VDS sodba Pdp 829/2004

Jedro

Tožena stranka je z novo sistemizacijo delovnih mest ukinila

delovno mesto tožnika in dela in naloge referenta za varnost pri

delu razdelila med štiri delavce, ki so ta dela opravljali poleg

svojih del in nalog. Zato je izkazan poslovni razlog za redno

odpoved PZ iz poslovnega razloga, podana redna PZ iz poslovnega

razloga pa je zakonita, saj ni bilo možnosti za prekvalifikacijo

ali dokvalifikacijo tožnika.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi z dne 17.7.2003 ter ugotovitev, da se poslovno

sodelovanje med tožnikom in delodajalcem nadaljuje po obstoječi

pogodbi o zaposlitvi. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti

toženi stranki stroške postopka v znesku 112.335,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča

prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi

ter toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov, podrejeno,

da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj v zadevi

dokazni postopek ni bil izveden oziroma ni bil izveden na zakonit

način. Sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da

preizkusiti, izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma v

obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar vse

predstavlja bistveno kršitev določb ZPP.

Zaključki sodišča prve stopnje so v celoti napačni. Tožena

stranka je sama navedla, da je prekvalifikacija v predmetni

zadevi nesmiselna in je tako priznala, da možnosti za

prekvalifikacijo tožnika sploh ni preverjala, kar pomeni, da ni

izpolnila pogojev, ki jih nalaga zakon pri iskanju možnosti za

zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji. Tega dejstva sodišče

ni upoštevalo. Zakon odpoved delovnega razmerja predvideva le kot

skrajno sredstvo. Tožena stranka kot delodajalec mora dokazati,

da je in kako je preverila vse možnosti za zaposlitev tožnika pod

spremenjenimi pogoji, prav tako mu mora ponuditi možnost

prekvalifikacije. Tožena stranka mora izkazati, da je to možnost

delavcu ponudila in je le-ta takšno ponudbo odklonil. Tožniku

taka možnost ni bila ponudena, čeprav pri toženi stranki v

trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bilo ustrezno

usposobljenih oseb za izvajanje nalog varstva pri delu. Ni mogoče

slediti navedbam sodišča, da naj bi tožnik predlagal, na katerem

delu ga naj tožena stranka zaposli, saj je delodajalec tisti, ki

ureja in organizira delo. Navaja, da je obstajala najmanj

možnost, da se dokvalificira (glede na to, da ima VI. stopnjo

izobrazbe) oziroma prekvalificira. Zagotovo bi ga bilo pri toženi

stranki možno zaposliti na drugem delovnem mestu. Tožena stranka

svoje obveznosti, da preveri možnost zaposlitve pod spremenjenimi

pogoji dejansko ni izpolnila. Sodišče je sledilo zgolj navedbam

in dokaznim predlogom tožene stranke, dokaznih predlogov in

navedb tožnika ni upoštevalo oziroma jih je prezrlo. Priglaša

pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS

št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V konkretnem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo,

da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Z

navedenim zaključkom sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče

strinja.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) je poslovni razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju

določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi

ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih

razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je 1.7.2003

sprejela novo sistemizacijo delovnih mest. Delovno mesto referent

za varstvo pri delu je ukinila, zagotavljanje varstva pri delu pa

je racionalizirala tako, da je delovno področjo varstva pri delu

razdelila na štiri izvajalce in sicer na vodjo sektorja za promet

in logistiko v prometu, vodjo službe za kakovost in delovno

okolje, v delu, ki se nanaša na vodenje evidenc pa na kadrovsko

službo. Področje varstva pri delu je brez kakšne nove zaposlitve

porazdelila na tri visoka strokovna delovna mesta, za katera se

zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe. Tožnik ni usposobljen

za prevzem nikakršnih dodatnih nalog in odgovornosti, nima

posebnih znanj niti za vodenje sektorja, niti za vodjo službe za

kakovost in delovno okolje. Drugačna organizacija dela je

organizacijski razlog povezan z ekonomskim. Po določbi 18. člena

Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99

in nadaljnji) mora delodajalec za opravljanje strokovnih nalog v

zvezi z zagotavljanjem varstva pri delu določiti enega ali več

strokovnih delavcev. Delodajalec določi vrsto, stopnjo in smer

strokovne izobrazbe ter število strokovnih delavcev, glede na

pogoje, določene v 2. odstavku 18. člena ZVZD. Tožena stranka je

torej imela pooblastilo v navedenem zakonu, da je za opravljanje

nalog s področja varstva pri delu predvidela višje zahteve po

izobrazbi, in sicer je za opravljanje teh del predvidela delavce,

ki imajo visoko strokovno izobrazbo. Tožnik ima VI. stopnjo

strokovne izobrazbe, kar pomeni, da tega pogoja ne izpolnjuje.

Zmotno je stališče tožnika, da ni izkazana utemeljenost razloga

za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka ni preverjala

možnosti za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. Po

določbi 3. odstavka 88. člena ZDR/2002 mora delodajalec v primeru

individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, ali je

možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih

delih, ga prekvalificirati ali dokvalificirati. Kot izhaja iz

odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka preverila možnost

za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji ter ugotovila, da

ne obstoji potreba po zaposlitvi na kakšnem drugem delovnem

mestu, za katerega se zahteva takšna izobrazba kot jo ima tožnik.

Tožnik ne pove, za kakšno delovno mesto bi mu morala tožena

stranka ponuditi možnost prekvalifikacije oziroma

dokvalifikacije. Tudi če bi bila prekvalifikacija možna, čeprav

je lahko vprašanje koliko časa bi trajala, še vedno ostaja odprto

vprašanje, za kakšno delovno mesto, ki je pri toženi stranki

prosto, bi se tožnik dokvalificiral. Zgolj pavšalno zatrjevanje

tožnika, da bi ga lahko tožena stranka zaposlila na drugem

delovnem mestu, ne zadostuje za ugotovitev, da je obstajala

možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala

obstoj resnega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi

tožniku. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav

tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo

kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo,

da pritožbene stroške krije sam.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 1708/2004
• VDS sklep Pdp 1355/2004
• VDS sodba Pdp 1696/2004