<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 683/2006
ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CPG.683.2006

Evidenčna številka:VSL0006610
Datum odločbe:13.12.2007
Področje:obligacijsko pravo
Institut:pogodba o delu - prenehanje pogodbe - pobotanje

Jedro

Če bi tožena stranka kot dolžnica iz predmetne pogodbe res imela terjatev do tožeče stranke kot svojega upnika iz naslova že plačanega zneska tožnikovemu sodelavcu (prof. M.), bi bil pogodbeni znesek višji za 15.000 USD. Sicer te terjatve ne bi mogla uveljavljati v pobot skladno 336. členu ZOR. Poravnala jo je namreč tretji osebi (družbi M. - G.).

Tožeča stranka bi morala tudi v primeru, če bi ji bila tožena stranka na podlagi 629. člena ZOR dolžna plačati dogovorjeno plačilo, zmanjšati plačilo za stroške potovanja v Rusijo za dve osebi: najmanj za štirikrat letalske karte, najmanj 20 dnevnic in 20 stroškov prenočevanja (ob predpostavki, da bi bila dva strokovna delavca prisotna 10 dni pri predaji zaključnih del in šolanju, ki je potekalo istočasno).

 

Izrek

1. Pritožbi se deloma ugodi, sodba prvostopenjskega sodišča se v delu 1. točke in v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 20.000 USD z zamudnimi obrestmi od 4. 3. 1998 dalje do plačila, po obrestni meri, ki jo priznava NLB d.d., Ljubljana, za devizne vloge, vezane nad eno leto z valuto USD, v 15 dneh.

Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške."

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi prvostopenjska sodba v nespremenjenem delu 1. točke izreka.

3. Tožeča stranka je v 15. dneh dolžna plačati toženi stranki 669,08 EUR pritožbenih stroškov.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, po katerem ji je bila dolžna tožena stranka plačati znesek 31.000 USD z zamudnimi obrestmi od 4. 3. 1998 dalje do plačila po obrestni meri, ki jo priznava NLB d.d., Ljubljana, za devizne vloge, vezane nad eno leto z valuto USD, v 15 dneh. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.128.900,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2006 dalje do plačila.

Tožena stranka se je proti sodbi pravočasno pritožila in jo izpodbijala v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču v Ljubljani je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena (za 11.000 USD s pp) in utemeljena (za 20.000 USD s pp).

1. O neutemeljeni pritožbi

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Odgovor na pritožbene razloge je naveden v nadaljevanju te obrazložitve.

Sodelovanje med pravdnima strankama na eni strani in prof. Š. M. na drugi strani je potekalo že pred sklenitvijo pogodbe med pravdnima strankama z dne 2. 12. 1997. To sodelovanje sta potrdila direktorja pravdnih strank (zapisnik glavne obravnave 27. 3. 2002, G., list. št. 29 in Č., list. št. 31). Samo po sebi to še ne pomeni, da je bil že pred sklenitvijo pogodbe med pravdnima strankama, prof. M. sodelavec tožeče stranke (smiselno 611. člen ZOR). Tožena stranka je del opravljenega dela prof. M. izplačala neposredno oziroma družbi M. - G., katere ustanovitelj je prof. M. (izvršitev nakazila v tujino, dne 26. 8. 1997, B2).

Sporno pogodbo med pravdnima strankama je sestavil direktor tožene stranke in se šele "potem" dogovoril o posameznih elementih pogodbe. Ker je bilo vse sodelovanje med pravdnima strankama po izpovedbi Č. opredeljeno v pogodbi, sodišče druge stopnje razume njegovo izpovedbo, da je v znesku pogodbe upoštevano plačilo 15.000 USD, in če to plačilo ne bi bilo upoštevano, bi bil znesek 76.000 USD večji za 15.000 USD na naslednji način:

- Če bi tožena stranka kot dolžnica iz predmetne pogodbe res imela terjatev do tožeče stranke kot svojega upnika iz naslova že plačanega zneska tožnikovemu sodelavcu (prof. M.), bi bil pogodbeni znesek višji za 15.000 USD. Sicer te terjatve ne bi mogla uveljavljati v pobot skladno 336. členu ZOR. Poravnala jo je namreč tretji osebi (družbi M. - G.).

- Če bi šlo za enak predmet pogodbe (projekt rekonstrukcije, druga alinea 2. točke pogodbe št. 326/97-K2, A2), ki ga je tožena stranka prejela od prof. M. (primerjaj A/8 do A/21), bi tožena stranka, ki je sestavljala pogodbo, to nedvomno v pogodbo tudi zapisala. Izpovedba prof. M., da je šlo pri pogodbi med pravdnima strankama za izvedbeni projekt, ki ga je M. izdelal za tožečo stranko, pa potrjuje tudi primopredajni zapisnik z dne 19.1.1998, s katerim je tožena stranka potrdila prejem projekta za "izvedbo del" (A/12). Za slednji projekt pa je bila tožena stranka dolžna skladno 4.4.2. pogodbe med pravdnima strankama plačati 11.000 USD.

Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka poslala "predračun del M. - G.", in ne sama družba ter, da iz omenjenega predračuna izhaja, da bo to plačilo upoštevano pri izvedbenem projektu, niso utemeljene. Iz procesnega gradiva v spisu (A/17, A/18) namreč takšnih zaključkov (o upoštevanju plačila 15.000 USD M.- G.) kot plačanega pogodbenega zneska tožeči stranki ni mogoče napraviti. Enako velja tudi za oznako na nalogu tožene stranke, za plačilo M. - G., kjer je navedena številka pogodbe 326/96 (po stališču tožene stranke gre za napako pri letnici, prav 97). Tudi če je bil osnutek pogodbe res že narejen, je na podlagi dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da je šlo za dve pogodbi, ta dokazna ocena pravilna.

V zapisniku skupnega sestanka z dne 5. 9. 1997 predstavnikov tožene stranke pri ruskem investitorju je bil na strani tožene stranke naveden Š. M., predstavljen je bil projekt, ki ga je predložil izvajalec (tožena stranka), ter sklenjeno, da bo slednji dal ponudbo za posodobitev predloženega projekta (5. do 8. točka zapisnika, A/14). Slednji zapisnik potrjuje izpovedbo prof. M., da je izdelal zaradi zahtevanih sprememb energane izvedbeni projekt.

Glede izpovedbe direktorja tožene stranke o nepodpisani pogodbi med toženo stranko in družbo M. - G. in v njej navedenega predmeta pogodbe, ki je direktor tožene stranke ni želel podpisati, saj je bila po njegovem mnenju zaradi plačanega dela ta pogodba brezpredmetna, je mogoče sklepati, da so bila dela, navedena v tej pogodbi, že opravljena in da je dejansko v pogodbi med pravdnima strankama šlo le za izvedbeni projekt.

Tožena stranka kot dolžnica iz sporne pogodbe torej ni imela terjatve proti tožeči stranki kot svojemu upniku iz naslova plačanih 15.000 USD. Zato niso bili izpolnjeni za pobotanje medsebojnih terjatev in obveznosti skladno 336. členu ZOR (ne za 11.000 niti ne 15.000 USD). Zato je sodišče druge stopnje, ko je po uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (2. odst. 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe (v 1. točki izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

2. O utemeljeni pritožbi

Trditvena podlaga tožeče stranke o enostranski razvezi pogodbe tožene stranke kot naročnika del daje podlago za materialnopravno sklepanje, da je prišlo do prenehanja pogodbe po volji tožene stranke kot naročnika iz pogodbe o delu (629. člen ZOR). Pogodba med pravdnima strankama je bila razvezana pred zaključkom del, saj tožena stranka skladno točki 4.3 pogodbe ni nakazala tožeči stranki 10.000 USD osem dni pred prvim strokovnim obiskom na gradbišču. Tedaj ruski investitor še ni prevzel del na objektu, kar pomeni, da skladno 629. členu ZOR pogodbeno razmerje med pravdnima strankama še ni bilo končano. Zato je lahko tožena stranka pogodbo razdrla. Pri tem ni pomembno, ali jo je razdrla iz razlogov na strani tožeče stranke ali razlogov, ki jih tožeča stranka razume kot krivdo tožene stranke.

Ker je prišlo do prenehanja pogodbe po volji naročnika (tožene stranke), bi morala slednja tožeči stranki kot prevzemniku del izplačati dogovorjeno plačilo (20.000 USD), zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Tožeča stranka bi torej morala zatrjevati višino dogovorjenega plačila, zmanjšano za stroške v smislu 629. člena ZOR. Šele tedaj bi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Po prepričanju pritožbenega sodišča namreč iz besedila 629. člena ZOR izhaja, da bi morale tožeča stranka kot prevzemnik dela navesti omenjena pravno odločilna dejstva. Tožeča stranka pa je vztrajala pri svojem stališču, da se mora predmetni posel ocenjevati v celoti in da je zaradi neutemeljene in enostranske razveze pogodbe upravičena zahtevati celoten znesek po pogodbi, kar je opredelila tudi kot predmet tožbenega zahtevka (točka 7 že omenjene pripravljalne vloge tožeče stranke, list.št. 17).

Na pomen 629. člena ZOR je drugostopenjsko sodišče opozorilo že v prvem razveljavitvenem sklepu (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 932/2002 z dne 25. 11. 2003, list. št. 62). Skladno 2. odst. 3. člena pogodbe med pravdnima strankama so v pogodbeno ceno bili zajeti vsi stroški izvajalca, tako doma kot v tujini. Utemeljena je torej pritožbena trditev, da bi morala tožeča stranka tudi v primeru, če bi ji bila tožena stranka na podlagi 629. člena ZOR dolžna plačati dogovorjeno plačilo, zmanjšati plačilo za stroške potovanja v Rusijo za dve osebi: najmanj za štirikrat letalske karte, najmanj 20 dnevnic in 20 stroškov prenočevanja (ob predpostavki, da bi bila dva strokovna delavca prisotna 10 dni pri predaji zaključnih del in šolanju, ki je potekalo istočasno). Kot je bilo že povedano, je trditveno in dokazno breme za opredelitev višine pozitivnega pogodbenega interesa na strani tožeče stranke. Zaradi pomanjkanja te trditvene podlage je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša na 20.000 USD, materialnopravno nesklepčen. Zato je sodišče druge stopnje v omenjenem delu skladno 4. točki 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v delu prve točke izreka spremenilo in njen tožbeni zahtevek delno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem temelji na 2. odst. 165. člena v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP. Glede na doseženi uspeh v prvostopenjskem postopku je drugostopenjsko sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Tožena stranka je s pritožbo deloma uspela. Zato ji je bilo treba priznati po tarifni številki 21 Odvetniške tarife (ODT) za sestavo pritožbe 875 točk in po tarifni številki 39 ODT za obvestilo stranki o pritožbi 50 točk (925 točk x 0,459 EUR = 424,57 EUR). Povečan znesek za 20 % davek na dodano vrednost (DDV) je 509,48 EUR. Plačana sodna taksa za pritožbo po tarifni številki 3 Zakona o sodnih taksah je 494,15 EUR. Skupaj znašajo stroški tožene stranke v pritožbenem postopku 1.003,63 EUR, ob upoštevanju dvotretjinskega uspeha pa 669,08 EUR.

 


Zveza:

ZOR člen 336, 629, 336, 629.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MjI1MA==