VDS sodba Pdp 1115/2004

Jedro

V primeru redne odpovedi PZ iz poslovnih razlogov večjemu številu

delavcev se mora delodajalec pri pripravi kriterijev za določitev

presežnih delavcev z namenom, da doseže sporazum, posvetovati s

sindikati. Če do sporazuma ne pride, to ne pomeni, da se izdelani

kriteriji za določitev trajno presežnih delavcev ne bi smeli

uporabiti.

Zaradi pridružitve Slovenije EU in ukinitve carinske službe

je prenehala potreba po delu tožnice, zaposlene na delovnem

mestu špediterja. Zato je tožnici PZ iz poslovnega razloga

zakonito prenehala, čeprav je tožnica zadnje mesece pred

odpovedjo PZ opravljala dela dispečerja. Odločilno je, da je

imela sklenjeno PZ za delovno mesto špediterja in da ji je

bila odpovedana PZ za to delovno mesto.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov z dne 21.11.2003, s katero je tožena stranka

tožnici odpovedala delovno razmerje, nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka tožnico obdrži v delovnem razmerju.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti vse pravdne stroške

v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da ne bo

izvršbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi

stopnji."

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne

21.11.2003, na podlagi katere je tožena stranka odpovedala

tožnici delovno razmerje, nezakonita in se razveljavi, zaradi

česar je tožena stranka dolžna tožnico obdržati v delovnem

razmerju. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena

stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku

165.132,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih

razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne

uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94)

uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je

pravilno vodila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem

sta bila ves čas aktivno vključena tako sindikat kot svet

delavcev. Sodišče prve stopnje je prekoračilo zahtevek, saj je

preizkušalo kriterije za določitev presežnih delavcev, kar ni

bilo predmet tožbe. Poleg tega je dalo prevelik pomen izpovedbam

prič, da je tožnica dejansko opravljala delo dispečerja. To

dejstvo je povsem nepomembno, saj sta delovni mesti špediter in

dispečar razvrščeni v V. tarifni razred. Tožnica ni ohranila

zaposlitve, ker je med vsemi delavci iz V. tarifnega razreda

dosegla prenizko število točk. Tudi ni mogla imeti prednosti pred

zaščitenimi delavci. Tožnica nikoli ni izpodbijala kriterijev za

točkovanje ali kateregakoli od njih, kot nadalje ni ugovarjala

temu, da je prejemala plačo in dodatke iz naslova opravljanja

dela dispečerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni

sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno,

da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Tožena stranka v sporu ni dokazala obstoja resnih in

utemeljenih odpovednih razlogov. V postopku ni predložila nobenih

dokazov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti primerjavo z drugimi

delavci in zakaj je dosegla nizko število točk. Sodišče ni v

ničemer prekoračilo tožbenega zahtevka, temveč v okviru presoje

materialnega prava preizkušalo utemeljenost odpovedi delovnega

razmerja. Tožena stranka je imela na razpolago dovolj dela na

delovnem mestu dispečerja, zaradi česar ni imela nikakršnih

potreb po zmanjšanju števila zaposlenih. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo

sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka in pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim

postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nobene

bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po

uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje glede na sprejeto dejansko stanje, ki se nanaša na

razloge odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi, zmotno uporabilo

materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi

dejanskimi in pravnimi razlogi.

Delodajalec lahko v skladu z določbo 2. odst. 81. čl. Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02) redno odpove

delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za

takšno odpoved. Po določbi 1. odst. 82. čl. ZDR je dolžan

delodajalec, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati

utemeljen razlog odpovedi. Navedeno izhaja tudi iz določbe 2.

odst. 9. čl. Konvencije 158 MOD (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe,

št. 15/92), po kateri je dokazno breme, da obstaja nujen razlog

za prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih

razlogov na delodajalcu. V primeru, da se delodajalec odloči

odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu

številu delavcev, je po določbi 96. čl. ZDR dolžan izdelati

program razreševanja presežnih delavcev, ki mora v skladu z

določbo 99. čl. ZDR vsebovati razloge za prenehanje potreb po

delu delavcev, ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev

prenehanja delovnega razmerja, seznam presežnih delavev ter druge

ukrepe in kriterije za omilitev škodljivih posledic odpovedi

delovnega razmerja. Poleg tega je delodajalec dolžan o razlogih

za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah

vseh zaposlenih delavcev ter o predlaganih kriterijih za

določitev presežnih delavcev čimprej pisno obvestiti sindikate, s

katerimi mora doseči sporazum in se posvetovati o predlaganih

kriterijih za določitev presežnih delavcev ter o možnih načinih

za preprečitev in omilitev škodljivih posledic (97. čl. ZDR).

Zato je na delodajalcu vloga, da poskuša s pristojnim sindikatom

priti do takšnega sporazuma. Če do njega ne pride, navedeno nima

za posledico, da izdelanih kriterijev ne bi smel uporabiti pri

odpustu večjega števila delavcev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je

tožena stranka dne 18.11.2003 sprejela program razreševanja

presežnih delavcev, po katerem je bilo v Filiali Špedicije C.

predvideno, da se 20 delavcem vključno s tožnico odpove pogodba o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V navedenem postopku sta bila

aktivno vključena tako sindikat kot svet delavcev, ki sta sicer

ugovarjala programu in kriterijem, vendar morebitnega postopka

pomirjanja ali zadržanja odločitve nista sprožila. Sodišče je

ugotovilo, da razlog, ker svet delavcev k programu ni dal

soglasja, ni imel nikakršnega vpliva na njegovo pravilnost.

Podlaga k sprejetju programa razreševanja presežnih delavcev je

predstavljala tudi analiza stanja poslovanja v navedeni filiali z

vidika vstopa Slovenije v EU, z ugotovitvijo, da bo prišlo z

ukinitvijo dejavnosti carinskih storitev z državami EU do

tehnoloških viškov, zaradi česar ne bo možno zagotoviti dela vsem

delavcem na carinskih storitvah. Tožnica je imela pri toženi

stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto

špediterja za opravljanje del v carinski službi. Sodišče prve

stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnica v času

odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljala dela iz

delovnega mesta dispečarja v oddelku za kopenski promet v Filiali

C.. Zato po stališču izpodbijane sodbe ni bilo podanih tako

dejanskih kot pravnih razlogov, da jo je tožena stranka

ocenjevala z delavci na delovnem mestu špediterja.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje

materialnopravno zmotno presojalo uporabo kriterijev v zvezi z

odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi. Med strankama se tekom

postopka vprašanje kriterijev sploh ni izpostavilo kot sporno,

zaradi česar ni bilo podanih razlogov, da bi tožena stranka

posebej dokazovala, katere kriterije je uporabila v primeru

tožnice. Ne glede na navedeno dejstvo je v sporu dokazano, da je

tožnici, čeprav je zadnje mesece pred odpovedjo delala na

opravilih dispečerja, prenehalo delovno razmerje na delovnem

mestu špediterja, za katero je imela sklenjeno pogodbo o

zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je preizkusilo razloge iz

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so se nanašali na pomanjkanje

dela na delovnem mestu špediterja v službi za kopenski promet.

Pravilno je zavzelo stališče do analize stanja pri toženi stranki

po vstopu Slovenije v EU z ugotovitvijo, da bo prišlo z

ukinitvijo dejavnosti carinskih storitev z državami EU do

tehnoloških viškov, zaradi česar ne bodo obstajale možnosti za

delo vseh delavcev, ki so zaposleni na carinskih storitvah. To pa

so odločilna dejstva, ki potrjujejo utemeljenost prenehanja

potrebe po delu tožnice kot špediterja.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v skladu z navedenimi

dejstvi, ki se nanašajo na tožničino delovno mesto špediterja iz

pogodbe o zaposlitvi, obstajala pri tožnici tako dejanska kot

pravna podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih

razlogov, kar je tožena stranka v pisni odpovedi obrazložila in v

sporu tudi dokazala. Glede na to, da sta bila predhodno v

postopek sprejemanja programa vključena sindikat in svet delavcev

tožene stranke (v skladu z določbo 97. čl. ZDR je potrebna samo

obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom), se v zadevi

lahko sprejme zaključek, da je tožena stranka pravilno odpovedala

tožnici pogodbo o zaposlitvi.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in v skladu z določbo

4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je

zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 21.11.2003, ter zahtevek,

da je tožena stranka dolžna tožnico obdržati v delovnem razmerju,

stroškovno zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je tožnica v sporu z vtoževanimi zahtevki v celoti propadla,

pomeni na drugi strani takšna ugotovitev uspeh v sporu za toženo

stranko, ki je v postopku na prvi stopnji priglasila stroške

sodne takse odgovora na tožbo. Vendar je pritožbeno sodišče glede

navedenih stroškov odločilo, da jih krije tožena stranka, saj v

skladu z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS v sporih o prenehanju

delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na

izid postopka.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni

odločilo, ker jih stranka v pritožbi ni priglasila. Glede

stroškov tožničinega odgovora na pritožbo pa je ugotovilo, da

odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je

odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na

pritožbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1044/2004
• VDS sodba Pdp 1020/2004
• VDS sodba Pdp 526/2004