VDS sodba Pdp 163/2006

Jedro

Če delodajalec delavcu poda odpoved PZ s ponudbo nove ustrezne

zaposlitve, delavec, ki sprejeme ponudbo za ustrezno zaposlitev

za nedoločen čas pri istem delodajalcu, pa tudi delavec, ki

takšne ustezne zaposlitve za nedoločen čas ne sprejme, nima

pravice do odpravnine po 1. odstavku 109. člena ZDR. Če pa

delodajalec delavcu zagotovi ustrezno zaposlitev pri drugem

delodajalcu in delavec to zaposlitev sprejme, pravice do

odpravnine po 1. odstavku 109. člena ZDR ne izgubi.

Ne gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14.

členu URS, če so različno urejeni pravni položaji delavcev,

ki jim delodajalec zagotovi drugo ustrezno delo pri sebi po

90. členu ZDR, oz. jim zagotovi drugo ustrezno zaposlitev

pri drugem delodajalcu oz. jim ponudi neustrezno zaposlitev

pri sebi. Te razlike utemeljujejo tudi razlikovanje v zvezi

s pravico do odpravnine.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da plača tožnici 1.053.777,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 13.4.2004 do plačila, ter da ji povrne stroške

postopka v znesku 121.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 28.11.2005 do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prav, pritožbenemu sodišču pa

predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno zavrnitev

tožbenega zahtevka. Navaja, da iz 90. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ne izhaja eksplicitno, da

se določba tega člena nanaša izključno le za primere, ko

delodajalec ponudi delavcu novo pogodbo o zaposlitvi pri sebi.

Tudi namen odpravnine ob prenehanju pogodbe se ne sklada z

zaključkom sodišča v izpodbijani sodbi. Ta namen je v tem, da se

prepreči negativne posledice, ki prizadenejo delavce zaradi

izgube zaposlitve in prenehanja delovnega razmerja ter v tem, da

se na ta način zagotovi tudi njihova socialna varnost. Takšno

stališče je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi Up

63/2003 z dne 27.1.2005, ko je zapisalo, da odpravnina zagotavlja

odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v

nezaposlenost in hkrati pomeni odmeno za dotedanje delo pri

delodajalcu. Socialna varnost tožeče stranke kot delavke se

zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni poslabšala, saj

le-ta ni postala brezposelna, temveč ji je bila s posredovanjem

tožene stranke ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu, ta

zaposlitev pa je bila ustrezna. Stališče sodišča prve stopnje, po

katerem odpravnina pripada le delavcem, ki jim je ponujena

ustrezna zaposlitev pri drugem delodajalcu, pri istem delodajalcu

pa ne, je tudi v nasprotju s 14. čl. Ustave RS. Takšno stališče

namreč postavlja delavce, ki jim je ponujena ustrezna zaposlitev

pri istem delodajalcu, v neenakopraven položaj. Ustrezna

zaposlitev in s tem socialna varnost je zagotovljena tako

delavcem, ki jim delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnega razloga zagotovi zaposlitev pri sebi ali

pri drugem delodajalcu. Stališče, da tožeča stranka ni upravičena

do odpravnine tudi ne krši ustavnih pravic do socialne varnosti,

do varstva pri delu in načel socialne države. Edina razlika med

tem, ali je bila tožeči stranki ponujena ustrezna zaposlitev pri

toženi stranki ali pri drugem delodajalcu je lahko v tem, da bo

tožeča stranka v primeru bodočega prenehanja delovnega razmerja

iz poslovnega razloga pri novem delodajalcu upravičena do

odpravnine, v kateri se bo upoštevala le delovna doba pri novem

delodajalcu. Tožena stranka vseeno meni, da bi bilo v takšnem

primeru mogoče sprejeti tudi stališče, da se drugi delodajalec

šteje za pravnega naslednika in se zato lahko uporabi 3. odst.

109. čl. ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Konkretni spor predstavlja enega od množičnih sporov med delavci

in isto toženo stranko. Sodišče prve stopnje je v teh sporih že

odločalo. V zadevi opr. št. Pd 245/2004 z dne 10.9.2004 je toženi

stranki z zamudno sodbo naložilo, da tožnici izplača odpravnino z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, na pritožbo tožene stranke pa je

takšno sodbo potrdilo tudi pritožbeno sodišče (sodba Pdp

1495/2004 z dne 23.9.2005). V enaki zadevi je sodišče prve

stopnje odločilo tudi s sodbo opr. št. Pd 253/2004 z dne

25.10.2004, vendar je v tem sporu zavrnilo zahtevek za plačilo

odpravnine v znesku 1.393.044,00 SIT, pritožbeno sodišče pa je s

sodbo opr. št. Pdp 1795/2004 z dne 10.11.2005 pritožbi tožeče

stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je

tožeči stranki odpravnino priznalo. V konkretni zadevi sodišče

prve stopnje povzema zaključke pritožbenega sodišča v obeh

navedenih zadevah. Pri tem pravilno izhaja iz tega, da je

dolžnost delodajalca po 3. odst. 88. čl. ZDR le v tem, da delavcu

ponudi sklenitev nove pogodbe (pod spremenjenimi pogoji ali na

drugih delih, itd.) le v primeru, ko takšna možnost obstaja pri

samem delodajalcu in ne tudi v primerih, ko takšna možnost

obstaja pri drugem delodajalcu. Takšna dolžnost obstaja le v

primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov,

saj 99. čl. ZDR predvideva, da mora program razreševanja

presežnih delavcev vsebovati tudi ukrepe in kriterije za izbiro

ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega

razmerja, kot je med drugim tudi ponudba zaposlitve pri drugem

delodajalcu. Vendar pa v primeru, če delodajalec v skladu z 99.

čl. ZDR oz. v primeru t.i. individualnih odpustov iz poslovnega

razloga (torej odpovedi v skladu z 88. čl. ZDR) ponudi delavcu

zaposlitev pri drugem delodajalcu, takšen primer odpovedi ne

predstavlja odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe

po 90. čl. ZDR. Tožena stranka je, kot je pravilno zaključilo že

sodišče prve stopnje, napačno uporabila institut odpovedi s

ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj tožnici ni mogla ponuditi

nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu po 90. čl. ZDR.

Le če delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi in mu

istočasno ponudi sklenitev nove ustrezne zaposlitve pri sebi,

delavec nima pravice do odpravnine po 1. odst. 109. čl. ZDR, kar

izhaja iz 3. odst. 90. čl. ZDR. Če pa delodajalec zagotovi

delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu, delavec, ki je takšno

zaposlitev sprejel in sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi pri

drugem delodajalcu, pravice do odpravnine po 1. odst. 109. čl.

ZDR ne izgubi. Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90,

Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93) je v 3. odst. 36.f čl. sicer določal

drugače, novi ZDR pa ne. Zakonodajalec je v novem ZDR pravico do

odpravnine delavcem izključil le v primerih, ko po 90. čl. ZDR

delodajalec delavcu ponudi ustrezno zaposlitev za nedoločen čas

pri sebi, ne pa pri drugem delodajalcu. Glede na to jasno

opredelitev zakona ni pomembno in potrebno razpravljati o namenu

odpravnine.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z razlogovanjem pritožbe,

da naj bi s tem prišlo do tolmačenja, ki je v nasprotju z načelom

enakosti pred zakonom iz 14. čl. Ustave RS. Načela enakosti pred

zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavne splošne enakosti vseh.

To načelo torej ne pomeni, da bi predpis ne smel različno urejati

položaja pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi

samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. V sodnih

postopkih pa načelo enakosti zagotavlja nearbitrarno uporabo

predpisov v odnosu do vsakega posameznika. Enake pravno odločilne

okoliščine oz. situacije je potrebno obravnavati enako, različne

pa različno.

Kot navedeno novi ZDR pravico do odpravnine izključuje le v

primeru odpovedi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve za nedoločen

čas pri istem delodajalcu (3. odst. 90. čl. ZDR), ne pa v

primerih ponudbe neustrezne nove zaposlitve pri istem delodajalcu

ali v primerih ponudbe zaposlitve pri drugem delodajalcu. Določbe

o tem so jasne. Tožena stranka v pritožbi že sama delno pravilno

ugotavlja, da pravice in obveznosti iz delovnega razmerja

delavcev, ki jim je ponujena ustrezna zaposlitev pri istem

delodajalcu, delavcev, ki jim je pri istem delodajalcu ponujena

neustrezna zaposlitev in delavcev, ki jim je zaposlitev (ustrezna

ali neustrezna) ponujena pri drugem delodajalcu in to zaposlitev

sprejmejo (sicer izven okvira 90. čl. ZDR), niso enake. Prvi in

drugi delodajalec v zadnjem primeru tudi nista pravna prednika,

torej se po ZDR pri odmeri odpravnine v primeru odpovedi pogodbe

o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga tudi pri novem

delodajalcu ne bo mogel upoštevati čas njegove zaposlitve pri

prejšnjem delodajalcu (3. odst. 109. čl. ZDR). Različna bo tudi

dolžina minimalnega odpovednega roka (glede na določbo 5. odst.

92. čl.), pravica do jubilejne nagrade in upravičenja, ki se

vežejo na stalnost zaposlitve delavca pri nekem delodajalcu.

Glede na to nekoliko različni položaji delavcev, ki jim

delodajalec zagotovi ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri

sebi po 90. čl. ZDR, delavcev, ki jim zagotovi neustrezno pri

sebi in delavcev, ki jim zagotovi zaposlitev pri drugem

delodajalcu, utemeljujejo tudi razlikovanje teh delavcev v zvezi

z njihovo pravico do izplačila odpravnine. To pa pomeni, da

navedena ureditev oz. tolmačenje te ureditve ne predstavlja

posega v pravico do enakosti pred zakonom po 14. čl. Ustave RS.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama

krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi

s 1. odst. 165. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 964/2005
• VDS sodba Pdp 413/2005
• VDS sodba in sklep Pdp 257/2006