<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 1026/93
ECLI:SI:VSLJ:1993:I.CP.1026.93

Evidenčna številka:VSL40094
Datum odločbe:14.12.1993
Področje:obligacijsko pravo
Institut:pogodba o delu - prenehanje pogodbe

Jedro

Če izvajalec razdre pogodbo o delu, je naročnik vselej upravičen do zmanjšanja dogovorjenega plačila za stroške, ki jih izvajalec ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi do zmanjšanja za tisto, kar je izvajalec zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Do odškodninskega zahtevka zoper izvajalca pa je naročnik upravičen le v primeru izkazane škode zaradi ravnanja izvajalca ter pod pogoji siceršnjega obstoja vseh elementov za izvajalčevo odškodninsko odgovornost po pravilih o povrnitvi izvenpogodbene škode (269. člen ZOR), upoštevaje pri tem še specialne določbe 262., 263., 266. in 267. člena ZOR.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, prvostopna sodba se v izpodbijanem delu (to je v drugem odstavku pod 1. točko izreka ter v prvem odstavku pod 2. točko izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika S. D. (hkrati tudi toženca po nasprotni tožbi; v nadaljevanju: tožnik) in toženi stranki naložilo, da mu mora plačati 937,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.7.1987 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 16.566,00 SIT, medtem ko je v presežku (t.j. za znesek 1.830,80 SIT s pripadki) zahtevek tožnika S. D. zavrnilo. Hkrati je domala v celoti ugodilo zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in tožniku naložilo, da mora plačati toženi sranki 907,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1987 dalje do plačila, v presežku (za 1,00 SIT s pripadki) pa je zahtevek tožene stranke iz njene nasprotne tožbe zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik S. D. vložil pritožbo.

Izpodbija jo v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen njegov zahtevek iz tožbe ter v delu, v katerem je bilo ugodeno zahtevku tožene stranke iz njene nasprotne tožbe, pri čemer se sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in v obširnih pritožbenih navedbah pretežno ponavlja trditve, ki jih je ponudil že v postopku na prvi stopnji, sicer pa končno le pritrjuje mnenju izvedenca elektro stroke in se tudi sam zavzema za upoštevanje njegovega izračuna višine s tožbo uveljavljane terjatve. Sodišču prve stopnje pa s tem v zvezi očita, da je od po izvedencu ugotovljenega netto zneska tožnikove terjatve odštelo sprva znesek, ki ga tožena stranka uveljavlja z nasprotno tožbo, nato pa je v celoti ugodilo še zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi in na ta način tožnika neupravičeno dvakratno oškodovalo. Oškodovalo pa ga je tudi z načinom vodenja postopka, zlasti v smeri njegovega nepotrebnega zavlačevanja. Tožnik predlaga spremembo pvostopne sodbe v izpodbijanih delih na način, da bo njegovemu zahtevku iz tožbe ugodeno v celoti oz. v obsegu, ugotovljenem z izračuni iz mnenja izvedenca elektro stroke, zahtevek iz nasprotne tožbe pa da bo zavrnjen, podrejeno pa razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka (hkrati tožeča po nasprotni tožbi) je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev prvostopne sodbe v izpodbijanih delih.

Pritožba je utemeljena.

Na pritožbene očitke, po katerih tožnik v obširnih navedbah "izpodbija" med drugim kot zmotna dejstva, ki v razlogih prvostopne sodbe sploh niso ugotovljena in ki hkrati tudi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja. Enako velja za dejstva, ki so po ugotovitvah iz izpodbijane sodbe istovetna tožnikovim trditvam, ponudenim že v postopku na prvi stopnji in ki jih tožnik v pritožbi brez potrebe ponavlja. Nikakršnega dvoma namreč ni, da izvajalec (tožnik) ni dolžan nositi rizikov zamude, ki izvirajo iz naročnikove sfere. Zato ima pravico do razlik v ceni tudi za čas po pogodbenem roku za izpolnitev obveznosti, če je do zamude prišlo po krivdi naročnika. Kadar pride do zamude po krivdi naročnika, ima izvajalec pravico do razlik v ceni tudi, če pogodbena cena vsebuje ali bi morala vsebovati predvidljive podražitve. Izvajalec namreč lahko v pogodbeno ceno vračuna le tiste podražitve, ki so v času sklenitve pogodbe predvidljive - torej tiste, za katere lahko predvideva, da bodo nastale do pogodbenega roka za izpolnitev. Seveda pa ima v takem primeru pravico do spremembe cene le glede tistih sprememb cen elementov, ki so nastopile v obdobju, ki ga ob sklenitvi pogodbe ni mogel predvidevati, torej v času od pogodbenega roka za dokončanje del do dejanskega dokončanja del. V takem primeru je zato kot izhodišče za izračun razlik v ceni potrebno uporabiti pogodbeni datum dokončanja del. Spričo tega sporno vprašanje datuma sklenitve pogodbe niti ni odločilnega pomena, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje to vprašanje ob dejstvu, da je tožena stranka podpisala pogodbo 23.9.1986 (o čemer med pravdnima strankama ni spora), pravilno rešilo - upoštevaje določbo 1. odstavka 72. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri velja za pismeno pogodbo, da je sklenjena, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki.

Doslej obrazloženo je sodišče prve stopnje kot izhodišče upoštevalo s tem, da je svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka iz tožbe oprlo na ugotovitve in izračun izvedenca, katerega je slednji oprl na t.i.

indeksno metodo: odstotek zvišanja cen elementov v trimesečnem časovnem zamiku z izvedbo pogodbeno prevzetih del, do katerega je prišlo iz razlogov v sferi naročnika (tožene stranke), je ugotavljal z uporabo stopenj rasti teh cen v tem časovnem obdobju. Sicer pa se za upoštevanje tega izračuna zavzema tudi tožnik. Prvostopna ugotovitev o upravičenosti tožnika do plačila za vsa pogodbeno dogovorjena dela v znesku 1.595,00 SIT (upoštevaje že prejeta plačila) se sicer razlikuje od izračuna izvedenca, po katerem bi naj bil tožnik po teh kriterijih upravičen do zneska 1.920,20 SIT. V razlogih izpodbijane sodbe direktno ni pojasnjeno, od kje ta razlika.

Vendar ne gre prezreti, da sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo pravice do t.i. eskalirane vrednosti tudi za dela, dogovorjena z aneksom k osnovni pogodbi, česar tožnik obrazloženo v pritožbi ne izpodbija.

Ne glede na doslej obrazloženo pa prvostopne sodbe ni mogoče preizkusiti v odločitvi o zavrnitvi tožnikovega zahtevka iz tožbe in to v zvezi z delno neutemeljenostjo njegove terjatve na račun pogodbeno prevzetih a dejansko neopravljenih del (13. točka drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O tem, katera so ta neopravljena dela, ni namreč v razlogih prvostopne sodbe nikakršnih konkretnih ugotovitev. Ta so le pavšalno ocenjena na znesek 240,00 SIT - kot vrednost vseh prevzetih a neopravljenih del.

Iz tega bi sledilo, da spada med ta tudi neizveden sistem za požarno javljanje, vrednost katerega pa je sodišče ocenilo na 418,00 SIT in za ta znesek dodatno zmanjšalo terjatev tožnika. Ni sicer dvoma o tem, da tožnik ni upravičen do plačila za neopravljeno delo, vendar je vrednostno oceno znižanja njegove terjatve na ta račun mogoče preizkusiti le po predhodno konkretno ugotovljenem obsegu neopravljenih del. Predvsem pa je materialnopravno zgrešeno, da je sodišče prve stopnje vrednost neopravljenih del dvakrat upoštevalo: prvič z zmanjšanjem obsega tožnikove terjatve in drugič z ugoditvijo na isti dejanski in pravni podlagi temelječemu zahtevku iz nasprotne tožbe tožene stranke; vse na škodo tožnika in v prid toženi stranki, ki bi se na račun tožnika okoristila, saj po prvostopni sodbi (če bi obveljala) k plačilu s strani tožnika neopravljenih del v končni konsekvenci sploh ne bi bila zavezana, čeprav bi bila tudi ta (po drugih izvajalcih) vendarle opravljena. Plačilo za ta dela bi namreč po sodbi sodišča prve stopnje dobila povrnjeno od tožnika (celo v višjem znesku od tistega, ki bi ga po pogodbi plačala tožniku, če bi opravil vsa dogovorjena dela), čeprav je bila tožnikova terjatev za neopravljena dela zmanjšana. Zato je treba ugotoviti, da je bila za neopravljena dela (po pogodbi in po aneksu k osnovni pogodbi) v bistvu pogodba razdrta in upoštevati določbo 629. člena ZOR, po kateri mora naročnik, ki je pogodbo razdrl, prevzemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta (kot tudi zmanjšano za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti - vendar se kaj takega v obravnavanem primeru ne zatrjuje). Enako velja tudi v obratni smeri - torej če bi pogodbo pred dokončno izpolnitvijo razdrl izvajalec. Tudi v takem primeru bi bil naročnik upravičen le do zmanjšanja cene za vrednost oz. za stroške neopravljenih del; od izvajalca pa bi bil upravičen terjati plačilo le v primeru izkazane škode (katero bi v obravnavanem primeru utegnila predstavljati le morebitna razlika v ceni za dokončanje del z drugim izvajalcem, pri čemer kakšne druge morebitne škode tožena stranka niti ne zatrjuje) in to le pod pogoji obstoja vseh elementov za tožnikovo odškodninsko odgovornost po pravilih o povrnitvi izvenpogodbene škode (269. člen ZOR), upoštevaje pri tem še specialne določbe 262., 263., 266. in 267. člena ZOR. Ker v razlogih izpodbijane sodbe ni nikakršnih ugotovitev o okoliščinah, v katerih je prišlo do delne neizpolnitve pogodbe oz. do predčasnega razdrtja pogodbe (torej o tem, katera stranka je sploh razdrla pogodbo in ali ni morda prišlo do sporazumnega razdrtja ter tudi sicer o vzrokih za razdrtje pogodbe itd.), je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo na prvi stopnji nepopolo ugotovljeno; hkrati pa prvostopne sodbe v izpodbijanih delih zaradi tega tudi ni bilo mogoče preizkusiti.To pa je narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu na podlagi določb prvega odstavka 370. člena in prvega odstavka 369. člena ZPP, vključno z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer predlogu za novo sojenje pred spremenjenim senatom oziroma drugim sodnikom pritožbeno sodišče ni sledilo. Res je sicer, da je v postopku na prvi stopnji šlo mestoma za neopravičljivo dolge časovne razmake med določenimi posameznimi procesnimi dejanji sodišča, kot to poudarja tožnik v pritožbi. Vendar to niso razlogi za utemeljenost tožnikovega predloga za ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene procesne kršive in dopolniti dokazovanje v že zgoraj nakazani smeri, da bo o zahtevkih pravdnih strank v še ne pravnomočnih delih mogoče materialnopravno pravilno ponovno odločiti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

Določbe ZPP in ZOR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).

 


Zveza:

ZOR člen 262, 262/1, 262/2, 263, 267, 629, 262, 262/1, 262/2, 263, 267, 629.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NDMwNQ==