VSL sklep III Cp 5786/2005

Jedro

Zastopanje mladoletnih otrok je sestavni del izvrševanja roditeljske

pravice. Pri tem o vprašanjih, ki se ne nanašajo na dnevno življenje

otroka, starša odločata sporazumno. Sodišče dopusti tožbo enega od

staršev v imenu otroka, saj domneva, da drugi z njo soglaša. Kadar pa

v postopku pride do nasprotovanja enega zakonitega zastopnika

dejanjem drugega od staršev, mora sodišče predhodno rešiti spor med

staršema o izvrševanju roditeljske pravice v skladu z določbo 113.

člena ZZZDR ter ugotoviti, ali je postopek v otrokovo korist. V

takšnem primeru postopka ni mogoče prekiniti do postavitve

kolizijskega skrbnika, saj je ta predviden le v primerih, ko roditelj

ne more varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otroka,

ker so njune koristi v navzkrižju.

 

Izrek

Pritožbi dolžnika se delno, pritožbi J.O. pa v celoti ugodi in se

izpodbijani sklep

- v točki 1. razveljavi in se zadeva glede te odločitve vrne sodišču

prve stopnje v novo odločanje,

- v točki 2. razveljavi,

- v ostalem izpodbijanem delu (točka 4. sklepa) pa se pritožba

dolžnika zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka dolžnika se pridrži za

končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom zavrnilo ugovor

dolžnika v delu, v katerem nasprotuje pravici D. S. do

zastopanja ml. V.S., zaradi kolizije interesa zakonitih zastopnikov

mld. V.S. pa je postopek zavarovanja z začasno odredbo glede prvega

upnika prekinilo do postavitve posebnega skrbnika. Nadalje je ugovoru

dolžnika zoper začasno odredbo delno ugodilo in v prvem odstavku

izreka razveljavilo izdano začasno odredbo v delu, v katerem se

dolžniku prepoveduje oglaševanje z uporabo imen in priimkov ali

drugih razpoznavnih znakov upnikov, ter kolikor se začasna odredba

nanaša na obveznost dolžnika, da iz prodaje umakne vse izvode

dnevnika A., v katerih dolžnik oglašuje z uporabo imen ali

priimkov ali drugih razpoznavnih znakov upnikov. V tem delu je

predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V preostalem delu pa je

sodišče ugovor dolžnikov zoper začasno odredbo izdano v korist

upnikov zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog upnika, da sodišče opravi

izvršbo v skladu z izdano začasno odredbo, odločitev o priglašenih

stroških ugovora in odgovora na ugovor pa je pridržalo do končne

odločbe.

Zoper izdani sklep se pritožujeta zakonita zastopnica mladoletnega

V.S., J.O. in dolžnik.

Zakonita zastopnica prvega upnika vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko

izdanega sklepa v delu, ki se nanaša na zastopanje mld. sina V.S.. V

pritožbi navaja, da mld. V.S. nima izkazanega pravnega interesa za

vodenje postopka in ga D.S. v tem postopku uporablja izključno za

svoje interese ter interese svoje matere in brata, torej ne ravna v

otrokovo korist. Mld. V.S. je bil pravnomočno dodeljen zakoniti

zastopnici materi J.O., kot to izhaja iz spisa Okrožnega sodišča v

Kranju. Tožnik je v postopku zagotovil, da bo varoval pravice in

koristi mld. upnika, kar je bilo tudi storjeno. Poleg tega bi sodišče

moralo na procesno predpostavko zastopanja paziti po uradni

dolžnosti, pri čemer bi ugotovilo, da otrok ni pravilno zastopan. Če

sodišče v pravdi vidi, da med zastopnikoma ni soglasja, bi moralo

šteti, da je dejanje veljavno le, če ga opravita oba starša. Ker je

bil s sodno odločbo mld. V.S. zaupan v vzgojo in varstvo materi, je

le ona upravičena zastopati otroka, ne pa da je sodišče za zastopnje

postavilo posebnega skrbnika. Sodišče je tudi napačno zapisalo, da je

mati sama pristala na to, da se zgodba o V.S. pojavi v časopisu

A. Odločitev sodišča, da gre v konkretnem primeru za vodenje

postopka v skladu z otrokovo koristjo, je napačna in zmotna. Prav

tako je tudi napačen zaključek, da gre za spor med zakonitima

zastopnikoma, saj zakonita zastopnica sploh ni stranka v postopku.

Sodišče pa je tudi napačno uporabilo določbo 1. odstavka 213. člena

ZZZDR, saj ne gre za navzkrižje koristi med otrokom in starši, temveč

za vprašanje ugotavljanja največje otrokove koristi. Za zavarovanje

te koristi pa mora že po zakonu skrbeti sodišče. Prav tako iz

obrazložitve delnega sklepa izhaja, da naj bi sodišče zadevo

odstopilo CSD zaradi določitve posebnega skrbnika, medtem ko iz

izreka sklepa to ne izhaja. Pritožnica predlaga, da sodišče pritožbi

ugodi ter odločitev v 1. in 2. točki razveljavi ter zahtevek mld.

V.S. za zavarovanje zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže.

Tudi dolžnik v pritožbi oporeka izdanemu sklepu v 1. in 2. točki

izreka glede zastopanja mld. V.S., nadalje pa še v 4. točki izreka, s

katerim je sodišče ugovor dolžnika zoper začasno odredbo izdano v

korist upnikov zavrnilo. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo

materialno pravo, ko je zaključilo, da je ugovor dolžnika v delu, s

katerim nasprotuje pravici D.S. do zastopanja mld. V.S., neutemeljen.

Pri odločitvi o vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe ne gre za

odločitev o vprašanju, ki bi bistveno vplivala na otrokov razvoj v

smislu 2. odstavka 113. člena ZZZDR, o katerem bi morala starša

odločati sporazumno. Še zlasti če upoštevamo, da zakoniti zastopnik

mld. V.S. izdane začasne odredbe ni opravičil z vložitvijo tožbe.

Upniki so vložili tožbo na plačilo denarne odškodnine za nematerialno

škodo in na objavo splošnega opravičila članom družine P..., ne da bi

bilo navedeno, da se to nanaša na mld. V.S.. Tudi v kolikor bi bilo v

konkretnem primeru mogoče uporabiti določbo 2. odstavka 113. člena

ZZZDR o skupnem odločanju obeh staršev, bi morala mld. V.S zastopati

oba starša skupno, v primeru, da se o tem ne bi sporazumela, pa bi po

določilu 3. odstavka 113. člena ZZZDR soglasje staršev nadomestila

odločba sodišča v nepravdnem postopku. V tem primeru bi moralo

sodišče pred izdajo začasne odredbe ravnati skladno z določilom 81.

člena ZPP in od D.S. zahtevati predložitev soglasja matere za

vložitev predloga za izdajo začasne odredbe oziroma predložitev

ustrezne odločbe nepravdnega sodišča. Ker tega sodišče ni storilo,

mld. V. S. ni bil pravilno zastopan, zato je podana absolutno

bistvena kršitev postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nezakonit je izpodbijan sklep v delu, s katerim je sodišče prekinilo

postopek zavarovanja z začasno odredbo do postavitve posebnega

skrbnika s strani Centra za socialno delo po določilu 213. člena

ZZZDR. Pogoji iz tega člena namreč niso izpolnjeni, saj gre za

postavitev posebnega skrbnika v primerih, kadar gre za navzkrižje

koristi med otrokom in starši. Prav tako tudi ni pogojev za

prekinitev postopka, saj postavitev posebnega skrbnika ne predstavlja

predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP. Dolžnik opozarja tudi

na povsem napačne ugotovitve sodišča, kjer ugotavlja, da naj bi bila

mnenja obeh staršev glede vprašanja, ali mediji lahko poročajo o

zadevah iz otrokovega življenja, nasprotujoča, saj naj bi mati sama

pristala na to, da se zgodba o mld. V.S. pojavi v časopisu, medtem ko

oče temu nasprotuje. Iz navedb dolžnika nikjer ni izhajalo, da bi

mati sama pristala na objavo v časniku, navedeno je le bilo, da je

časopis dal izjavo, da bo v celoti in dosledno upošteval in varoval

koristi mld. V.S.. Torej je ravnanje matere ves čas usmerjeno

izključno v varovanje koristi mld. otroka in je skladno z njegovo

koristjo, medtem ko oče D.S. prepovedi pisanja o mld. V.S. s tožbo ni

zahteval. Glede zavrnilnega dela sklepa pa dolžnik navaja, da upniki

v roku niso vložili tožbe za opravičbo izdane začasne odredbe. Izdano

začasno odredbo namreč opravičuje samo tožba, ki varuje tisto

terjatev, ki je bila z začasno odredbo zavarovana. To pa bi bila

lahko le takšna tožba, s katero bi zahtevali prenehanje s kršitvami

osebnostnih pravic po 134. členu OZ. Takšne tožbe niso vložili,

temveč so vložili tožbo, s katero zahtevajo plačilo denarne

odškodnine za nematerialno škodo in objavo opravičila članom družine

P. Ker upniki izdane začasne odredbe niso opravičili z vložitvijo

ustrezne tožbe, bi moralo sodišče postopek izvršbe ustaviti in izdano

začasno odredbo v celoti razveljaviti. Prav tako tudi ni podana

verjetnost obstoja terjatve upnikov, ker sodišče o tem v sklepu ni

navedlo nobenih razlogov. Pri presoji ali so bile z objavo članka

kršene osebnostne pravice upnikov, bi moralo sodišče opraviti

tehtanje interesov, to je osebnostnih pravic upnikov na eni strani in

pravice do svobodnega izražanja ter pravice do obveščenosti na drugi

strani. Gre za hierarhično enakovredni pravici, ki se medsebojno

omejujeta. Katera pravica bo imela prednost, je odvisno od

intenzivnosti posega v osebnost in od interesa, ki mu služi objava

informacije na drugi strani. Sodišče pa tehtanja interesov zaradi

napačne uporabe materialnega prava ni uporabilo. Če bi sodišče to

storilo, bi ugotovilo, da dolžnik z objavo članka ni ravnal

protipravno in da osebnostne pravice upnikov niso kršene. Informacije

objavljene v članku so resnične, javnosti pa so bile predstavljene na

objektiven način. Javnost ima razumen in legitimen interes, da se

informacije o problemu pedofilije objavijo. Tudi v interesu mld. V.S.

je, da se storilec morebitnega kaznivega dejanja odkrije in kaznuje.

Namen objave članka je bil prispevek k javni razpravi o problematiki

pedofilije v Sloveniji in problematiki njenega odkrivanja, kar je v

interesu širše javnosti. Tudi objavljene fotografije kažejo na

določene osebnostne lastnosti, ki jih je potrebno oceniti v povezavi

z dokazi, kot so bili zbrani v postopku kazenske preiskave. Sodišče

prve stopnje je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj

ni izvedlo predlaganih dokazov, da bi ugotovilo, ali so informacije v

članku resnične in objektivne. Poleg tega tudi ni za vsakega

posameznega upnika ugotavljalo pogojev za izdajo začasne odredbe.

Sodišče tudi ni verjetno izkazalo nevarnosti uveljavitve terjatve

oziroma nastanka težko nadomestljive škode, odločitev pa je v tem

delu neutemeljena in neobrazložena. Ni podana ne objektivna ne

subjektivna nevarnost, da upniki ne bi mogli uveljaviti svoje

terjatve, če upoštevamo, da zahtevajo denarno terjatev in objavo

opravičila. Izdane začasne odredbe tudi ni mogoče izvršiti, saj gre

za cenzuro tiska. Poleg tega tudi ni jasno, na katere izvode časnika

A. se nanaša dolžnost umika iz prodaje, izrek začasne odredbe je

sam s seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani dolžniku

prepoveduje objavo člankov, hkrati pa mu nalaga umik izvodov časnika,

v katerih naj bi bili takšni članki objavljeni. Prav tako je sodišče

ravnalo nezakonito, ko tožniku ni vročilo odgovora na ugovor. Upniki

so v tem odgovoru navajali nova dejstva, s katerimi so izkazovali

verjetnost terjatve, sodišče pa se na navedbe upnikov v odgovoru na

ugovor sklicuje v obrazložitvi. Sodišče bi moralo razpisati narok in

šele potem odločiti o ugovoru. S tem, ko dolžniku ni vročilo omenjene

vloge, pa je storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki

2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je izrek izpodbijanega sklepa

nerazumljiv, razlogi sodišča pa nejasni in med seboj v nasprotju.

Sodišče je napačno povzelo navedbo dolžnika, s tem pa je storilo

absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP. Pritožnik tudi opozarja, da je stališče sodišča prve

stopnje glede omejitve svobode izražanja in pravice do obveščanja, ki

naj bi veljale za rumeni tisk, napačno. Zgolj zaradi njihove narave

tabloidom in rumenemu tisku ni mogoče odreči vrednosti in pomena

obveščanja javnosti o zadevah v širšem interesu. Pritožnik predlaga,

da sodišče izpodbijani sklep razveljavi, o zadevi pa naj odloča

prvostopno sodišče pred drugim sodnikom.

Z odgovorom na pritožbo je upnik prerekal dolžnikove pritožbene

navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba J. O. je v celoti, pritožba dolžnika pa delno

utemeljena.

I.Glede zastopanja mld. V.S. (1. in 2. točka izreka sklepa)

Oseba, ki nima procesne sposobnosti, se v pravdi ne more zastopati

sama, ampak v njenem imenu procesna dejanja opravlja njen zakoniti

zastopnik. Zastopanje mladoletnih otrok je sestavni del izvrševanja

roditeljske pravice. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

(ZZZDR, Ur. l. RS, št. 64/2001, 16/2004)v 1. odstavku 107. člena

določa, da mladoletne otroke zastopajo starši, pri čemer ne razlikuje

položaja zakonitega zastopnika, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in

varstvo, in drugega od staršev, saj sta oba dolžna skrbeti za

otrokove koristi. Zagotavljanje le-teh je namreč temeljno vodilo za

ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka, in velja tako za starše kot

tudi za javne organe (5.a člen ZZZDR, 18. člen Konvencije ZN o

otrokovih pravicah, Ur. l. SFRJ, št. 15/90, nostrificirana Ur. l. RS,

št. 35/92, KOP, Uvod v evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih

pravic, Ur. l. RS, št. 26/99). V konkretnem primeru je postopek pred

sodiščem prve stopnje v imenu mld. V.S. sprožil njegov oče D.S. kot

njegov zakoniti zastopnik skladno z določilom 78. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04).

Med staršema ni sporno, da je bil njun mld. sin (prvi upnik) s

pravnomočno odločbo zaupan v vzgojo in varstvo materi J.O.. Sodna

praksa je nekdaj štela, da je v takem primeru za vložitev tožbe v

imenu otroka izključno upravičen tisti od staršev, pri katerem otrok

živi. Tak restriktivni pristop je temeljil na določbi 1. odstavka

114. člena ZZZDR, ta člen pa je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS

(U-I-312/00 z dne 23.4.2003) razveljavljen. Vendar pa bi bila

rešitev, da so vsa procesna dejanja veljavna le, če jih opravita

skupaj oba zakonita zastopnika, pretoga (primerjaj Galič, Komentar

ZPP, GV, Založba d.o.o. in Ur. l. RS, 2005, str. 338). Določbo 107.

člena ZZZDR je namreč mogoče razumeti tudi kot določbo o posamičnem

zastopanju, pri čemer je mogoč sklep, da drugi od staršev, vsaj ko ne

gre za zadeve zelo velikega pomena, soglaša z akti zastopanja drugega

od staršev. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je ob

vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe štelo, da je mld. V.S.

ustrezno zastopan po očetu kot zakonitemu zastopniku. Zato so

nasprotni pritožbeni očitki obeh pritožnikov neutemeljeni. Vendar pa

se je v nadaljevanju postopka pokazalo, da mati mld. V.S. J.O. z

vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe in nadaljnjim vodenjem

postopka v tej smeri ne soglaša. To je prvostopno sodišče lahko

ugotovilo že z vlogo, naslovljeno kot ugovor, z dne 26.9.2005 (list.

št. 11 spisa), pa tudi z umikom predloga za izdajo začasne odredbe v

imenu mld. V. S. z dne 30.9.2005. Med staršema mld. upnika je

tako prišlo do spora o izvrševanju roditeljske pravice, način

razreševanja takega konflikta pa ureja ZZZDR v 113. členu. Ta določa,

da roditeljsko pravico izvršujeta starša sporazumno v skladu z

otrokovo koristjo, če pa se sama o tem ne sporazumeta, jima pri

sklenitvi sporazuma pomaga CSD. Pri starših, ki ne živita skupaj in

nimata oba varstva in vzgoje otrok, pa je zakon zaradi lažjega

izvrševanja roditeljske pravice starša, pri katerem je otrok v

varstvu in vzgoji, predvidel še kriterij pomembnosti vprašanja, na

katerega se nanaša spor. Tako starša odločata o vprašanjih, ki

bistveno vplivajo na otrokov razvoj, sporazumno oziroma jima pri

sklenitvi sporazuma pomaga CSD, ali pa o tem odloči na predlog enega

ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku (3. odstavek 113.

člena ZZZDR). O vprašanjih dnevnega življenja otroka pa odloča tisti

od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Dolžnik v pritožbi

navaja, da v konkretnem primeru ne gre za odločitev o vprašanju, ki

bi bistveno vplivalo na otrokov razvoj v smislu 2. odstavka 113.

člena ZZZDR, še posebej ob upoštevanju, da zakoniti zastopnik mld.

V. S. izdane začasne odredbe ni opravičil z vložitvijo tožbe.

Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje

(obrazložitev na 10. strani sklepa), da v obravnavani zadevi ne

moremo šteti, da se predlog za izdajo začasne odredbe v delu glede

mladoletnega otroka nanaša le na vprašanje iz dnevnega življenja

otroka, o katerem bi lahko odločal le tisti od staršev, pri katerem

otrok živi. Poročanje medijev o intimnem življenju otroka in njegove

družine (očeta, stricev, stare mame), posebej upoštevajoč njegovo

starost in vključenost v širše okolje (šolanje) lahko namreč bistveno

vpliva na njegov skladen osebnostni razvoj. Gre torej za vprašanje, o

katerem morata starša odločati sporazumno. Pri tem pa se pritožbeno

sodišče ne spušča v vprašanje opravičbe začasne odredbe, saj bo o tem

odločalo prvostopno sodišče skladno z določilom 278. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju, ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98 z dopolnitvami).

Ker med staršema očitno ni sporazuma o vodenju postopka v imenu mld.

Vala, gre za spor o izvrševanju roditeljske pravice. To pa ni spor,

ki bi ga razreševal CSD s postavitvijo posebnega skrbnika, skladno z

določilom 213. člena ZZZDR. Ta člen namreč predvideva postavitev

skrbnika za primere, kadar pride do spora med otrokom in starši za

sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi ter v drugih primerih,

če so njihove koristi v navzkrižju. Za postavitev kolizijskega

skrbnika gre torej, kadar roditelj ne more varovati svojih koristi in

obenem zastopati koristi otroka. V obravnavani zadevi pa gre za

nasprotje med obema roditeljema, ki nista soglasna o tem, ali je

vodenje postopka v korist otroka. Sodišče prve stopnje je zato

napačno prekinilo postopek do postavitve posebnega skrbnika za

zastopanje mld. V.S., zato je bilo potrebno to odločitev (točka 2.

izreka) razveljaviti in pritožbama glede prekinitve postopka v celoti

ugoditi.

Kot je že obrazloženo, med staršema obstoji spor o izvrševanju

roditeljske pravice, ki se nanaša na vodenje postopka za izdajo

začasne odredbe v imenu mld. V. S.. Odločitev o tem sporu pa je

bistvenega pomena za nadaljnji postopek. Ker se sodišče prve stopnje

do konflikta med staršema do sedaj še ni opredelilo (temveč je

predlagalo postavitev kolizijskega skrbnika), je tudi preuranjeno

odločilo o ugovoru dolžnika v delu, s katerim nasprotuje pravici

očeta do zastopanja mld. V.S.. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani

sklep razveljavilo tudi v 1. točki izreka, zadevo pa vrnilo sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ). Sodišče prve stopnje bo pri odločanju o umiku predloga za

izdajo začasne odredbe, kot tudi pri odločanju o ugovoru glede izdane

začasne odredbe, ki se nanaša na mld. V.S., moralo kot predhodno

vprašanje razrešiti spor med staršema o izvrševanju roditeljske

pravice, upoštevajoč določila nepravdnega postopka in določila 113.

člena ZZZDR, pri tem pa se bo moralo opredeliti tudi do pritožbenih

navedb J. O. glede pravnega interesa mld. V.S za vodenje tega

postopka. Ta je namreč tesno povezan z ugotovitvijo, ali je vodenje

obravnavanega postopka v korist mladoletnega otroka, o čemer so

stališča zakonitih zastopnikov nasprotujoča.

II.Glede pritožbe dolžnika zoper odločitev, s katero je

sodišče njegov ugovor zavrnilo (4. točka izpodbijanega sklepa)

Začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ureja ZIZ v 272.

členu, pri čemer določa, da sodišče lahko izda takšno odredbo, če

izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev

zoper dolžnika nastala, hkrati pa še verjetnost obstoja ene izmed

predpostavk in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve

onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se

prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da

dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za

neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi

brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. V obravnavani zadevi je

sodišče izdalo regulacijsko začasno odredbo, katere bistvo ni le v

tem, da se zavaruje možnost kasnejše izvršbe, temveč tudi, da se

začasno uredi sporno pravno razmerje, da se prepreči uporaba sile ali

nastanek težko nadomestljive škode. Iz predloga za izdajo začasne

odredbe izhaja, da vsebina članka, ki ga je objavil dolžnik dne

15.9.2005 v reviji A., posega v osebnostne pravice upnikov in

njihovo čast ter dobro ime, izdaja začasne odredbe pa je nujna, da se

prepreči nastanek težko nadomestljive škode in sicer stigmatizacije

vseh upnikov, še posebej mld. V.S.. To je bilo osnovno izhodišče,

kateremu je sledilo sodišče pri izdaji začasne odredbe. Pri tem je v

izpodbijanem sklepu (str. 13 sklepa) podrobno obrazložilo, zakaj

šteje, da je verjetnost obstoja terjatve upnikov izkazana, še posebej

glede na njihov napovednik, ki je v naslednji številki revije

napovedoval nadaljevanje članka s podnaslovom "Razkrivamo pedofilski

škandal desetletja v Sloveniji", obrazložilo pa je tudi, zakaj imajo

vsi upniki interes za izdajo začasne odredbe. V izdanem članku in

njegovem nadaljevanju so namreč omenjeni vsi upniki, razen mld. V.S.

so tudi vsi prikazani s slikovnim gradivom, ki prav tako posega v

njihovo pravico do zasebnosti (fotografije golega upnika z materjo).

Sodišče druge stopnje nima pomislekov o zaključku prvostopnega

sodišča, da je verjetnost obstoja terjatve upnikov podana ter so

pritožbene trditve v tej smeri neutemeljene. Sodišče je namreč pri

izdaji sklepa opravilo tudi presojo protipravnosti ravnanja dolžnika,

pri čemer je na eni strani tehtalo interese javnosti do obveščenosti

ter pravice do svobodnega izražanja, na drugi strani pa kršitev

osebnostnih pravic upnikov (str. 14 in 15 izpodbijanega sklepa). Pri

tem je utemeljeno zaključilo, da je dolžnik s svojim

senzacionalističnim člankom, pospremljenim z neokusnimi fotografijami

o zadevi, v zvezi s katero je bila zahteva za preiskavo upnice

ustavljena, zlorabil pravico do svobode izražanja ter kršil

osebnostne pravice upnikov. Pri tem pa se sodišču ni bilo potrebno

ukvarjati z izvajanjem dokazov v zvezi z resničnostjo informacij,

objavljenih v članku, kot v pritožbi zatrjuje dolžnik, saj je za

izdajo začasne odredbe dovolj že izkaz verjetnosti obstoja terjatve.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožnikom, da bi bilo v

Sloveniji potrebno izpeljati širšo javno razpravo o problematiki

pedofilije, vendar pa ne s stigmatizacijo udeleženih, tako žrtev, kot

morebitnih storilcev, če postopki zoper njih še niso zaključeni,

oziroma so ustavljeni, ker ni bil podan utemeljen sum za storitev

kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi obrazložilo, da so upniki z

zadostno stopnjo verjetnosti izkazali nevarnost nastanka težko

nadomestljive škode, saj je sam dolžnik članek pospremil z

napovednikom, da bo v naslednji številki objavljeno nadaljevanje s

sledečo vsebino: "Grozljive izpovedi sina V.S., čudno pričevanje

... policistov, kako J.P. grozi nečakovi varuški in kaj je

počel z nečakom V.S. ter faksimile policijskih zaslišanj in izpovedi

vpletenih." Takšne objave lahko povzročijo nenadomestljivo škodo s

kršitvijo osebnostnih pravic, zato je pogoj za izdajo začasne odredbe

tudi glede obstoja težko nadomestljive škode izpolnjen. Ker so pogoji

iz 2. odstavka 272. člena ZIZ navedeni alternativno in zadostuje, da

je izpolnjen le eden od njih, tudi ni pomembno, ali obstoji

nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Poleg tega pa je

prvostopno sodišče ugotovilo, da bi brez izdaje začasne odredbe

upniki lahko utrpeli nepopravljivo in nenadomestljivo škodo, kar je

neprimerljivo s finančnimi posledicami, ki jih zaradi izdaje začasne

odredbe lahko trpi dolžnik.

Nadalje pritožnik pavšalno opozarja, da izdane začasne odredbe ni

mogoče izvršiti, saj prepoved objave člankov predstavlja cenzuro

tiska. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče z začasno

odredbo prepovedalo le objavo članov, ki javnosti razkrivajo podatke

o tajnih, upravnih, pravdnih in kazenskih postopkih, v katerih so

udeleženi upniki in člankov ter fotografij, ki posegajo v čast in

dobro ime upnikov. Tako ne gre za kršitev do svobode izražanja, saj

je namen izključitve javnosti iz postopkov prav v varovanju pravice

do zasebnosti, ki jo v teh primerih že zakon postavi nad pravico do

obveščenosti širše javnosti, prav tako pa je tudi sicer mogoče

javnost informirati o pomembnih dogodkih v zvezi z upniki, ne da bi

kršili njihove osebnostne pravice. Pri tem ne drži, da kljub delni

ugoditvi ugovoru, iz sklepa sodišča ne izhaja, na katere izvode

časnika A. se nanaša dolžnost umika iz prodaje. Po oceni

pritožbenega sodišča se ta nedvomno nanaša na 1. številko časopisa

A. z dne 15.9.2005, na podlagi katere je bila izdana začasna

odredba, medtem ko za nadaljnje številke velja prepoved objave

člankov, ki nasprotujejo vsebini začasne odredbe.

Glede očitanih nezakonitosti ravnanja sodišča prve stopnje pritožbeno

sodišče ugotavlja, da odgovor na ugovor dolžniku res ni bil vročen.

Pritožnik pa v pritožbi le pavšalno ugovarja, da je bilo v postopku

kršeno načelo kontradiktornosti, vendar pa bi svoje trditve moral

konkretizirati in navesti, na katera dejstva v tej vlogi je sodišče

oprlo odločbo, pa mu je bila glede njih odvzeta možnost obravnavanja.

Ker tega ni storil, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da so mu bile

vročene vse vloge, ki jih ZIZ predvideva v postopku, prav tako pa

tudi ni ugotovilo, da bi se sodišče pri odločitvi oprlo na kakšno

dejstvo, ki bi zaradi opustitve vročitve dolžniku ostalo neznano, je

ocenilo, da absolutna bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP ni bila storjena. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da

je potrebno v konkretnem postopku upoštevati tudi posebnosti, ki

izhajajo iz narave postopka za izdajo začasne odredbe, ki lahko

doseže namen le, če je izdana v hitrem postopku. Prav tako pa

prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev

konsistentno obrazložilo, le nepopolno povzemanje širokih navedb

pravdnih strank pa ne more pomeniti, da ima sklep pomanjkljivosti,

zaradi katerih se ne more preizkusiti. Poleg tega pa je v delu, na

katerega se sklicuje pritožnik, ko naj bi sklep napačno povzemal

navedbe tožnika, da naj bi mati J.O. sama pristala na to, da se

zgodba pojavi v časopisu A., sodišče le-tega razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. in 2. točka

izreka sklepa glede zastopanja mld. V.S.).

Pritožnik se v pritožbi obširno ukvarja tudi z vprašanjem, ali so

upniki v roku vložili tožbo za opravičbo izdane začasne odredbe.

Prenehanje veljavnosti začasne odredbe ureja ZIZ v 278. členu, zato

bo moralo o tem vprašanju odločiti sodišče prve stopnje kot o

predlogu dolžnika za razveljavitev začasne odredbe in ustavitev

postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in

zakonite zastopnice prvega upnika J.O. v delu zoper 1. in 2. točko

izpodbijanega sklepa ugodilo in ti odločitvi razveljavilo ter zadevo

glede odločitve pod tč. 1. izreka sklepa vrnilo prvostopnemu sodišču

v nadaljnje odločanje (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ). Sicer pa je pritožbo dolžnika zoper 4. točko

izpodbijanega sklepa zavrnilo ter v nerazveljavljenem a izpodbijanem

delu potrdilo izdani sklep (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ).

Pri tem sodišče ni ugodilo predlogu upnika, da naj se zadeva

obravnava pred novim sodnikom (356. člen ZPP), saj za to ni podanih

utemeljenih razlogov.

Sodišče o stroških odgovora upnika na pritožbo dolžnika ni odločilo,

ker tega pravnega sredstva ZPP ne predvideva (366. člen ZPP). Ker pa

je odločbo delno razveljavilo, je odločitev o stroških dolžnika v

zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cpg 11/94
• VSL sodba IV Cp 2973/2005
• VSC sodba Cp 770/2007