VDS sklep Pdp 819/2004

Jedro

Če delodajalec delavcu, zaposlenemu na delovnem mestu bolničar I.

(IV. tarifni razred), pošlje obvestilo, da mu zaradi ukinitve

njegovnega delovnega mesta ponuja sklenitev PZ za delovno mesto

bolničar II. (II. tarifni razred), ne da bi mu dejansko predložil

tudi predlog nove PZ in navede, da se ga v primeru, da ne

sprejeme nove PZ, razporedi kot trajno presežnega delavca na

čakanje na delo, ne gre za zakonito odpoved PZ s ponudbo nove po

3. odstavku 90. člena ZDR.

 

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba

sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati

odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 288.708,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17.5.2003 do

plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/1. točka izreka). Razsodilo

je, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga na podlagi nesprejete ponudbe za sklenitev nove pogodbe o

zaposlitvi z dne 1.4.2003 v točki 5 spremeni tako, da se ne

upošteva pri izplačilu odpravnine v letu 1996 sprejeta odpravnina

v znesku 200.000,00 SIT (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni

zahtevek, da se ponudba z dne 28.2.2003 in sklep o redni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi nesprejete

ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2003 kot

nezakonita razveljavita (I/3-1. točka izreka). Zavrnilo je

tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri

toženi stranki dne 16.5.2003 ni zakonito prenehalo (I/3-2. točka

izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek

za poziv na delo in priznanja tožnici vseh pravic za čas od

17.11.2003 do 30.11.2003 ter poziva nazaj na delo, za čas od

1.5.2004 dalje, vpisa delovne dobe v delovno knjižico od

17.11.2003 do 30.11.2003, obračuna mesečnega nadomestila plače v

višini, kot bi jo tožnica prejemala do prenehanja delovnega

razmerja, za čas od 1.5.2004 pa vse do poziva nazaj na delo

obračuna mesečnega nadomestila plače v bruto znesku 131.139,00

SIT, obračuna in nakazila prispevkov in davkov iz delovnega

razmerja, izplačila neto mesečne plače v znesku 89.306,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v

mesecu za pretekli mesec (I/3-3. točka izreka). Zavrnilo je

zahtevek za razveljavitev zapisa z dne 4.2.2003 (I/3-4. točka

izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici

povrniti stroške postopka v znesku 60.588,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni in

pod izvršbo (I/4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaradi

podanega umika izdalo sklep o ustavitvi postopka v delu, da je

tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plačo za čas od

1.5.2003 do 16.5.2003 v znesku 65.569,50 SIT in obračuna in

odvoda davkov in prispevkov od tega bruto zneska in plačila neto

zneska v višini 44.653,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.6.2003 dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnica je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh

razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbi ugodi in zadevo v tem delu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje ali sodbo spremeni tako, da

primarnemu tožbenemu zahtevku v zvezi z odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi v celoti ugodi. V pritožbi je navajala, da je sodišče

prve stopnje pri izdaji sklepa z dne 16.6.2003, s katerim je bilo

odločeno o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, napačno ocenilo

razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj razlog, da mora tožena

stranka sama opravljati administrativno delo ni opravičljiv

razlog za vrnitev v prejšnje stanje. V nadaljevanju postopka

sodišče prve stopnje ni izvedlo potrebnih dokazov, da bi lahko

utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Razen iz navedb v

odgovoru na tožbo in sistemizacije z dne 25.2.2003 tožena stranka

ni predložila prav nobenih drugih listin, iz katerih bi izhajal

resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je resen in utemeljen razlog

podan oz. izkazan že z golo navedbo v točki 4 sklepa o redni

odpovedi, ob tem pa tožena stranka niti ni poskušala tega v

sodnem postopku vsaj listinsko izkazati. Tožeča stranka ni nikoli

oporekala toženi stranki pravice odločanja o organizaciji in

racionalizaciji dela in v zvezi s tem sprejetja akta o

sistemizaciji, sporen pa je datum sprejema te odločitve. Ob tem

sodišče ni izvedlo potrebnih dokazov, da bi se pravilno

ugotovilo, katera sistemizacija je bila veljavna v času odpovedi

pogodbe o zaposlitvi. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo potrebne

dokaze, bi se izkazalo, da je bil dne 28.2.2003 v veljavi akt z

dne 6.1.2003. Tako se izkaže, da je tožena stranka že z dnem

6.1.2003 vedela, da ne potrebuje več dveh bolničarjev I. Da je

bila odpoved načrtovana že od januarja 2003, je razvidno tudi iz

dopisa z dne 4.2.2003 o izplačilu odpravnine. Tako je tožena

stranka zamudila tudi subjektivni rok za podajo odpovedi. Sodišče

prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko se

je postavilo na stališče, da ne gre za uporabo 90. člena ZDR,

temveč je potrebno redno odpoved obravnavati ločeno od ponudbe

nove odpovedi zaradi nesprejetja nove pogodbe. Po 90. členu ZDR

nove pogodbe ni mogoče ponuditi, če veljavna pogodba pred tem ni

bila odpovedana. Ponudba nove zaposlitve pa ne more imeti pravne

narave obvestila po 3. odst. 83. člena ZDR, kot je navedeno v

izpodbijani sodbi. V kolikor je sodišče izjavo o slabih finančnih

rezultatih tožene stranke štelo, da ni mogoče vrnitve nazaj na

delo, bi moralo uporabiti 2. odst. 118. člena ZDR in odločiti o

trajanju delovnega razmerja in odmeriti odškodnino, ne pa

zavrniti tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločitev o podrednem

tožbenem zahtevku glede plačila odpravnine v višini 288.708,00

SIT in navajala, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da

je tožena stranka tožnici predčasno že plačala 200.000,00 SIT.

Tožena stranka ima tudi potrdilo o plačilu 200.000,00 SIT, takšen

dogovor pa je bil sprejet na željo tožnice. Dogovor je bil, da se

delavki v tistem trenutku pomaga z denarjem v višini 200.000,00

SIT, kar pa je bilo izplačano na račun tožničinih bodočih

denarnih zahtevkov.

Pritožbi tožnice in tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je

po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št.

26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 1. odst.

339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje

samemu sebi oz. razlogom sodbe, saj je sodišče v točki I/3-1, 2

in 3 izreka sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za

razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga na podlagi nesprejetja ponudbe za sklenitev

nove pogodbe o zaposlitvi, v točki I/2 izreka pa je razsodilo, da

se ta ista redna odpoved z dne 1.4.2003 v točki 5 spremeni tako,

da se ne upošteva pri izplačilu odpravnine v letu 1996 sprejeta

odpravnina v znesku 200.000,00 SIT. Navedeno pomeni, da je v tem

delu tožbenega zahtevka sodišče dvakrat odločalo in ima sodba

pomanjkljivosti, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi oz. je

nerazumljiv.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče prve

stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne

odpovedi pogodbe o zaposliti iz poslovnega razloga na podlagi

nesprejete ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in

posledično zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek

tožnice, kar je tožnica uveljavljala v primarnem tožbenem

zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo podrednemu tožbenemu

zahtevku tožnice za plačilo odpravnine ob redni odpovedi pogodbe

o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja z vsebinskim pritožbenim

ugovorom tožnice, da razlog, da tožena stranka nima kadrovske

službe in pravne službe in je zato sama morala poslati odgovor na

tožbo, ne more biti opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje

stanje, kot je to odločilo sodišče prve stopnje s sklepom z dne

16.6.2003, ob navedenem pa pojasnjuje, da 121. člen ZPP določa,

da zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje

stanje, ni pritožbe, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s

118. členom tega zakona, ali predlogu, ki ni bil pravočasno

vložen. 118. člen ZPP pa določa, da se vrnitev v prejšnje stanje

ne dovoli, če je bil zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev

v prejšnje stanje, ali če je bil zamujen narok, določen na

predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Navedeno pomeni, da

pritožbeno sodišče navedenemu vsebinskemu pritožbenemu ugovoru

tožnice glede odločitve o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje ni

moglo in smelo ugoditi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim ugovorom tožnice, da

sodišče prve stopnje ni izvedlo potrebnih dokazov, da bi

ugotovilo, katera sistemizacija je bila veljavna v času podane

odpovedi tožnici, saj je tožnica ves čas postopka zatrjevala, da

ji je poznan le Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest

tožene stranke z dne 6.1.2003, katerega je tudi predložila v

sodnem postopku, ne pa Akt o organizaciji in sistemizaciji

delovnih mest z dne 25.2.2003, ki ga je v sodnem postopku

predložila tožena stranka. V ponovljenem postopku bo tako moralo

sodišče prve stopnje ugotoviti, kateri akt o organizaciji in

sistemizaciji delovnih mest tožene stranke je veljal v času

podane odpovedi, saj se oba akta razlikujeta le v delu glede

sistemizacije tožničinega delovnega mesta - bolničar I oz.

bolničar II. Navedeno je pomembno iz razloga, ker je bila tožnici

odpovedana pogodba o zaposlitvi in dana ponudba za sklenitev nove

zato, ker je tožena stranka z aktom o organizaciji in

sistemizaciji ukinila delovno mesto bolničar I.

Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s stališčem sodišča

prve stopnje, da ponudba z dne 28.2.2003, s katero je tožena

stranka tožnici ponudila delovno mesto bolničark II, iz razloga,

ker se potrebe po delovnem mestu bolničar I ukinjajo, ter da se

tožnici ponudi bruto plača za IV. tarifni razred po Kolektivni

pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci v višini 103.446,00

SIT z vsemi pripadajočimi dodatki, ter v primeru, da tožnica

delovno mesto ne sprejme se jo "razporedi kot tehnološki višek s

1.3.2003 in ji pripada čakanje za dobo 6 mesecev, kar pomeni, da

bo v tem času prejemala 70% od svoje osnovne plače", ni prava

ponudba za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ne more

presojati, kaj je "prava ponudba za sklenitev nove pogodbe o

zaposlitvi", pač pa mora le presoditi, ali je podana ponudba

skladna z veljavno delovnopravno zakonodajo. Navedeno stališče

sodišča prve stopnje tudi ne more držati iz razloga, ker je

tožena stranka nato s sklepom z dne 24.3.2003 tožnici izdala

sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

prav na podlagi nesprejetja ponudbe za sklenitev nove pogodbe o

zaposlitvi z dne 28.2.2003 in nato ponovno dne 1.4.2003 popravek

sklepa, v katerem je navedeno, da se tožnici redno odpove pogodba

o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnica dne 28.2.2003 prejela

ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3.

odst. 88. člena ZDR in ji iz razloga, ker ponudbe ni sprejela,

preneha delovno razmerje v smislu 3. odst. 90. člena ZDR.

Navedeno vsekakor ne more pomeniti, da ponudba z dne 28.2.2003 ni

bila prava ponudba, je pa nesporno, da takšna kot je bila podana

nedvomno ni bila dana v skladu z 90. členom ZDR, ki sicer ureja

odpoved s ponudbo nove pogodbe in določa, da kadar delodajalec

odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev

nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odst. 88. člena tega

zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec se mora o sklenitvi

nove pogodbe o zaposlitvi izjasniti v roku 30 dni od prejema

pisne ponudbe. Tako ponudba nove zaposlitve tudi ne mora imeti

pravne narave obvestila po določilu 3. odst. 83. člena ZDR, kot

sicer to navaja sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je

pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in

razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu

vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke glede

izplačila odpravnine, saj delavcu odpravnina po določilu 109.

člena ZDR pripada za primer, ko delavcu preneha delovno razmerje

pri delodajalcu, v konkretni zadevi pa je pritožbeno sodišče

ugodilo pritožbi tožnice v zvezi z zavrnitvijo primarnega

tožbenega zahtevka glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga, tako da je bilo potrebno ugoditi tudi

pritožbi tožene stranke in razveljaviti odločitev sodišča prve

stopnje glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku v zvezi z

odločitvijo sodišča prve stopnje o odpravnini. Sodišče prve

stopnje bo v ponovljenem postopku o podrednem tožbenem zahtevku

odločalo šele v primeru, če bo primarni tožbeni zahtevek

zavrnilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama tožnice in

tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti

razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje, za kar je imelo pravno podlago v 354. členu ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1751/2004
• VDS sodba Pdp 1136/2004
• VDS sodba Pdp 964/2005