VDS sodba Pdp 360/2005

Jedro

Tudi sporazumna razveljavitev PZ predstavlja način prenehanja

veljavnosti PZ, zato je potrebno tožbo za ugotovitev

nezakonitosti prenehanja PZ zaradi neveljavnosti podpisanega

sporazuma vložiti v 30. dnevnem roku iz 3. odstavka 204. člena

ZDR.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2.

točki izreka delno spremeni tako, da se v tej točki v celoti

glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za januar 2004

obračunati bruto plačo v višini 116.677,00 SIT ter po odvodu

davkov in prispevkov tožeči stranki izplačati neto znesek plače,

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2004 dalje do plačila, v

roku 8 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova plače za januar 2004 (razlika

do 155.000,00 SIT s pp) in za plačilo plač v znesku 155.000,00

SIT od februarja 2004 do vključno januarja 2005, se zavrne."

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo del tožbe v zvezi z

zahtevkom na ugotovitev, da je listina - sporazum o odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 21.1.2004 neveljavna. S sodbo je

zavrnilo preostali del tožničinega zahtevka, da jo je tožena

stranka dolžna pozvati nazaj na delo (1. tč. izreka), da ji je

tožena stranka dolžna za mesec januar 2004 do vključno meseca

januarja 2005 izplačati plače v vsakokratnem znesku 155.000,00

SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti

posamezne mesečne plače, to je od 10. dne v mesecu (2. tč.

izreka), ter da ji je tožena stranka dolžna plačati stroške

postopka (3. tč. izreka).

Zoper sklep in sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Predlaga,

da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi, sodbo

pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da

sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo odločanje. Navaja, da tožbe ni vložila prepozno, saj jo je

vložila takoj, ko je zvedela, da ji je pogodba o zaposlitvi

prenehala veljati. To je bilo aprila 2004, na podlagi poizvedb

pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ker je

pravzaprav nepismena, ni vedela kakšno listino je podpisala

21.1.2004. Z njeno vsebino se je sezananila šele tekom postopka.

Po podpisu listine ji je bilo sicer rečeno, naj ne hodi na delo,

vendar iz tega ni mogla sklepati, da ji je delovno razmerje

prenehalo. Prepoved prihajanja na delo pomeni le kršitev pravice

do dela. Tudi neizplačevanje plač ne pomeni, da je pogodba o

zaposlitvi prenehala veljati. Čeprav je imela pooblaščenca, iz

teh okoliščin ni mogla sklepati, da je pogodba o zaposlitvi

prenehala veljati. Ker sporne listine ni prebrala niti je ni

razumela, njene vsebine svojemu pooblaščencu ni znala razložiti.

Do aprila 2004 je utemeljeno menila, da ji je kršena zgolj

pravico do dela. Tudi, če je odločitev sodišča prve stopnje po

temelju pravilna, bi ji moralo prisoditi plačo za januar 2004,

saj je pogodba o zaposlitvi veljala do 21.1.2004.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2.

odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na pravilno

uporabo materialnega prava ter na absolutno bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje navedenih

postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno ugotovilo

dejansko stanje, ter da je (razen pri odločitvi o vtoževani plači

za januar 2004 - za čas do 21.1.2004) pravilno uporabilo tudi

materialno pravo.

Odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju tožbe ter o

zavrnitvi preostalega zahtevka temelji na ugotovitvi, da je

tožnica tožbo dne 13.4.2004 vložila po preteku roka iz 3.

odstavka 204. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS,

št. 42/2002), ki določa, da lahko delavec pred sodiščem zahteva

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih

načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni

od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice.

Tožnici je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zaradi podpisa

t.i. sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21.1.2004.

Ker ZDR v 75. členu kot način prenehanja veljavnosti pogodbe o

zaposlitvi predvideva tudi sporazumno razveljavitev pogodbe o

zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno

upoštevalo prekluzivni rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204.

člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dopisa

tožničinega pooblaščenca toženi stranki z dne 27.1.2004, s

katerim je od tožene stranke zahteval, da tožnico pozove nazaj na

delo, izhaja, da je tožnica vedela, da je podpisala sporazum, na

podlagi katerega ji je delovno razmerje pri toženi stranki

prenehalo. Tožena stranka je tožničinemu pooblaščencu z dopisom z

dne 3.2.2004 odgovorila, da v zvezi s podpisom dokumentov o

prenehanju zaposlitve ni prišlo do napake volje, ter da tožnica k

podpisu ni bila prisiljena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno

ugotovilo, da je tožnica najkasneje s prejemom tega dopisa

vedela, da ji je zaradi podpisa listine z dne 21.1.2004 pogodba o

zaposlitvi tega dne prenehala veljati. Ne drži torej tožničina

trditev, da je vse do poizvedb na Zavodu za zdravstveno

zavarovanje Slovenije aprila 2004 utemeljena verjela, da ji

tožena stranka krši zgolj njeno pravico do dela. Ker je tožbo

vložila šele 13.4.2004, je zamudila rok za vložitev tožbe iz 3.

odstavka 204. člena ZPP. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi

274. člena ZPP tožbo v zvezi z zahtevkom na ugotovitev

neveljavnosti listine - sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

z dne 21.1.2004 pravilno zavrglo. V posledici takšne odločitve je

preostali del zahtevka (za vrnitev nazaj na delo in izplačilo

plač za čas od januarja 2004 do januarja 2005) zavrnilo.

Pri tem je napačno zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na plačo

za januar 2004, in sicer za čas do prenehanja veljavnosti pogodbe

o zaposlitvi (21.1.2004). Podlaga za odločitev o tem delu

zahtevka namreč ni prepozno uveljavljana nezakonitost prenehanja

pogodbe o zaposlitvi, ampak obveznost tožene stranke po 42. členu

ZDR, da mora delodajalec delavcu zagotoviti plačilo za njegovo

delo. Tožnica je v tožbi navedla, da je za januar 2004 prejela le

plačilno listo, ne pa tudi plače. Tožena stranka tega ni

zanikala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in

odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za izplačilo

plače za januar 2004 na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno

spremenilo tako, da je, izhajajoč iz plačilne liste za januar

2004, toženi stranki naložilo, da mora tožnici obračunati plačo

za januar 2004 v višini 116.677,00 SIT bruto, ter ji po odvodu

davkov in prispevkov izplačati neto znesek, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 10.2.2004 do plačila. Ker je tožnica

vtoževala plače v višini po 155.000 SIT mesečno, je zahtevek iz

naslova plače za januar 2004 v presežku med priznanim in

vtoževanim zneskom neutemeljen.

Glede preostale odločitve sodišča prve stopnje niso podani

uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno

sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in

potrdilo nespremenjeni del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva na odločitev sodišča

prve stopnje o stroških postopka, saj je tožnica z zahtevkom

uspela le v manjšem delu. Ker je tudi s pritožbo uspela le v

manjšem delu, krije na podlagi 165. člena v povezavi s 154.

členom ZPP sama svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu s 5. točko 31. člena v

povezavi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločiti tudi o tem, ali se (v

zvezi s spremenjenim delom izpodbijane sodbe) dopusti revizija.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 se revizijo dopusti, če je od

odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju ali, če odločba sodišča druge stopnje

odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrnovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker odločitev o

naložitvi izplačila plače ne predstavlja nobenega izmed navedenih

primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 950/2005
• VDS sklep Pdp 624/2004
• VDS sodba in sklep Pdp 1656/2004