VDS sodba Pdp 413/2005

Jedro

Če je delavcu odpovedana PZ za delovno mesto,za katero se zahteva

V. stopnja strokovne izobrazbe in se mu ponudi nova PZ za delovno

mesto, za katero se zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe, mu

ni ponujena ustrezna zaposlitev. Tudi če delavec s podpisom pisne

izjave soglaša s tem, da želi delati na takem - neustreznem

delovnem mestu, to ne pomeni, da se je neustrezna zaposlitev

transformirla v ustrezno. V 3. odstavku 90. člena je določeno,

katera zaposlitev se šteje za ustrezno, pri čemer odstopanje od

teh elementov ni dopustno.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni

zahtevek, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi,

da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne

8.1.2003 nezakonita, pogodba o zaposlitvi, ki je bila med

pravdnima strankama sklenjena 19.2.2003, pa se razveljavi.

Zavrnjen je bil tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Toženi stranki je naložilo, da sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov

iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l.

RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožeča stranka in sicer na

podlagi dveh pritožb. Pritožbo, ki je bila oddana priporočeno na

pošto dne 15.2.2005, je tožeča stranka vložila preko

pooblaščenca, katerega je pooblastila za zastopanje dne

10.2.2005. Tožeča stranka je pooblaščencu, ki jo je zastopal v

postopku na prvi stopnji, z dopisom dne 17.2.2005 sicer

preklicala pooblastilo, vendar je le-ta dne 16.2.2005 preko pošte

priporočeno oddal pritožbo, zato je tudi to pritožbo potrebno

obravnavati po vsebini, saj ob njeni vložitvi pooblastilo še ni

bilo preklicano. V pritožbi, ki je bila vložena dne 15.2.2005,

tožeča stranka navaja, da ni podan razlog za redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alineo 1. odst. 88. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), saj ni

prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod

pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Do upada prometa je prišlo že v

letu 1998 oz. je ta upadal od 1998 do 2002, tožena stranka pa je

podala odpoved šele 8.1.2003. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je

zato podana prepozno, pri čemer je rok iz 5. odst. 88. člena ZDR

prekluziven in mora sodišče nanj paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba nadalje očita, da je sodišče prve stopnje bistveno

kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni upoštevalo navedbe

tožeče stranke z zadnjega naroka, v kateri je ta pojasnila, da

delovno mesto komercialni referent ni ukinjeno, kar je tožeči

stranki povedala oseba, ki pa je ta ni želela imenovati. Tožeča

stranka je to navedla med svojim zaslišanjem, dokaz z zaslišanjem

strank pa je podala pravočasno, zato bi moralo sodišče prve

stopnje v skladu z 286. členom ZPP to navedbo upoštevati.

Pritožba tudi navaja, da je tožeča stranka listino z dne 8.1.2003

podpisala zaradi napak volje, saj izjava volje ni bila svobodna.

Tožeča stranka je izpovedala, da je listino podpisala zato, ker

je upala, da ji bo s tem boljše in ker je zaupala članici uprave

Pirčevi, v resnici pa se z navedeno listino ni strinjala in jo je

podpisala v zmoti. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da

pri tožeči stranki ni bilo napak volje. Pritožba še očita, da

tožena stranka ni ponudila tožeči stranki ustrezne zaposlitve v

smislu 3. odst. 90. člena ZDR. V obravnavani zadevi je ustrezna

zaposlitev tista, kjer se za delovno mesto zahteva V. stopnja

strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da

delovni mesti glede vrste in stopnje strokovne izobrazbe nista

primerljivi, vendar pa je zaključilo, da je tožeča stranka pisno

soglašala, da se jo razporedi na delovno mesto, za katero se

zahteva IV. stopnja izobrazbe. Tudi sicer bi moral biti v primeru

neustreznosti zaposlitve tožeči stranki izplačan sorazmeren del

odpravnine, česar pa tožena stranka ni storila. Pritožba, ki je

bila vložena dne 16.2.2005, prav tako opozarja, da stranki ne

moreta z dogovorom določiti, katero delovno mesto je ustrezno,

saj to določa zakon. Sporno izjavo z dne 8.1.2003 je tožeča

stranka podpisala, ker je bila zaradi odnosa tožene stranke na

robu živčnega zloma, ko te prepričujejo in ti grozijo pa v stiski

podpišeš, kar ti vržejo na mizo. Tožeča stranka je novo pogodbo o

zaposlitvi podpisala, da ne bi zašla v hudo socialno stisko, saj

iz odpovedi izhaja, da ostane tožeča stranka brez odpravnine in

nadomestila na zavodu, če nove pogodbe ne podpiše. Tožeča stranka

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo

sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri

čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo

materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega preizkusa je prišlo

do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

V skladu s 1. alineo 1. odst. 88. člena ZDR lahko delodajalec

delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja

potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o

zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških,

strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni

razlog). Pritožba očita, da v obravnavani zadevi navedeni

odpovedni razlog ni podan, vendar pa pritožbeno sodišče v celoti

soglaša in povzema dejanske in pravne ugotovitve, na podlagi

katerih je po oceni sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi

tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga.

Pritožba napačno ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni prišlo do

prenehanja potreb po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji

iz pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je bila zaposlena na

delovnem mestu komercialni referent v OE Sektor kemija, ki je

spadalo v V. tarifni razred, delo pa je opravljala v enem od

programov tega sektorja, t.j. "razstreliva". Ker je tožena

stranka program eksploziv (razstreliv) ukinila, preostala dela iz

tega programa pa dodelila v drug program, je tožeči stranki

zaradi tako izvedene reorganizacije povsem utemeljeno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj njeno delo ni

bilo več potrebno. Navedeno izhaja tudi iz Plana kadrov 2003, iz

katerega je razvidno, da je bil do 31.12.2002 v Sektorju kemija

za nedoločen čas še zaposlen en komercialni referent (tožeča

stranka), za leto 2003 pa v tem sektorju delovno mesto

komercialni referent ni bilo več načrtovano.

Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega

postopka, češ da sodišče prve stopnje v nasprotju z 286. členom

ZPP ni upoštevalo navedbe tožeče stranke z zadnjega naroka, v

kateri je ta pojasnila, da delovno mesto komercialni referent

zagotovo ni bilo ukinjeno, kar ji je povedala neka oseba, ki pa

je tožeča stranka ni želela imenovati. V 1. odst. citiranega

člena je med drugim določeno, da mora stranka najkasneje na prvem

naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za

utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi dokaze, ki so potrebni

za ugotovitev njenih navedb. Sodišče prve stopnje sporne izjave

pravilno ni upoštevalo, saj je ugotovilo, da tega dejstva tožeča

stranka ni navedla v tožbi oz. do konca prvega naroka za glavno

obravnavo. Kot trdi pritožba je tožeča stranka dokaz z

zaslišanjem strank res podala pravočasno, vendar pa morajo

stranke kljub temu zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu v

roku iz 1. odst. 286. člen ZPP, v nadaljevanju postopka pa lahko

že zatrjevana dejstva oz. predložene dokaze le še podrobneje

obrazložijo. Sicer lahko stranka na podlagi 2. odst. citiranega

člena tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova

dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje

krivde ni mogla navesti na prvem naroku, vendar pa slednjega

pogoja tožeča stranka v zvezi s sporno izjavo ni dokazala.

Omeniti pa tudi velja, da čeprav bi sodišče prve stopnje sporno

izjavo upoštevalo, to v ničemer ne bi vplivalo na drugačno

odločitev v obravnavani zadevi. Na podlagi izvedenega postopka je

namreč nedvomno ugotovljeno, da je bilo delovno mesto

komercialnega referenta v sektorju Kemija, program razstreliva, v

katerem je bila zaposlena tožeča stranka, ukinjeno, pri čemer

dejstvo, da je bilo s Planom kadrov 2003 v drugih sektorjih

delovno mesto komercialnega referenta še vedno predvideno, v

ničemer ne spremeni ugotovitve, da je potreba po delu tožeče

stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka

podala predmetno odpoved prepozno, saj naj bi promet v programu

razstreliva upadal vse od leta 1998, tožeči stranki pa je bila

odpoved podana šele januarja 2003. V skladu s 5. odst. 88. člena

ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od

seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih

mesecih od nastanka razloga. Iz Poročila poslovanja področja

trženja surovin izhaja, da je promet z razstrelivi od leta 1998

do 2002 postopoma upadal, in sicer od 227 MIO SIT na 40 MIO SIT.

Samo dejstvo, da je bil promet programa razstreliva v trendu

upadanja že vse od leta 1998, ne pomeni, da je bila tožena

stranka v vsem tem času tudi že seznanjena z razlogi za odpoved

pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki kot to skuša prikazati

pritožba. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo povsem v

pristojnosti tožene stranke, da je glede na razmere na trgu in

upoštevaje svojo politiko poslovanja sama ocenila, ali in kdaj se

obstoj programa razstreliv ne šteje več za ekonomsko

upravičenega. Iz Plana kadrov 2003 izhaja, da je bilo do

31.12.2002 v Sektorju kemija še predvideno delovno mesto

komercialnega referenta, v letu 2003 pa ne več. Tožeči stranki je

bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/02), katerega določila se v skladu z 246. členom

istega zakona uporabljajo šele od dne 1.1.2003 dalje, zato so

tudi odpovedni roki iz 5. odst. 88. člena ZDR v obravnavani

zadevi lahko začeli teči šele s 1.1.2003. Na podlagi navedenega

toženi stranki ni mogoče očitati, da je zamudila zakonske roke za

podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je le-to podala že dne

8.1.2003.

V obravnavani zadevi je tožena stranka v skladu z 90. členom ZDR

uporabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove

pogodbe. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da tožeči

stranki ni bila ponujena ustrezna zaposlitev, ki je v 3. odst.

citiranega člena opredeljena kot zaposlitev, za katero se zahteva

enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za

opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel

delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Med pravdnima strankama

ni sporno, da se je za delovno mesto komercialni referent

zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe, medtem ko je bila za

novo ponujeno delovno mesto prodajalec II zahtevana IV. stopnja

izobrazbe, v posledici česar je bila ponudba nove pogodbe o

zaposlitvi neustrezna. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno

ugotovilo, da ti dve delovni mesti nista primerljivi ne glede

vrste, ne glede stopnje strokovne izobrazbe, vendar pa je zmotno

uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da je bila

tožeči stranki kljub temu ponujena ustrezna zaposlitev, saj je

dne 8.1.2003 sama pisno soglašala z novo ponujenim delovnim

mestom. S podpisom listine z dne 8.1.2003 (priloga B1), katere

vsebino je pripravila tožena stranka, tožeča stranka pa jo je le

podpisala, je tožeča stranka izjavila, da želi delati na delovnem

mestu prodajalec II, za katero se zahteva IV. stopnja strokovne

izobrazbe in je uvrščeno v IV. tarifni razred. Pritožbeno sodišče

poudarja, da se neustrezna zaposlitev zgolj zaradi podpisa

navedene listine, ne more transformirati v ustrezno zaposlitev. V

3. odst. 90. člena ZDR so namreč elementi ustrezne zaposlitve

jasno definirani, pri čemer niso dopuščena nobena odstopanja od

njih.

Ker na podlagi zgoraj navedenega pisna izjava z dne 8.1.2003 zato

ni v ničemer pomembna za presojo (ne)ustreznosti zaposlitve, so

vsa pritožbena navajanja glede tega, da so bile pri tožeči

stranki pri podpisovanju te izjave podane napake volje,

brezpredmetna. Tudi sicer te pritožbene navedbe predstavljajo

novoto v postopku in je glede njih tožeča stranka prekludirana,

pritožbeno sodišče pa jih ne more upoštevati, saj tožeča stranka

ni izkazala obstoja pogojev iz 337. člena ZPP. Po citirani

določbi sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in

predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni

mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo

oz. do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel

navesti na prvem naroku.

Ker je odpovedni razlog, kot je bilo zgoraj obrazloženo, resen in

utemeljen, tožeča stranka pa je sprejela ponudbo za neustrezno

zaposlitev in podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, bi lahko v

obravnavani zadevi uspešno vtoževala sorazmerni del odpravnine,

ki ji zaradi neustreznosti nove zaposlitve pripada po 4. odst.

90. člena ZDR. Tožeča stranka s tožbo v predmetni zadevi te

odpravnine sicer ni vtoževala, kar pa ne pomeni, da te pravice

več ne more uveljavljati.

Ker je glede na vse navedeno predmetna odpoved pogodbe o

zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek

pravilno zavrnilo. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na

katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, tudi niso podane,

zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbama, krije sama stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v povezavi z 1.

odst. 165. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 964/2005
• VDS sodba Pdp 163/2006
• VDS sklep Pdp 1853/2004