<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDS sodba Pdp 1178/2007

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2008:VDS.PDP.1178.2007
Evidenčna številka:VDS0004320
Datum odločbe:09.04.2008
Področje:delovno pravo
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojak - pogoji za opravljanje dela - izobrazba

Jedro

Ugotovitev, da ima delavec ponarejeno spričevalo o doseženi stopnji izobrazbe, je zakonita podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr, saj mora imeti delavec, če želi opravljati vojaško službo, ustrezno izobrazbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklep št. 1000-602/2006-1 z dne 9. 10. 2006 in odločba št. 100-602/2006-4 z dne 21. 11. 2006, ki ju je izdala tožena stranka. V posledici te odločitve sodišče tudi ni ugodilo nadaljnjim točkam tožbenega zahtevka, in sicer da se ugotovi, da ima tožeča stranka pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od dne 20. 11. 1992 dalje in ji delovno razmerje ne preneha z dnem 24. 11. 2006; da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 1997 štev. 182-01-33/97; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati vse zapadle neto plače od 24. 11. 2006 dalje od ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevki in davki, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Sodišče je nadalje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da se izpodbijana sodba ob obširni utemeljitvi povsem izogne in ignorira tožnikove navedbe v celoti glede na očitek, da bi morala tožena stranka preveriti, ali je moč tožnika zaposliti kot vojaka. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek, opozoril in dokazal je, da je dne 20. 11. 1992 sklenil pogodbo o zaposlitvi kot vojak, opozarjal je na to, da zanj veljajo določbe ZObr-C in Zobr-D, na vse te očitke pa sodba sploh ni odgovorila. Zakon o obrambi in prehodne odločbe ZObr-C in Zobr-D določajo obveznost tožene stranke, da preveri ali je moč zaposliti tožnika na drugem delovnem mestu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neizpolnjevanja pogoja izobrazbe po določbi 88. člena ZObr. Pritožnik ob navedenem argumentu sodišča ponovno poudarja, da določba 5. odstavka 88. člena ZObr vsebuje besedico "praviloma", kar ni enako absolutnemu, to je absolutni pogoj ustrezne izobrazbe. Za sodišče je tako beseda "praviloma" le mrtva črka na papirju. Dejstvo je, da je bilo spričevalo lažno, vendar je tudi dejstvo, da so postopki, ki se morajo uporabiti v primeru takih storitev, zastarali. Tako disciplinska kot kazenska odgovornost. Zato je kakršnokoli odločanje delovnega sodišča v smeri "kaznovanja" tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja tožnika nezakonito.

Ne priglaša pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnik dne 22. 1. 1997 sklenil pogodbo o zaposlitvi za dolžnost podčastnika za določen čas 10 let od 1. 2. 1997 dalje. Tožena stranka je dne 21. 9. 2006 iz dopisa X šole izvedela, da ji je tožnik posredoval ponarejeno spričevalo z dne 21. 2. 1995, saj le tega ni izdala X šola. Tožnik je s ponarejenim spričevalom dokazoval da ima srednješolsko izobrazbo. Dejansko tožnik tako nima V. stopnje izobrazbe, temveč IV. stopnjo, zaključil je poklicno izobraževanje - Kovinsko šolo. Po določbi 3. odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) je kot poseben pogoj za opravljanje vojaške službe poleg ostalega zahtevana ustrezna izobrazba. Ustrezna izobrazba je po določbi 5. odstavka citiranega člena za vojaka praviloma končana srednja poklicna šola, za podčastnika srednja ali višja šola in za častnika najmanj visoka strokovna šola. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje del podčastnika, zato sta odločbi tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2006 in 21. 11. 2006 pravilni in zakoniti.

Zaključek sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilen. Druga alineja 3. odstavka 88. člena ZObr med pogoji za poklicno opravljanje vojaške službe med drugim določa, da mora imeti tisti, ki želi opravljati vojaško službo ustrezno izobrazbo. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik nima ustrezne strokovne izobrazbe za opravljanje del podčastnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela tožena stranka pravno podlago za izdajo sporne odločbe. ZObr v 94. členu določa, da lahko ministrstvo pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če preneha izpolnjevati posebne pogoje iz 88. člena zakona. V 6. odstavku 88. člena pa izrecno določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je imela tožena stranka obveznost preveriti ali je moč zaposliti tožnika na drugem delovnem mestu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi bila tožena stranka dolžna to storiti. Peti odstavek 88. člena ZObr kot ustrezno stopnjo izobrazbe iz tretjega odstavka istega člena določa za vojaka praviloma končano srednjo poklicno šolo, za podčastnika pa srednjo ali višjo šolo. Besedica "praviloma" se nanaša na tiste delavce na obrambnem področju, ki so bili ob uveljavitvi Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82-2980/1994) ter Zakonov o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (Zobr-C - Ur. l. RS, št. 47-2276/2002) in (ZObr-D- Ur. l. RS, št. 40-1665/2004) že zaposleni na obrambnem področju ter razporejeni na delovna mesta oziroma formacije, za katere ne izpolnjujejo predpisanih pogojev glede stopnje in smeri izobrazbe, ne pa za delavce, ki so bili na obrambnem področju zaposleni kasneje in za katere velja navedena določba glede stopnje izobrazbe v absolutnem smislu. Na navedeno kažejo prav kasnejše spremembe Zakona o obrambi (npr. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (ZObr-C in ZObr-D), ki so v prehodnih in končnih določbah podrobneje uredile uporabo zakona, v zvezi s pogoji glede stopnje in smeri izobrazbe, za zaposlene na obrambnem področju.

Glede na ugotovljeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel tožnik sklenjeno zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 1. 1997 na podlagi ponarejenega spričevala in le v kolikor tožnik ne bi predložil ponarejenega spričevala, bi tožena stranka ob uveljavitvi sprememb in dopolnitev ZObr v letu 2002 in 2004 morala upoštevati, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot vojak, preden je stopil v veljavo ZObr (iz leta 1994) ter podčastnik, preden je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (ZObr-D), da ima IV. stopnjo izobrazbe in da se torej glede na prehodne in končne določbe šteje, da izpolnjuje pogoje glede zahtevane strokovne izobrazbe za vojaka oz. podčastnika (3. odstavek 26. člena ZObr-D). V tem primeru bi torej tožnik užival beneficije iz prehodnih in končnih določb ZObr. Vendar pa je tožnik s prevaro dosegel, da ga je tožena stranka obravnavala kot delavca s V. stopnjo izobrazbe in je z njim kot z delavcem s V. stopnjo izobrazbe tudi sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 1. 1997, s katero je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost podčastnika, za katerega ZObr sicer zahteva V. stopnjo izobrazbe. Tožniku tako delovno razmerje ni bilo odpovedano zaradi tega, ker ob uveljavitvi sprememb in dopolnitev ZObr ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev temveč zato, ker je prenehal izpolnjevati posebni pogoj iz 88. člena ZObr (1. točka 1. odstavka 94. člena ZObr), to pa je V. stopnja izobrazbe. V kolikor bi bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost podčastnika na podlagi dejstva, da ima le IV. stopnjo izobrazbe, bi se ob uveljavitvi sprememb ZObr in upoštevanju njegovih prehodnih in končnih določb namreč štelo, da izpolnjuje izobrazbeni pogoj. Zanj bi tako prišle v poštev vse prehodne določbe, ki jih v pritožbi izrecno navaja. Ker pa je bil tožnik razporejen na formacijsko dolžnost podčastnika na podlagi V. stopnje izobrazbe, tožena stranka v letu 2006, ko je ugotovila, da tožnik zahtevane V. stopnje izobrazbe nima, ni imela pravne podlage, da bi na podlagi prehodnih določb "štela", da je izobrazbeni pogoj glede na uveljavljene spremembe zakonodaje izpolnjen, temveč je lahko le ugotovila, da je le ta prenehal obstajati in je torej izpolnjeno dejansko stanje iz 94. člena ZObr.

Pritožba tudi nima prav, ko navaja, da bi se morale v konkretnem primeru v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v primeru, da je delavec, ob odpovedi, v bolniškem staležu, uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih, saj niti ZObr niti Zakon o javnih uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56-2759/2002 s spremembami) takšne situacije ne urejata. Primer prenehanja delovnega razmerja, kot je v konkretnem primeru, je posebej urejen v specialnem predpisu- ZObr, zato se določbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, urejene v Zakonu o javnih uslužbencih in Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42-2006/2002 s spremembami), vključno z določbami, ki se nanašajo na primere, kadar je delavec v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bolniškem staležu (116. člen ZDR), ne morejo uporabiti. V konkretnem primeru namreč delavcu ni bila odpovedana pogodba zaradi poslovnega razloga ali zaradi razloga nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela (pogoj izobrazbe), kar je razlog nesposobnosti določen v 2. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, vendar pa je v konkretnem primeru (glede na 1. odstavek 88. člena ZObr) uporabiti Zakon o javnih uslužbencih. ZJU v 1. odstavku 159. člena izrecno navede, da se glede definicije nesposobnosti ne uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih, temveč določbe ZJU. Po 2. odstavku 159. člena ZJU je javni uslužbenec nesposoben za svoje uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto, če ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov. ZJU torej izrecno izključuje vse druge razloge, ki so pod pojmom "razlog nesposobnosti" konkretizirani v ZDR. Nesporno je bilo ugotovljeno, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po ZJU in sicer zato, ker ne bi dosegal pričakovanih delovnih rezultatov. Iz tega razloga tudi ni mogoče uporabiti 3. točko 116. člena ZDR. Navedeno določbo ZDR, po kateri javnemu uslužbencu, ki je v bolniškem staležu, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka, je uporabiti le v tistih primerih, ko javnemu uslužbencu preneha pogodba o zaposlitvi zaradi razloga nesposobnosti po ZJU ali pa iz poslovnega razloga..

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je sklenilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

 


Zveza:

ZObr člen 88, 88/3, 94, 88, 88/3, 94.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Mjc3MQ==