obstoj terjatev upnikov do stečajnega dolžnika še tudi po njegovem izbrisu iz registra ne nasprotuje nobenemu od načel stečajnega postopka in tudi ne njegovemu bistvu in namenu.

Določbe stečajnega postopka, ki posegajo v pravice posameznih stečajnih upnikov, je mogoče razlagati le do tam, do koder so v službi načela koncentracije postopka in je z njimi varovano načelo enakopravnega obravnavanja upnikov. Razlaga, s katero bi bile pravice upnikov takšnih družb omejene bolj, kot nujno zahtevajo razlogi, ki upravičujejo posebno ureditev položaja upnikov v stečajnem postopku, bi bila v nasprotju z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti.

Pravočasna prijava terjatev in ločitvenih pravic je pogoj za to, da se lahko v stečajnem postopku v razumnem času dokončno določi, katere terjatve bodo poplačane iz stečajne mase in v kakšnem znesku oziroma deležu. Posebej je treba poudariti, da iz narave stečajnega postopka izhaja nujnost, da so formalno, pravočasno, s sankcijo prekluzije prijavljene in pred končanjem stečajnega postopka pravnomočno ugotovljene tudi morebitne pravice, ki posegajo v temeljno načelo enakomernega poplačila upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika: takšne so prav ločitvene pravice. Za ločitvene upnike, ki niso pravočasno uveljavljali svojega privilegiranega položaja, je s prenehanjem dolžnika zadnji vlak za uresničitev ločitvene pravice res odpeljal: bistvo stečajnega postopka kot generalne izvršbe zahteva, da se celotno dolžnikovo premoženje, tudi tisto, na katerem obstajajo ločitvene pravice, unovči, izkupiček pa sestavlja stečajno maso, ki se porabi za enakomerno, le izjemoma pa tudi ločeno poplačilo upnikov. Tu se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj brez pravočasne prijave – tako terjatve kot ločitvene pravice – ni mogoče uveljaviti pravice do ločenega poplačila iz stečajne mase (kadar je predmet ločitvene pravice stvar v lasti stečajnega dolžnika), na drugi strani pa se upnik lahko ne glede na to, da terjatve sploh ni prijavil (ločitvene pravice v tem primeru sploh ne more prijaviti, ker mu takšna zastava ne daje pravice do ločenega poplačila iz stečajne mase), še tudi po končanju stečaja poplača iz zastave od tretje osebe – realnega dolžnika, ki je zastavil svojo stvar za tuji dolg (stečajnega dolžnika). Takšno ravnanje (opustitev) zastavnega upnika nima nobenega vpliva na tek stečajnega postopka in tudi ne na razmerja med stečajnimi upniki, ki so svoje terjatve pravočasno prijavili: tako zavarovana terjatev bi bila iz stečajne mase v vsakem primeru lahko poplačana največ enkrat in samo v sorazmerju s terjatvami drugih stečajnih upnikov, ne glede na to, ali bi jo pravočasno prijavil samo upnik ali morda v skladu z določbo drugega odstavka 296. člena ZFPPIPP kot pogojno terjatev tudi realni dolžnik. (5)

Treba je upoštevati, da upniki v praksi zahtevajo zavarovanje terjatev z zastavo od tretje osebe prav kot učinkovito zavarovanje pred tveganjem stečaja. Položaj zastavnega upnika (ki v tem primeru ni hkrati tudi ločitveni upnik) jim omogoča, da pridejo do poplačila zunaj stečajnega postopka in ne glede na ta postopek. Poplačilo iz takšne zastave ne pomeni »ločenega« poplačila v razmerju do drugih stečajnih upnikov: predmet takšne zastave ni del stečajne mase in drugi upniki se iz vrednosti zastave v nobenem primeru ne bi mogli poplačati: tudi če bi bila zastava neveljavna. Podobno velja za poroštvo. Nobenega razumnega, iz narave stečajnega postopka izhajajočega razloga ni mogoče najti niti za utemeljitev, da bi s končanjem stečajnega postopka upniki izgubili pravico zahtevati izpolnitev obveznosti gospodarske družbe od njenih družbenikov na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti.

Razlago, da s prenehanjem kapitalske družbe zaradi stečaja njene obveznosti ne ugasnejo, pa podpira tudi besedilo zakona. Sklep, da s končanjem stečajnega postopka ugasnejo obveznosti stečajnega dolžnika, naj bi izhajal iz določb stečajne zakonodaje, ki urejajo usodo terjatev stečajnih upnikov, ki terjatev niso (pravočasno) prijavili. Stečajni predpisi naj bi namreč določali, da takšne terjatve ugasnejo. Tudi če bi bilo to res, s tem še ni rečeno, da pravočasno prijavljene in ugotovljene terjatve – za znesek, ki ni bil poplačan v stečajnem postopku – prenehajo s prenehanjem stečajnega dolžnika. Vendar tudi prepozno prijavljene terjatve ne prenehajo, le iz stečajne mase (in tudi iz naknadno najdenega in unovčenega premoženja stečajnega dolžnika) jih ne bo mogoče poplačati.

Posledice prepozne prijave določa peti odstavek 296. člena ZFPPIPP. Če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče prepozno prijavo zavrže. Da terjatev »v razmerju do stečajnega dolžnika« preneha, je določeno tudi v četrtem odstavku 300. člena ZFPPIPP za primer, ko upnik prepozno vloži tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, in v sedmem odstavku 301. člena ZFPPIPP za primer, ko upnik prepozno predlaga nadaljevanje pravdnega postopka, ki se je začel o njegovi terjatvi pred začetkom stečajnega postopka in je bil z začetkom stečajnega postopka prekinjen. Za razrešitev vprašanja, ali terjatev s tem trenutkom preneha, je pomemben poudarek, da preneha (le?) »v razmerju do stečajnega dolžnika«. Na prvi pogled bi prav ta pristavek kazal na to, da prepozno prijavljena terjatev preneha obstajati: saj glede na relativno naravo terjatev oziroma obveznost lahko obstaja le v razmerju med upnikom in dolžnikom. Če bi smisel te določbe razlagali tako, bi bil pristavek »v razmerju do … dolžnika« odveč. Ob takšni razlagi bi se ad absurdum lahko celo vprašali, kaj je mislil zakonodajalec s tem, ko ni določil, da preneha tudi obveznost »v razmerju do upnika«. Upoštevaje naravo in smisel stečajnega postopka, predvsem načelo koncentracije, se ta pristavek lahko logično razloži le tako, da izpolnitve take terjatve ni mogoče več zahtevati z izplačilom iz stečajne mase.

Za to, da s prenehanjem pravne osebe zaradi končanja stečajnega postopka ne prenehajo tudi njene obveznosti, govori tudi določba 380. člena ZFPPIPP: če se po končanju stečajnega postopka najde premoženje, ki je pripadalo stečajnemu dolžniku, se nad tem opravi stečajni postopek. Smisel stečajnega postopka je lahko le ta, da se dodatno poravnajo obveznosti stečajnega dolžnika. Logičen sklep: stečajni dolžnik je prenehal, njegove obveznosti pa s tem oziroma zaradi tega (še) ne. In posledično tudi ne akcesorne, na obstoj teh obveznosti vezane pravice upnikov.

2.

Prenehanje gospodarske družbe z izbrisom iz registra brez likvidacije

Prenehanje gospodarske družbe z izbrisom brez likvidacije je institut, ki ga je uvedel Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod − Ur. l. RS, št. 54/1999, 110/1999, 97/2000 – odl. US, 50/2002 – skl. US, 93/2002 – odl. US, 114/2006 – ZUE, 117/2006 – ZDDPO-2, 31/2007, 38/2007 – skl. US, 33/2007 − ZSReg-B, 58/2007 – odl. US, 126/2007 − ZFPPIPP).

ZFPPod je veljal od 23. 7. 1999 do 14. 1. 2008. Nehal je veljati z uveljavitvijo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP – Ur. l. RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010 − ORZFPPIPP21, 26/2011 − ORZFPPIPP21-1, 87/2011 − ZPUOOD, 23/2012 – odl. US, 48/2012 – odl. US). Ta ureja postopek izbrisa iz sodnega registra v členih 424 do 444.

Prvi odstavek 442. člena ZFPPIPP izrecno določa, da izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane osebe, da zahteva plačilo obveznosti od družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. V 443. členu pa je urejen položaj v zvezi z najdenim premoženjem izbrisane družbe: če se premoženje najde, se nad njim opravi stečajni postopek. Iz določbe o nadaljnjem obstoju odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti izhaja sklep, da s prenehanjem družbe z izbrisom iz sodnega registra njene obveznosti ne prenehajo. Iz določbe 443. člena pa prav tako nedvomno izhaja, da obveznost izbrisane družbe obstaja še tudi, ko družba preneha. Poleg logičnega sklepa, da stečaj lahko služi le poplačilu obveznosti, ki še obstajajo, to izrecno izhaja tudi iz določbe 1. točke tretjega odstavka 443. člena ZFPPIPP: predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe lahko vloži upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do izbrisane pravne osebe.

Ker ima sporno vprašanje praktičen pomen le, kolikor vpliva na položaj upnikov v zvezi z obstojem akcesornih obveznosti, je treba omeniti, da je ZFPPIPP v šestem odstavku 442. člena, podobno kot pred tem ZFPPod, določal, da za izpolnitev obveznosti družbe, izbrisane brez likvidacije, solidarno odgovarjajo njeni aktivni družbeniki. Dne 17. novembra 2011 je začel veljati Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD – Ur. l. RS, št. 87/2011, 100/2011 – skl. US, 36/2012 – odl. US). Z njegovo uveljavitvijo so prenehale veljati določbe, ki so vzpostavljale odgovornost aktivnih družbenikov. ZFPPIPP torej še vedno predvideva možnost izbrisa gospodarskih družb iz registra brez likvidacije, ne vsebuje pa več posebnih določb, ki bi izrecno varovale upnike. Takšna ureditev še dodatno utrjuje stališče, da z izbrisom gospodarske družbe iz registra brez likvidacije njene obveznosti niso prenehale tako, da bi prenehale tudi akcesorne obveznosti, katerih namen je prav varnost upnikov. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča, da je določena odgovornost za obveznosti izbrisanih družb ustavno nujna.. (6) Z razveljavitvijo določb šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP je bila tako ali tako že odpravljena potrebna dodatna varnost upnikov, ki so izgubili glavnega dolžnika, ne da bi bil izpeljan postopek, ki bi zagotovil njihovo poplačilo. Razlaga, da so s prenehanjem družbe zaradi izbrisa prenehale njene obveznosti, s tem pa tudi obveznosti akcesornih dolžnikov, ki naj upnike varujejo med drugim prav pred tovrstnimi tveganji, bi bila protiustavna.

-------

op. (1): Zabel v Veliki komentar ZGD, Ljubljana, 2006, 1. knjiga, stran 161 – poudarek dodan.

op. (2): Pavčnik, Argumentacija v pravu, str. 147.

op. (3): Prenehanje pravne osebe se pravno gledano tudi ne razlikuje bistveno od smrti fizične osebe. Po Gierkejevi organski teoriji so pravne osebe »socialni organizmi z glavo in udi», in ne samo pravna fikcija. Zato so to realne osebe, ki tudi delujejo v realnem življenju. Povzeto po Deisinger, Odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja, stran 40, 73.

op. (4): Člen 9 OZ.

op. (5): O tem, da bo v primerih, ko sta terjatev prijavila tako upnik kot – na podlagi subrogacije – tisti, ki je prevzel obveznost, da bo plačal tujo (dolžnikovo) obveznost, lahko (sorazmerno) poplačan samo eden, glej na primer ZPPSL s komentarjem, stran 527. ZPPSL v 139. členu, drugače kot zdaj ZFPPIPP v drugem odstavku 296. člena, med regresnimi upravičenci ni izrecno omenjal zastavitelja, vendar je bilo že tedaj med osebe, za katere so veljale določbe 139. člena ZPPSL, z razlago mogoče uvrstiti tudi zastavitelja, realnega dolžnika – ta ima regresno pravico na podlagi 275. člena OZ (prej 300. člen ZOR).

op. (6):

Glej 49. točko obrazložitve odločbe U-I-135/2000 z dne 9. 10. 2002.

Načelno pravno mnenje je pripravil in obrazložitev sestavil vrhovni sodnik svetnik Franc Testen.

Datum zadnje spremembe:
28.01.2014

Opombe:

P2FydC00MjY0MA==