Pravna mnenja in stališča

Besedilo

ORIGINAL:
Vsebina krivdne odgovornosti staršev ni opredeljena zgolj s splošnim pojmovanjem zanemarjanja vzgoje otrok, temveč je lahko podana tudi takrat, če skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega mld. otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati (4. odst. 165. čl. ZOR).

Tako so starši, v primeru, ko so z nakupom kolesa z motorjem mld. otroku omogočili uporabo le-tega, dolžni (na primeren način)
poskrbeti, da bi njihov mld. otrok ob vožnji spoštoval predpise ter se na tak način vzdrževal ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil
povzročiti škodo.

V obravnavanem primeru je, upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, do poškodbe mld. prve tožnice prišlo zato, ker jo je mld. drugi toženec, zadel z desno stopalko kolesa z motorjem na površini, kjer je vožnja z motornimi vozili prepovedana. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili še, da oče mld. povzročitelja obravnavane škode, prvi toženec, sina pri vožnji ni nadzoroval ter mu tudi ni dal nikakršnih navodil glede vožnje.

Po določilu 4.odst.165.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je odškodninska odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom. Vprašanje krivde staršev, tedaj vsebine odškodninske odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzročijo njihovi mld. otroci, ki so dopolnili 7 let, je potrebno rešiti ob
razlogovanju vsebine roditeljske pravice, kot jo opredeljuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS št. 14/89 - p.b., v nadaljevanju ZZZDR). Tako je potrebno upoštevati, da roditeljsko pravico sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mld. otrok - kakor je to potrebno zaradi njihove zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo (2.odst.4.čl.ZZZDR). Zakon posebej omenja tudi neposredno skrb staršev za uspešen telesen in duševni razvoj svojih otrok (1.odst.4.čl.ZZZDR). Iz pravkar citiranih zakonskih določb ZZZDR zaslužijo v kontekstu odškodninske norme 4.odst.165.čl.ZOR poseben poudarek pojmi "skrb za osebnostni razvoj", "skladen osebnostni razvoj", "usposobitev za samostojno življenje" in "neposredna skrb". Prvi trije pojmi imajo nedvomno izhodišče v končnem cilju vzgoje, ki je med drugim tudi socializiran, torej družbeno prilagojen odrasel človek - s stališča odškodninskega prava odrasel človek, ki ima razumen in odgovoren odnos do vseh človeških ravnanj, katerih posledica je lahko tudi nastanek škode. Starši so dolžni za to skrbeti ne le skozi vzgojo, temveč tudi pri nadzorstvu nad otrokovim ravnanjem. Le tako bodo namreč lahko ustrezno usmerjali tudi svojo vzgojo. Okvir potrebnega in dolžnega nadzorstva staršev nad ravnanjem odraščajočega otroka seveda ni moč razumeti kot stalno prisotnost staršev ob otroku, ki bi jim v vsakem trenutku omogočala ustrezno reakcijo ter s tem morda preprečitev nastanka škode. Česa takšnega staršem že zaradi dolžnosti, ki jih odraščajočemu otroku nalaga vsakodnevno življenje, ni moč naložiti. Okvir potrebnega in dolžnega nadzorstva je določen z vsebino razmerij, v katere vstopa njihov mld. otrok.

Narava uporabe kolesa z motorjem tako res preprečuje stalno prisotnost staršev ob otroku, na drugi strani pa jim je, zato ker so
mld.otroku omogočili uporabo kolesa z motorjem, ki predstavlja za okolico povečano nevarnost, naložena še večja skrb glede primerne in ustrezne vožnje. Če so starši z nakupom kolesa z motorjem mld. otroku omogočili uporabo le-tega, so dolžni poskrbeti, da bi njihov mld. otrok ob vožnji spoštoval predpise ter se na tak način vzdrževal ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Vsebina krivdne odgovornosti staršev tedaj ni opredeljena zgolj s splošnim pojmovanjem zanemarjanja vzgoje otrok, temveč je lahko podana tudi takrat, če skrb staršev ni prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega mld.otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati.

Obrazloženo razumevanje vsebine krivdne odgovornosti staršev za škodljivo ravnanje svojih mld. otrok, ki so dopolnili 7 let, v
konkretnem primeru, upoštevaje uvodoma zapisane odločilne dejanske ugotovitve glede nadzorstva in podučevanja prvega toženca ob oziroma pred izročitvijo kolesa z motorjem drugemu tožencu, kažejo na to, da sta odločitvi sodišča prve in druge stopnje glede temelja odgovornosti prvega toženca za obravnavano škodo materialnopravno pravilni. Ob dejstvu, da je do škode prišlo na površini, kjer je vožnja s kolesom z motorjem prepovedana, ter da prvi toženec drugega tudi ni opozarjal na nevarnost take vožnje oziroma mu sploh ni dajal nikakršnih navodil, ki bi jih vožnja s kolesom z motorjem vsekakor terjala, revizijsko sodišče presoja, da prvi toženec ni dokazal, da je do obravnavane škode prišlo brez njegove krivde. Podana je tedaj tudi njegova odškodninska odgovornost (4. odst. 165. čl. in 166. čl. ZOR).

Opombe

(Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 9/92 z dne 23.4.1 992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cp 1229/91 z dne 2.10.1991, ter sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr.št. II P 310/90 z dne 15.5.1991)

Datum zadnje spremembe:

14.01.2019

Podobni dokumenti:

• Bilten VSBiH 3/89 str.31, obr.
• Glasnik AKV 1/84 str.15
• Pregled VSH 14/78 str.50