<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Pravna mnenja in stališča

Evidenčna števlika:VS040824
Vrsta:Stališča in pravna mnenja
Datum objave:06.04.2012
Publikacija:Pravna mnenja 1/2012, str. 7, obr.
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:preiskovalna dejanja - hišna preiskava - osebna preiskava - predkazenski postopek - načelno pravno mnenje - odredba sodišča - koncept kazenskega postopka - inkvizitorni kazenski postopek - adversarni kazenski postopek - varstvo pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic - vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku - odreditev preiskave - razlaga 215/1 ZKP - pisni predlog državnega tožilca - obrazložena pisna odredba
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Vir:načelno pravno mnenje, občna seja VS RS

Besedilo

ORIGINAL: Preiskavo (hišno in osebno) odredi sodišče na pisni predlog (upravičenega) tožilca.

O b r a z l o ž i t ev

I. Varstvo v okviru EKČP in ustavnopravna izhodišča

Hišna preiskava predstavlja občuten poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki je dopusten samo v primerih, ko zanj obstaja ustavno dopusten cilj. Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja je varovana že v okviru 8. člena (1) Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997 poudarilo, da je pravica do nedotakljivosti stanovanja dvojno varovana: kot posebna ustavna pravica do varstva nedotakljivosti stanovanja po 36. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) in v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti po 35. členu Ustave.(2) Slovenska ustava nedotakljivost stanovanja varuje v 36. členu. Tako je že na ustavni ravni določeno, da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore, niti jih ne sme preiskovati; da ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo ali njegov zastopnik; da se sme preiskava opraviti samo v navzočnosti dveh prič; ter da le pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odredbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da se neposredno prime storilec kaznivega dejanja ali se zavarujejo ljudje in premoženje.

II. Razvoj slovenskega Zakona o kazenskem postopku

Slovenski model kazenskega postopka temelji na t.i. mešanem modelu, ki je nastal na začetku 19. stoletja z zlitjem prvin inkvizitornega in adversarnega kazenskega postopka. Prvi slovenski Zakon o kazenskem postopku (ZKP), ki je v pretežnem delu temeljil na jugoslovanskem Zakonu o kazenskem postopku iz leta 1977, je bil sprejet leta 1994.(3) V ZKP-94 je represivna funkcija postopka dejansko prevladala nad garantno, inkvizitorni elementi pa nad adversarnimi. Navedeno se je odražalo v vrsti odločb Ustavnega sodišča RS, v katerih je sodišče za neustavne spoznalo določbe ZKP pri večini posegov v človekove pravice, ki jih lahko obdolženec pretrpi v (pred)kazenskem postopku. Na odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi posameznih institutov ZKP-ja, je reagiral zakonodajalec, ki je do danes že enajstkrat noveliral procesni zakon.(4) Ustavno sodišče se je skozi razveljavitve zavzemalo za varovanje človekovih pravic obdolženca pred intervencijo države in izhajalo iz garantne narave kazenskega postopka.(5) Novela ZKP-A iz leta 1998 je na načelni ravni postavila tožilca v položaj organa, ki odloča o pregonu, preiskovalnega sodnika pa v položaj sodnika – garanta. Spremenjena vloga preiskovalnega sodnika, ki vse bolj odloča, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo ukrepov, ki posegajo v pravice in svoboščine ljudi in je vse manj odgovoren za izid preiskave, je vplivala tudi na drugačno razumevanje funkcije državnega tožilca.

III. Položaj in vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku

Glede na veljavno zakonodajo (Zakon o kazenskem postopku, Zakon o državnem tožilstvu) državni tožilec ni policiji hierarhično nadrejen državni organ in tudi ne opravlja nadzora nad njenim delom. Vendar pa ima po ZKP in Zakonu o državnem tožilstvu (ZDT-1) v predkazenskem postopku pomembna pooblastila, s katerimi usmerja delo policije pri odkrivanja kaznivih dejanj in njihovih storilcev in s tem tudi vpliva na zakonitost in uspešnost njenega dela. Kot organ kazenskega pregona lahko namreč bolje oceni, kakšno dokazno gradivo potrebuje za vložitev obtožbe oziroma dosego obsodilne sodbe. Splošna določba, ki državnega tožilca pooblašča, da usmerja predkazenski postopek se nahaja v 1. točki drugega odstavka 45. člena ZKP. Konkretizacijo te določbe predstavljajo osmi odstavek 157. člena ZKP,(6) 160.a člen ZKP(7) in drugi odstavek 161. člena ZKP.(8) Sodelovanje med državnim tožilstvom in policijo je podrobneje predpisano v Uredbi o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin.(9) Po določbi 165. člena ZKP ima državni tožilec pooblastilo, da lahko tudi v primeru, ko storilec ni znan, predlaga sodišču (preiskovalnemu sodniku) opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Če je podana ovadba zoper znanega storilca, državni tožilec pa se na podlagi zbranih podatkov ne more odločiti ali naj kazensko ovadbo zavrže ali začne kazenski postopek, lahko na podlagi 165.a člena ZKP predlaga sodišču (preiskovalnemu sodniku) opravo določenega preiskovalnega dejanja. Vse te določbe jasno kažejo, da je državni tožilec ključni organ predkazenskega postopka, kateri primarno služi njegovim potrebam. Od državnega tožilca se tudi v predkazenskem postopku pričakuje aktivna vloga, saj le tako lahko sprejme odločitev o zakonitem in smiselnem kazenskem pregonu.

Vloga in položaj državnega tožilca v (pred)kazenskem postopku se je krepila tudi skozi vrsto odločb Ustavnega sodišča, ki so se prenašale v zakonodajo in postopoma krepile pomen načela akuzatornosti in kontradiktornosti. Tako so bile v postopku pred Ustavnim sodiščem najprej razveljavljene določbe ZKP-ja, ki so urejale pripor,(10) nato določbe, ki so urejale sodne, tožilske(11) in policijske prikrite preiskovalne ukrepe,(12) določbe, ki so urejale stvarne omejevalne ukrepe(13) in še določbe, ki so urejale ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.(14) S temi ustavnimi odločbami se je spremenil način odrejanja ukrepov, ki posegajo v (ustavne) pravice posameznika, tako da se danes pripor, prikriti preiskovalni ukrepi, začasen odvzem vozniškega dovoljenja in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi lahko odredijo samo na predlog državnega oziroma upravičenega tožilca, (preiskovalni) sodnik pa presoja o pogojih, ki morajo biti podani za odreditev teh posegov. Preiskovalni sodnik tako čedalje bolj nastopa kot garant že zgodaj v predkazenskem postopku, torej še pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave, na drugi strani se od tožilca pričakuje, da postaja vse bolj aktiven in že v predkazenskem postopku usmerja delo policije.

IV. Hišna preiskava kot eno izmed preiskovalnih dejanj

Preiskovalna dejanja so formalna procesna dejanja, ki jih na predpisan način opravlja preiskovalni sodnik med preiskavo. To pa ne pomeni, da posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoče opraviti tudi v predkazenskem postopku ali pozneje v fazi glavne obravnave. Med preiskovalna dejanja ZKP uvršča hišno in osebno preiskavo, zaseg predmetov, ravnanje s sumljivimi stvarmi, zaslišanje obdolženca, zaslišanje prič, ogled in izvedenstvo ter jih ureja v XVIII. poglavju zakona. V členih od 214. do 219. ZKP podrobneje ureja hišno in osebno preiskavo. Vse do novele ZKP-E(15) zakon za dopustnost hišne preiskave ni zahteval nobenega dokaznega standarda, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Z novelo ZKP-E je bil postavljen dokazni standard utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, z naslednjo novelo ZKP-F(16) pa je bil uveden standard utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V preostalem novele zakona v zakonske pogoje za odreditev hišne preiskave niso posegale. Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se tako sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bo bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Po določbi 215. člena ZKP preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo.

Ker se s preiskavo posega v ustavno varovano človekovo pravico do nedotakljivosti stanovanja oziroma zasebnosti, mora biti odredba o preiskavi takšna, da je mogoč preizkus zakonitosti tega posega. To pomeni, da mora vsebovati utemeljitev zakonskih pogojev za preiskavo – utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, z navedbo pravne opredelitve kaznivega dejanja in verjetnost, da bo mogoče najti predmete, odkriti sledove ali prijeti obdolženca. Odredba mora čim bolj natančno in konkretno določiti okvir, meje in cilj preiskave: kateri prostori naj se preiščejo, kateri predmeti naj se zasežejo oziroma kateri sledovi naj se iščejo. V odredbi je treba tudi navesti, ali se lahko opravi preiskava brez poprejšnje izročitve odredbe in ali se lahko opravi tudi ponoči.

Praviloma se hišna preiskava opravi v zgodnji fazi postopka, torej v predkazenskem postopku, redkeje v preiskavi, izjemoma med glavno obravnavo. Glede na pogoje, ki jih ZKP zahteva za hišno preiskavo (214. in 215. člen ZKP), ni razlike med hišno preiskavo, ki se opravi v predkazenskem postopku in hišno preiskavo, ki se opravlja kasneje.

V. Razlaga prvega odstavka 215. člena ZKP

Posamezna norma je sestavni del celovitega zakona v katerega je umeščena, ta pa je sestavni del slovenske ustavnopravne ureditve. Zato je potrebno besedilo posamezne norme razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih norm in pravne ureditve kot celote, ne pa kot osamljen, nepovezan in sam zase obstoječ člen.(17)

Po določbi prvega odstavka 215. člena ZKP preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo.

Zakon res ne določa, da je za izdajo odredbe potreben predlog državnega tožilca, vendar zgolj jezikovna razlaga tega odstavka, v skladu s katero bi sodišče ta ukrep lahko odredilo tudi po uradni dolžnosti, ni v skladu z načeli in koncepti veljavnega ZKP. Ustava v 27. členu in ZKP v 3. členu(18) opredeljujeta načelo domneve nedolžnosti, kot eno od temeljnih človekovih pravic, ki jo vsakomur zagotavljajo tudi mednarodni akti s področja človekovih pravic. Iz načela domneve nedolžnosti med drugim izhaja tudi zahteva, da trditveno in dokazno breme nosi upravičeni tožilec. To ne velja le za odločanje o krivdi, temveč tudi za odločanje o preiskovalnih dejanjih in drugih posegih v obdolženčeve pravice. Določbo prvega odstavka 215. člena ZKP je zato potrebno povezati in razlagati v povezavi s temeljnimi načeli kazenskega postopka, v skladu s katerimi je na upravičenem tožilcu dolžnost, da predlaga izvedbo določenega preiskovalnega dejanja, na (preiskovalnem) sodniku pa dolžnost, da odloči o zakonitosti in upravičenosti posega v posameznikove (ustavno) zavarovane pravice. Na takšno stališče je nakazalo Vrhovno sodišče že v svojem načelnem pravnem mnenju z dne 19. 12. 1990, v katerem je odgovorilo na vprašanje, kako v predhodnem postopku ravna preiskovalni sodnik, če se s predlogom javnega tožilca za odreditev hišne preiskave ne strinja.(19) Tako je še pred sprejemom prve demokratične Ustave v sodni, tožilski in policijski praksi prevladovalo stališče, da hišno preiskavo odreja preiskovalni sodnik na predlog javnega tožilca.(20)

Tudi pregled določb ZKP, s katerimi se posega v človekove pravice in svoboščine, potrjuje stališče, da sodišče hišno preiskavo odredi na predlog (upravičenega) tožilca. ZKP ureja kar nekaj institutov, ki predstavljajo blažji poseg v človekove pravice in svoboščine, kot je hišna preiskava, pa zakonodajalec zahteva, da državni tožilec preiskovalnemu sodniku poda obrazložen predlog za njegovo odreditev. Na tem mestu gre posebej omeniti ukrepa, za katera zakon zahteva nižji dokazni standard (razloge za sum), kot ga zahteva za odreditev hišne preiskave (utemeljeni razlogi za sum). Gre za ukrepa pridobitve podatkov v elektronskem omrežju po prvem odstavku 149.b člena ZKP(21) in pridobitve bančnih podatkov po prvem odstavku 156. člena ZKP.(22) Nadalje ZKP v 219.a členu zgledno ureja preiskavo elektronskih naprav, ki sicer posega v drug aspekt posameznikove zasebnosti, to je komunikacijsko zasebnost, vendar gre po vsebini za primerljiv poseg v človekove pravice kot ga predstavlja hišna preiskava. Tudi za preiskavo elektronskih naprav zakon zahteva predlog državnega tožilca.(23) V 137. členu ZKP je urejen omejevalni ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki sicer omejuje pravice obdolženca, vendar ne posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Kljub temu pa za odreditev tega ukrepa – začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, zakon zahteva, da ga sme sodišče odrediti le na obrazložen predlog upravičenega tožilca.

Predkazenski postopek primarno služi potrebam državnega tožilca, da bo lahko sprejel odločitev o kazenskem pregonu. Zato je stališče, da državni tožilec poda sodišču predlog za odreditev hišne preiskave, tudi v skladu z namenom predkazenskega postopka. Da bo državni tožilec lahko sprejel odločitev, mora biti s potekom predkazenskega postopka seznanjen in ga mora po potrebi tudi usmerjati. S hišno preiskavo, ki se opravlja v fazi predkazenskega postopka se pridobivajo dokazi, ki so pomembni za tožilčevo odločitev o kazenskem pregonu, ponavadi pa predstavljajo tudi dokaze, ki so podlaga za odločitev o glavni stvari (že z zasegom določenega predmeta ob hišni preiskavi, je lahko krog dokazov zaključen). Zato je za izid kazenskega postopka zelo pomembno, da državni tožilec usmerja delo policistov pri pridobivanju tistih dokazov, ki jih bo potreboval v nadaljnjem teku kazenskega postopka. Stališče, da sodišče hišno preiskavo odredi na pisni predlog (upravičenega) tožilca, prvenstveno ureja razmerje med policijo in državnim tožilcem in ne posega v druge pravice, ki jih strankam (tožilcu in obdolžencu) ter preiskovalnemu sodniku dajejo določbe ZKP. V fazi preiskave, ko je izdan sklep o preiskavi (ko je torej sodišče že ocenilo, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje) lahko zato preiskovalni sodnik na podlagi 176. člena ZKP opravlja preiskovalna dejanja po predlogih strank ter tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka.

Dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila že opravljena na način in ob pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, ne pomenijo nedovoljenih dokazov, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe. Tudi dejstvo, da je bila hišna preiskava odrejena brez predloga (upravičenega) tožilca, ne predstavlja kršitve kazenskega postopka, razen če vložnik izkaže vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

VI. Izjema po 166. členu ZKP

Ne glede na zgoraj sprejeto razlago prvega odstavka 215. člena ZKP, ne gre spregledati, da ima slovenski kazenski postopek, kljub številnim novelam, ki so ga premaknile v adversarno smer, še vedno elemente inkvizitornega postopka. Preiskovalni sodnik je še vedno ohranil omejena pooblastila za zavarovanje dokazov. Po določbi 166. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik pristojnega sodišča, pred izdajo sklepa o preiskavi, opravi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, vendar mora o vsem, kar je storil, obvestiti pristojnega državnega tožilca. Po tej določbi ravna preiskovalni sodnik praviloma takrat, ko je po oceni državnega tožilca, kot nosilca funkcije kazenskega pregona, podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je zahteva za preiskavo že vložena, ni pa še izdan sklep o preiskavi (torej državni tožilec je že zahteval uvedbo preiskave zoper določeno osebo zaradi določenega kaznivega dejanja, preiskovalni sodnik pa o tej zahtevi še ni odločil). To pa ne pomeni, da je uporaba 166. člena ZKP izključena pred zahtevo za preiskavo. Preiskovalni sodnik lahko v določenem primeru z namenom zavarovanja dokazov opravi posamezna preiskovalna dejanja tudi na pobudo policije ali na lastno pobudo, če državni tožilec ni prisoten, ter ob doslednem upoštevanju pogojev iz 166. člena ZKP, zlasti ob presoji, da gre pri tem za dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati (sodba VS RS I Ips 208/2005 z dne 21.12.2006).

Kot nujno preiskovalno dejanje po 166. členu ZKP se lahko opravi tudi hišna preiskava. Cilj hišne preiskave je prijetje osumljenca oziroma obdolženca ali zbiranje materialnih dokazov zoper njega. Že iz narave hišne preiskave izhaja, da je njen cilj mogoče doseči le, če osumljenec oziroma obdolženec za preiskavo ne izve pred njeno izvedbo. Če policija oceni, da z angažiranjem državnega tožilca, zaradi nujnosti izvedbe preiskovalnega dejanja cilj preiskave ne bo dosežen oziroma če državni tožilec ni dosegljiv, lahko sama poda pobudo preiskovalnemu sodniku, da odredi hišno preiskavo.(24) V tem primeru mora policija preiskovalnemu sodniku izkazati okoliščine, ki kažejo na nevarnost odlašanja in navesti, kdaj bo hišna preiskava (kot nujno preiskovalno dejanje) opravljena. Šele na podlagi teh podatkov lahko preiskovalni sodnik presodi, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo odredbe na podlagi 166. člena ZKP.(25) Nevarnost odlašanja je podana, kadar obstaja verjetnost, da določenega preiskovalnega dejanja kasneje med kazenskim postopkom ne bo mogoče opraviti. Ker gre za izjemo od pravila, da predlog za opravo nujnega preiskovanega dejanja preiskovalnemu sodniku poda državni tožilec, je potrebno pojem nevarnosti odlašanja razlagati ozko (sodba VS RS I Ips 89/2007 z dne 21.6.2007).

Za hišno preiskavo, ki se opravi v predkazenskem postopku veljajo enaki pogoji iz 214. in 215. člena ZKP, kot za preiskavo, ki se opravi v kasnejši fazi postopka. Zato mora odredba za hišno preiskavo, ki jo sodišče (preiskovalni sodnik) izda na podlagi 166. člena ZKP, poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsaka odredba za hišno preiskavo, vsebovati še konkretizirane okoliščine, ki so narekovale oceno, da bi bilo z izdajo odredbe nevarno odlašati, ker cilja preiskave sicer ne bo mogoče doseči, in navedbo, kdaj bo hišna preiskava opravljena.

VII. Osebna preiskava

Osebna preiskava, prav tako kot hišna, grobo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, in sicer v pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS). Hišno in osebno preiskavo ZKP ureja skupaj, v 214. in 215. členu ZKP, in zanju zahteva enake pogoje. Zato se sprejeto stališče, da odredbo za preiskavo sodišče odredi na obrazložen pisni predlog (upravičenega) tožilca, smiselno uporablja tudi v primeru odreditve osebne preiskave.

-----

(1) 8. člen EKČP: (1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. (2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih.

(2) 35. člen Ustave RS: Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove ter osebnostnih pravic.

(3) Uradni list RS, št. 63/94 z dne 13. 10. 1994

(4) ZKP-A , Uradni list RS, št. 72/1998 z dne 23. 10. 1998; ZKP-B, Uradni list RS, št. 6/1999 z dne 29. 1. 1999; ZKP-C, Uradni list RS, št. 66/2000 z dne 26. 7. 2000; ZKP-D, Uradni list RS 111/2001 z dne 29. 12. 2001; ZKP-E, Uradni list RS, št. 56/2003 z dne 13. 6. 2003; ZKP-F, Uradni list RS, št. 43/2004 z dne 26. 4. 2004; ZKP-G, Uradni list RS, št. 101/2005 z dne 11. 11. 2005; ZKP-H, Uradni list RS, št. 14/2007 z dne 16. 2. 2007; ZKP-I, Uradni list RS, št, 68/2008 z dne 8. 7. 2008; ZKP-J, Uradni list RS, št. 77/2009 z dne 2. 10. 2009; ZKP-K, Uradni list RS, št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011

(5) Glej Šugman-Stubbs: Koncept novega kazenskega postopka od inkvizitornega k adversarnemu, Podjetje in delo, št. 7/2009 z dne 10. 10. 2009

(6) Osmi odstavek 157. člena ZKP: O vsakem odvzemu prostosti policija takoj obvesti državnega tožilca, ki ji lahko da navodila glede nadaljnjih ukrepov (160.a člen). Policija je dolžna ravnati po teh navodilih.

(7) 160.a člen ZKP: (1) Državni tožilec pri izvrševanju svojih pooblastil po tem zakonu lahko usmerja delo policije, delo članov skupne preiskovalne skupine (160.b člen) ter delo drugih pristojnih državnih organov in institucij s področij davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, preprečevanja korupcije, prepovedanih drog in inšpekcijskega nadzora, in sicer z obveznimi navodili, strokovnimi mnenji in predlogi za zbiranje obvestil ter izvedbo drugih ukrepov, za katere so pristojni, z namenom, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec oziroma da se zberejo podatki, potrebni za njegovo odločitev o kazenskem pregonu. (2) V posameznih zadevah zahtevnih kaznivih dejanj, zlasti s področij gospodarstva, korupcije in organiziranega kriminala, ki so predmet predkazenskega postopka in ki terjajo dalj časa trajajoče, usmerjeno delovanje več organov in institucij iz prejšnjega odstavka, lahko vodja pristojnega državnega tožilstva po uradni dolžnosti ali na pisno pobudo policije s predstojniki posameznih organov in institucij iz prejšnjega odstavka ustanovi specializirano preiskovalno skupino.(3) Specializirano preiskovalno skupino vodi in usmerja pristojni državni tožilec, člane pa imenujejo predstojniki organov in institucij iz prejšnjega odstavka.

(8) Drugi odstavek 161. člena ZKP: Če državni tožilec iz same ovadbe ne more presoditi, ali so navedbe v njej verjetne, ali če podatki v ovadbi ne dajejo dovolj podlage, da bi lahko odločil, ali naj zahteva preiskavo, ali če je do njega prišel le glas o kaznivem dejanju, zlasti pa, če je storilec neznan, lahko zahteva od organov za notranje zadeve, če tega ne more storiti sam ali po drugih organih, naj v roku, ki ga on določi, zberejo potrebna obvestila in storijo druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec (148. in 149. člen). Državni tožilec sme ob vsakem času zahtevati od policije, da ga obvesti, kaj je ukrenila; ta mu je dolžna brez odlašanja odgovoriti.

(9) Uradni list RS, št. 83/2010 z dne 22. 10. 2010

(10) Odločba US št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996

(11) Odločba US št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997

(12) Odločba US št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003

(13) Odločba US št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004

(14) Odločba US št. U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008

(15) Uradni list RS, št. 56/2003 z dne 13.6.2003

(16) Uradni list RS, št. 43/2004 z dne 26. 4. 2004

(17) Glej (prim.) Pavčnik, Argumentacija v pravu, str. 46-98

(18) 27. člen Ustave RS in 3. člen ZKP: Kdor je obdolžen kaznivega dejanja (ravnanja), velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

(19) Načelno pravno mnenje, občna seja VSS 19. 12. 1990: Če javni tožilec v predhodnem postopku preiskovalnemu sodniku predlaga izdajo odredbe o hišni preiskavi, preiskovalni sodnik pa se s tem ne strinja, zahteva odločitev zunajobravnavnega senata (6. odstavek 23. člena ZKP), pri čemer zoper to odločbo ni pritožbe.

(20) Takšnemu stališču kasnejša praksa ni sledila, tako da danes večino hišnih preiskav preiskovalni sodnik odredi na pobudo policije. Policija na ta način državnega tožilca povsem izloči iz sistema odločanja v predkazenskem postopku.

(21) Prvi odstavek 149. člena ZKP: Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju elektronskega komunikacijskega omrežja, da mu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenešenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena.

(22) Prvi odstavek 156. člena ZKP: Preiskovalni sodnik lahko na obrazložen predlog državnega tožilca odredi banki, hranilnici ali hranilno kreditni službi, da mu sporoči zaupne podatke in pošlje dokumentacijo o vlogah, depozitih, stanju in prometu na računih ali drugih poslih osumljenca, obdolženca in drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeležene v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca ali obdolženca, če bi ti podatki utegnili biti dokaz v kazenskem postopku ali če so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi.

(23) Drugi odstavek 219.a člena ZKP: Preiskava se opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca.

Četrti odstavek 219.a člena ZKP: Če se preiskava elektronske naprave odredi v odredbi za hišno ali osebno preiskavo, za izdajo tega dela odredbe in njeno izvršitev veljajo pogoji in postopki iz tega člena. V tem primeru tudi predlog za hišno ali osebno preiskavo poda državni tožilec.

(24) Na tem mestu se ne spuščamo v obravnavo izjeme po 218. členu ZKP, na podlagi katerega lahko policisti v točno določenih okoliščinah, tudi brez odredbe sodišča, vstopijo v tuje stanovanje in po potrebi opravijo preiskavo.

(25) ZKP v primeru nevarnosti odlašanja s preiskavo elektronske naprave po petem odstavku 219.a člena ZKP določa drugačno izjemo, in sicer, da preiskovalni sodnik, na ustni predlog državnega tožilca, izda ustno odredbo. Takšna ureditev je bolj v skladu s konceptom veljavnega ZKP in bi zakonodajalec ob pripravi prihodnje novele ZKP lahko predvidel enako izjemo tudi za hišno in osebno preiskavo.

Temeljna literatura:

Bavcon, Ljubo, Šelih, Korošec, Ambrož, Filipčič: Kazensko pravo splošni del, Uradni list Republike Slovenije, 2009

Cunk, Zoran: Nekatere bistvene dileme preiskave elektronskih naprav, Pravna praksa, št. 32/2010 z dne 19. 8. 2010

Fišer, Zvonko: Zasnova predhodnega postopka v predlaganem modelu, Podjetje in delo, št. 7/2004 z dne 7. 10. 2004

Gorkič, Primož: Pregled, preiskava in garantna funkcija sodišča, Pravna praksa, št. 13/2006 z dne 20. 7. 2006

Gorkič, Primož, Šugman: Praktikum za kazensko procesno pravo, GV Založba, 2007

Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004

Marinko, Janko: Kritična točka kazenskega postopka, Pravna praksa, št. 22/2007 z dne 7. 6. 2007

Pavčnik, Marjan: Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, 2004

Polegek, Boštjan: Razmerje med ogledom kraja kaznivega dejanja in hišno preiskavo, Pravna praksa št. 35/2008 z dne 11. 9. 2008

Šorli, Marko: Zakon o kazenskem postopku na prehodu v novo tisočletje: Vloga in položaj sodišče v kazenskem postopku, Podjetje in delo, št. 6/2001 z dne 2. 10. 2001

Šturm, Lovro, Zupančič, Boštjan M., in skupina avtorjev: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in evropske študije, 2002 (Zupančič-I)

Šugman, Katja in skupina avtorjev: Izhodišča za nov model kazenskega postopka, Ištitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 2006

Šugman-Stubbs, Katja: Koncept novega kazenskega postopka od inkvizitornega k adversarnemu, Podjetje in delo, št. 7/2009 z dne 10. 10. 2009

Šugman Stubbs, Katja, Gorkič Primož: Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, 2011

Priporočilo Sveta Evrope: Recommendation CM/Rec(2000)19 of the Committee of Ministers to member states on the role of public prosecutors in the criminal justice system

Načelno pravno mnenje je pripravila in obrazložitev sestavila vrhovna sodnica svetnica Maja Tratnik s sodelovanjem višje pravosodne svetovalke Nine Jerala.

Opombe

Pobudo je dalo Okrožno sodišče v Kopru.

Datum zadnje spremembe:
04.06.2012

Opombe:

P2FydC00MTAzOQ==