VDS sodba Pdp 483/2005

Jedro

1. Delodajalec lahko avtonomno odloča o ukinitvi delovnih mest, v

posledici česar lahko delavcem na takšnih delovnih mestih redno

odpove PZ iz poslovnega razloga. Ukinitev posameznega delovnega

mesta pa ne sme biti zgolj navidezna, saj bi to pomenilo zlorabo

te pravice, niti razlog ukinitve posameznega delovnega mesta ne

sme biti le v tem, da se delavcu na ta način za enako delo

bistveno zmanjša plača.

2. Če delavec po odpovedi PZ iz poslovnega razloga podpiše

novo PZ za neustrezno delo, lahko zahteva ugotovitev

neutemeljenosti odpovednega razloga in ne ugotovitve

nezakonitosti odpovedi v celoti. V takšnem primeru delavec tudi

ni upravičen do razlike v plači, temveč do odškodnine za nastalo

premoženjsko škodo. Ugotovitev o neutemeljenosti odpovednega

razloga predstavlja temelj za odškodninsko odgovornost

delodajalca za povračilo premoženjske škode delavcu v višini

razlike med delavčevo plačo za prejšnje in novi (neustreznim)

delovnim mestom.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje v 1. in 2. točki izreka delno spremeni, tako spremenjena

pa se v tem obsegu glasi:

"1. Ugotovi se neutemeljenost odpovednega razloga pri odpovedi

pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke z dne

19.4.2004.

2. Tožena stranka K., d.o.o., je dolžna plačati tožniku Z. K.

odškodnino v znesku 33.880,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 19.6.2004 dalje, v znesku 97.260,60 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 17.7.2004 dalje, v znesku 97.333,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 13.8.2004 dalje, v znesku 87.923,90 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2004 dalje in v znesku

21.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2004 dalje

do plačila, vse v 8 dneh.

Kar zahteva tožnik več in drugače (razveljavitev odpovedi pogodbe

o zaposlitvi z dne 19.4.2004 v celoti, ugotovitev, da mu pogodba

o zaposlitvi s toženo stranko ni prenehala na podlagi odpovedi

ter plačilo neto plač, skupaj z obračunom davkov in prispevkov)

se zavrne."

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega

postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani direktorja tožene

stranke z dne 19.4.2004, ugotovilo, da mu pogodba o zaposlitvi na

podlagi odpovedi ni prenehala, ter toženi stranki naložilo, da

tožniku za čas od 20.4. do 6.9.2004 izplača razlike neto plače v

posameznih zneskih, z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka

sodbe, obračuna in plača pa zanj tudi predpisane davke in

prispevke. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške

postopka v višini 167.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva izdaje sodbe dalje, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja

vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu

sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev

tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izraža

nestrinjanje z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje.

88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002)

govori o prenehanju potrebe po opravljanju določenega dela pod

pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Eden od ključnih elementov za

opredelitev dela po pogodbi je samostojnost pri opravljanju dela

in odgovornost za to delo. Tudi če bi bil opis del in nalog oz.

delokrog delovnega mesta, na katerem ni več potrebe in opis

novega delovnega mesta identičen, zaradi tega ne bi bilo mogoče

ugotoviti, da gre za enako delovno mesto oz. enako delo. Enaka

opravila se namreč lahko opravljajo z različno stopnjo

samostojnosti in odgovornosti. Tožnikovo delo na prejšnjem

delovnem mestu in sedanje delo sta povsem drugačna, kar je

razvidno že iz naziva delovnega mesta, različne pa so tudi

zahtevane delovne izkušnje. Tožena stranka je lahko avtonomno

odločila o ukinitvi delovnega mesta samostojnega analitika

poslovanja, saj za to delo ni bilo več potrebe. Sodišče dejstev o

ukinjenem delovnem mestu sploh ni upoštevalo. Morebiti bi

obrazložitev sodišča lahko veljala le v primeru, če bi takšno

delovno mesto še vedno obstajalo, vendar v konkretnem primeru

temu ni tako. Sodišče je tudi napačno interpretiralo oz. povzelo

izpoved priče M. Z., da delovno mesto samostojnega analitika

poslovanja ni bilo več potrebno, da je bil osnovni motiv za

ukinitev tega delovnega mesta v racionalizaciji poslovanja,

spregledalo pa je tudi njegovo izpoved, da je prevzel odgovornost

za delo tožnika.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in

predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim navaja, da med prejšnjim

in sedanjim delovnim mestom praktično ni razlike, kar je razvidno

tudi iz primerjave obeh opisov delovnih mest. Trditev tožene

stranke o popolnoma drugačnem delu, kar naj bi bilo razvidno že

iz naziva delovnega mesta, ne vzdrži pravne presoje. Razlikovanje

bi imelo pomen, v kolikor bi bili obe delovni mesti zasedeni,

vendar v konkretnem primeru tožnik opravlja povsem enako delo,

nihče od sodelavcev pa njegovih del ni prevzel. Iz izvedenih

dokazov je očitno, da je bil cilj tožene stranke, da tožniku

zniža plačo kar za 40%. Šikaniranje tožene stranke se je

nadaljevalo tudi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, katere

učinkovanje pa je sodišče s sklepom zadržalo.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri utemeljitvi svoje odločitve navedlo,

da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka ukinila

tožnikovo delovno mesto samostojnega analitika, zaradi česar mu

je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne

20.4.2004 in mu istočasno ponudila v podpis novo pogodbo o

zaposlitvi (ki jo je tožnik tudi podpisal) za delovno mesto

analitika poslovanja, ki pa je po vsebini in zahtevnosti

identično prejšnjemu delovnemu mestu. Glede na to je zaključilo,

da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku niso bili podani resni

in utemeljeni razlogi, kot to zahteva 2. odst. 88. čl. ZDR.

Da mora za prenehanje delovnega razmerja delavca obstajati resen

razlog (tudi v zvezi z operativnimi potrebami podjetja) določa

tudi 4. čl. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega

razmerja na pobudo delodajalca, ki jo je bivša SFRJ ratificirala

že leta 1984 (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84), velja pa

tudi v R Sloveniji (Akt o notifikaciji nasledstva Ur. l. RS št.

54/92, Mednarodne pogodbe 15/92), medtem ko ratificirana Evropska

socialna listina (Ur. l. RS št. 24/99, Mednarodne pogodbe št. 7)

v 24. čl. govori o tem, da delavcu zaposlitev ne more prenehati

brez veljavnih razlogov. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na

določbo 1. odst. 82. čl. ZDR, da mora delodajalec, ki redno

odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazati utemeljen razlog

odpovedi. Enako pravilo o dokaznem bremenu izhaja tudi iz 9. čl.

Konvencije MOD št. 158.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da gre pri ukinitvi delovnega

mesta za avtonomno odločitev delodajalca, bistvo konkretne

odločitve o ukinitvi delovnega mesta samostojnega analitika pa je

bilo v racionalizaciji poslovanja, ki se je pokazala v tem, da

samostojni analitik ni več potreben. Novo delovno mesto "analitik

poslovanja" ni samostojno in ni tako odgovorno kot prejšnje

delovno mesto, različne zahteve enega in drugega delovnega mesta

pa se kažejo tudi v različnih delovnih izkušnjah.

Pritožbeno sodišče se s takšnimi navedbami ne strinja in sprejema

zaključke sodišča prve stopnje. Opis enega in drugega delovnega

mesta je dejansko le minimalno različen. Večina opravil je povsem

identičnih, razen tega, da je bilo pri delovnem mestu

samostojnega analitika poslovanja predvideno vodenje statistike,

pri delovnem mestu analitika poslovanja pa le opravljanje nalog

iz področja statistike, dodatno pa se pri analitiku poslovanja

predvidevajo tudi naloge iz področja zavarovanja premoženja

podjetja in prijave nastale škode (česar opis delovnega mesta

samostojnega analitika ne vsebuje). Tožena stranka v dokaznem

postopku ni uspela dokazati, da navedene minimalne razlike v dveh

nalogah enega ali drugega delovnega mesta predstavljajo drugačno

delo in različna delokroga, oz. da te minimalne razlike pri dveh

opravilih ob številnih identičnih nalogah, dejansko predstavljajo

neko relevantno razliko, kaj šele bistveno odstopanje. Razlike

med delovnimi mesti se v opisu pojavljajo tudi v obsegu

zahtevanih delovnih izkušenj (na delovnem mestu analitika

poslovanja so nekoliko nižje) in v tem, da je samostojni analitik

poslovanja neposredno podrejen direktorju, analitik poslovanja pa

pomočniku direktorja za finance, računovodstvo in informatike.

Zahtevana izobrazba, funkcionalna znanja, zahteva po tujih

jezikih in posebne zahteve so ob skoraj identičnem opisu opravil

v obeh primerih enake. Nadaljnjo razliko je mogoče opaziti še v

nazivu "samostojni analitik poslovanja" in "analitik poslovanja",

vendar se samostojnost enega delovnega mesta ne odraža tudi v

opisu nalog tega delovnega mesta, saj sta, kot navedeno, opisa

praktično enaka. Tožena stranka tudi ni izkazala, da bi bil prav

obseg samostojnosti na enem ali drugem delovnem mestu odločilnega

pomena. Tega ni potrdil niti M. Z., pomočnik direktorja za

področje financ, računovodstva in informatike, ki je izpovedal le

o različni stopnji odgovornosti dela na enem in drugem delovnem

mestu, kar naj bi bila po njegovem v bistvu tudi edina sprememba

med delom tožnika na prejšnjem in sedanjem delovnem mestu. Tudi

če ta razlika dejansko obstaja, jo navedena priča ni

kvantificirala in se ne odraža v opisu delovnih mest, nalog ali v

čem drugem, zato le ta razlika sama po sebi še ne more utemeljiti

racionalizacije poslovanja kot razloga za ukinitev delovnega

mesta samostojnega analitika. V zvezi z izpovedjo priče M.

Z. sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo njegove izpovedi o

tem, da je sam prevzel del odgovornosti za delo tožnika. Ta

navedba se sklada z njegovim pojasnilom, da je obseg odgovornosti

tožnika na sedanjem delovnem mestu manjši, kar pa je sodišče prve

stopnje že upoštevalo pri svoji odločitvi.

Zaradi pravilno ugotovljenih nebistvenih razlik med enim in

drugim delovnim mestom se pritožbeno sodišče strinja z nadaljnjim

zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala

resnega in utemeljenega poslovnega razloga za ugotovitev

prenehanja potreb po opravljanju dela na delovnem mestu

samostojnega analitika, torej ni izkazala razlogov za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (2. odst. 88. čl. ZDR).

Tožena stranka kot delodajalec sicer lahko avtonomno odloča o

ukinitvah delovnih mest, v posledici česar lahko delavcem na

takšnih delovnih mestih odpove pogodbo o zaposlitvi, vendar ne

brez vsakršnih omejitev, zgolj navidezno, saj bi to pomenilo

zlorabo te pravice. Razlog ukinitve delovnega mesta tudi ne more

biti le v tem, da se delavcu na ta način bistveno zmanjša plača

(za enako delo).

Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je v konkretni zadevi

prišlo do ukinitve delovnega mesta, saj je štelo, da je bila prav

ta ukinitev fiktivna in da prav zaradi tega niso obstajali resni

in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz

poslovnih razlogov. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

Prvi odstavek 90. čl. ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu

odpove pogodbo o zaposlitvi in mu istočasno ponudi sklenitev nove

pogodbe o zaposlitvi, o kateri se mora delavec izjasniti v roku

30 dni od prejema pisne ponudbe. Delavec, ki sprejme ponudbo

delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, po 3. odst.

istega člena obdrži pravico pred pristojnim sodiščem izpodbijati

utemeljenost odpovednega razloga, nima pa pravice do odpravnine.

Zato se v takšnih primerih zastavlja vprašanje, ali se tožbeni

zahtevek lahko glasi le na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega

razloga ali pa delavec lahko zahteva tudi ugotovitev

nezakonitosti odpovedi v celoti.

Pritožbeno sodišče šteje, da navedena formulacija 3. odst. 90.

čl. ZDR delavcu, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno

zaposlitev, preprečuje, da zahteva ugotovitev nezakonitosti

pogodbe o zaposlitvi v celoti (tako kot je to storil tožnik v

konkretnem sporu). Položaj delavca, ki sprejme ponudbo

delodajalca in podpiše pogodbo za ustrezno zaposlitev, je namreč

drugačen od položaja delavca, ki takšne ponudbe ne sprejme in

tudi drugačen od položaja delavca, ki mu delodajalec ponudi novo

neustrezno zaposlitev (pa takšno zaposlitev sprejme ali ne

sprejme) ali položaja delavca, ki mu delodajalec niti ne ponudi

nove zaposlitve (ustrezne ali neustrezne). Delavec s sprejemom

ponudbe za ustrezno zaposlitev sklene novo pogodbo o zaposlitvi,

ki velja in jo stranki začneta izvajati. Obenem gre za

zaposlitev, ki je ustrezna (za katero se zahteva enaka vrsta in

stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na

prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno

pogodbo o zaposlitvi). To pomeni, da je takšnemu delavcu v

primerjavi z delavci, ki jim delodajalec ne zagotovi druge

zaposlitve ali jim zagotovi le neustrezno zaposlitev,

zagotovljeno ustrezno nadaljevanje zaposlitve, to je delo na

delovnem mestu brez strokovne degradacije. Prav zato in ker

delavec novo pogodbo že podpiše in se ta začne izvajati, je

zakonodajalec v 3. odst. 90. čl. predvidel, da delavec pred

pristojnim sodiščem obdrži le pravico izpodbijati utemeljenost

odpovednega razloga in ne odpovedi v celoti. V ostalih prej

naštetih primerih je situacija drugačna - delavcu sploh ni

ponujena nova zaposlitev, je ta neustrezna, ali pride do primera,

ko delavec odkloni sicer ustrezno zaposlitev ter ne nadaljuje

dela na drugem delovnem mestu. Glede na to je tudi zaščita

takšnih delavcev drugačna - zahtevajo lahko ugotovitev

nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi v celoti. Ker pa tožbeni

zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v celoti vsebinsko

vsebuje tudi zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega

razloga, je pritožbeno sodišče glede na navedeno in v skladu s

358. čl. ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo

le neutemeljenosti odpovednega razloga, višji oz. drugačen

zahtevek tožnika iz tega naslova pa je zavrnilo.

Posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi

je reintegracija delavca v delovno razmerje. Odločitev o

reintegraciji pa ni utemeljena v primeru, ko delavec podpiše

pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj to pomeni, da je

še vedno v delovnem razmerju pri delodajalcu. Edina razlika je,

da opravlja delo na delovnem mestu v skladu z novo podpisano

pogodbo o zaposlitvi. Prejšnja pogodba v takšnem primeru preneha,

saj stranki soglasno skleneta novo. Glede na to tudi ni bilo

pravne podlage za odločitev sodišča prve stopnje v delu 2. tč.

izreka, da tožniku na podlagi odpovedi iz prejšnje točke izreka

pogodba o zaposlitvi s toženo stranko ni prenehala. Pritožbeno

sodišče je tudi v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje

tako, da je takšen zahtevek zavrnilo.

Tožnik je postavil tudi reparacijski zahtevek in za čas od

20.5.2004 do 6.9.2004 (ko mu je delovno razmerje prenehalo na

podlagi izredne odpovedi delodajalca), zahteval razlike plač z

zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi novo podpisane in veljavne

pogodbe o zaposlitvi tudi takšen zahtevek ni utemeljen.

Delodajalec je delavcu dolžan izplačevati plače le v skladu z

novo podpisano pogodbo o zaposlitvi. Ker pa je sodišče ugotovilo

neutemeljenost odpovednega razloga, je to lahko razlog za

odškodninsko obveznost delodajalca, in sicer povračilo

premoženjske škode v razliki delavčeve plače med prejšnjim in

sedanjim delovnim mestom. Ta razlika tožniku pripada, vendar ne

kot razlika plače, ki jo je zahteval, temveč kot odškodnina za

premoženjsko škodo, v višini prikrajšanja. Ker sodišče ni vezano

na pravno opredelitev spora, je štelo, da tožniku iz tega naslova

(torej naslova kršitve pogodbenih obveznosti) lahko prisodi

odškodnino v zneskih razlike plače med prejšnjo in sedanjo

zaposlitvijo (v zneskih, kot jih je zahteval), skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti razlike

mesečnega prikrajšanja. Višji in drugačen zahtevek iz tega

naslova je zavrnilo.

Kljub navedeni delni spremembi izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel z večjim

delom tožbenega zahtevka, zaradi česar ni poseglo v izrek o

stroških postopka in je pritožbo v tem delu zavrnilo. Tožena

stranka je s pritožbo uspela le v manjšem obsegu, sicer pa gre za

odločitev o sporu glede prenehanja delovnega razmerja (5. odst.

41. čl. ZDSS). Zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da

tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Enako je

odločilo tudi za priglašene stroške tožnika v odgovoru na

pritožbo, saj ta odgovor ni bil potreben in ni v ničemer

pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl.

ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1708/2004
• VDS sklep Pdp 1355/2004
• VDS sodba Pdp 1115/2004