VDS sodba Pdp 1302/2006

Jedro

Če je predmet individualnega delovnega spora odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, se tak spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ne glede na to, če delavec ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpiše. To pa pomeni, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z dne 25.4.2005 nezakonita, da ji je dolžna tožena stranka ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, ki je identična z že ponujeno pogodbo o zaposlitvi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, s hkratno ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, razen v 4. členu te pogodbe, kjer naj bi bilo potrebno ponuditi tožnici ustrezno delo, zaradi česar se črta 9., 10. in 11. alinea 4. člena ponujene pogodbe o zaposlitvi, v 15 dneh in pod izvršbo. Poleg tega je v prvem odstavku izpodbijane sodbe zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka povrniti pravdne stroške, medtem ko je v drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in tožena stranka.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških, na podlagi katere mora tožnica sama kriti svoje pravdne stroške, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicine dela, ki bi ugotovil, če je nova, ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna tožničinemu zdravstvenemu stanju in invalidnosti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Priči H.K. in D.Z. sta izpovedovali pristransko, tožena stranka pa je bila v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje priče H.K. tudi prekludirana. Sodišče prve stopnje se do izjave tožnice, da dviguje posode s sadjem, ki so težke 20 kilogramov, ni opredelilo. Mnenje invalidske komisije z dne 30.3.2005 ne more nadomestiti mnenja izvedenca, saj ta komisija ni presojala dejanskih delovnih pogojev. Za rešitev tega individualnega delovnega spora ni pomembno, da se tožnica zoper odločbo ZPIZ z dne 7.1.2005 ni pritožila. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do 20. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki določa, da je za ugotavljanje sposobnosti delavca za delo na določenem delovnem mestu pristojen pooblaščeni zdravnik.

Tožena stranka se zoper prvostopenjsko sodbo pritožuje v delu, kjer je bilo odločeno, da sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka). Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano II. točko izreka sodbe v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podredno, da jo spremeni tako, da tožnici naloži plačilo stroškov tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru ne obstoji spor glede obstoja prenehanja delovnega razmerja, saj tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ker je sprejela ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je namreč ponujeno pogodbo o zaposlitvi v zakonsko predvidenem 30-dnevnem roku tudi podpisala. Ker torej ta individualni delovni spor ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, pri odločanju o pravdnih stroških tožene stranke ne pride v poštev določba petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Razen tega je potrebno tudi v primeru, če bi v tem individualnem delovnem sporu prišla v poštev določba petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ugotoviti, da je tožnica zlorabila svoje procesne pravice, saj se zoper odločbo ZPIZ z dne 17.1.2005 ni pritožila. Glede na to je povsem neutemeljeno vložila tožbo in od delodajalca zahtevala dodatne ugodnosti, do katerih z ozirom na določbo ZPIZ z dne 7.1.2005 ni upravičena.

Tožnica je podala tudi odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in v tem delu potrditev izpodbijane sodbe sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica na podlagi odločbe ZPIZ z dne 7.1.2005 (A1) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, to je samo v dopoldanski izmeni s polovico polnega delovnega časa od 1.12.2004 dalje. 30.3.2005 je Invalidska komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (A2, A3) izdala dopolnilno mnenje za tožnico, iz katerega izhaja, da je delo kuharskega pomočnika z omejitvami za tožnico ustrezno, s tem da je delo samo v dopoldanski izmeni s polovico polnega delovnega časa, kar ustreza oceni invalidnosti z dne 1.12.2004. Invalidska komisija ZPIZ je to mnenje izdala v zvezi z dopisom tožene stranke z dne 15.12.2005 (B3, B4). Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka dne 25.4.2005 tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, katero je tožnica tudi podpisala. V spornem obdobju je bila že v veljavi novela 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 135/2003. Tretji odstavek 101. člena ZPIZ-1 je tako omogočal delodajalcu, da je med drugim tudi zavarovancu, kateremu je z dokončno odločbo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega ali pravica do premestitve na drugo delovno mesto na podlagi invalidnosti III. kategorije, iz razloga invalidnosti redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, s tem, da mu je moral sočasno z odpovedjo te pogodbe ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa, ali za delo na drugem delovnem mestu, skladno s predpisi o delovnih razmerjih. Z ozirom na določbo četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 je moral pri izbiri drugega delovnega mesta za zavarovanca z ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti delodajalec upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in določbe kolektivnih pogodb. Iz petega odstavka 101. člena ZPIZ-1 med drugim izhaja tudi, da lahko bodisi zavarovanec bodisi delodajalec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije tudi o ustreznosti ponujenega delovnega mesta.

Ker je bilo v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v skladu z določbo tretjega odstavka 101. člena ZPIZ-1, saj ji je v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delo, ki je tudi po dopolnilnem mnenju Invalidske komisije ZPIZ ustrezno tožničini preostali delovni zmožnosti (s tem, da bo tožnica to delo opravljala samo v dopoldanski izmeni s polovico polnega delovnega časa), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni nezakonita. V zvezi s tožničinim zatrjevanjem, da ponujena nova pogodba o zaposlitvi ni bila v celoti ustrezna, ker tožnica zaradi zdravstvenih težav ni mogla opravljati vseh del, navedenih v pogodbi o zaposlitvi (težkih fizičnih del), je bilo v postopku ugotovljeno, da iz odločbe ZPIZ z dne 7.1.2005, s katero je bila ugotovljena tožničina invalidnost III. kategorije, ne izhaja, da bi imela tožnica kakršnekoli omejitve pri delu (na primer omejitve v zvezi z dvigovanjem bremen do določene teže, v zvezi z držo telesa, v zvezi z težjimi fizičnimi deli,...). Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnica z odločbo ZPIZ z dne 7.1.2005 pridobila le pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in le v dopoldanski izmeni, še naprej pa je bila sposobna opravljati delo kuharskega pomočnika, kot ga je sicer opravljala do izdaje določbe ZPIZ. Tožnica torej s citirano odločbo ni pridobila pravice do dela na delovnem mestu, ki bi bilo drugačno od delovnega mesta, na katerem je delala do izdaje odločbe ZPIZ. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici v novi pogodbi o zaposlitvi ponujeno drugo ustrezno delo v smislu določbe 101. člena ZPIZ-1.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice o tem, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je pri odločitvi o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka upoštevalo izpovedbe prič D.Z. in H.K., ki naj bi pričali pristransko. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnice odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih z izvedenimi dokazi, te dokaze pa je po stališču pritožbenega sodišča tudi pravilno dokazno ocenilo. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi zgoraj navedeni priči izpovedovali pristransko. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da sodišče prve stopnje izpovedbe priče H.K. ne bi smelo upoštevati, ker naj bi bila tožena stranka v zvezi s predlaganjem dokaza z zaslišanjem te priče prekludirana. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka zaslišanje navedene priče predlagala po izpovedbi tožnice in v zvezi z njenim zatrjevanjem, ki se je nanašalo na pomivanje črne posode pri toženi stranki. Ker se je dejstvo teže črne posode pojavilo kot sporno šele na podlagi tožničine izpovedbe, tožena stranka s tem, ko je po zaključku tožničine izpovedbe predlagala zaslišanje priče H.K., s predlaganjem tega dokaza ni bila prekludirana (drugi odstavek 286. člena ZPP). V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnice, da se sodišče prve stopnje do njene izjave o tem, da dviguje posode s sadjem, ki so težke 20 kilogramov, ni opredelilo, je potrebno ugotoviti, da je iz izpovedb prič D.Z. in H.K. razvidno, da so bila jabolka pakirana v 7 kilogramski embalaži, krompir pa v 10 kilogramski embalaži, ob tem da pri toženi stranki dnevno porabijo največ do 14 kilogramov sadja. Nadalje je iz izpovedbe priče D.Z. zaključiti, da je v času, ko dela tožnica z živili, največja teža, ki se mora pri tem opravilu dvigniti, 10 kilogramov, ki jo dvigujeta dve osebi (kuharski pomočnik z drugim kuharskim pomočnikom ali kuharico). Pri toženi stranki se je živila, težka 10 kilogramov, dvigovalo dnevno največ trikrat do štirikrat in to vedno s pomočjo drugega delavca. Ob tem je potrebno dodati, da je tudi v primeru, če bi držala trditev tožnice, da mora enkrat dnevno 20 kilogramsko posodo s sadjem položiti na sosednji pult, tožnica pojasnila, da bi lahko to sadje večkrat naložila v posodo z manjšo težo, s čimer bi se lahko izognila dvigovanju po njenih trditvah pretežkih bremen. Ker ob upoštevanju navedenega tega dejstva (dvigovanja sadja s težo 20 kg) ni mogoče šteti kot odločilnega, sodišče prve stopnje ni storilo smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do te trditve tožnice v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno opredelilo. Tudi v zvezi z navedbo tožnice, da naj bi sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem ni postavilo izvedenca medicinske stroke, saj naj bi tožnica po lastni izpovedbi ne mogla dvigovati bremen, težjih od 10 kilogramov, je sodišče prve stopnje na podlagi ostalih izvedenih dokazov (zaslišanje prič) ugotovilo, da tožnica tako težkih bremen pri svojem delu ne dviguje. Ob ponovnem zaslišanju priče D.Z. je utemeljeno prišlo do ugotovitve, da je najtežja posoda pri toženi stranki težka 8 kilogramov, druge posode pa so lažje (večina posod je težka manj kot 5 kilogramov). V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da dopolnilno mnenje invalidske komisije ne more nadomestiti mnenja izvedenca je potrebno ugotoviti, da je Invalidska komisija ZPIZ dopolnilno mnenje podala na podlagi člena 101/5 ZPIZ-1 v zvezi z ustreznostjo tožničinega dela z ozirom na delovne omejitve tožnice glede na odločbo ZPIZ z dne 7.1.2005, na podlagi katere je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu v dopoldanski izmeni s polovico delovnega časa. Z ozirom na to, da je tožnica tudi pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi opravljala enako delo, kot ga opravlja sedaj (s tem, da po odločbi ZPIZ to isto delo opravlja samo v dopoldanski izmeni in s polovico delovnega časa, v obeh primerih pa je tožnica opravljala dela kuharskega pomočnika), tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je ravnalo nepravilno, ko v zvezi z njeno sposobnostjo za opravljanje tega dela ni upoštevalo določbe 20. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.).

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Z ozirom na to, da je predmet tega individualnega delovnega spora odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča ta individualni delovni spor uvrstiti med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. V teh sporih pa v skladu s 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Glede na to je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka sama dolžna kriti svoje stroške tega individualnega delovnega spora. V zvezi s tem je nadalje neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da naj bi tožnica zlorabila svoje pravice, ker zoper odločbo ZPIZ z dne 7.1.2001 ni ugovarjala. Tožnici namreč ni mogoče očitati nikakršne zlorabe pravic, ker zoper citirano odločbo ZPIZ ni vložila pravnega sredstva. Dejstvo, da je tožnica ocenila, da ji je tožena stranka z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica tudi podpisala, kršila njene pravice iz delovnega razmerja, oziroma da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita, zaradi česar je zahtevala sodno varstvo v zvezi s tem, nikakor ne pomeni, da je tožnica zlorabila svoje pravice, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi.

Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnica svoj tožbeni zahtevek postavila nepravilno, saj je ponujeno pogodbo o zaposlitvi sprejela in jo podpisala. Sodna presoja je v primeru, če delavec ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo podpiše, omejena le na presojo utemeljenosti odpovednega razloga (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 6/2007 z dne 15.5.2007). Tožnica izpodbojnosti nove, podpisane pogodbe o zaposlitvi ni izrecno uveljavljala, ta nova pogodba, ki jo je podpisala pa tudi ne določa, da bi bila sklenjena z razveznim pogojem (59. člen Obligacijskega zakonika, OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ker torej nova pogodba o zaposlitvi velja, je že iz tega razloga neutemeljen tožničin tožbeni zahtevek, ki ga je vtoževala v 2. točki in ki se je nanašal na dolžnost ponudbe v podpis nove pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker niti tožnica niti tožena stranka s pritožbama nista uspeli in ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 264/2011
• VDSS sodba Pdp 1301/2010
• VDSS sklep Pdp 887/2008